Nemškemu tigru pojema sapa

Nemčija že od nekdaj vzbuja mešane občutke. Po eni strani občudovanje zaradi nemške pedantnosti in discipline, ki daje občutek, da Nemčija deluje zanesljivo in vztrajno kot stroj. Po drugi strani pa vzbuja frustracije zaradi občutka nezmožnosti tekmovanja s tem nemškim strojem. V duhu aktualnega trenutka te frustracije najbolje opisujejo besede nekdanjega angleškega nogometnega golgeterja Garyja Linekerja: Nogomet je dolgočasna igra, kjer ena enajsterica igra proti drugi in kjer na koncu vedno zmaga Nemčija. *No, vsaj kar se nogometa tiče, so se ti časi nekoliko spremenili. Nemčija že dolgo ne dominira več v reprezentančnem nogometu, v klubskem pa še manj. Ta primat so ji vzele južne države, ki kažejo več talenta za improvizacijo in umetniško svobodo. Nemčija v zadnjem desetletju ni proizvedla nobenega izjemnega posameznika, niti dovolj homogenih kakovostnih posameznikov, da bi lahko izstopala kot ekipa.

Toda v gospodarskem smislu se zdi Nemčija danes močnejša kot kdajkoli po drugi svetovni vojni. Razlog je v povečani gospodarski moči in stabilnosti, ki je njeno težo v Evropi v zadnjem desetletju relativno okrepila, medtem ko je njen primat v vodenju Evropske unije sedanja evrska kriza dokončno zacementirala. Danes Nemčija diktira ekonomske politike v EU in zaradi nemške nepopustljivosti glede discipline pri izvajanju varčevalnih ukrepov vzbuja frustracije širom EU.

Le deset let nazaj je Nemčija veljala za glavnega bolnika Evrope. Po eni strani so jo izčrpali stroški združitve in enormni javni transferji v vzhodne dežele, po drugi strani pa jo je udarila globalizacija, nekonkurenčnost gospodarstva in, po vsem sodeč neuspešen nemški razvojni model v primerjavi z ostalimi državami. Države, ki so močno liberalizirale storitveni sektor, so tedaj hitro povečevale BDP na podlagi hitre rasti storitvenih dejavnosti, medtem ko je Nemčija še naprej vztrajala na tradicionalnih industrijskih panogah.

Toda Nemcev ne moreš nikoli odpisati. Tako kot je bilo treba z Nemčijo vedno igrati izjemno fokusirano do zadnje sekunde sodnikovega podaljška, velja tudi na gospodarsko-političnem področju. Nemško gospodarstvo je zahtevalo reforme, saj so podjetja množično selila proizvodnjo v cenejše vzhodnoevropske države ali še bolj proti vzhodu na Kitajsko. Industrijska združenja so vlado opozarjala, da zaradi previsokih plač in nekonkurenčnega trga dela nemško gospodarstvo vsak dan izgubi tisoč delovnih mest. V letih 2003-2005 je nato Nemčija z ostrimi socialnimi reformami pod imenom Agenda 2010 socialdemokratske vlade pod vodstvom Gerharda Schroederja naredila temelje za ponovni vzpon. Pokojninska reforma, reforma socialnih transferjev, reforma trga dela ter zamrznitev plač so ostro zarezale v plače in prejemke prebivalstva. Ne gre zanemariti dejstva, da so Hartzov zakon o liberalizaciji trga dela praktično napisali v Volkswagnu.

In Nemčija se je spet pobrala. V roku štirih let (od 2003 do 2007) je uspela znižati stroške dela na enoto proizvodnje za 10%, kar pomeni dvig produktivnosti za enak odstotek (glej sliko 1). Preostanek razvite Evrope pa je v istem času produktivnost zmanjšal za 10%, Italija celo za 20%. Istočasno je nemški izvoz zaradi povečane konkurenčnosti močno pospešil. Od leta 2003 do 2011 je Nemčija svoj delež v skupnem evropskem (notranjem in zunanjem) izvozu povečala za skoraj 5%, medtem ko je delež Italije upadel za 6%, Francije pa kar za 18%. Nemčija, ki je v letih 2003-2004 kršila določila Pakta o stabilnosti in rasti zaradi prevelikega proračunskega primanjkljaja je nato stabilizirala javne finance in primanjkljaj do danes zmanjšala na vsega 1% BDP.

Slika 1: Stroški dela na enoto (2000=100)

Vir: OECD

Nemčija je pred slabim desetletjem z Agendo 2010 naredila potrebne domače naloge in danes lahko vsem članicam diktira pogoje sodelovanja v EU ter od njih zahteva potrebne strukturne reforme. Nemčija je danes politično in gospodarsko tako močna, da vzbuja na eni strani strah in frustracije šibkejših, po drugi strani pa strahospoštovanje med enakimi.

Nemški razvojni model je danes predmet preučevanja v vseh ostalih članicah EU. Britanski The Economist je pred dvema mesecema posvetil vodilno temo nemškemu modelu in temu ali ga je mogoče kopirati. Glavne sestavine nemškega modela so tradicionalno močna vloga industrije ter majhnih in srednjih podjetij v družinski lasti (Mittelstand), podjetniški grozdi, močna prepletenost podjetij, industrijskih združenj in sindikatov, tipičen nemški sistem korporativnega upravljanja, posebni nemški sistem poklicnega izobraževanja, ki temelji na vajeništvu ter po novem tudi bolj fleksibilen trg dela.

Toda ta nemški model je težko prekopirati v ostale države, saj je močno usidran v tradicionalni lastniški strukturi in tradicionalnih vrednotah nemške družbe. Razlika med nemškim sistemom korporativnega upravljanja ter anglosaksonskim, ki je bil predmet občudovanja in posnemanja v zadnjih dveh desetletjih, temelji na različni lastniški strukturi. Nemška podjetja, tudi največja, so tradicionalno v družinski lasti že nekaj generacij, medtem ko anglosaksonski model temelji na razpršenem lastništvu. Temeljni motiv poslovanja nemških družb tako ni v maksimiranju vrednosti za delničarje, ki je alfa in omega anglosaksonskega modela, pač pa na stabilni rasti ter na tem, da generacija staršev svojim otrokom zapusti družinsko podjetje v takšnem stanju, kot bi ga sama želela dobiti. Nemška podjetja so zato manj nagnjena k zadolževanju in k rizičnim naložbam. Potrebna finančna sredstva za rast priskrbijo večinoma lastniki, ki se neradi zadolžujejo pri bankah, medtem ko zanje pridobivanje sredstev na trgu kapitala sploh ne pride v poštev.

Pomembna razlika zato nastane tudi pri korporativnem upravljanju. Po eni strani menedžerji niso nagnjeni k napihovanju vrednosti delnic na borzi, saj večina podjetij na borzi sploh ne kotira, s tem pa izpadejo tudi poslovne mahinacije menedžerjev, ki so značilne za anglosaksonski svet. Po drugi strani pa nemški model, ki stremi k stabilnosti, omogoča soupravljanje zaposlenih, ki imajo svoje člane tako v nadzornih svetih kot v upravi.

Da tega modela ni mogoče kar tako prekopirati, lepo kaže slovenski primer. Slovenija je od Nemčije prekopirala sistem korporativnega upravljanja ter ga cepila na delničarski sistem z močno vlogo države. Toda pri nas ta sistem ne generira stabilnosti upravljanja družb, pač pa omogoča poslovne mahinacije bodisi na podlagi političnih malverzacij v spregi z menedžerji, bodisi povsem menedžerskih mahinacij. Jasno, ne politiki in ne menedžerji niso skozi generacije ustvarili podjetij in zato do njih nimajo spoštljivega odnosa, pač pa jih jemljejo kot vir pomembnih postranskih zaslužkov za strankarske in družinske člane oziroma kot vir osebnega bogatenja skozi menedžerske privatizacije.

Tudi sistem vajeništva je specifičen za Nemčijo in težko ga je kopirati. Toda tudi Nemci sami so ga v vmesnem času nekoliko priredili. V Nemčiji je bila vedno tradicionalno polovica srednješolske generacije vključena v vajeniški sistem. V zadnjem desetletju je privlačnost tega sistema za dijake upadla le še na eno petino, zato so ga zdaj prenesli na univerzitetno raven. To pomeni, da univerze močno sodelujejo z gospodarstvom tako, da omogočajo študentom nabirati izkušnje in praktično znanje pri njihovih bodočih delodajalcih. Prednost tega sistema je seveda, da dobijo študenti potrebna znanja za bodoči poklic in da univerze ne generirajo množic diplomantov z ničvrednimi diplomami. Dodatna prednost so seveda kadrovske štipendije ter manjša brezposelnost po koncu srednje šole oziroma študija. Nekaj podobnega smo pred desetletjema imeli tudi pri nas, pa se je spridilo. Z bolonjsko reformo ter porastom nekvalitetnih lokalnih krajevnih univerz pa je, kljub temu da bi te nove univerze morale proizvajati kadre z več neposredno uporabnimi znanji za lokalno gospodarstvo, kvaliteta študija in znanj diplomantov dokončno upadla na najnižjo raven v zgodovini.

Kar je načeloma mogoče relativno preprosto skopirati po Nemčiji, je fleksibilizacija njenega trga dela. Toda tudi ta ima svoje slabe plati, saj se je delež slabo plačanih občasnih služb močno povečal. Nasploh se zdi, da utegne prav zmanjšanje realnih plač in prejemkov ter s tem kupne moči prebivalstva biti eden izmed dveh ključnih problemov bodočega razvoja Nemčije. Nemška rast je namreč po letu 2004 temeljila skorajda izključno na rasti izvoznega povpraševanja. Z zmanjševanjem trenda rasti zunanjega povpraševanja, ki smo mu priča od sredine prejšnjega leta, pa utegne prav pomanjkanje močnega domačega povpraševanja ogroziti nemško gospodarsko rast.

Drugi problem je seveda krhko zunanje povpraševanje. Nemčija je namreč z ostrim vztrajanjem pri varčevalnih ukrepih pri šibkejših članicah evro območja (države PIGS) okrepila recesijo, s tem pa tudi vplivala na zmanjšanje njihovega uvoznega povpraševanja, ki se trendno zmanjšuje že od konca leta 2010 (glej sliko 2). Precejšen del nemškega zunanjega povpraševanja v zadnjih dveh letih in pol je temeljil na rasti izvoznega povpraševanja držav BRIK (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska). Toda tudi pri njih se kažejo znaki ohlajanja gospodarske rasti. Oboje skupaj pa se odraža v zmanjševanju stopenj rasti nemškega izvoza po septembru 2011 ter v upadanju rasti nekaterih panog. Proizvodnja avtomobilov, paradni konj nemškega gospodarstva, je maja upadla za 17% glede na lanski maj, izvoz pa za 13%. Poslovna klima, kot jo meri inštitut Ifo (na podlagi pričakovanj prodajnih direktorjev) je maja upadla prvič po 6 mesecih.

Slika 2: Kriza v PIGS in pojemanje nemškega izvoza (v mlr. EUR ter 12-mesečne drseče sredine)

Vir: Eurostat

Zelo po domače povedano, če se bo recesija v Evropi poglobila ter povečala globalna gospodarska nestabilnost, se bo prodajni trg za nemško gospodarstvo kmalu močno skrčil. Ker je tudi domače povpraševanje zelo krhko zaradi zmanjšanih prejemkov zaposlenih in podpiranih, se utegne nemški gospodarski stroj kmalu zaustaviti.

Če kdo, potem je danes Nemčija zainteresirana, da nekoliko ublaži zahteve po ostrih varčevalnih ukrepih ostalih članic evra ter jim pomaga k stabilizaciji in ponovni rasti. Sicer si bo odrezala vejo, na kateri sloni njeno gospodarstvo.

* Izvirno objavljeno v Finance Weekend.

One response

  1. Argument, da morajo nemci ublaziti varcevalne ukrepe zato, da bi s tem spodbujali izvoz, po mojem mnenju ne drzi vode. Res je sicer, da bi na kratki rok to spodbudilo gospodarstvo. Ampak, ce se ne motim, hocejo nemci za svoj izvoz dejansko dobiti nekaj vrednega (ne nicvrednih obveznic) v zameno ( npr. izdelke iz PIGS drzav). Lahko se sicer grejo “vendor financing” in posojajo tem drzavam, da bi jim s tem omogocili nakup nemskih izdelkov. Ne smemo pozabiti, da je ves cilj izvazanja to, da lahko uvazas. Merkantilisticno spodbujanje izvoza nima smisla. Cilj izvazanja ni vecja zaposlenost, ampak da dejansko dobis za to nekaj nazaj (uvoz ali financna sredstva).

<span>%d</span> bloggers like this: