Primerjalne prednosti Slovenije – in pomanjkanje politične in menedžerske vizije

V ponedeljek sem bil gost kljuba primorskih poslovnežev. Na njihovo željo sem govoril o slovenskih primerjalnih prednostih. Pred precej leti sem kot gost istega kluba govoril o nacionalnem interesu oziroma natančneje o njegovi zlorabi. To je bilo še takrat, preden sta Šrot in Bavčar “nategnila” vesoljno Slovenijo in ko sta bila NLB in Merkur še ugledni slovenski podjetji. Seveda ni treba omenjati, da so takrat mojo izrazito skepso o udejanitvi slovenskega nacionalnega interesa prav v teh podjetjih, sprejeli z velikim negodovanjem. Niso me sicer izžvižgali kot takrat pred leti na srečanju vseh Merkurjevih menedžerjev, toda njihovo negodovanje in nestrinjanje je bilo mogoče rezati kot mortadelo. Tokrat je bilo drugače.

Tokrat so stvari bistveno manj preproste in bistveno manj je razlogov za optimizem in pretirano samozavest. Od takrat do danes smo izčrpali jokerja, ki se je skrival v tem, da so bila slovenska podjetja relativno malo zadolžena, slovenske banke pa so rade odobravale kredite za nacionalno-interesne projekte. Takrat je bila v svetu visoka konjunktura in banke so z lahkoto prihajale do likvidnih sredstev v tujini ter nato ta denar lahkotno posojale naprej.  Tokrat gre za to, kaj res znamo delati in kako znamo to prodati. Nič več ni potuhe od zunaj in nobenega prostora ni več za kredite na lepe oči.

Slovenija zna predvsem izvažati, saj izvoz (bruto) pomeni 70% celotnega BDP (neto – če ga očistimo materialnih stroškov – pa okrog 35% BDP). Slovenska podjetja so zaradi majhnega domačega trga prisiljena večino svoje proizvodnje prodati na tujih trgih. Niti ni toliko pomembno, v katerih panogah imajo naša podjetja primerjalno prednost, pomembno je, po kateri ceni izdelke s primerjalno prednostjo prodajamo v tujini. In tukaj se pokaže šibkost slovenske izvozne specializacije  v primerjavi s povprečno evropsko. Pomembno je, da ima celotno evropsko gospodarstvo (EU 25) primerjalne slabosti v proizvodih, ki jih njihova podjetja prodajajo po cenah za 15% ali več nižjih od povprečja izvoznih cen na trgih (down market), ter da ima primerjalne prednosti v proizvodih, ki jih prodajajo po cenah za 15% ali več višjih od povprečja cen na izvoznih trgih (up market). Slovenija pa ravno nasprotno. Preprosto povedano, države EU v povprečju izvažajo več visokocenovnih proizvodov kot jih uvažajo. Slovenska podjetja pa kraljujejo v proizvodnih segmentih z nizkimi cenami. Iz tega seveda sledi tudi širše znano dejstvo, da slovenska podjetja v isti panogi ali proizvodnem segmentu dosegajo bistveno nižjo dodano vrednost na zaposlenega kot v povprečju podjetja v državah EU.

Na žalost je to naša realnost. In skoraj nič nismo v preteklem desetletju naredili na tem, da bi to izboljšali. Namesto, da bi menedžerji vlagali v posodobitev proizvodnje in nove, visokocenovne izdelke, so denarni tok raje usmerjali v financiranje menedžerskega odkupa podjetij. Končalo se je – praktično v večini podjetij – katastrofalno.

Nekateri bodo morda ugovarjali, da se tukaj ne da kaj bistvenega narediti. Da nam je to pač usojeno, ker smo pač bivša socialistična država in ne moremo tako hitro preskočiti v višji kvalitetni in cenovni razred. Vendar se motijo.

Denimo, Slovaška je bila leta 1995 še v slabšem položaju kot Slovenija. Njena izvozna struktura je kazala še bolj neugodno sliko glede specializacije v nizkocenovnih izdelkih. Toda do leta 2000 je to slabost že skorajda odpravila (medtem ko je Slovenija ostala na istem), do leta 2008 pa je svoje primerjalne prednosti že povsem prenesla iz nizkocenovnih v visokocenovne izvozne izdelke. Uganili ste, Slovenija je v istem času ostala tam, kjer je bila leta 1995. Seveda, Slovaški je pomagal velik pritok tujih investicij v bolj prave panoge ter seveda njene strukturne reforme. Pri nas pa tujih investicij nismo hoteli, strukturnih reform pa tudi ne.

Toda industrija predstavlja le dobrih 20% slovenskjega BDP. Znamo početi še kaj drugega in to bolje prodajati? Imamo kje druge, “naravne” primerjalne prednosti? Ja, na misel mi padeta dve takšni primerjalni prednosti: turizem in logistika. Avstrijci in Švicarji ogromno zaslužijo s turizmom. Zaslužijo tudi z logistiko. Kaj pa mi? Če se fokusiram samo na logistiko, se zdi, da smo razvojno ostali na ravni izpred osamosvojitve. Od takrat se je transport čez Slovenijo sicer ogromno povečal, toda spravili smo ga na ceste, namesto na železnice. Potenciala koprskega pristanišča nikoli nismo znali v celoti izkoristiti. Namesto, da bi prodajali celovito logistično storitev prek slovenskega ozemlja, ali še bolje od točke A v tujini do točke B prav tako v tujini, vendar prek slovenskega ozemlja, ter iz tega naslova potegnili visoko dodano vrednost za celotno logistično verigo, se je vsak posamični slovenski logist trudil, da bi nastopal kot ločen “lohnarbeiter”, mezdni delavec v logistični verigi tujih podjetij. In seveda pobiral zgolj drobtinice, namesto celih kosov pogače.

In situacija se še slabša, saj so naša logitična podjetja finančno izčrpana, država pa nima ambicij investirati v posodobitev železniške infrastukture. Na veliko se – politično – trudimo ostati v mreži panevropskih Ten-T železniških omrežij. Pač toliko, da smo na zemljevidu. Medtem pa ostali gradijo nove koridorje, ki gredo povsem mimo panevropskih koridorjev. In seveda povsem mimo nas. Tak je primer Baltsko – jadranskega koridorja, ki povezuje Gdansk z Ravenno. Če bomo imeli “srečo”, nam bodo dovolili, da se naj navežemo z železniško progo med Koprom in Trstom. Ter s tem z enim zamahom uničimo primerjalne prednosti slovenskih logistov ter našega glavnega aduta – koprskega pristanišča.

Namesto, da bi sami izgradili visoko zmogljiv in hiter železniški koridor čez Slovenijo ter prek njega usmerili še več tovora, ga bomo prepustili drugim. Avstriji se denimo splača v izgradnjo dveh tunelov vložiti 8.5 milijard evrov, ker si iz tega naslova obetajo srednjeročno vsaj 15.5 milijard evrov prihodka, Mi pa nikakor ne najdemo politične volje, da bi zagnali projekt modernizacije železniške infrastrukture, ki bi stal 9 milijard evrov. Avstriji se je splačalo pred 160 leti izgraditi južno železnico od Dunaja do Trsta, kar je kasneje pomagalo razviti večino slovenske tradicionalne industrije, ki je brez te železnice ne bi bilo. Marija Terezija je imela vizijo. Imajo jo nekdanji in sedanji avstrijski politiki. Le pri nas je ni nikjer na vidiku.

Le kako smo lahko tako zaplankani?

Celotna predstavitev je na voljo tukaj: Koper-Primerjalne prednosti Jun 2012.

<span>%d</span> bloggers like this: