Francoski amandma fiskalnemu paktu ter losov test fiskalne politike

Igor Masten

Francija se je odločila, da Evropskega fiskalnega pakta ne bo ratificirala, dokler se ta ne bo dopolnil z določili o rasti. Večina komentatorjev to razume kot zasuk od evropske politike konsolidacije javnih financ. Vendar ni. Francoski predlog ima nek ekonomski smisel, saj utegne, v kolikor bo spretno izveden, še ojačati proces javnofinančne konsolidacije, ne da bi pri tem bilo kaj posebnega za rast sploh narediti. Sicer ne vem ali imajo francoski socialisti točno to v mislih, vendar to ni važno. Važen je končni učinek. *

Čisto formalno Francija predlaga amandma pakta in ne njegovo zavrnitev kot take. To pomeni, da bo v paktu ostal del, ki se tiče fiskalnega pravila o srednjeročnem uravnoteženju javnih financ. Niti Francija se ne upa kockati s svojo usodo na finančnih trgih, da bi tako zdravorazumsko načelo zavrgla. Zapis načel uravnoteženosti proračuna kot ključna sestavina pakta bodo torej ostale.

Popolnoma narobe se je fiskalni pakt enačil z ukrepi varčevalne politike po Evropi. Večina se sploh ne zaveda, da je osnovni namen pakta ravno obraten. Do strogih varčevalnih ukrepov je prišlo izključno v državah, ki so se znašle na milost in nemilost kreditorjev na mednarodnih finančnih trgih. Ne pa v državah kot je Nemčija, ki imajo zdravo in konkurenčno gospodarstvo. Da bo zadeva še bolj očitna, Nemčija je omejitev zadolževanja v ustavo zapisala že junija 2009, torej v času, ko je sicer vršila maksimalno fiskalno ekspanzijo in na ta način tudi stabilizirala svojo ekonomijo. Osnovni namen fiskalnega pakta je danes v bistvu preprečiti, da bi varčevalni ukrepi v šibkih državah imeli prevelike kontrakcijske učinke. Poglejmo, zakaj.

Ključni problem ekspanzijskih ukrepov, bodisi denarne bodisi fiskalne politike, je kredibilnost. Že desetletja namreč vemo, da je težava stabilizacije gospodarstva z denarno politiko nevarnost dviga inflacijskih pričakovanja, če javnost meni, da bo država s tiskanjem denarja želela doseči še kakšne druge cilje (na primer polnjenje proračuna) in ne le stabilizacije gospodarstva. Zato je bilo za povečanje stabilizacijske učinkovitosti denarne politike – na videz paradoksalno – potrebno vnesti pravila in trdne inflacijske cilje, ki omejujejo svobodo ukrepanja centralne banke. Naj ponazorim s primerom. Stabilnost lege avtomobilov na cesti se preskuša s t.i. losovim testom. Pri tem testu mora avto pri hitrosti 60 km/h zaobiti čelno postavljeno oviro, ne da bi se pri tem prevrnil. V analogiji z denarno politiko je mogoče formalno pokazati, da centralna banka kot voznik avtomobila, uspešneje opravi losov test (torej stabilizira ekonomijo v krizi), če ima pri tem zvezane roke in sedi na zadnjem sedežu. Na prvi pogled paradoksalno, vendar je to matematično in empirično dokazljivo, če se le zavedamo realnosti o kratkoročnem oportunizmu politike, ko se ta odloča o ukrepih ekonomske politike.

Podobno je danes s fiskalno politiko in fiskalnim paktom. Zaradi dolgoživosti krize že dolgo časa vemo, da je potrebno dolgotrajno fiskalno spodbujanje gospodarstva. Vendar je to vneslo tudi dvom v solventnost držav in jim prek višje cene zadolževanja onemogočilo stabilizacijsko učinkovitost. Fiskalni pakt naj bi torej povrnil zaupanje v vzdržnost javnih financ in okrepil zaupanje trgov v stabilizacijsko učinkovitost fiskalne politike. Povedano drugače. Zniževanje deficitov držav je nuja zaradi pritiska trgov. Vendar bi bilo brez fiskalnega pakta to zniževanje deficitov moralo še ostrejše zaradi sicer še močnejšega pritiska trgov.

Problem kredibilnosti stabilizacijskih učinkov fiskalne politike lahko še dodatno ponazorimo s primerjavo izvajanja fiskalnega pravila v Sloveniji in na Švedskem. Kot je pred časom v Dnevnikovem Objektivu že pisal Jože Damijan, je Švedska nazoren primer dolgoletne uspešne uporabe fiskalnega pravila. S strogo določenim fiskalnim ciljem so v dobrih letih pred krizo uspeli ustvariti proračunsko rezervo v višini 12% BDP. Nad implementacijo fiskalnega pravila bdi fiskalni svet, ki je sestavljen večinoma iz mednarodno uveljavljenih akademikov. V krizi se je stabilizacijski potencial njihov ureditve polno izkazal. Privoščili so si lahko fiskalno ekspanzijo, ki pa je zaradi svoje učinkovitosti v smislu ohranitve relativno visoke stopnje rasti proizvode rezultirala v zelo majhnem proračunskem deficitu. Pri vsem tem Švedska svojega fiskalnega pravila sploh nima zapisanega v ustavi, saj imajo kulturo njegovega spoštovanja tudi brez tega.

Slovenija pa je primer nespoštovanja fiskalnega pravila. Slovenija namreč ima načela uravnoteženega proračuna zapisana že z Zakonu o javnih financah iz leta 1999. Pa jih nobena vlada ni spoštovala. Pahorjeva vlada je z uredbo zapisala fiskalno pravilo, ki je zelo podobno švedskemu. Vendar svoje lastne uredbe Pahorjev finančni minister, Franci Križanič, ni nikoli spoštoval, saj ni določil zahtevanih ciljnih in dinamičnih parametrov. Še več, fiskalni svet kot nadzornika izvajanja fiskalnega pravila je formalno podredil vladi, vanj pa imenoval tudi svojega dolgoletnega podjetniškega kolega, Jožeta Mencingerja. Fiskalni svet se v svojem delovanju nikoli ni opredelil do vprašanja spoštovanja fiskalnega pravila. A se potem lahko še čudimo zakaj je potrebno naše fiskalno pravilo zapisati v ustavo? Naša politika ga je očitno nepripravljena spoštovati, če je le v obliki zakona. Danes je taisti Mencinger med največjimi nasprotniki zapisa fiskalnega pravila v ustavo. In to kljub temu, da je kot član fiskalnega sveta še vedno dolžan nadzorovati spoštovanje fiskalnega pravila, ki ga Slovenija že ima. Ne preseneča, da smo ob takšnih nosilcih ekonomske politike na mednarodnih finančnih trgih enako slabo ocenjeni kot Italija ali Španija!

Varčevalni ukrepi evropskih držav ne dajejo ekspanzivnih učinkov, na katere so nekateri upali, čeprav jih je bilo le stežka pričakovati. Pribitki, ki jih najbolj šibke države še vedno plačujejo na svoj dolg, so še vedno previsoki, čeprav bi bili brez varčevalnih ukrepov še višji. Težava je torej v kredibilnosti procesa fiskalne konsolidacije. Ljudje očitno ne verjamejo, da se sprejemajo ukrepi, ki bi trajno uravnotežili javne finance in zagotovili makroekonomsko stabilnost. Fiskalni pakt k temu pomaga, vendar za nekatere to ni dovolj.

Francoski predlog dodati klavzulo rasti v pakt, je tako še dodaten poskus, da bi s spretno retoriko prepričali trge, da je Evropa na poti trajnega gospodarskega okrevanja. Mogoče bo celo delovalo. Ljudje in investitorji so lačni pozitivnih novic. V kolikor bo obljuba rasti – saj dvomim, da bo kaj več od obljube narejeno – pregnala pesimizem in spodbudila ljudi k trošenju, bo dodatek rasti v paktu tako lahko tudi deloval.

Je pa francoska poteza tvegana. V kolikor od obljube rasti ne bo nič, bo to zabilo zadnji žebelj v krsto kredibilnosti procesa fiskalne konsolidacije in hitrega gospodarskega okrevanja v Evropi. Nobelovci onkraj Atlantika pa si bodo morali izmisliti novo razvojno zgodbico.

* V izvirniku objavljeno v Dnevniku.

%d bloggers like this: