Visoko šolstvo v primežu varčevalnih ukrepov

Jože P. Damijan in Sašo Polanec

Izobraževanje in šport naj bi z varčevalnimi ukrepi izgubila 174.4 milijonov, kar je  12.2 odstotka od 1,424 milijonov sredstev v letu 2011, medtem ko naj bi visoko šolstvo, znanost in tehnologija izgubila 110,5 milijonov evrov, kar je kar 18 odstotkov od celotnih 614.8 milijonov sredstev.To pomeni, da bi visoko šolstvo izgubilo bistveno več kot ostale dejavnosti javnega sektorja, ki naj bi v povprečju izgubile le 7.3 odstotke sredstev.*

Slovenski javni dolg se je zgolj v treh letih (od konca leta 2008 do 2011) povečal s 7.2 na kar 15.2 milijardi evrov. To povečanje je posledica treh let visokih proračunskih primanjkljajev, ki so sledili zmanjšanju prihodkov v letu 2009 za milijardo evrov in povečanju izdatkov za skoraj 800 milijonov evrov. Posledica naraščanja dolga so naraščajoči stroški obresti javnega dolga ne le zaradi več dolga, ampak tudi zaradi višjih obrestnih mer. Zato so predlagani varčevalni ukrepi nujni. Predlog rebalansa proračuna predvideva znižanje izdatkov za 348.9 milijonov evrov (iz 9.36 milijarde evrov na 9.01 milijarde evrov), pri čemer je največje predvideno znižanje tako v absolutnem kot v relativnem smislu prav v izobraževanju in športu ter visokem šolstvu, znanosti in tehnologiji. Izobraževanje in šport naj bi izgubila 174.4 milijonov, kar je  12.2 odstotka od 1,424 milijonov sredstev v letu 2011, medtem ko naj bi visoko šolstvo, znanost in tehnologija izgubila 110,5 milijonov evrov, kar je kar 18 odstotkov od celotnih 614.8 milijonov sredstev.To pomeni, da bi visoko šolstvo izgubilo bistveno več kot ostale dejavnosti javnega sektorja, ki naj bi v povprečju izgubile 7.3 odstotke sredstev iz leta 2011 (če izločimo servisiranje javnega dolga in plačila v EU in rezerve).

Ali je takšno varčevanje smiselno? Alberto Alesina (univerza Harvard) in Francesco Giavazzi (univerza Bocconi) sta v primerjalni analizi fiskalnih konsolidacij v zadnjih štiridesetih letih ugotovila, da je javne izdatke smiselno znižati, vendar pa morajo vlade obenem sprejeti strukturne reforme, če želijo povečati dolgoročno gospodarsko rast. Za strukturne reforme je ključnega pomena človeški kapital, ki se gradi v osnovnem in visokem šolstvu. Zato slovenskih ukrepov prav gotovo ni mogoče uvrstiti med strukturne, ampak gre prej za nasprotno. Zato ne preseneča, da se nobena od ostalih 26 držav EU ni odločila zniževati izdatkov za šolstvo, znanost in tehnologijo (The European Institute). Zniževanje izdatkov za visoko šolstvo bi bilo smiselno le v primeru, da bi Slovenija že doslej vlagala preveč v šolstvo in da bi bilo iz razvojnega vidika bolje sredstva nameniti za druge dejavnike, ki spodbujajo gospodarsko  rast (npr. infrastruktura). Ali ima Slovenija previsoke izdatke za visoko šolstvo? Poglejmo mednarodno primerljive podatke o izdatkih za visoko šolstvo.

Primerjava izdatkov za visoko šolstvo (brez izdatkov za raziskave v razvoj) kaže, da je Slovenija v preteklosti premalo vlagala v visoko šolstvo. Po podatkih OECD je Slovenija v letu 2008 (zadnji dostopen podatek) namenila 9,263 ameriških dolarjev, medtem ko je povprečje OECD držav znašalo 11,610 dolarjev. Poudariti velja, da so te številke prilagojene za razlike v kupni moči med državami. (Nominalni izdatki za Slovenijo sotako v primerjavi z ZDA povečani, ker je košarica dobrin v Sloveniji cenejša kot v ZDA.)Slovenski izdatki predstavljajo manj kot tretjino izdatkov za visoko šolstvo v ZDA (29,910 dolarjev), manj kot polovico izdatkov Švedske (20,014), pa tudi manj kot porabijo primerljivo razviti Portugalci (10,373 dolarjev). Že iz tega kazalca lahko sklepamo, da bi znižanje izdatkov za visoko šolstvo Slovenijo oddaljilo od povprečja OECD držav in nas približalo državam kot sta Češka in Madžarska. Zato OECD v letnem poročilu o trgu dela v Sloveniji predlaga prav nasprotno od tega, kar počne vlada – povečanje izdatkov za visoko šolstvo v Sloveniji.

O neuravnoteženosti izdatkov in absurdnosti nadproporcionalno večjega varčevanja v visokem šolstvu tudi v primerjavi z osnovnim in srednjim izobraževanjem pa kaže tudi primerjava izdatkov na študenta z izdatki na dijaka. To razmerje je v Sloveniji 1.08, kar pomeni, da za študenta namenimo le 8 odstotkov več kot za dijaka. V povprečju OECD držav je to razmerje 1.68, torej so izdatki na povprečnega študenta kar 68 odstotkov večji od povprečnega izdatka na dijaka. V ZDA je to razmerje kar 3, na Švedskem 2 in Portugalskem 1.65. Iz tega sledi, da je večje varčevanje v visokem šolstvu kot v osnovnem in srednjem izobraževanju manj smiselno.

Nižji izdatki za izobraževanje se kažejo v praktično vseh aspektih visokošolskega izobraževanja, od razmerja števila študentov na visokošolskega učitelja, višine plač učiteljev, pa do tehnične opremljenosti (programska oprema, računalniška oprema, itd.). Po razmerju števila študentov na visokošolskega učitelja, ki je bilo v letu 2008 v Sloveniji 20.4, smo med OECD državami, ki imajo povprečje okrog 15,uvrščeni najnižje. V ZDA je to razmerje 15.3, na Švedskem je 8.8, na Portugalskem pa 14.1. Čeprav se komu zdi številka 20 študentov na učitelja povsem sprejemljiva, povprečna vrednost skriva velike razlike med različnimi izobraževalnimi organizacijami. Tako sepredvsem na fakultetah, ki delujejo na področjih družbenih ved, poslovnih ved, prava, pa tudi tehničnih ved kot je strojništvo, elektroinženirstvo in gradbeništvo, predavanja odvijajo v velikih predavalnicah, ki sprejmejo tudi do 450 študentov. Namesto, da bi vlada sprejela minimalne standarde s katerimi bi to razmerje znižala in odprla dodatna delovna mesta, nasprotno znižuje obseg sredstev in tako znižuje kakovost študija. V obdobju 2004-2008 je Janševa vlada favorizirala privatne zavode, za katere pa velja, da je razmerje med študenti in učitelji še višje, 26.9, kar kaže, da z ustanavljanjem privatnih zavodov ni uspevala pri povečevanju standardov. (Ni potrebno posebej poudarjati, da so ta razmerja v osnovnem in srednjem šolstvu primerljiva z mednarodnim povprečjem in pogosto med višjimi.)

Poleg prevelikega števila študentov so tudi plače v visokošolskih organizacijah relativno nizke in mednarodno povsem nekonkurenčne. To velja tako za plače asistentov, kot tudi druge ravni. Čeprav imajo pedagoški asistenti letne obveznosti tudi preko 300 ur na leto, njihove neto plače ne presegajo 1000 evrov. Podobno nizke so plače docentov (obremenitev 180 ur letno), ki brez nadobremenitev (60 ur letno) in dodatnih raziskovalnih zaposlitev (do 20%) dosegajo okrog 1300 evrov. Prav te nadobremenitve in dodatne raziskovalne ure, pa tudi avtorski honorarji povečujejo motivacijo, da se sposobni posamezniki odločajo za ta poklic. Brez avtorskih honorarjev lahko docent poveča svojo plačo za dobrih 500 evrov, kar je raven dohodkov srednjih managerjev, ki jih opravljajo  manj usposobljeni zaposleni. Ni odveč omeniti, da v tujini za docentsko pozicijo (angl. assistant professor) ni potrebno imeti nikakršnih objav, le potencial, da lahko kandidat pričakuje objave. Seveda je takšna pozicija za določen čas, a vendar nudi dovolj visok dohodek, da se lahko docent osredotoča na raziskovalno delo. V Sloveniji tako novemu doktorantu iz tujine, ki se poteguje za kakovostno objavo v tujini, ne omogočamo, da bi se zaposlil na takšnem delovnem mestu, saj lahko do dobre objave pride šele nekaj let po doktoratu. To pa pomeni, da lahko ponudimo zgolj pozicijo asistenta, z večjo delovno obveznostjo in manjšimi možnostmi za objave, ker ima manj časa za raziskovalno delo. Namesto, da bi vlada naredila poklic visokošolskega učitelja bolj privlačen, bo s temi ukrepi zabila dodatni žebelj v krsto slovenskega visokega šolstva.

Navedeni ukrepi pa so le del vizije, ki jo ima Janševa vlada. Podobno kot v obdobju 2004/2008, ko je vlada zadrževala realno ohranjanje plač, je ljubljanski univerzi dodatno zmanjšala proračunska sredstva za 4 odstotke, medtem ko je povečala sredstva privatnim zavodom za kar 155 odstotkov. In to navkljub dejstvu, da je Univerza v Ljubljani najboljša izobraževalna ustanova v Sloveniji, če sodimo po raziskovalnem delu (šanghajska lestvica). Poleg tega ta univerza ustvarja kadre, ki so najbolj zaposljivi. Študija, ki sta jo pripravili Polona Domadenik in Daša Farčnik iz Ekonomske fakultete, je pokazala, da so diplomanti Univerze v Ljubljani  v prvem letu po diplomi petkrat bolj zaposljivi kot drugi diplomanti (diplomanti Ekonomske fakultete pa 2.5 krat bolj zaposljivi od drugih poslovnih fakultet). Rezultate te študije ima tudi država, saj so opisani v Ciljnem raziskovalnem projektu, katerega naročnik je Ministrstvo za izobraževanje in šport. A kot je običajno, jih verjetno zanemarja, in se raje zateka v lastna nedokazana prepričanja. Kako žalostno, da moramo to ekonomisti očitati ministru, ki naj bi bil bolj tehničen.

Vlada ima tudi specifične načrte glede družboslovnih ved, poslovnih ved in prava, saj naj bi bilo teh preveč. Tudi to prepričanje ne drži, kar bi prav tako moral vedeti minister preden spreminja sistem ne da bi ga dobro poznal. V znanstvenem članku, ki smo ga pripravili Aleš Ahčan, Tjaša Bartolj, Aljoša Feldin in Sašo Polanec, smo primerjali tako povprečne neto plače kot tudi povprečne neto delovne dohodke, ki vključujejo še avtorske pogodbe in druge delovne dohodke. Ugotovili smo, da je, navkljub splošnemu prepričanju do konca leta 2008 donosnost študija npr. poslovnih ved večja od donosnosti študija inženirskih poklicev in povsem primerljiva matematikom, fizikom in kemikom. To pomeni, da na trgu dela diplomanti družboslovnih, poslovnih in pravnih fakultet niso nič manj uspešni kot diplomanti tehničnih fakultet. Le kdaj se bomo znebili socialistične miselnosti, da teh kadrov ne rabimo?

Nekako se ni mogoče znebiti vtisa, da pri varčevalnih ukrepih vlade ne gre za slučajnost, pač pa za premišljeno »sveto vojno« proti uveljavljenim univerzam. Namesto, da bi tako v Nemčiji, spodbujali raziskovalno odličnost in povečali prihodke univerz, ki imajo boljše raziskovalne rezultate, nas čaka splošno zniževanje javnih izdatkov za visoko šolstvo zato, da bi gojili tretjerazredne nove univerze, ki so rasle kot gobe po dežju v mandatu prejšnje Janševe vlade. In dokler bodo ukrepi vlad takšni, bomo zaman čakali razvojni preboj, ki naj bi po ministrovem mnenju prišel od njegovih strukturnih reform. Res bizarno.

* Izvirno objavljeno v Pogledih (Delo)

%d bloggers like this: