Zakaj ekonomija ni znanost, temveč ideologija

Pravnik Igor Vuksanović v Objektivu utemeljuje, da ekonomija ni znanost in da so ekonomisti zgolj v znanstveno avreolo zamaskirani ideologi kapitala:

Od leta 1980 naprej imajo pri promoviranju prevladujoče družbene ideologije neoliberalizma vodilno vlogo prav ekonomisti. Ključnega pomena je spoznanje, da nas tu ne zanima profesionalna aktivnost ekonomistov na najbolj abstraktnih vrhovih njihovih znanstvenih slonokoščenih stolpov, torej pri objavi člankov v vodilnih revijah ter znotraj doktorskega študija. Tu se, čeprav še preredko, dogaja marsikaj zanimivega, skupaj z osupljivo preciznimi vpogledi v dejansko naravo delovanja trgov ter problemov tržnega gospodarstva. Za zmago nekega banalno političnega sklopa idej v širši družbi je pomembno nekaj drugega. Po akademski plati je tu pomembno, s čim se indoktrinira povprečne dodiplomske študente ekonomije in sorodnih študijev, ki bodo nekega dne dobili službe v gospodarstvu, na ministrstvih, v centralni banki ter v nevladnih organizacijah. Tam bodo dobili priložnost bistveno vplivati na tako ali drugačno reševanje družbenih in gospodarskih dilem. Enako ali še bolj pomembno je izjavljanje ekonomskih opinion leaderjev v časopisnih kolumnah, na radiu, po televiziji, v intervjujih. V možgane populacije se vbija ideja, da v regulaciji ekonomije ni političnih konfliktov, ki se rešujejo z demokratičnim inputom vsakogar od nas; tu naj bi bila samo strokovno tehnična vprašanja, ki jih lahko rešujejo le posvečeni strokovnjaki. Nazadnje je problematična vloga akademskih ekonomistov kot vladnih svetovalcev za ekonomsko politiko. Tu skoraj vedno zagovarjajo politike, ki vodijo v prerazporeditev premoženja in dohodkov navzgor. V teh treh sferah bazični pouk makroekonomije, ustvarjanje javnega mnenja, svetovanje vladam in centralnim bankam še vedno vlada poenostavljeno prostotržno enoumje.

Za vsako znanost velja, da naj bi izhajala iz empiričnega opazovanja resničnosti. Ekonomija si za to redko prizadeva. Pogosto se zadovolji s tem, da iz rokava potegne določene domneve, tako definira odnose med elementi modela, določi, kakšne so posledice interakcije med elementi, in vse to izrazi v obliki formul. Končni rezultat raziskave je tako odvisen od začetnih domnev. Do določene mere je to razumljivo, saj je v ekonomiji težko izvajati kontrolirane eksperimente. Tako mora zadoščati sklicevanje na slučajne korelacije in problematične statistične postopke. V osnovi gre za pripovedovanje arbitrarnih zgodbic v matematični obliki. Tudi ko ekonomisti postrežejo z empiričnimi podatki, so ti pogosto le statistični približki (stopnja inflacije, rasti BDP…), ali pa raziskovalci toliko časa obračajo različne podatke, da najdejo korelacijo, ki so si jo že od začetka želeli.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi šlo za intelektualno igro. Vendar imajo igre ekonomistov resne posledice za prebivalstvo, ki utegne biti izpostavljeno njihovim “znanstvenim spoznanjem” o škodljivosti zvišanja socialnih prispevkov ali minimalne plače. Močni elitni krogi komaj čakajo, da oblečejo svoje interese v znanstveni plašč, ki ga sešijejo ekonomisti. Na prvi pogled se zdi, da ekonomisti v javni komunikaciji ne izražajo absurdnih stališč, ki sem jih tu predstavil; mar ni tako, da zgolj povedo, da se bo na primer zaposlenost znižala zaradi povišanja minimalne plače? Vendar nas poklicni ekonomisti impresionirajo in prisilijo, da jih poslušamo, prav zaradi svojih nazivov in akademskih dosežkov. Ti pa so obremenjeni z absurdno metodologijo, kakršni v znanosti ni para. Kolikor ekonomisti to metodologijo uporabljajo za oblikovanje stališč o gospodarskih vprašanjih, so ta obremenjena z “izvirnim grehom”. Kolikor znanstvene metodologije ne uporabljajo, mnenje profesorja ekonomije o nekem strokovnem vprašanju ne more biti vredno več od mnenja življenjsko izkušenega laika.

Že iz navedenega je razvidno, da ekonomija ne more biti znanost. Lahko je le ideologija. Na njeni podlagi so si vodilni akademski ekonomisti izborili položaj, ki že ogroža demokracijo. Ne le da javno izjavljajo, da je treba okrniti pravico državljanov do referendumskega odločanja, če bi ta okrnila dejansko izvedbo brutalnih varčevalnih ukrepov. Zaradi uporabe znanosti podobnim postopkov uživajo v javnosti avtoriteto, ki je nezaslužena. V njihovih nasvetih za vodenje ekonomske politike se praviloma jasno odraža njihovo politično prepričanje. Pri tem politično moč izvršujejo brez vsake demokratične odgovornosti. Določena vprašanja ekonomske politike so si prilastili kot strokovno domeno, iz katere so izključili “nevedno” javnost ter strokovnjake humanističnih panog, kot sta sociologija in politologija. Ekonomisti naklepno uporabljajo nerazumljiv ekonomski žargon, da bi iz strokovne debate izključili dobro informirane laike. Zaradi izjemnega vpliva na odločevalce je kvaliteta znanstvene metodologije ekonomistov zadeva v največjem javnem interesu, videli pa smo, da je izredno nezadovoljiva.

Kako je sploh lahko zgodovinsko prišlo do takega stanja? Besedno opisovanje, analogija, miselni eksperiment, metafora. Kot bi šlo za primerjalno književnost. To so orodja makroekonomije do druge polovice 19. stoletja, ko na oder stopijo Leon Walras, Vilfredo Pareto, Stanley Jevons in Carl Menger. Začne se poudarjanje formalno matematičnega pristopa, ki naj bi ekonomiji dal zunanji videz znanosti. Krepitev tega miselnega toka je posebej dobro vidna po drugi svetovni vojni, ko se je začel protiudarec klasičnih ekonomistov proti pronicljivosti Johna Maynarda Keynesa, ki je dobro vedel, da ekonomijo poganjajo “živalski nagoni” (animal spirits) potrošnikov in investitorjev in da smiselna matematična formalizacija ekonomskih procesov ni mogoča. Tako imenovana neoklasična kontrarevolucija je od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja v polnem zamahu. Njeni glavni poudarki so omejevanje državnih intervencij na tržnem področju, uravnoteženi proračuni ali presežki (zlato pravilo!) in obrestna politika centralnih bank kot eden redkih preostalih državnih instrumentov seveda le, če je centralna banka neodvisna in jo vodijo neoklasični ekonomisti. Na škodo zaposlenosti potem centralne banke postavljajo ekstremno nizke inflacijske tarče.

Priporočam, da si preberete celoten tekst. Verjamem, da se velikemu delu “laikov” zdi ta tekst zelo všečen. Resnici na ljubo pa gre za tekst, ki (1) počezno kvalificira in poenostavlja ter zanemarja dejstva, in (2) ima jasno ideološko agendo. Naj na kratko argumentiram.

Prvič, avtor tega teksta ekonomsko znanost reducira na “mainstream”, ki je po njegovem neoklasika oziroma neoliberalizem. Pri tem seveda namerno spregleda, da je ekonomska veda izjemno heterogena, da je ogromno različnih smeri in šol. Podobno kot v katerikoli drugi vedi. Ne bom našteval številnih smeri v diapozonu med “racionalno” in “behavioristično” oziroma med mainstream (“ortodoksno”) in heterodoksno (“radikalno”) ter med neoklasiko in keynesianizmom znotraj mainstreama itd. Grob, vendar še vedno dokaj dober pregled nad smermi ekonomije daje Wikipedia.

Ne glede na to heterogenost ekonomije in množice različnih znanstvenih revij, Vuksanović obtožuje, da je neoklasika konec 1960. let uzurpirala ekonomsko znanost, in sicer, kot pravilno ugotavlja, na podlagi neučinkovitosti keynesianizma, ki je privedel do visoke brezposelnosti in hiperinflacije v večini držav. In prav v tem zadnjem je glavni problem Vuksanovićevega teksta: preprosto zanemarja, da je neodvisnost centralnih bank (od politike) posledica tega, da so prej politiki poljubno tiskali denar, kar je privedlo tako do hiperinflacije kot do visoke brezposelnosti. Šele neodvisne centralne banke so uspele zagotoviti stabilnost gospodarstev in njihovo manjšo cikličnost, saj v primeru pregrevanja gospodarstva z višanjem obrestnih mer gospodarstvo ohladijo in se s tem izognejo najprej visoki inflaciji in nato posledično krizi in povečanju brezposlenosti. Prav zato je cikličnost gospodarstev po pridobitvi neodvisnosti centralnih bank (konec 1970., začetek 1980. let) v svetu manjša. Tudi zaradi tega se zdi Vuksanovićeva izjava “Na škodo zaposlenosti potem centralne banke postavljajo ekstremno nizke inflacijske tarče” precej ekstremen cinizem.

In drugič, Vuksanovićev tekst je dejansko ideološki obračun z ekonomijo z zelo jasno ideološko agendo. Je namreč velik nasprotnik fiskalnega pravila, ki ga je kot prva sredi 1990. let uvedla Švedska. Švedska je tudi kot prva ustanovila Fiskalni svet, ki bdi nad oblikovanjem proračuna in nad njegovim izvrševanjem. Tudi zaradi tega je Švedska to krizo izjemno dobro prebrodila in niso bili potrebni nobeni varčevalni ukrepi, saj so javni izdatki kot delež v BDP omejeni navzgor. Vuksanović pravi, da gre pri tem za omejevanje demokracije. Pri tem pa seveda namerno spregleda, da je demokracija, kot si jo predstavlja on, torej da politiki sami sebi postavljajo omejitve glede tiskanja denarja ali trošenja javnega denarja, zaradi neodgovornosti teh istih politikov v 1970. letih privedla v splošno gospodarsko krizo v svetu (z visoko inflacijo in brezposelnostjo), na Švedskem pa v 1980. letih v hudo gospodarsko krizo, saj gospodarstvo ni bilo sposobno financirati tako visokih javnih izdatkov, kot so si jih zamislili “demokratični” politiki.

V Vuksanovićevem tekstu gre torej za premišljen ideološki obračun z racionalnostjo in zdravo gospodinjsko logiko, da ni mogoče zapraviti več, kot ustvariš, ki jo zagovarjajo ekonomisti, z jasno ideološko agendo miniranja fiskalnega pravila. Legitimno. Toda v nasprotju z dejstvi in zdravo pametjo.

%d bloggers like this: