Lahko s pristopom »z macolo nad šolstvo« rešimo državo?

Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec

Zaradi velike gospodarske recesije in razbohotenega javnega dolga so bile v preteklih letih vse razvite države prisiljene v fiskalne konsolidacije. Čeprav je vsaka država pri tem ubrala sebi prilagojeno specifično politiko zmanjševanja proračunskega primanjkljaj, pa so osnovne konture fiskalnega prilagajanja med državami vendarle enake. Večina držav je kot primarni ukrep uporabila zniževanje javnih izdatkov, kot dopolnilnega pa povečanje specifičnih davkov. *

Glede potrebnih ukrepov si je dokaj enotna tudi ekonomska stroka. Ugledna ekonomista Alberto Alesina iz Harvarda in Francesco Giavazzi iz univerze Bocconi sta pred nedavnim za širšo javnost povzela optimalno kombinacijo ukrepov za fiskalno konsolidacijo. Pravita, da je bolj kot »koliko« pomembno »na kateri način« zmanjšati proračunski primanjkljaj. Izkušnje razvitih držav OECD v zadnjih 40 letih s fiskalnim prilagajanjem namreč kažejo na tri temeljne zakonitosti. Prvič, fiskalne konsolidacije, dosežene z zmanjševanjem javnih izdatkov, so se izkazale kot manj recesijske kot tiste, dosežene z zviševanjem davkov. Drugič, če fiskalnim konsolidacijam na osnovi zmanjševanja javnih izdatkov sledijo tudi primerne strukturne reforme, so te konsolidacije ne samo manj recesijske, ampak lahko celo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast. In tretjič, samo zniževanje javnih izdatkov se na dolgi rok izkaže kot učinkovita politika dolgoročne stabilizacije javnih financ države.

Na podlagi tega Alesina in Giavazzi pravita, da je pomembna pravilna struktura fiskalnih ukrepov in ne toliko višina javnega varčevanja. Kajti varčevanje za vsako ceno ter dvigovanje davkov zaduši gospodarsko aktivnost in s tem pahne državo še za dlje časa v recesijo in javnofinančne težave. Pri zmanjševanju javnih izdatkov je torej treba gledati, katere izdatke »porezati« bolj, katere manj in katerih ne. Izkušnje razvitih držav kažejo, da je zniževanje socialnih transferjev dolgoročno manj škodljivo kot pa denimo zmanjševanje naložb v infrastrukturo. Prav tako večina držav ne more mimo zvišanja upokojitvene starosti ter odpuščanja v javnem sektorju. Povsem podobno je na strani prihodkov. Zviševanje davkov na porabo (DDV, trošarine) je manj škodljivo kot denimo dvigovanje davkov na dohodke.

Poglejmo, kako so se fiskalne konsolidacije lotile članice EU. Slovenija se je fiskalne konsolidacije lotila kot zadnja med članicami EU. Pahorjeva vlada je celo vodila močno ekspanzivno fiskalno politiko, ki je šla daleč izven okvirja avtomatskih stabilizatorjev. Pri tem je za razliko od ostalih držav maso plač v javnem sektorju v času krize še povečala za 10%, čemur so zaradi usklajevanja z rastjo plač sledile tudi pokojnine in nekateri socialni  transferji. Pahorjeva vlada je šele v drugi polovici leta 2010 stopila na zavoro z interventnim zakonom, ki je zaustavil rast plač v javnem sektorju. Ni pa naredila nobenih drugih rezov v proračunu.

V nasprotju s Pahorjevo je Janševa vlada letos takoj po prevzemu oblasti pripravila varčevalne ukrepe, s katerimi namerava že letos zmanjšati proračunski deficit na 3% BDP. Rebalans proračuna za letos kaže, da naj bi se proračunski izdatki letos zmanjšali za 349 mio evrov oziroma za 3.7% glede na leto 2011. Medtem ko je prvotni vladni predlog predvideval linearno zmanjšanje plač v javnem sektorju za 15%, pa je vlada kasnejše predloge zniževanja plač omilila in se gibljejo na ravni med 5 in 10% (zaradi odprave plačnih nesorazmerij). Znižanju plač pa sledijo tudi vertikalni ukrepi, torej zmanjševanje izdatkov za posamezne vladne politike.

Tabela: Predlog rebalansa proračuna za leto 2012 po politikah (v mio evrov)

Vir: Ministrstvo za finance

In prav pri zadnjih naravnost bode v oči nekoliko nenavadna struktura zniževanja javnih izdatkov. Podatki kažejo (glej tabelo), da glavnino rezov v javnih izdatkih dejansko nosijo »infrastrukturne« politike in zdravstvo.  Rebalans proračuna namreč zmanjšuje izdatke za šolstvo, visoko šolstvo ter znanost in tehnologijo za skupaj 285 mio evrov. To pomeni, da vlada na šolstvo, znanost in tehnologijo prevaljuje kar 82% celotnih neto prihrankov v proračunu za leto 2012. Če k neto prihrankom prištejemo še povečanje izdatkov za servisiranje javnega dolga, pa rezi v izdatkih za šolstvo, znanost in tehnologijo še vedno pomenijo polovico (47%) celotnih proračunskih prihrankov. Na drugem mestu je prometna infrastruktura, ki k celotnim prihrankom prispeva 14%, sledi pa obrambna politika s 13%. Močno zmanjšanje je doživelo tudi zdravstvo (za 20%). Kmetijstvo in javna uprava pa denimo prevzemata le po dobrih 5% vseh proračunskih prihrankov.

Glede na to, da infrastrukturne politike na dolgi rok najbolj prispevajo k dinamiki razvoja (prometna infrastruktura z izgradnjo fizičnega kapitala, šolstvo, znanost in tehnologija pa z izgradnjo človeškega kapitala), se zdi skrajno nenavadno, da se je vlada odločila, da bo dobrih 60% vseh proračunskih prihrankov ustvarila prav pri teh dveh politikah.

Zanimivo je, da se vlada ni odločila, da bi večji poudarek dala linearnemu znižanju plač v javnem sektorju ali linearnemu znižanju vseh proračunskih izdatkov ter zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Če bi vlada linearno znižala izdatke za posamezne politike za 6.5%, s čimer bi dosegla enak agregatni cilj, bi bistveno bolj pošteno porazdelila učinke varčevanja. Kot kaže zadnji stolpec v tabeli, s predlaganim znižanjem izdatkov v predlogu rebalansa vlada osnovnemu in srednjemu šolstvu jemlje za 81 mio evrov več kot bi v primeru linearnega znižanja, znanosti in tehnologiji pa za 70 mio evrov več. Prometni infrastrukturi jemlje za 53, obrambni politiki za 22, zdravstvu, kulturi in trgu dela pa za dobrih 11 mio evrov več.

Slovenija je s tovrstno strukturo varčevanja v javnem sektorju dejansko bela vrana med članicami EU. Pregled varčevalnih ukrepov po državah EU, kot ga je pripravil The European Institute, namreč kaže, da se je večina držav odločila (1) bodisi za 3-letno zamrznitev plač ali za 5 do 25-odstotno linearno znižanje plač v javnem sektorju, (2) za linearno odpuščanje v javnem sektorju, (3) za zmanjševanje socialnih transferjev in nadomestil za brezposelnost, (4) za dvig upokojitvene starosti, in (5) za dvig nekaterih davkov na porabo (DDV in trošarine) ter na izpuste CO2. Prav nobena izmed ostalih 26 držav EU pa se ni odločila, da bi šla v drastično zniževanje javnih izdatkov za šolstvo, znanost in tehnologijo ali izdatkov za prometno infrastrukturo.

Kaj se torej dogaja v glavah vladnih politikov? Se niso bili sposobni osredotočiti na enake ukrepe kot ostale članice EU ali pa samo menijo, da so naložbe v fizično infrastrukturo in človeški kapital najmanj pomembne oziroma da so celo najbolj škodljive za gospodarski razvoj? Če gre za slednje, nas je lahko zelo strah. Kajti brez naložb v infrastukturo bo ob upešanem tujem in domačem povpraševanju težko zagnati gospodarsko rast. Brez naložb v človeški kapital in tehnologijo pa bomo težko naredili tehnološki preboj in prestrukturirali slovensko gospodarstvo v smeri večje tehnološke zahtevnosti.

Upamo lahko, da je pri tem rebalansu morda šlo le za preveliko »pridnost« resornega superministra in ne za uradno vladno filozofijo ter da bo vlada ta rebalans popravila.

* Izvirno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu.

One response

%d bloggers like this: