Varčevalni ukrepi oziroma od česa bomo živeli čez 10 let?

Splošna opozorilna stavka javnega sektorja v sredo je bila eno izmed najbolj bolno groteskih dejanj v samostojni Sloveniji. Situacija me spominja na lopova, ki je ukradel zlato uro, nato pa joka in gladovno štrajka, ko ga zasačijo in mu jo odvzamejo. Zaposleni v javnem sektorju smo od leta 2008 naprej po zaslugi Virantove plačne reforme dobili skupaj za milijardo evrov več v obliki povišanih plač. To je zaradi usklajevanja s plačami dodatno spodbudilo rast pokojnin prav tako za eno milijardo evrov, pa tudi rast nekaterih socialnih transferjev. Ker ni bilo pokritja v prihodkih proračuna za te povečane izdatke, se je zanje morala država zadolžiti v tujini. In zdaj, ko je država na kolenih prav zaradi zadolževanja za te nerazumne zadeve, sindikati v javnem sektorju protestirajo, ker se jim delno jemlje, kar so neupravičeno pridobili v času krize! Štrajkajoči, kje imate obraz? Kako lahko pogledate v oči zaposlenih v gospodarstvu, ki te vaše povišane plače in pokojnine odplačujejo? *

Toda ta pokvarjena sebičnost sindikalnih voditeljev me niti ne preseneča, preseneča me pomanjkanje dolgoročne vizije tako štrajkajočih kot vlade. Jasno je, da moramo z varčevalnimi ukrepi zmanjšati prenapihnjeni del javnih izdatkov, toda ob teh ukrepih pogrešam pozitivni program spodbujanja gospodarstva. Program, ki bi imel ambicijo povedati, kaj bomo počeli in od česa bomo živeli čez 10 in 20 let ter kako bomo do tja prišli. V številkah.

Da ne bo pomote. Močno podpiram ukrepe vlade na davčnem področju, ki nekoliko znižujejo davčno breme in predvsem povečujejo spodbude za vlaganja v opremo ter raziskave in razvoj (R&R). Toda Slovenija ni ZDA, kjer tovrstne davčne spodbude in olajšave povzročijo predvidljiv, hiter in predvsem zajeten pozitivni zagon aktivnosti v velikih korporacijah, kjer zaposlenost merijo v nekaj deset ali stotisočih. Pri nas nimamo prav veliko tako močnih podjetij, da bi te nove spodbude lahko dale zajeten pospešek gospodarski aktivnosti. Sicer bodo precej izboljšale poslovno okolje, toda velikih sprememb v gospodarski aktivnosti in zaposlovanju v naslednjih treh letih objektivno ne morejo dati. Iz preprostega razloga, ker imamo pri nas opravka predvsem z množico majhnih in srednjih podjetij, katerih največji problem trenutno niso previsoka stopnja davka od dobička ali prenizka davčna olajšava za vlaganja v opremo in R&R, pač pa pomanjkanje naročil in kreditni krč.

Ključna ukrepa za zagon slovenskega gospodarstva bi se morala osredotočiti na to, kako spodbuditi povpraševanje po izdelkih in storitvah naših podjetij ter kako v relaciji med prezadolženimi podjetji in shiranimi bankami ustvariti zaupanje in vzdržen pozitivni kreditni tok. Glede rešitve kreditnega krča se zdi zasnova prvega koraka reševanja dobra – to je ustanovitev državnega sklada, ki bo prevzel slabe naložbe iz kreditnih portfeljev bank ter k temu dodal še nekaj dobrih državnih naložb, kar bo omogočilo skladu večjo atraktivnost pri tujih naložbenikih. Toda od idejne zasnove do končne izvedbe ter učinkov na povečanje kreditnega toka od očiščenih bank do gospodarstva bo preteklo še ogromno časa. Slovensko gospodarstvo pa je že v recesiji, zato se bo v čakanju na pozitivne učinke tega ukrepa recesija še poglobila.

Prav zato v vmesnem času brez primerno krepke doze keynesianizma ne bo šlo. Toda ne keynesianizma, kot si ga je predstavljala Pahorjeva vlada – v obliki napihnjenih plač javnega sektorja in pokojnin. Pač pa v obliki klasičnega keynesizanizma – to je povečanih javnih investicij v javno infrastrukturo in javnih del. Če bi od sedmih milijard, za kolikor se je Pahorjeva vlada dodatno neto zadolžila v tujini, polovico namenila za investicije v javno infrastrukturo (namesto v plače javnih uslužbencev in pokojnine), bi bila gospodarska situacija danes v Sloveniji precej boljša. Ne samo da bi že nekaj časa intenzivno gradili drugi tir Koper – Divača, tretji pomol v Kopru, tretjo razvojno os ter imeli nekaj novih ali obnovljenih bolnišnic in šol. Pač pa bi imeli tudi še vedno za dvajset tisoč več zaposlenih v gradbeništvu ter še deset tisoč več pri dobaviteljih zaradi stalnega toka naročil zaradi gradnje in obnove infrastrukture. Ne bi doživeli tako hudega recesijskega padca v letu 2009 in danes bi imeli bolj živahno poslovno klimo, manj bank bi imelo težave s slabimi terjatvami ter več davkov bi se stekalo v proračun.

S tovrstnimi keynesianskimi ukrepi so gospodarstvo spodbujali tudi v najbolj liberalnih državah, kot so ZDA ter v bolj socialno-tržnih državah, kot je Nemčija. Tako Obamin kot program ukrepov Merklove je vključeval nekajdesetmilijardni paket povečanih javnih izdatkov v obnovo in izgradnjo javne infrastrukture.

Vlaganja v infrastrukturne projekte imajo vsaj tri vrste pozitivnih učinkov na gospodarstvo. Prvič, močan vpliv na rast BDP in zaposlenosti v času gradnje. Drugič, vpliv na rast gospodarstva in zaposlenosti kasneje zaradi uporabe infrastrukture. In tretjič, dolgoročni vpliv na spremembo strukture gospodarstva. Izgradnja železniške in cestne infrastrukture namreč določa, kje in s kakšno dinamiko se bo v bodoče razvijalo gospodarstvo. Gospodarstvo se vedno razvija ob prometnicah. Poglejte si vpliv, ki ga je izgradnja južne železnice pred več kot 150 leti imela na razvoj slovenskega gospodarstva. Večina slovenske tradicionalne industrije se je kasneje razvila ob železnici. Brez železnice te indstrije ne bi bilo. Poglejte si vpliv izgradnje Luke Koper na razvoj primorskega gospodarstva ter razvoj logistike in transporta v Sloveniji v zadnjih štirih desetletjih.

Za tiste, ki ne veste, naj omenim, da Luka Koper z vsakim evrom dodane vrednosti, ustvarjene s pretovorom, neposredno in posredno ustvari še za dober evro dodane vrednosti pri ostalih dejavnostih v Sloveniji ter da zaradi vsakega zaposlenega v Luki Koper nastane še za 1.6 zaposlenega v drugih dejavnostih.

Izgradnja infrastrukture ima pomembne multiplikativne učinke. V času gradnje, v času uporabe infrastrukture ter zaradi vpliva na razvoj novih dejavnosti. Tega se v drugih državah zavedajo bistveno bolj kot pri nas. Kajti medtem ko pri nas sanjarimo o pomembnosti izgradnje drugega tira in tretjega pomola ter po dveh desetletjih modrovanj nismo prišli še niti do faze umestitve v prostor, drugje tovrstne projekte že veselo gradijo. Povsem mimo nas.

Govorim predvsem o izgradnji baltsko – jadranskega železniškega koridorja (nekoč znanega kot jantarjeva pot), ki povezuje Gdansk ob Baltiku z jadransko Ravenno in ki bo obšel Slovenijo (glej sliko 1). Koridor poteka od Gdanska do Katovic, nato pa po dveh paralelnih poteh povezuje slovaško Žilino in Bratislavo ter češko Ostravo in Brno z Dunajem. Od Dunaja koridor poteka do Graza, nato pa, za razliko od nekdanje južne železnice, namesto proti Mariboru zavije proti Celovcu. Odtod pa naprej do Beljaka, kjer se navezuje na pontebansko železnico mimo Udin proti Benetkam (z odcepom za Trst) ter nato naprej mimo Padove in Bologne do pristanišča v Ravenni. Ta koridor bo povsem zaobšel Slovenijo ter zmanjšal pomen Luke Koper.

Slika 1: Baltsko jadranski koridor

Vir: OeBB.

Medtem ko mi sanjarimo in govoričimo o strateškem pomenu slovenskega ozemlja in o tem, kako se nahajamo na strateškem križišču petega in desetega evropskega koridorja, naredimo pa nič, naši sosedje že konkretno gradijo ta koridor mimo nas. Da ne bo pomote, ne gre za načrt, pač pa so mnogi odseki že izgrajeni ali obnovljeni, medtem ko se nekateri intenzivno gradijo. V Avstriji že poteka izgradnja dveh ključnih tunelov in železniške proge. Tunel pod Semmeringom v dolžini 27 km bo izgrajen do leta 2025, Koralmski tunel v dolžini 33 km in železniška povezava v dolžini 130 km pa bosta izgrajena do leta 2022. Ob tem so Avstrijci popolnoma prenovili dunajsko železniško postajo, obnavljajo postajo v Grazu, gradijo logistični center v Inzersdorfu ter števlne druge pomožne infrastrukturne objekte. Italijani so tudi že izgradili povezavo med Trbižem in Udinami, Poljaki, Slovaki in Čehi pa so svoje proge že modernizirali, elektrificirali in usposobili za visoke hitrosti. Ko bo baltsko – jadranski koridor izgrajen, bo na 1,800 km dolgi progi omogočal hitrosti v potniškem prometu do 160 km/h v tovornem pa do 120 km/h.

Avstrijci so na javnih predstavitvah na Evropski komisiji in v evropskem parlamentu predstavili tudi ključne učinke izgradnje koridorja. Samo na avstrijskem odseku naj bi samo zaradi izgradnje koridorja nastalo 15,000  novih delovnih mest, BDP pa naj bi se povečal za 9.5 milijard evrov (kar je skoraj 30% slovenskega BDP). V času uporabe koridorja pa naj bi bil njegov multiplikacijski učinek na BDP vsaj še v višini 6 milijard evrov v Avstriji ter 5.8 milijard v ostalih državah, navezanih na koridor. Skupni učinek izgradnje in uporabe koridorja naj bi v Avstriji tako povzročil povečanje BDP za 15.5 milijard evrov, v celotni regiji pa za 21.3 milijarde evrov (glej sliko 2). Slovenije seveda ni zraven.

Slika 2: Ekonomski učinki baltsko – jadranskega koridorja

Vir: OeBB

Vendar gre pri tem zgolj za neposredne učinke izgradnje in uporabe železniškega koridorja, niso pa ocenjeni dolgoročni dinamični učinki na spodbujen razvoj gospodarskih dejavnosti ob železniški progi. Gre za nove dejavnosti, ki se bodo ob progi razvijale zaradi povečanega prometa po progi, vključno z industrijo ter logističnimi in drugimi storitvenimi dejavnostmi.

Seveda Avstrijci in Italijani niso ocenjevali učinkov, ki jih bo posledično preusmerjanje transportnih tokov iz Luke Koper v Ravenno ali Trst imelo na slovensko gospodarstvo. Prav ti učinki pa bi morali krvavo resno zanimati naše politike. Če se ne bomo hitro obrnili, se bo pretovor preumeril mimo Slovenije in s tem bomo izgubili pomembno strateško prednost, ki so nam jo pred več kot 150 leti podarili modrejši avstrijski vladarji oziroma slovenski politiki, ki so v pred dobrimi 40 leti sprejeli odločitev o izgradnji koprskega pristanišča.

Luka Koper in predvsem železniška povezava med Divačo in Koprom sta danes na na zgornji meji stopnje izkoriščenosti. Luka Koper načrtuje povečanje pretovora do leta 2040 za 150%, predvsem po zaslugi rasti kontejnerskega pretovora. Toda kontejnerskega pretovora ni mogoče povečati brez poglobitve pristanišča, da bodo lahko pristajale tudi resne sodobne kontejnerske ladje, brez izgradnje tretjega pomola, specializiranega za kontejnerski prevoz ter brez izgradnje drugega tira do Divače in posodobitve železniških prog proti Jesenicam, Šentilju in Dobovi. Če bomo čakali še kakšno leto, teh infrastrukturnih vlaganj več ne bomo potrebovali, saj se bo pretovor preusmeril na bolj sodobne in bolj konkurenčne povezave v soseščini.

Te infrastrukturne projekte bo, razen tretjega pomola in poglobitve pristanišča, treba graditi z javnim denarjem. Govorjenje o javno-zasebnem partnerstvu pri izgradnji železniških prog je utopično, saj nizke uporabnine železnic ne omogočajo pokritja niti investicije v drugi tir. Slovenija z uporabninami v tovornem prometu letno zbere 10 milijonov evrov za uporabo 1,250 kilometrov železniških prog v Sloveniji, samo izgradnja drugega tira do Divače pa bi stala 1.3 milijarde evrov. Tak projekt seveda ne more zanimati zasebnih vlagateljev. Toda zasebni vlagatelji nimajo širšega pogleda, to je najprej spodbujanja domačega gospodarstva v času krize ter spodbujanja dinamičnega razvoja celotnega gospodarstva in dolgoročnih ekonomskih koristi celotnega gospodarstva, ki bodo nastale skozi desetletja zaradi izgradnje infrastrukture. To pa mora zanimati vlado, katerakoli že je na oblasti.

Kot rečeno na začetku, varčevalni ukrepi so v redu, toda samo z varčevalnimi ukrepi bo Slovenija na koncu shirana presušena kura, nekonkurenčna že za sosedsko, kaj šele za globalno tekmovanje. Slovenija potrebuje ukrepe, ki bodo ustvarili nov razvojni potencial in nove dinamične konkurenčne prednosti. Logistika in transport sta eden izmed takšnih strateških dinamičnih razvojnih stebrov. Te vizije v teh ukrepih vlade ni. Drug tak steber so na znanju temelječe dejavnosti, ki pa so ključno odvisne od vlaganj izobraževanje in njegove kvalietete. Tudi te vizije v sedanjih varčevalnih ukrepih vlade ni videti. Glede na to, da polovico neto učinka varčevalnih ukrepov pomeni drastično zmanjšanje vlaganj v izobraževanje, se bojim, da čez nekaj let Slovenija ne bo samo shirana, pač pa tudi neumna kura.

Čas je za strateške in hitre odločitve ter dinamične dolgoročne razvojne spodbude.

* Komentar je v izvirniku objavljen v Finance Weekend.

One response

  1. Zanimivo in poučno kot vedno! Glede na to, da je že prejšnja Janševa vlada potegnila ukrepe, ki so manjšali gospodarsko sposobnost države in potem silili Pahorja v najemanje kreditov in posledično vse ostalo in ga nenehno onesposabljali z raznimi referendumi še v tistem pozitivnem, kar je želel izpeljati – se mi zdi prav fajn, da se bo moral v tem trenutku bosti s sindikati in pokazati, česa je (NI) sposoben kot premier in brez katerih vizij ostaja. Morda bo pa to pot – upam, da ne prepozna, da kot premier odleti za vse čase skupaj s svojo politiko, ki je Sloveniji prinesla toliko slabega in ji še prinaša.

%d bloggers like this: