Izgubljena rast ali Za reforme nikoli ni bil pravi čas

V minulih treh letih smo se naposlušali številnih kritik, seveda predvsem iz ust salonskih levičarjev, da je zdajšnja kriza dokončno pokazala na nevzdržnost tržnega kapitalističnega gospodarstva. Po njihovem mnenju je tržno gospodarstvo mrtvo in treba bo najti nov sistem gospodarjenja. Smeri, v kateri naj bi iskali nove razvojne in gospodarske modele, sicer niso pokazali. So pa šli tako daleč, da so zelo na glas razmišljali o škodljivosti gospodarske rasti na splošno. Seveda si niso vzeli tistih potrebnih pet minut za razmislek o morebitnih posledicah ničelne gospodarske rasti. Takšne »razumnike« oziroma tiste najbolj militantne med njimi smo pred približno 200 leti poznali pod imenom »ludisti«.*

Daleč od tega, da bi bil tržni fundamentalist. Tudi jaz raje živim v bolj socialno urejeni državi, kjer imamo vsi člani družbe brezplačen dostop do storitev osnovnega in srednjega šolstva ter do osnovnega zdravstvenega varstva. V družbi, kjer ni velikih razlik in kjer si lahko starši privoščijo, da otrokom omogočijo vsaj približno podoben življenjski standard, kot ga imajo njihovi vrstniki. Če se odločam med ameriškim in skandinavskim gospodarsko-socialnim modelom, sem seveda na strani zadnjega. V ta namen sem tudi pripravljen plačevati višje davke.

Toda ob odločitvi za skandinavsko socialo sem hkrati toliko racionalen in razumem, da je takšno visoko raven socialne varnosti mogoče plačati samo ob primerno veliki gospodarski rasti. Brez primerno velike in vzdržne gospodarske rasti smo namreč v grškem, portugalskem oziroma – vse bolj kaže na to – v slovenskem socialno-gospodarskem modelu. Zanje je značilno, da je raven javne porabe in socialne varnosti daleč nad stopnjo, ki si jo lahko privoščijo z ustvarjeno dodano vrednostjo. Zato so to razliko med porabljenim in ustvarjenim pač nekaj časa financirali z zadolževanjem v tujini.

Z omejitvami na mednarodnih finančnih trgih se je finaciranje teh nevzdržnih grških, portugalskih in slovenskih »razvojnih« modelov ustavilo. Globalna gospodarska kriza je tem modelom postavila ogledalo oziroma tako imenovani reality check. V povprečju je zdajšnja recesija v državah EU-27 zmanjšala realni BDP za odstotno točko glede na predkrizno leto 2008 in zvišala stopnjo brezposelnosti v primerjavi z letom 2008 za 2,6 odstotne točke (glej tabelo). Toda v Grčiji je kriza do konca leta 2011 odnesla kar za 13,1 odstotne točke BDP glede na leto 2008 ter zvišala brezposelnost za 4,9 odstotne točke. Z drugimi besedami, Grčija je v zdajšnji krizi izgubila natančno osem let gospodarske rasti in kriza jo je glede na gospodarsko aktivnost vrnila v leto 2003 (glej sliko). Na Portugalskem in v Španiji je kriza odnesla »samo« za 3,1 odstotne točke BDP in zvišala brezposelnost na Portugalskem za 4,4, v Španiji pa kar za 10,4 odstotne točke.

Slovenija je v spodnji petini članic EU glede na stopnjo prizadetosti zaradi krize. Je med peterico najbolj prizadetih držav. V primerjavi z letom 2008 je kriza v Sloveniji do konca 2011 odnesla za 6,9 odstotne točke BDP in zvišala brezposelnost za 4,7 odstotne točke. Če pogledamo čez daljše obdobje, je Slovenijo kriza časovno vrnila v sredino leta 2006.

Seveda je kriza nekatere druge članice EU prizadela še bolj kot Slovenijo. Toda prav veliko takih držav ni. Med bolj prizadetimi so le še tri baltske države (Estonija, Litva in Latvija) ter Irska. V teh državah je krizni davek povzročil kumulativno zmanjšanje BDP med šest in 13 odstotnih točk ter zvišanje brezposelnosti za sedem do 11 odstotnih točk. Toda te države imajo povsem drugačne razvojne modele. Ker so močno liberalizirane in trgovinsko odprte, v času konjunkture zelo hitro rastejo (tudi po stopnjah do deset odstotkov na leto). Te države danes hitro nadomeščajo izpad rasti in bodo izgubljeno rast in brezposelnost zelo hitro nadomestile. Tri baltske države so v letu 2011 že rasle s stopnjami med 5,5 in 7,6 odstotka, s takim ritmom bodo izpad BDP nadomestile najpozneje v dveh letih.

Krizni davek v državah EU: povečanje brezposelnosti in izgubljena rast


vir: Eurostat

Drugače je v »sredozemskih razvojnih modelih«, kamor sodi tudi Slovenija. Razvojni modeli v teh državah temeljijo na hiper reguliranem poslovnem okolju, nizki inovativnosti in neprožnosti trga dela. Te države tudi v času velike svetovne konjunkture ne dosegajo spektakularno velike gospodarske rasti, pa še ta večinoma temelji na zadolževanju v tujini. Brez resnih reform se bo kriza v teh državah podaljšala v dolgo in globoko depresijo. Vendar pri tem ne mislim samo strukturnih reform pokojninskega sistema, zdravstva ter zaposlenosti v javnem sektorju. Tovrstne strukturne reforme delujejo dolgoročno in izboljšujejo dolgoročno zdravje javnih financ. Toda srednjeročno so pomembne drugačne reforme, in sicer za izboljšanje razmer za poslovanje podjetij.

Predvsem gre za deregulacijo trga dela, deregulacijo poklicev, zmanjšanje administrativnih ovir pri poslovanju, izboljšano delovanje pravne države ter finančnega sektorja. To so reforme, ki povečujejo konkurenčnost gospodarstva in podjetjem omogočajo, da lahko na trgu več prodajo ter seveda zvišujejo stopnjo zaposlenosti. Gre za vrsto reform, ki so jih skandinavske države naredile konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, Nemčija jih je naredila pod Schröderjem v letih 2003-2004, Slovaška pod Miklošem v letih 2003-2005, italijanski tehnični mandatar Mario Monti pa jih v Italiji uvaja prav zdaj.

In če pogledate, kako so se v krizi izkazale države, ki so te reforme naredile, boste nenadoma ugotovili, da vse sodijo med zmagovalke nad krizo ali pa vsaj med države, ki jih je kriza najmanj prizadela. Nemčija, Slovaška in Švedska so že zdavnaj nadomestile gospodarski upad, hkrati se jim je sorazmerno manj zvišala brezposelnost.

Tudi Slovenija bi lahko bila v tej skupini, če bi se reform lotila pravi čas. Toda za reforme nikoli ni bil pravi čas. Politično so nepriljubljene, sindikati in študenti protestirajo. Poleg tega pa se nam je zdelo, da tega sploh ni treba, saj je gospodarstvo kar raslo. Pozneje se je pokazalo, da je rast temeljila le na gradbenem in finančnem balonu, oba pa sta se napihovala zaradi poceni zadolževanja v tujini.

Ti časi so mimo, zdaj odplačujemo dolgove za napihnjeno rast. Prišli so časi, ko si bo treba za vsak odstotek gospodarske rasti zelo prizadevati. Podjetja na trgu, država pa z vitkejšim javnim sektorjem in zmanjševanjem administrativnih ovir za poslovanje. Če bomo pri teh reformah uspešni, bomo morda spet začeli rasti. Če bomo rasli za odstotek na leto, bomo zdajšnjo razvojno luknjo glede na leto 2008 nadomestili šele v sedmih letih. Če nam uspe gospodarsko rast spet vrniti na našo naravno dolgoročno gospodarsko rast v višini 3,5 odstotka na leto, bomo to razliko nadomestili v vsega dveh letih.

Vendar pri tem ne gre le za mehanično aritmetično vajo. Večja rast namreč pomeni tudi ustrezno večjo produktivnost, s tem pa višje plače in pokojnine. Pomeni tudi ustrezno več davčnih prilivov v proračun, s katerimi je mogoče financirati višjo raven zdravstvenih, šolskih in socialnih storitev ter vlaganja v javno infrastrukturo. Ob večji gospodarski rasti je vsak izmed nas, posameznikov, vsako leto bogatejši, hkrati pa je višja tudi raven splošnih in skupnih storitev, ki nam jih zagotavlja država. Brez rasti tega izboljšanja ni.

Seveda se lahko odločimo, da nas gospodarska rast ne zanima. Vsaj ne toliko, da bi zaradi nje bili pripravljeni narediti potrebne spremembe. Toda če ne bomo rasli, bomo ostali na ravni dohodkov na prebivalca iz leta 2006. Vse druge države bodo šle naprej, mi bomo pa ostajali relativno vse revnejši.

Seveda bo zdaj večina rekla: jasno, da si želimo večjo rast! Toda ste prepričani? Ste prepričani, da želite delati do 65. leta, da želite odpravo študentskega dela, da ste pripravljeni na večjo možnost vašega odpuščanja tako v podjetjih kot v javnem sektorju?

Kje smo glede BDP danes?


vir: Eurostat

_____
* izvirno objavljeno v Finance Weekend

10 responses

  1. Ne vem, od kod dr. Damijanu to vzvišeno gledanje na “salonsko” levičarstvo, ki edino do sedaj išče alternative zdajšnjemu kapitalizmu (in bodite prepričani, da alternative obstajajo – nič na svetu ni večno, tudi kapitalizem ne). Pa še mimogrede lekcija iz zgodovine: ludisti niso bili proti gospodarski rasti, temveč proti temu, da bi na novo vpeljana avtomatizacija (uvedba strojev v proizvodnjo) zmanjšala število delovnih mest. Za njih je uvedba strojev pomenila neposredno konkurenco človeški delovni sili, ki je ta delovna mesta potrebovala za preživljanje.

    Ob propagiranju nenehne gospodarske rasti se seveda postavlja vprašanje: Kam se lahko kapitalizem sploh še širi? Na področje naravnega okolja in človekovih pravic, kakršna je pač težnja danes? Ta pot nas vodi ne samo h koncu kapitalizma, temveč h koncu človeške zgodovine.

    Kolikor se razbral, so značilnost baltskih držav šoki. Veliki dvigi in padci, ki vplivajo tako na gospodarstvo, kot na ljudi. In kolikor mi je znano, nenehna izpostavljenost takšnim ekstremom ni najbolj zdrava. Tako da lahko primerjavi z baltskimi državami rečem samo. “Hvala, ampak ne hvala”.

    Naprej… Dokler bo obstajal kapitalizem, bodo obstajali tudi kreditodajalci. Ne zato, ker bi kredite hoteli dajati, ampak zato, ker, če bi radi ostali kapitalisti, so v to prisiljeni. Brez kreditov (in posledičnih dolgov) ni kapitalizma.

    Z “aritmetično vajo” dr. Damijana pa obstaja tudi velik problem. Večja rast z večjo produktivnostjo LAHKO pomeni višje plače, pokojnine, več pobranih davščin itd. Ni pa to GOTOVA in zagotovo ne NUJNA posledica gospodarske rasti. Za primer vzemimo ZDA, kjer produktivnost zadnjih 30 let nenehno narašča, kupna moč plač pa ostaja na ravni iz leta 1978. Kar v bistvu pomeni, da so delodajalci v ZDA postali nesramno bogati predvsem in zaradi nenehnega ožemanja svojih delavcev. O tem, kakšen je javni zdravstveni(sic) in šolski sistem v ZDA kot posledica takšnega razvoja, ne bi izgubljal besed.

  2. tako splošno napisano (majhno razočaranje), da je za ludista, kot sem težko spisati kaj določenega. razlikovati kvaliteto od kvantitete pri rasti, razumeti produktivnost s podaljševanjem delovnega časa, ukinjanjem praznikov ter ostalimi kaznovalnimi politikami trenutne komunistično-klerikalne vlade (ostali so v času komunistične revolucionarne miselnosti, da pomeni sedeti na delovnem mestu in nič delati, kar se je v SFRJ počelo, enako večji produktivnosti, ki danes definitivno pomeni boljše delovne pogoje, varnost,..skratka manj dela in več prostega časa,..ha? ne gre vam ki niste ludisti?), ..

  3. “Če nam uspe gospodarsko rast spet dvigniti na našo naravno dolgoročno gospodarsko rast v višini 3,5 odstotka…”

    Realna dolgoročna rast iz prirasta znanja in njegove uporabe je v civilizacijskem okolju, ki mu pripadamo, 2%. Tako meni Ray Dalia (http://www.bwater.com/), možakar s to osnovno predpostavko v glavi precej uspešno vrti 120 miljard dolarjev velik hedge sklad (25% donos v 2011) kljub temu, da verjame, da je dolgoročna rast “samo” 2%. Trenutno pa če smo v fazi “razdolževanja”, kar naj bi v veliki meri prispevalo k temu, da rasti ni, njemu uspe to izkoristi, ker zadeve obvlada, ker ni neki profesor na kumrovški izpostavi Univerze Ljubljana.

    Govoričenje o 3,5% “naravne” rasti je bulšit (ki se lahko lepo preveri na kakšni petrolovi izpostavi) ali kvečjemu nekakšna pobožna želja (tako kot je bila prejšnja rast – ali pa se danes načrtovane rasti z vlaganji v razne “infrastrukture”). V okolju, kjer 1% najinteligentnejših s konstruktivnim pristopom ne uspe priti niti med 22% najboljše plačanih, če želijo svoj potencial izkoristit in oditi na svojo pot, pa je dolgoročna rast—

    Seveda obstajajo tudi drugi genialni izračuni raznih profesorjev. Nazadnje sem nekje ujel podatek, da vsak dodaten dan dela pomeni 0,1% večji BDP. Namesto, da se ukinja praznike bi potemtakem bilo najbolje, da se uvede delovne sobote, s čimer takoj povišamo ta slavni BDP za dobrih 5% (če ukinemo še vse praznike pa pridemo na 6%). Še bolje pa bi bilo, da se spet zgodi kakšen spodoben katastrofalen potres, ali pa vsaj kakšna spodobna vojna – jebat ga, tudi vse te razne “negativne” eksternalije nam lahko kvečjemu oplemenitijo naš BDP – vprašanje je samo, kdo bo zidal (menda ja ne mi sivoekonomisti), če nam zaprejo še Hildo in par Ivanov, je pa res, da bo naš BDP rasel tudi, če nam bojo zidali Avstrijci, ups Slovaki…

  4. kot ste med vrsticami zapisali – pomembno je kakšna rast. In ta mora biti kvalitetna. Vendar je problem, saj se za kvalitetno rastjo skriva marsikaj. Recimo kvalitetno šolstvo in potem kvalitetno okolje, ki podjetnim ljudem omogoča,da to znanje pretopijo v uporabno vrednost.

    Menda imamo dobre univerze, strokovnjake, itd. vendar je okolje primitivno ruralno v slabem smislu, zaprto in nenaklonjeno novitetam tako v tehnološkem, predvsem pa v socialnem smislu. Ljudje ne tvegajo, niti ne spodbujajo drugih k temu (že na faksu,kjer ima redkokateri predavatelj lastne izkušnje s pravim podjetništvom) in to je v takšnem okolju logično. Posledično je to problem kure in jajca.

    Slovenija je majhna država po mentaliteti in ta se odraža potem v okolju. Tu je na mestu zgodba o Butalcih in pameti:

    Kogar koli je tujca zaneslo med Butalce, vsak jih je hvalil na glas: »Gnoja da imajo dosti in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh – kakor v paradižu da žive; samo pameti da nimajo prave.«

    No, predstavljam si, da je Merklova kaj takega imela v mislih, ko so jo vodili po državi. Žal je pri nas zaupanje le v sorodstvene mreže in ne ideje,ki bi lahko omogočile skokovito gospodarsko rast.

  5. Sodobni problemi človeške družbe so zaostrena globalna konkurenčnost in pohlep. V vsakem okolju neprestano poteka borba za preživetje, nič drugače ni v poslovnem okolju, ki ga je ustvaril človek. Je pa kapitalizem prignal stvari do skrajnosti, kjer ni več tabujev in ovir. Vse je podrejeno zaslužku. V takem brezobzirnem okolju prihaja do anomalij, do sistematičnega kršenja že pridobljenih pravic in svoboščin, do podrejanja prava, človeških pravic in celo življenj kapitalu. Edino merilo za srečo ter uspeh je kapital.

    Morda je skandinavski sistem človeku prijaznejši, a tudi tam je treba trdo delati. Vedno več je ljudi, ki so pripravljeni še več in bolje delati za manj denarja. Delodajalci pa so to začeli izkoriščati. Se pa ob tem pojavlja cel kup drugih problemov. Na primer preseljevanje, suženjsko delo, travme, poškodbe pri delu idr.

    Slovenija pravzaprav nima nekih velikih možnosti za razvoj in oblikovanje svojega sistema vrednot, ker je preveč odvisna od zunanjih dejavnikov, mednarodnega okolja v katerega je vpeta. Premajhni smo in imamo premajhen trg, da bi lahko šli po svoje. Kvečjemu se lahko bolj ali manj prilagodimo obstoječim sistemom, pač tistim, ki nam najbolj odgovarjajo oziroma katerega si lahko privoščimo.

    Ko že toliko razglabljamo o varčevanju. Že pred leti sem pisal o tem, da je denimo v glavnem mestu večina državnih ustanov v najemu. Svojo državo imamo že 20 let in 20 let plačujemo najemnine (paradržavnim) ustanovam, ki so prilepljene kot pijavke na telo. V 20 letih pa vemo, da se takšna investicija povrne. Obenem bi lahko znižali stroške logistike, zaposlovanja, voznega parka idr. A seveda pravega interesa ni, ker so vse te ustanove tako ali drugače povezane s politiko, katera je tako prisesana na proračun.

    Glavni problem tako še vedno ostaja nekonkurečnost slovenskih podjetij, ki so se zadnjih 10-20 let ukvarjala s samoodkupom oziroma samozadolževanjem, da je njihov formalni lastnik postal Tajkun doo z žegnom države. Zaostala so v razvoju z nekonkurenčnimi in zastarelimi proizvodi in brez kapitalskih rezerv, ki jih terjajo zaostrene razmere na trgih. Krivda za vse to pa je na ramenih politike in gospodarstvenikov. In ne glede na to koliko bomo varčevali, čeprav morda drugega izhoda trenutno ni, bo težko nadoknaditi zaostanek in tekmovati z večjimi ter uveljavljenimi podjetji na trgu.

    Za konec naj še opozorim na neunčikovito birokracijo v Sloveniji. Postopki izdaje dovoljenj v Sloveniji potekajo prepočasi. Enako velja za sodne in druge postopke. Tudi to bi pripomoglo k večji konkurenčnosti in prepoznavnosti Slovenije.

  6. Prosim, podučite me, zakaj potrebujemo večjo rast.
    Razmišljam:
    – večjo rast potrebuje le zadolžena država, saj računa, da bo večja rast pripomogla k lažjemu odplačevanju njenih kreditov in za odplačevanje le-teh ne bo potrebno zmanjšati ravni javne porabe. Seveda se bo kredite lažje odplačevalo, če se ne bo povišala inflacija. ->In zakaj ne bi raje odpravili obresti na kredite?
    – večja rast naj bi tudi pomenila, da ima posameznik lahko več? Vendar rast BDP-ja ni merilo za rast blaginje posameznika! (navedeno tudi pri gornjih komentarjih)
    – večja rast v ničemer ne odslikuje realnega sektorja. Rast je lahko tudi v finančnih dobičkih, špekulativni rasti stanovanj, itd. -Ali lahko dejansko imamo več pa lahko izhaja le iz realnega sektorja.

  7. V Sloveniji smo imeli vedno težavo že z razumevanjem konkurenčnosti. Vsi o tem govorijo, večina pa tega ne govori iz izkušenj. V Sloveniji je večina ljudi delala zadnjih 30 let v monopolističnih oz. oligopolnih institucijah (državno-privatnih firmah ali javni upravi) in ker konkurence niso zares čutili (ker je tudi Slovenijo na nek način do pred nekaj leti obšla, ker je bila za tujce nezanimiva in hkrati zanje zaprta), se ni bilo potrebno ravnati inovativno. Dovolj je bilo to besedo večkrat na ustreznih mestih izgovoriti, pa je bil “mir” oz. smo “ratali inovativni”.

    Problem je zlasti “v glavah”. Da se spremeni rezoniranje, da smo postali končno del mednarodne krute gospodarske realnosti, bo treba počakati na nek naravni proces samospoznanja in s tem samoprilagoditve slovenskega gospodarstva.

    Nobena davčna reforma ne more toliko vplivati na razvoj kot zgoraj navedeno. Če pa davčna reforma zgreši poanto trenutnih problemov, lahko sproži le nova nesoglasja in poglablja zatečeno stanje.

    Rezanje stroškov in investicijskih izdatkov ni nobena vizija, lahko je začasni ukrep, vendar mora biti v vsakem primeru podrejen viziji ustvarjanja novega – če hočete krutejšega okolja – pri čemer je treba usvariti občutek motiviranosti – to narediti pa je že umetnost, ki zahteva visoko “karizmatične” voditelje, ne pa tehnokrate – z vsem dolžnim spoštovanjem do njih.

  8. Nobena generacija si žal ne more privoščiti resetiranja starih dolgov. Zato bo v obstoječih razmerah večino svojega truda in rasti porabila za saniranje drugačne in malce hinavske medgeneracijske solidarnosti.

    Sicer pa bi bil zelo naklonjen študiji, ki bi obdelala naslednjo hipotezo: trajnostno bivanje, samooskrba, racionalnost pri potrošništvu, trajni visokotehnološki izdelki etc lahko prispevajo k zadovoljstvu z ničelno stopnjo rastji,
    toda: 1. kako obvladati (zgoraj omenjene) dolgove, 2. kako zagotoviti (trajnostno) razvojni kapital.

    In nenazadnje: mar ne gre pri visokih stopnjah rasti za sofisticiran imperializem, ki mu okolja brez tovrstne tradicije preprosto niso kos. Nikar mi ne mahajte s Portugalsko, saj so se sredstva le spremenila in RKC (vsaj v tolikšni meri in na takšen način kot v obdobju odkrivanja kontinentov) ne nastopa več kot artilerija.

  9. Gospodarska rast je eksponetna funkcija. Kdor se vsaj malo spozna na matematiko, ali je kdaj igral kakšno “piramidno igro”, ve kaj to pomeni. Gospodarska rast je zato največja zabloda in prav neverjetno je, da nekateri tega ne zmorejo razumeti.

%d bloggers like this: