Varčevanje ali rast: Izbira, ki je nimamo

Slovenska država se je v treh letih, med 2009 in 2011, v tujini neto zadolžila za dobrih 7 milijard evrov (od tega v letu 2009 za dobre 4 milijarde, v 2010 za 880 milijonov in v 2011 še za dobrih 2,1 miljarde evrov). Javni dolg Slovenije se je s tem v treh letih praktično podvojil – od 21,9 odstotka BDP v letu 2008 na 43 odstotkov BDP v 2011 ter že na predvidenih 45 odstotkov BDP v letošnjem letu. Slovenija je v letih 2009 – 2011 povečala javni dolg za dobrih 22 odstotkov BDP, kar jo uvršča na šesto mesto med državami evroobmočja glede velikosti povečanja dolga. Po raziskavi CMAVision je Slovenija med 68 zajetimi državami druga najhitreje povečala tveganje državnega bankrota.*

Stanje se je tako zaostrilo, da je pred dvema tednoma vlada v odhodu z vsemi parlamentarnimi strankami dosegla dogovor o »zlatem ustavnem pravilu«. Torej o tem, da se v ustavo zapiše zgornja meja zadolžitve države. Ni še političnega dogovora o tem, ali naj bo ta meja 45 ali 48 odstotkov BDP. Najverjetneje pa bo meja zadolžitve določena blizu 50 odstotkov, kajti že letos bo slovenski dolg presegel 45 odstotkov BDP. Že z »dovoljenim« proračunskim primanjkljajem v višini 3 odstotkov BDP v letu 2013 pa bi presegel 48 odstotkov BDP. Če bo slovensko gospodarstvo letos zapadlo v recesijo, pa se bo delež javnega dolga v BDP seveda že prej povečal čez obe načrtovani cifri.

Ta zadnji politični dogovor je bil nujen v luči prihodnjega fiskalnega pakta EU, ki bo zahteval hitrejšo dinamiko zniževanja proračunskega primanjkljaja pod mejo 3 odstotkov BDP ter izravnan strukturni proračunski primanjkljaj. S tem se je manevrski prostor za zadolževanje in proračunsko financiranje za Slovenijo zelo zožil. V bistvu ga ni več. Po marcu 2012 se Slovenija praktično več ne bo smela neto zadolževati, ampak bo morala zniževati javne izdatke, da bi »ulovila« zahteve EU glede zniževanja proračunskega primanjkljaja. S tem je dejansko konec neodgovornega zadolževanja in javnega trošenja države, ki smo ga bili deležni v preteklih treh letih.

Kaj to pomeni za dinamiko slovenske gospodarske rasti? Mnogi ekonomisti, na čelu s Krugmanom in Roubinijem, predlagajo, da bi vlade v času krize morale keynesijansko spodbujati domače povpraševanje prek javnih investicij in se v ta namen zadolževati. Breme povečanega javnega dolga je namreč mogoče lažje in hitreje zmanjšati ob višji gospodarski rasti kot pa če država na račun varčevanja gospodarske rasti ni uspela spodbuditi.

S temi keynesijanskimi argumenti načeloma ni nič narobe. Nasprotno, zdijo se zelo smiselni. Sta pa z njimi v realnem življenju povezana dva velika problema. Prvi se imenuje problem majhne države, drugi pa problem razvojne učinkovitosti javnega zadolževanja.

Prvič, pri javnem zadolževanju za namene financiranja javnih investicij je pomembna razlika med majhno in veliko državo. Velika država se lahko zadolžuje in investira, denimo, v gradnjo javne infrastrukture ali pa daje subvencije  prebivalstvu za nakup novih avtomobilov, za ekološko gradnjo, za naložbe v alternativne vire energije itd. ter tako spodbuja gospodarstvo. V mali državi ima ta politika zelo omejen domet. Majhne države so v osnovi bolj odprte in po eni strani je velik del gospodarstva odvisen od izvoza (torej spodbujanje domačega povpraševanja nima velikega vpliva, točno to se zadnji dve leti dogaja pri nas). Po drugi strani pa je treba večino materiala in tehnološke opreme pri izgradnji infrastrukture uvoziti, prav tako je treba bolj varčne avtomobile, ekološko in energetsko bolj varčne in učinkovite materiale itd. večinoma uvoziti. Naslednja težava je tudi dejstvo, da morajo biti javni razpisi v vseh članicah EU transparentni in odprti za vse ponudnike iz držav EU, kar pomeni, da bodo izbrani ponudniki opreme ali izvajalci infrastrukturnih del v precejšnji meri tuji. (Na področju gradbeništva je to v sedanji situaciji po propadu večine domačih večjih gradbenih podjetij že dejstvo.) Če povzamem, v majhni državi se spodbujanje gospodarske rasti z javnim denarjem v veliki meri prelije v tujino, s čimer država dejansko spodbuja predvsem tuja gospodarstva.

Drugič, pri javnem zadolževanju se vedno znova pojavi temeljna dilema med zadolževanjem za razvoj ali za tekočo porabo. Pri nas se je v času sedanje krize ta dilema izkazala kot lažna. Praktično ves nov neto dolg v višini več kot 7 milijard evrov je v zadnjih treh letih šel v tekočo porabo in v obliki depozitov v banke. Po eni strani so se vključili t.i. avtomatski stabilizatorji, ki v času recesije vzdržujejo socialno ravnovesje (nadomestila za brezposelnost, socialne pomoči itd.) in te smo financirali iz najemanja kreditov v tujini. Hkrati s tem je vlada maso plač v javnem sektorju med letoma 2008 in 2011 povečala za skoraj 10 odstotkov, kar pomeni, da je kumulativno v treh letih samo za plače v javnem sektorju porabila za 1 milijardo več kot bi, če bi plače ostale na ravni predkriznega leta 2008.

Po drugi strani je država v banke v obliki depozitov naložila okrog 4 milijarde evrov, kar je sicer delovalo kot nekakšna prikrita državna pomoč največjim domačim bankam. Niso pa državni depoziti v bankah povečali kreditne aktivnosti bank in s tem vsaj posredno spodbujali razvoja. Kakorkoli obrnete, od vsega povečanja javnega dolga je za razvojno subvencioniranje gospodarstva šlo zelo malo. Nekaj malega subvencij je bilo podeljenih prek ministrstva za gospodarstvo, še manj pa preko ministrstva za znanost in tehnologijo za tehnološke subvencije. Pa še te subvencije so bile zelo razpršene in v nizkih zneskih, tako da velikih razvojnih spodbud niti niso mogle omogočiti.

Kaj pa razvojna učinkovitost javnega zadolževanja? Če učinkovitost tega javnega zadolževanja izmerimo kot odstotek povečanja javnega dolga glede na doseženo gospodarsko rast med letoma 2008 in 2010, je to razmerje v Sloveniji za trikrat slabše od povprečja EU-27 in za več kot petkrat slabše kot denimo v Nemčiji. Z drugimi besedami, Slovenija se je ogromno zadolžila, ni pa uspela niti približno tako spodbuditi gospodarske rasti kot druge države EU. Še huje, medtem ko sta Nemčija in Slovenija relativno enako povečale javni dolg v času krize (kot odstotek v BDP), pa je Nemčija v letu 2011 že več kot nadomestila izpad BDP v času krize, medtem ko Sloveniji ni uspelo nadoknaditi še niti polovice izpada BDP iz leta 2009.

»Razvojno zadolževanje« države v Sloveniji torej nikakor ni bilo učinkovito. Zato bi težko gradili novo gospodarsko politiko na še dodatnem zadolževanju države za razvojne namene. Prav veliko možnosti za dodatne spodbude gospodarstvu na podlagi “razvojnega zadolževanja” pa Slovenija sploh ne bo več imela. Tudi če bi hotela. Kajti po eni strani je danes zadolževanje v tujini za nas zelo drago, saj zahtevana donosnost za slovenske dolgoročne obveznice že nekaj časa presega 7 odstotkov, po drugi strani pa nas bosta pri tem ustavila tako fiskalni pakt EU kot »zlato ustavno pravilo«.

Dodatnega zadolževanja države bo do konca 2012 definitivno konec. Edine možnosti za javno spodbujanje gospodarske aktivnosti bodo zato vezane na načrtovane infrastrukturne projekte. Vendar samo, če bomo načrtovane gradnje 2. tira Koper – Divača, 3. pomola v Luki Koper ali 3. razvojne osi financirali s tujimi investitorji prek koncesij, kajti brez tujega kapitala realizacije teh projektov ne bo, saj država finančno pri tem ne bo mogla sodelovati. Pri izvedbi teh projektov pa je mogoče le upati (ali implicitno zahtevati), da bodo tuji koncesionarji pri tem zaposlili čim več naših dobaviteljev in delovne sile.

To bi tegnilo prinesti relativno pomemben razvojni impulz precejšnjemu delu naše gradbene panoge in industrije. Vprašanje pa seveda ostaja, ali bo prihodnja vlada sploh sposobna te potencialne razvojne spodbude prepoznati in zagnati te projekte prek tujih koncesionarjev. In to hitro zagnati. Če bo tudi pri tem prevladal »nacionalni interes« namesto zdrave pameti in bo vlada s projekti raje počakala, kot da bi jih dala v izvedbo tujim koncesionarjem, pa tudi teh razvojnih impulzov v naslednjih letih ne bo. Ne bi si upal staviti na zdravo pamet.

_____
* izvirno objavljeno v Managerju

3 responses

  1. tole sem pa že bral,..enkrat konec 1970-ih ali malo pozneje. dotična Milka Planinc nam je razlagala, da bo stabilizacija in, da moramo pričeti betonirati državo pa železnice in ceste in turiste in sploh in oh šparati pa čeprav s par – nepar, depoziti na meji,.. in kaj za vraga je danes drugače,..pa kaj bi še betonirali in kaj bi še zidali in zidali in zidali,.. za svoje otroke raje saditi in sadite in sadite (drevesa kakopak). pamet v glave gospodje iza pisarn in računalniško kreiranih grafov. pamet in ne bom o zidali pa bo vse rešeno. kaj in kje boste še zidali in kdaj mislite, da bo biologija naredila svoje,..blagor vam v navideznem kraljestvu grafikonov, ki kažejo gor (ža davno kažejo strmo navzdol – uničeno divje življenje, izvršen genocid nad divjino, nezmožnost bivanja na prostem, prenaseljena človeška družba kontrolirana od zibelke do groba, popoln kolektivizem brez vsake možnosti svobode posamezniak,..)
    toliko tega je pa res za narediti: modernizirati to kar imamo, 90% vsega podreti narediti novo in drugače, ustaviti tranzit čez državo, naj gre čez Avstrijo, vse župane od A do Ž politi s katranom in posuti s perjem, vse člane KP SFRJ takoj spoditi iz politike, kaj se čaka z lustracijo?, nagnati Vattikan da plača vse dolgove in z njimi odplačati državne, ki nas dušijo, izboljšati izobraževalni sisitem od kvantitet h kvaliteti,.. toliko dela nas čaka mi pa gnijemo od lenobe in pisarimo o gradbenih podvigih, ki so skupaj s ponorelim avtomobilizmom naredili življenje v vsega dvajsetih letih kvalitativno nevzdržno.

  2. “…od vsega povečanja javnega dolga je za razvojno subvencioniranje gospodarstva šlo zelo malo…pa še te subvencije so bile zelo razpršene in v nizkih zneskih, tako da velikih razvojnih spodbud niti niso mogle omogočiti.”
    Podatki kažejo nekoliko drugačno sliko.
    V letu 2008 je bilo za raziskovalno razvojno dejavnost namenjenih 616,9 milijona EUR bruto domačih izdatkov ali 1,66 % slovenskega bruto domačega proizvoda, v 2010 pa 745,9 milijona EUR bruto domačih izdatkov ali 2,1 % slovenskega bruto domačega proizvoda. Gre vsekakor za znatno povečanje, ki nas v Evropi uvršča na 7 mesto, pred Belgijo, Nizozemsko, Veliko Britanijo, ipd. Poleg tega je bila za 100 % dvignjena davčna olajšava za RR (2009). Naložba 100 milijonov EUR javnih sredstev v program finančnega inženiringa za izboljšanje dostopa podjetij do ugodnih virov financiranja za tehnološke razvojne projekte podjetij je pripomogla k oblikovanju skupnega kreditnega potenciala v višini skoraj 250 milijonov EUR (SPS in SID banka). Javna sredstva v višini 34 mio EUR so bila vložena kot državne naložbe v zasebne družbe tveganega kapitala, ki skupno z zasebnim kapitalom zagotavljajo že v letu 2011 ponudbo najmanj 70 milijonov EUR sredstev tveganega kapitala (0,14 % BDP).
    In še kar se tiče razpršenosti – več kot 300 mio je bilo osredotočenih na 30 projektov v okviru centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in gospodarskih središč, kar je vsekakor močno osredotočenje spodbud.

  3. In terms of budgets allocated to R&D, only a limited number of Member States —including Denmark, France, Germany and Sweden — have launched new funding initiatives, while some others such as Slovenia are earmarking a substantial share of Structural Funds for research and innovation. It appears that countries committed to increasing their R&D funding are also the ones which consider the broadest spectrum of growth-enhancing measures in line with the Innovation Union areas of action, and are already high or aspiring innovation performers.

    Vir:
    REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE
    COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE
    COMMITTEE OF THE REGIONS
    State of the Innovation Union 2011

%d bloggers like this: