Nad krizo z mitingom resnice – Zakaj strici potrebujejo Zorana Jankovića

Že dolga leta ne gledam televizije. Natančneje, ne gledam poročil. Občasno le kakšno košarkarsko tekmo, izbrano tekmo Lige prvakov ali pa dober film. Nočem, da me poneumljajo. Ne želim, da me onesnažujejo s politično in preostalo navlako. No, prejšnjo nedeljo nisem imel izbire. Bili smo na obisku, kjer so imeli prižgan televizor. Bolje, da ne bi. Kajti ob pogledu na dogodek dneva me je spreletel tisti zoprni občutek deja vu. Pri poročilih so kazali miting resnice.*

Dražgoše, januar 2012. Velika množica, titovke na glavah, vihrajoče partizanske zastave, borbene pesmi. In gromovnik z dolgimi sivimi brki, ki rohni: »Žal si je ameriški ambasador vzel pravico, da sestavlja fantomsko koalicijo. /…/ Za vse, ki so se odzvali, pa velja, hlapci, za hlapce vzgojeni. To mu ni bilo dovolj. Zato si je izmislil novo manipulacijo, neko vlado narodne enotnosti brez naroda. In spet smo rekli ne. Ne takim manipulacijam, ne koaliciji voljnim, ampak da koaliciji narodu zvestih.« In za konec zagrmi: »Na svoji zemlji smo svoj gospod, iz te zemlje ne bodo nikdar naredili banana republike!«

Dvajset let razlike
Flashback. Kosovo polje, aprila 1987. Prav takrat sem bil pri vojakih, v Srbiji. Slobodan Milošević, predsednik Srbije, rohni na mitingu pred 20-tisočglavo množico. Od junija do septembra 1988 »spontani mitingi« zavzamejo že 39 mest. Oktober 1988, miting v Novem Sadu, začetek jogurtne revolucije s 15 tisoč protestniki odnese vojvodinsko vlado. Novembra 1988 se na mitingu na Ušču v Beogradu zbere milijon mitingašev. Šajkače, gusle, stare srbske zastave in pesmi ter pozivi, ki drugače misleče pošiljajo v Filadelfijo. Januarja 1989 miting v nekdanjem Titogradu odnese črnogorsko vlado. Junij 1989, veliki finale na Gazimestanu, v osrčju Kosova, ob 600. obletnici poraza proti Turkom, srbski predsednik Milošević zlovešče napoveduje možnost »oboroženih spopadov« in poziva k narodni enotnosti. V ozadju pa velika starosrbska zastava s štirimi C ‒ »Samo Sloga Srbina Spašava«.

Razlika je dobrih 20 let. Scenografija in ikonografija sta skorajda enaki. Razlika je le v tem, da so srbski militantni komunisti svoj narodni prerod črpali iz 600. obletnice zgodovinskega poraza proti Turkom, slovenski pa iz 70. obletnice zgodovinske bitke z Nemci. Toda politični poduk iz obeh epizod je na moč podoben. Srbski predsednik Milošević je za poraz okrivil »tragično neenotnost srbskih voditeljev« in zahteval poenotenje naroda za popravo zgodovinskih krivic. Poenotenje za in pod Miloševićem seveda. Slovenski predsednik Danilo Türk pa je dobrih 20 let pozneje v Dražgošah poudaril, da si je slovenski narod »v najtežjih trenutkih svoje zgodovine, tudi med drugo svetovno vojno, ko mu je grozilo uničenje, vzel svojo usodo v lastne roke in prelomil s svojo dotedanjo pasivno tradicijo«. In pozval k podobnemu poenotenju, k »zavezništvu za reforme«, ki zahteva »voljo in pripravljenost vseh političnih sil, da stopijo na pot potrebnih dogovorov«.

Da ne bo pomote, ne bi želel vleči preveč tesnih vzporednic med dražgoškim mitingom resnice in srbskimi mitingi, čeprav sta scenografija in ikonografija skorajda enaki. Toda pomembno je sporočilo, ki nam ga prinašajo strici, ki so obletnico dražgoške bitke zlorabili za njihov miting resnice. Pomembno je, kaj bi nam prinesel njihov kandidat, ki so ga strici tako na hitro lansirali.

Tako preprosto je to
Slovenski miting resnice nam sporoča, da se mora slovenski narod spet poenotiti. Poenotiti v boju za reforme in v boju proti interesom tujih hegemonov. Toda predsednik države, ki je zamudil izvrstno priložnost, da bi se oddaljil od izjav gromovnika Stanovnika, ni pozval k vladi narodne enotnosti. Temveč k poenotenju pod vodstvom prvaka levice, mandatarja Jankovića. Kajti, kot je hrumel nekdanji predsednik Stanovnik, »neka vlada narodne enotnosti« je zgolj nova ameriška manipulacija, je zgolj »vlada narodne enotnosti brez naroda«. Ali če dovolite moj podnapis: edina prava vlada narodne enotnosti je tista, ki jo bo vodil ponosni sin levice Janković. Pa čeprav samo s 46 glasovi izvoljenih predstavnikov naroda. Neka druga vlada, pa čeprav z vsemi 90 glasovi poslancev, ne bi bila prava vlada narodne enotnosti. Ker je ne bi vodil ponosni sin levice Janković. Tako preprosto je to.

Predsednik Türk je na podlagi izenačenega izida teh volitev imel izvrstno priložnost, da pomaga pri vzpostavitvi narodne enotnosti. Tako da poskuša z mediacijo za oblikovanje bodisi velike koalicije bodisi vlade narodne enotnosti pod vodstvom tretje, nevtralne osebe. Pa tega ni niti poskušal. Nasprotno, naredil je vse, da se temu izogne in lansira novega prvaka levice kot edinega možnega mandatarja. Delitve slovenskega naroda, stare skorajda stoletje, se tako s Türkovimi potezami in dražgoškim mitingom še dodatno poglabljajo. Levica je namesto zgodovinske možnosti za narodno spravo, za vlado narodne enotnosti, te volitve izrabila za še večji nacionalni razkol.

Kam nas vodi Janković
Odgovor je zelo preprost in rezultati nikomur ne bodo všeč. Jankovićeva pot nas pelje v postopno mednarodno izolacijo, ekonomski nacionalizem in v državni bankrot.

Po vrsti. Prvič, na pragu mednarodne izolacije smo že. Največ o tem, kam smo prišli z relativno zmago Jankovića, pove dejstvo, da Jankoviću nihče izmed resnih evropskih voditeljev ni hotel čestitati za zmago. Kot da je kužen. Nimajo minute časa zanj. Ker vedo, da za njim stoji stara komunistična falanga, in ker so dobro poučeni o njegovih spornih poslovnih praksah. Janković nikoli ne bi mogel biti kredibilen evropski partner. Nikomur ni jasno, kako bi lahko vodil Slovenijo znotraj EU. V teh za EU ključnih časih. O katerih ključnih aktualnih gospodarskih zadevah EU pa bi Janković lahko kvalificirano diskutiral s svojimi evropskimi kolegi? In v katerem jeziku?

Po Jankovićevih arogantnih zavrnitvah srečanja z ameriškim in nekaterimi drugimi ambasadorji in po nedeljskem družnem levičarskem grmenju proti ZDA se bo politična ohladitev med državama prenesla tudi v gospodarski izolacionizem. Z vsemi posledicami, ki iz tega sledijo.

Drugič, gospodarski program Jankovićeve liste, če lahko tej zmedeni zbirki na hitro napaberkovanih kontroverznih ukrepov sploh tako rečemo, je mogoče označiti z dvema besedama: ekonomski nacionalizem. K temu je mogoče dodati še: z izrazito dozo socializma. Jankovićev program bi prinesel predvsem nove davke: dvig DDV, davek na nepremičnine, uvedbo novega dohodninskega razreda z najvišjo davčno stopnjo 50 odstotkov. O spodbudah za podjetništvo, o razbremenitvi podjetij ni govora (razen meglene obljube o proučitvi uvedbe socialne kapice).

Državno lastništvo primarni interes stricev
Zato pa je toliko bolj izrazita nota intervencionizma in gospodarskega nacionalizma. Denimo, Janković je obljubljal reševanje posojilnega krča z dodatnim kapitalom za bančni sistem s strani strateških vlagateljev. Pri čemer je imel v mislih »strateške vlagatelje«, ki so v delni državni lasti. S tem bi potopil še tisti del gospodarstva, ki še ima pozitivni denarni tok iz poslovanja. O umiku države iz državnih bank in drugih podjetij, s čimer bi jim znova dali možnost razvoja, hkrati pa razbremenili proračun, ni razmišljal. Ker je državno lastništvo primarni interes njegovih stricev. Ker se iz poslovanja podjetij v državni lasti napajajo strici in podjetja njihovih prijateljev.

Naprej, Janković je obljubljal nove infrastrukturne projekte ‒ drugi železniški tir (Koper‒Divača), tretji pomol v Luki Koper, tretja razvojna os. Toda v naslednjem mandatu kogarkoli infrastrukturnih projektov ne bo več mogoče graditi z državnim denarjem, ker nas bo omejeval fiskalni pakt EU (zahteva po znižanju strukturnega primanjkljaja na 0,5 odstotka BDP) in ker na finančnih trgih država niti ne bi dobila novih posojil po primerni obrestni meri. Teh projektov tudi ne bo mogoče graditi z bančnimi posojili kot v primeru Mercatorja ali Jankovićevih mestnih projektov (stadion Stožice, garaža pod Kongresnim trgom). Kajti banke so shirane, podkapitalizirane in tudi če bi jim zlomili vse roke, ne morejo zagotoviti niti pol milijarde, kaj šele okoli deset milijard evrov za te infrastrukturne projekte.

Bi Janković te projekte gradil s tujim denarjem? Ne bi. Zakaj ne? Poglejte si projekt Stožice, ki naj bi nastal z javno-zasebnim partnerstvom s srbskim podjetjem. Kdorkoli bi imel interes graditi drugi tir ali tretji pomol, bi želel imeti nad projektom popoln nadzor in hkrati najmanj 30-letno absolutno pravico do ekskluzivnega izkoriščanja zgrajene infrastrukture. Kar pomeni, da Jankovićevi strici in podjetja njihovih prijateljev ne bi mogli participirati pri vseh delih na projektu, vzdrževanju in tako dalje. Zadeva je zelo preprosta. Denimo Hrvaška je s koncesijsko pogodbo v petih letih zgradila avtocesto Zagreb‒Split po ceni 7,1 milijona evrov na kilometer ceste (2,2 milijarde evrov za 311 kilometrov od Bosiljeva do Dugopolja), celoten projekt 465 kilometrov dolge avtoceste A1 do Dubrovnika pa naj bi stal tri milijarde evrov (6,4 milijona evrov na kilometer). Za primerjavo, gradnja slovenskega avtocestnega omrežja v skupni dolžini 528 kilometrov traja že 17. leto, do zdaj pa je projekt brez stroškov financiranja stal 5,6 milijarde evrov (10,6 milijona evrov na kilometer). V Sloveniji torej za vsak kilometer izgrajene avtoceste nekje ponikne vsaj štiri milijone evrov.

Mrtev krak petega koridorja?
Podobno je pri železnici. Hrvaška načrtuje, da bi s pomočjo koncesije zgradila dvotirno progo med pristaniščem v Reki in madžarsko mejo, s čimer bo (ob povezavi Trsta z Avstrijo po italijanskem ozemlju) slovenski krak panevropskega petega koridorja dokončno postal mrtev krak. Stroški gradnje naj bi znašali 4,6 milijarde evrov za 380 kilometrov proge (12,1 milijona evrov na kilometer).

Za primerjavo, načrtovana gradnja drugega tira Koper‒Divača v dolžini 27 kilometrov naj bi stala 870 milijonov evrov (32,2 milijona evrov na kilometer). Načrtovana modernizacija proge Sežana‒Ljubljana v skupni dolžini 103 kilometre (pri čemer je dobrih 12 kilometrov nove proge med Divačo in Trstom) naj bi stala 2,6 milijarde evrov (25,3 milijona evrov na kilometer). Nič drugače ni z drugimi odseki načrtovane modernizacije železniških prog (v skupni vrednosti devet milijard evrov). Kilometer izgradnje železnice v Sloveniji stane od dva- do trikrat več kot na Hrvaškem.

Razumete, zakaj v Sloveniji ne cest ne železnic ne gradimo s koncesijami? Razumete zdaj, zakaj bi strici potrebovali Jankovića?

V ta namen bi najemali posojila v tujini, tudi po obrestni meri več kot 15 odstotkov. V ta namen se bi odrekli tudi evru, če bi bilo treba. Nacionalni interes Jankovićevih stricev in njihovih prijateljev je pač nekje drugje.

Z Jankovićevim vodenjem države bi bila usoda Slovenije v prihodnjem desetletju jasno utirjena. V bankrot države. Namesto obljubljene štiriodstotne gospodarske rasti ob koncu mandata bi nas pod Jankovićem čakala močno zadolžena in bankrotirana država, države upnice bi zahtevale zamenjavo na čelu vlade v zameno za odobritev stand-by posojil za refinanciranje dolgov.

Pa ni treba, da bi bilo tako. Kar Slovenija potrebuje, je resnično narodna enotnost, da izplavamo iz krize in da ne končamo v bankrotu. Toda resnično vsenarodno enotnost, ne pa ideološke enotnosti in enoumja bodisi pod levo bodisi pod desno opcijo. Slovenija potrebuje tehnično vlado, ki bo imela mandat vseh političnih strank v parlamentu, da naredi potrebne strukturne reforme, da stabilizira javne finance, da spodbudi konkurenčnost gospodarstva ter da ne nazadnje zgradi javno infrastrukturo brez stricev v ozadju.

Žal mi je, da predsednik Türk ni premogel dovolj politične modrosti že v prvem krogu podelitve mandata za oblikovanje stabilne vlade s široko politično podporo. Upam, da bo zdaj bolj moder, bolj državniški in bo naredil to, kar naj bi bila njegova vloga: da je predsednik vseh prebivalcev Slovenije in da se aktivno zavzame za politično stabilnost države. Upam, da bo zdaj deloval kot mediator za oblikovanje bodisi velike koalicije bodisi tehnične vlade s podporo vseh političnih strank. Upam, da bo razmišljal o nevtralni tretji osebi, ki bo poenotila slovenski politični prostor in ki bo sposobna na neideološki način izvesti potrebne reforme za stabilizacijo gospodarskih razmer in povečanje konkurenčnosti. Nekaj imen, ki bi bila tega sposobna, mi pride na misel: Janez Potočnik, Janez Šušteršič, France Arhar, Egon Zakrajšek …

Toda še pred tem bomo zelo verjetno gledali vsaj še en neuspešen krog glasovanja za mandatarja v parlamentu. Zdaj se mora v politični zid zaleteti še desna politična opcija. Šele nato bodo, upajmo, na obeh straneh razumeli, da potrebujemo ideološko nevtralno, tehnično vlado narodne enotnosti z mandatom vseh strank parlamenta. Zanimivo je, da to znajo zelo jasno videti ljudje od zunaj, denimo veleposlaniki. Verjetno zato, ker ne gledajo skozi ideološka očala.

_____
* izvirno objavljeno v Finance Weekend

18 responses

  1. “—–Že dolga leta ne gledam televizije. Natančneje, ne gledam poročil. Občasno le kakšno košarkarsko tekmo, izbrano tekmo Lige prvakov ali pa dober film.—-”

    jast gledam še risanke. tom in jerry sta zakon. pa čebelica maja.

  2. Se strinjam, tudi meni ni všeč kar gledam. Predvsem igranje na čustva preprostih ljudi, ki slepo verjamejo v levičarske ideale. Pred dnevi mi je mati zatrjevala; “Jankovič bo vse storil za malega človeka”. Sem ji odgovoril; “ti si pa res naivna”.

    Morda pa res, če bo posloval prek Cipra. In tako mnogi ljudje verjamejo, da jih bo Jankovič rešil, da bo vse storil za dobrobit države ter ljudstva.

    Lep nasmešek na obrazu, sladke obljube in parole, ki ljudem zvenijo domače. Kako nizko se lahko človek še spusti? In komu sploh še zaupati v teh časih?!?

  3. Zopet nekdo, ki samo delno navaja resnico. Če jaz nekoga predlagam stojim za svojo odločitvijo (v tem primeru zmagovalca volitev). Če pa me nekdo prosi da udarim drugega sem zato jaz kriv in sam odgovarjam in ne strici iz ozadja.
    Piscu bi pa vseeno svetoval, da je morda bolje da se vseeno malo obrne okoli, pa da vidi kaj mislijo drugi. Zgodovino, ki me ne zanima, ampak zgolj kaj bo jutri, so vedno pisali zmagovalci, poraženci pa vedno podtikali, kar bo očitno slovenski nacionalni šport, v primeru da predsednik drugo uvrščene stranke na volitvah ne bo predsednik vlade. Nekonstruktivno in potapljajoče. Nihče se ne vpraša zakaj smo neuspešni in zakaj se ne da nič narediti, saj vse zakone lahko rešujemo z referendumi ali pa celo z bojkoti glasovanja v parlamentu.
    Pa še o glasovanju. Sam sem zaposlen in če ne nardim dela, ki mi je bilo zaupano, sem lahko kaj hitro na cesti.

  4. Res me zanima, kako je možno neideološko izvesti reforme, pri čemer slednje izhajajo iz neoliberalne ideologije (omogočiti korporacijam zaslužke, delavstvu skrčiti pravice), njihovi izvajalci pa bi bili preverjeni neoliberalci iz neoliberalnih institucij (Evropska komisija, Fed, finančne multinacionalke, faksi) doma in po svetu? In kaj je drugega priseganje na škodljivi evropski fiskalni pakt kot enoumje, ki mu demokratično fasado daje podpora vseh strank v Parlamentu?

  5. Jaz bi v tekstu g. Damjana spremenil samo “miting resnice” v Dražgošah v “miting ne-resnice”. Tisti, ki so še živi in so doživeli tragedijo na lstni koži, že vedo zakaj.
    Sicer pa “rdeči” trije kralji nimajo namena reševati Slovenijo, oni hočejo na vsak način in z vsemi sredstvi rešiti “levico”. Tisto današnjo, samodeklarirano, kajti le ta jim še omogoča oblast in zadržanje pridobljenih privilegijev. Nove, prave levice pa v svojih glavah niti slučajno ne načrtujejo.

  6. ja, ti bogi, rdeča nevarnost preži povsod pa samo in ravno nate… kaj pa ko si je JJ organiziral miting, ko je bil odstavljen kot minister, čeprav je bil objektivno odgovoren?

  7. Jože, zelo priporočam v branje svojo knjigo o slovenskem osnovnem programiranju z naslovom Če ti ni kaj prav, se pa izseli.
    Kajti v trenutku, ko predlagaš možne mandatarje, na prvo mesto postaviš Janeza Potočnika. Zakaj?
    Jaz, recimo, pa redno spremljam medije, o njem ne ve nič.
    Nivo znanja o Janezu Potočniku je enak pri vseh, ki sem jih o tem spraševal.
    Janez Potočnik je človek, ki je med najbolj priljubljenimi slovenskimi politiki, je nekje tam daleč in tam nekaj počne (verjetno).
    Zakaj je tako priljubljen?
    Ker ustreza slovenskemu arhetipu vodje – ta je Kralj Matjaž, ki pač živi tam nekje daleč in tam nekaj počne (verjetno).
    Kralj Matjaž je naš odsotni kralj, oče, odločevalec in od vseh slovenskih politikov mu je po poziciji najbolj podoben Janez Potočnik.
    Skratka, ko bo Janezu Potočniku brada sedemkrat zrasla okoli mize, se bo vrnil, prevzel premierstvo in nastopili nam bodo zlati časi.

  8. Sicer pa javne intervencije dr. Damijana v medijih, ki slepo podlegajo neoliberalni ideologiji, izkazujejo strategijo, ki se je držijo prav vsi neoliberalni ideologi v današnjem času:

    1. potvarjanje zgodovine: kriza je posledica prekomernega javnega trošenja in ne ekscesov liberaliziranega, dereguliranega globalnega finančnega kapitalizma, ki bogastvo prerazdeljuje od spodaj navzgor.

    2. demonizacija prejemnikov socialnih pomoči: ti ljudje so paraziti, saj se redijo na račun neupravičenih privilegijev, ki jih financirajo izkoriščani podjetniki. Podobno velja za javni sektor: tam ni ljudi, ki zdravijo bolnike, učijo naše otroke in skrbijo za red in varnost, je pa polno na proračun prisesanih pijavk.

    3. preoblačenje neoliberalne ideologije v jezik zdrave pameti: neoliberalne reforme se predstavljajo kot neideološke in strokovne, njihovi nasprotniki pa so v najboljšem primeru ideološko poneumljeni diletanti, v najslabšem pa lopovi.

    Mediji takšen diskurz v veliki večini nekritično prevzemajo, saj se za strokovne komentarje obračajo k neoliberalnim ekonomistom, ki so si svoje pozicije na fakultetah prislužili z objavljanjem člankov v žurnalih, kjer se odklonov od prevladujoče ekonomske dogme ne tolerira.

  9. Kot tolikokrat pri JPD-ju: diareja moralne panike, v katero zmeša vse tisto, kar se mu ravnokar mota po glavi (in je po njegovem očiščeno vsake ideologije), s čimer ustvari fantazmo izrednih razmer, nato pa njegova rešitev ne seže dlje od slogana srbskih mitingašev, to je sloge oziroma poenotenja. Ko za rešitelje ponudi še ‘ideološko neobremenjene’ strokovnjake (Samo Strokovnjak Spreminja Slovenijo) in se pokloni ambasadorjem dobrih namenov, ni potrebe več, da bi se vprašali, kdo so njegovi strici. Ko upam, da je ‘levim’ stricem končno odklenkalo, si res ne želim namesto njih prekomorskih stricev in njihovih domorodnih nečakov. Njihove strategije konkurenčnosti, učinkovitosti, stablizacije, nasveti in razvojna pomoč so po svetu povzročili preveč razdejanja.

  10. Postajam ze klopotec z nekaterimi svojimi komentarji, zato se vedno manj oglasam, a to nikakor ne pomeni, da Razgledov ne preberem, se posebno njenih specificnih avtorjev, saj so Razgledi net zame najboljsi informativni politicni in gospodarski portal, ki jih Slovenija premore. ( naj kot zanimivost napisem, da so mi prav to stran oporekali nasi slovenski ocenjevalci jezikovnega modula za prevajalce na Komisiji, da je zanic in z nemogocim jezikom in da moram besedila, ki sem jih navajala od tu, NUJNO zamenjati z drugimi – seveda sem se uprla in raje ne oblikujem novega modula, kot da si pustim lomiti hrbtenico s strani ljudi, ki so navadni birokrati, ki jih razen denarja, ki se steka k njim, ne zanima nic drugega)in jim razgledi s svojo liberalnostjo gredo ocitno v nos, izgovarjajo se pa na nemogoc jezik njegovih avtorjev!

    Zanimiv pristop, zanimiva opcija, tudi sama TV-jev ne gledam vsaj 20 let, ne le slovenskih, niti drugih, ker so vec ali manj isto trobilo poneumljanja in znizevanja gledalcevih sposobnosti in pobebavljanja, selekcionirano si ogledujem zgolj oddaje o kulturi, umetnosti, spoznavanju sveta, zivljenja, znanstvene oddaje in seveda ce se le da – sport!

    Slovenska politicna situacija je res ena velika mizerija znizevanja standardov, a kaj, zanjo smo soodgovorni vsi po vrsti – ker na to pristajamo in ker ne ponudimo kandidatov, ki imajo znanje in hrbtenico in tudi karizmo. Tako pa ustanavljajo stranke zgolj tisti, ki v politiki nimajo kaj delati. In jih zene dalje ne plemenitost, narediti nekaj dobrega za drzavo, ampak biti na oblasti in se z njo okoriscati na skodo preostalih.

    Kot politicno v celiti neustrezne vidim cisto vse trenutne slovenske liderje strank, od jankovica do viranta ( da je izsel iz klero talibanskega sredisca veliko pove o njem!)do mesetarjev tipa upokojenski interesi in degradacije zenske senzibilnosti in eticnosti z velemilo:)Z JJjem do konca usklajen razglaseni zbor vsake demokracije.

    Morda bi prav Joze ti moral z ljudmi, ki imate ustrezno znanje, organizirati gibanje in uspeti ne le na volitvah, ampak v reformi volilnega sistema, da ne bi vec prihajalo do tega, kar imamo. Vnesti eticne varovalke v sistem sam, v zakonodajo, pa ne le te, tudi vse drugo.

  11. Rado-gibanje – http://www.siol.net/Novice/Rubrikon/Siolov_intervju/2012/01/Intervju_tedna_z_ekonomistom_Radom_Pezdirjem.aspx

    Čeprav je njegova ljubica menda hud kapitalist, je on le aktivist in intelektualec. Poštenjak in moralen človek, ki ne gre v politiko, ampak pride ona do njega. In potem popizdi…ko vidi, da je v politiki. Podobno kot je Jankovič trdil da je nepolitičen kandidat in da ni in ne bo politik kot župan ali predsednik vlade. Ali pa Jože, ki je bil minister, pa je bil samo strokovnjak in ne politik???!?!?!???

    Mlada generacija, ki ni uspela nič pokrast in zato nič nima.Vendar, a ni kapitalizem, kot ga razume “mlada struja” ekonomistov prav to? Zero sum game? Kompeticija kjer nekdo dobi, le če nekdo izgubi? Ta tako opevana konkurenčnost?

    Tja, tu je pač izgubila cela generacija, zato da je stara dobila večino kapitala, ki se je ustvarjal zadnjih 50 let. Konkurenca je pometla z drugače misličimi. Do zdaj so pač zmagovale ideja socialnega ustroja, kjer so veljala pravila street fighta – uporabi vse kar lahko. Vse je dovoljeno in “boljši” preživi.

    Problem pa je, da zdaj mladi nimajo več za kaj fajtat, saj so prejšnje vire vse že skurili. Ostal je pepel. In če še na tem ni dovoljeno sejati idej, da bi lahko zrastlo kaj novega, potem to res vodi v propad naslednjih nekaj generacij.

  12. Miha, odlično, podpišem!
    JPD je spet zamudil priložnost, da bi bil tiho. Ne razumem, kako lahko po vsem tem, kar se je zgodilo v zadnjih letih, tile naši nekdanji čudežni ekonomistični dečki še vedno tako vehementno trosijo diagnoze in recepte. Malo ponižnosti jim ne bi škodilo, ampak to bi bilo že preveč, ne? Še manj razumem, da se jih še vedno jemlje resno in sprašuje za mnenje. (Ja, sem naiven, vem.) Televizije ne gledajo, zato pa z največjim veseljem na njej nastopajo in delijo nasvete. Če bi JPD več gledal televizijo, bi morda kdaj slišal kakšne pokroviteljske mlati npr. Egon Zakrajšek in ga ne bi resno uvrščal med kandidate za kralja Matjaža.

  13. no, mogoče kot zanimivost, so na mitingu resnice v Beogradu v Philadelphijo pošiljali gospoda Stanovnika. Amerika je bila takrat popolnoma na strani mitingašev. Popolnoma. In Stanovnik nas je takrat vodil v samostojnost, v izolacijo, vsa mednarodna javnost pa je bila za to, da ne delamo sranja.

    Glede svetle prihodnosti, v katero nas vodijo američani, pa sem malo skeptičen. Nekako razumem, da bi nas takih lahko bilo 99% vseh. Pri gospodu Damjanu pa te skepse ne vidim, malce me spominja na oprane glave mitingašev. Tako da mi s svojim naborom bankirjev za mandatarja bolj on izgleda za “status quo”, mogoče ima le pripombe na imena tistih pri koritu.

    Aja, dajte mi ime bogatega levega strica. Valant, Bohorič, Zidar, Tovšak, Šrot, Gantar? Kdo so ti strici, imena prosim, če se da, še povezavo do Kučana in Stanovnika. Dajmo, rišimo hobotnico.

  14. Ne gledaš poročil Jože?
    Le kje se potemtakem indoktriniraš ti?

    Tako pristranski tekst bi še tisti, ki gledamo vsakodnevni očenaš,
    težko skupaj spravili.
    Včasih so tvoji članki vsa vsebovali anlize in argumente,
    danes pa posegaš v Denijevo področje.

    “Z Jankovićevim vodenjem države bi bila usoda Slovenije v prihodnjem desetletju jasno utirjena. V bankrot države.”
    UF, UF!

  15. No, ekonomskega dela ne bi komentiral, bi pa demantiral kar nekaj navedb vezano za gradnjo avtocest in železnic.

    1. Avtocesta Zagreb – Dubrovnik ni grajena s koncesijo. S koncesijo so grajene avtoceste Zagreb – Rijeka (koncesija dana domačim podjetjem, zelo uspešen projekt, ki se sam financira in izplačuje), Istrski ipsilon in Zagreb – Krapina (tuji koncesionarji). Ostale avtoceste gradi HAC (Hrvatske autoceste), anologija sloveskega DARSa, ki se za gradnjo zadolžuje v tujini z garancijo države.

    2. Visoka cena slovenskih avtocest ima kar nekaj vzrokov:
    a) teren v Sloveniji je v večini primerov “mehkejši” od terena na Hrvaškem in je gradnja avtomatsko dražja. Avtocesto Zagreb – Dubrovnik bi se dalo primerjati z avtocesto Ljubljana – Koper (apnenec, dolomit), medtem ko je avtocesta Maribor – Murska Sobota primerljiva z recimo Zagreb – Varaždin (lapor, melj). Avtocesta Zagreb – Beograd pa itak poteka po ravnem terenu.
    b) Pri izbiri tras se je v Sloveniji neprestano vmešava politika – menda tudi na Drnovškovo željo se je pri gradnji čez Trojane izbrala daleč najdražja varianta. Tudi pri umeščanju proge Divača – Koper se neprestano vmešava politika, in te odločitve praviloma nasprotujejo ekonomski logiki. Glej tudi zgodbo o vinjetah…
    c) Na Hrvaškem so odprli svoje tržišče tudi tujim graditeljem in to je seveda znižalo cene gradnje. Zagreb – Split je tako gradilo ameriško podjetje Bechtel s hrvaškimi podizvajalci in prepričan sem, da je ta gradnja bila bolj transparentna od gradnje pod vodstvom SCT.
    d) Imam občutek, da je gradnja avtocest na Hrvaškem kvalitetnejša in detajli bolj domiselni, vzrok za to pa je verjetno kombinacija več dejavnikov (slabi izvajalci vedno pri koritu, politika v projektivi…)

  16. e, niso samo dražgoše mitingaštvo – popolnoam enako je s tisto domoljubno pesmico (tipično slovensko bi rekel Miha Mazzini, tam kjer me severni veter tujine ne prrepiha, saj sem v dolini tihi v naročju moje mamice,..itd) pred vremenom na RTV Slo. Ne gledam kaj dosti športa, to nadomeščam z vremenarji,.. in preden jih dočakam me dokr+trinirajo huje kot vsak stanizem, z neko odurno patriotsko stavritivjo (mimogrede mi morali pobrskati po zakoniku, ker je pljuvanje po državi valda kaznivo in tako spekedravščina iz leta gospodovega 1940 to sigurno je) pri kateri mi mladi v narodnih nošah mahajo najbolj avtoritarni državi na planetu (Vatikan) s tistimi belo rumenimi zastavami.. (zakj ne s Hugotovimi ali severnokorejskimi? ti dve sta vsaj bolj demokratični od Vatikana?),.. v glavnem mitingaštvo vsega mitingaštva,. črno, najbolj črno,.. kot, da te nekdo v glavo,.. saj se razumemo?

%d bloggers like this: