Velika depresija 2.0 – Molimo, da nam bo huda ura prizanesla!

Gospodarski obeti so danes približno taki kot leta 1930, po enem letu od začetka največje gospodarske depresije v zgodovini. Takrat se je zdelo, da se je še mogoče izogniti hudi globalni recesiji. Mednarodna trgovina je po enem letu recesije padla za 7 odstotkov, industrijska proizvodnja je upadala, brezposelnost se je povečevala. Toda ni še bilo prav zares hudo. Industrijska proizvodnja in brezposelnost sta bili v večini držav še na znosni ravni (v ZDA je bila junija 1930 na ravni 6,3 odstotka). Zdelo se je, da se je z mednarodnim dogovorom še mogoče izogniti hudi recesiji.*

Toda do mednarodnega dogovora ni prišlo. Namesto tega smo lahko videli eksplozijo kratkovidnih egoističnih gasilskih akcij posameznih držav. Začele so ZDA: 17. junija 1930 so sprejele t.i. Smoot–Hawleyjev carinski zakon, ki je dvignil ameriške carine na uvožene izdelke na daleč najvišjo raven (v povprečju na 45 odstotkov) po letu 1820. Po sprejetju zakona v kongresu in senatu je 1928 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti temu zakonu, opozarjajoč na katastrofo, ki jo bo prinesel. Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot »ekonomsko norost« in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J.P. Morgana je šel skoraj na kolena pred Hooverjem, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal.

In nato se je začelo. Vse industrijske države so v roku nekaj mesecev sprejele povračilne carine. Ameriški izvoz se je v enem letu prepolovil. Svetovna trgovina je v dveh letih (do januarja 1933) upadla na zgolj eno tretjino obsega trgovine iz leta 1929. Začela se je prava kriza, podjetja so začela na veliko odpuščati, bankroti so se vrstili. Brezposelnost je v enem letu šla daleč preko 10 odstotkov. Ker države ob tako visokih carinskih stopnjah niso bile več konkurenčne na tujih trgih, so začele s konkurenčnimi devalvacijami svojih valut. Izbruhnile so valutne vojne, ki so prinesle kaos v finančni svet, dvignile notranjo zadolženost v domači valuti, izvoza pa niso spodbudile. Države so se zaprle v svoje meje, vsaka zase je poskušala s spodbudami za gospodarsko rast. Uspeha ni bilo velikega. Paradoksalno, gospodarsko rast in zaposlenost so dejansko najbolj dvignile priprave na vojno. Nakar je vojna v večini držav do tal požgala vse.

Angela Merkel, tako kot Herbert Hoover leta 1930, nima pred očmi »velike slike«.

Danes je Nemčija v podobni situaciji kot ZDA leta 1930: ima možnost, da sveta ne potisne v prepad. Dovolj bi bilo, če bi privolila v dva zelo preprosta ukrepa. Prvič, ECB bi morala dovoliti, da napove, da bo začela delovati kot posojilodajalec v skrajni sili in odkupovati vse obveznice zadolženih, vendar solventnih držav. Drugič, strinjati bi se morala z uvedbo evropskih dolgoročnih obveznic, ki bi državam, ki so v likvidnostnih težavah, vendar so solventne, omogočale dostop do cenejših virov. To bi pomirilo finančne trge, hkrati pa državam omogočilo znosno prestrukturiranje javnih financ.

Toda Merklova danes, tako kot Hoover leta 1930, nima pred očmi »velike slike«. Hoover je videl kvazi interese ameriške industrije, Merklova pa v nemškem prastrahu pred hiperinflacijo iz 1920. let trmasto vztraja, da morajo države najprej sanirati svoje proračune. Tega pa države ob tako visokih obrestnih merah in ob tako omejenem dostopu do svežega denarja ne morejo. Hkrati bi z ostrimi proračunskimi rezi in varčevanjem šele spodbudile pravo recesijo. Tudi ECB z vztrajanjem na nemških ideoloških ekonomskih stališčih nima pred sabo velike slike. Če se ECB danes boji, da bi s povečanimi odkupi državnih obveznic šibkih članic evro območja spodbudila inflacijo v prihodnosti, bi se morala še bolj zavedati, da z restriktivno monetarno politiko in nepovečevanjem likvidnosti v sistemu evropsko gospodarstvo pelje v deflacijo in v hudo recesijo.

Danes se zdi, da Merklova in ostali evropski voditelji ne bodo uspeli doseči dogovora. In zdi se, da je konec evra, kot je prejšnji teden napisal britanski Economist, zelo blizu. Razpad evro območja se lahko zgodi v roku nekaj tednov. To pa pomeni drago uvajanje lastnih valut, konkurenčne devalvacije, povečanje dolžniškega bremena v lastni valuti, boleče bankrote držav, vrnitev protekcionizma. To pomeni vrnitev združene Evrope nazaj pred leto 1958, ekonomsko pa v leto 1933.

Še hujše pa bodo globalne posledice. Propad evra pomeni bankrot številnih EU držav. To pa pomeni, da se bodo vsa globalna neravnotežja, ki so se nakopičila skozi zadnjih nekaj desetletij, v nekaj trenutkih izravnala. Visoki zunanjetrgovinski presežki EU, predvsem Nemčije, ter azijskih držav, še najbolj pa Kitajske, na eni strani, ter velik trgovinski primanjkljaj ZDA na drugi strani, se bodo v dveh letih izničili. Toda to ne bo nikogar osrečilo. Prineslo bo propad stotisočev podjetij v svetu in stotine milijonov brezposelnih.

Potrebovali bi kompleksen globalni dogovor o reševanju recesije na svetovni ravni.

Ohlajanje svetovnega gospodarstva, ki se kaže v padanju indeksov gospodarske klime in indeksov zaupanja potrošnikov ter v črnih napovedih gospodarske rasti v naslednjih dveh letih šele blago nakazujejo, da se svet premika proti veliki recesiji. Toda v trenutku, ko bo padlo evro območje, bodo te »optimistične« napovedi postale lanski sneg.

Se je mogoče temu črnemu scenariju izogniti? Je še možen mednarodni dogovor držav kljub propadu evra in bankrotu EU? Mislim, da ne. Če najvišji ameriški in kitajski predstavniki ter predstavniki največjih svetovnih organizacij niso uspeli do sedaj prepričati Merklove v pogubnost njenih trmastih kratkovidnih stališč, bo toliko težje uskladiti širše mednarodne interese.

Potrebovali bi kompleksen globalni dogovor o reševanju recesije na svetovni ravni. Potrebujemo to, kar v članku The Way Forward, predlagajo Alpert, Hockett in Roubini (oktober 2011). Po njihovem mnenju so edini načini, da se izognemo globalni depresiji, da prek okrepljenih javnih investicij v infrastrukturo povečamo gospodarsko aktivnost na Zahodu in da na vzdržen način povečamo raven povpraševanja (z rastjo plač in standarda) na Kitajskem ter tako ohranimo gospodarsko aktivnost ter raven finančnih presežkov na sedanji ravni.

Problem tega načrta Roubinija in kolegov je, da se je z zaostritvijo pogojev na mednarodnih finančnih trgih možnost posamičnega ukrepanja držav močno zmanjšala. Vse države so močno zadolžene in ne morejo več priti do denarja na mednarodnih trgih, da bi samostojno povečevale investicije v infrastrukturo. Potreben je kompleksen mednarodni dogovor, da bi, denimo, Kitajska načrtno financirala razvite države za tovrstne javne investicije. Posamične akcije držav so praktično brezpredmetne. Po domače rečeno, Nemčija, ki je življenjsko odvisna od izvoza v ZDA in EU, ne more spodbuditi povpraševanja v ZDA in posamičnih državah EU po nemških izdelkih, če Američani in posamezne evropske države tega sami ne naredijo.

Drugi problem predloga Roubinija in kolegov je, da »backup načrt«, če pade povpraševanje v ZDA in Evropi, za Kitajsko ni izvedljiv. Kupna moč na Kitajskem je zaradi nizke razvitosti izjemno nizka in kitajski potrošniki ne morejo nadomestiti izpada povpraševanja po kitajskih izdelkih v ZDA in Evropi. Izdelki, ki jih kitajska industrija masovno izvaža na Zahod, so preveč sofisticirani in preveč dragi za kitajsko strukturo povpraševanja in kupno moč. Kitajska vsaj še desetletje teh izvoznih izdelkov ne bo mogla absorbirati.

V primeru črnega scenarija bo Slovenija kot barčica na viharnem razpenjenem črnem morju.

Kaj si lahko obetamo v Sloveniji? Slovenija kaj veliko ne more narediti ne v tem ne v onem scenariju, ker je odvisna od izvoznega povpraševanja, in to predvsem Nemčije. Če nemška podjetja zmanjšajo ali celo prekinejo naročila našim izvoznikom pretežno vmesnih proizvodov, se naša industrijska proizvodnja sesede za več kot 30 odstotkov. Če bi temu sledil še padec povpraševanja v drugih evropskih državah, se bodo industrijska proizvodnja in s tem delovna mesta v predelovalni industriji več kot prepolovili. Če evro območje razpade, bo sledil bankrot gospodinjstev, zadolženih v evrih, saj se bo breme odplačevanja dolga ob devalvirani domači valuti neznosno povečalo. Podobno velja za podjetja, o bankah pa niti nima smisla govoriti. Situacija bo bistveno hujša kot leta 1990, ko smo izgubili jugoslovanski trg, zaradi česar je industrijska proizvodnja upadla za 30 odstotkov, BDP pa za 20 odstotkov. Toda takrat nas je rešilo, da so nam svoje trge odprle države EU. V sedanji situaciji pa ni nikogar, ki bi to ob razpadlem evro območju lahko naredil.

V primeru črnega scenarija bo Slovenija kot barčica na viharnem razpenjenem črnem morju. Lahko samo moli, da bo kriza milostna z njo. Toda tudi če se najbolj črn scenarij ne zgodi, ni veliko možnosti za ukrepanje. Življenjsko smo odvisni od izvoznega povprševanja. Če bi premogli toliko zdrave pameti, bi naši politiki krizo kvečjemu lahko izkoristili za nekaj nujnih strukturnih reform, ki bodo zmanjšale stroške podjetij in povečale njihovo fleksibilnost. Kar pomeni, da bi bila ob izhodu iz krize naša podjetja bolj vitka in pripravljena na nov cikel povpraševanja. Kakšnega velikega new deala si ne moremo privoščiti, ker smo glede deficita na zgornjem robu, čeprav je javni dolg relativno majhen.

Kakršno koli dodatno zadolževanje (za denimo nove štiri milijarde evrov) bi, če ne pride do uvedbe evro obveznic, brez povprešnjega znižanja javne porabe finančne trge spravilo ob živce in zahtevan donos na obveznice bi šel prek 10 odstotkov. Hkrati pa bi veliko znižanje javne porabe (odpuščanja v javnem sektorju, zmanjšanje socialnih transferjev) imelo negativen vpliv na domače povpraševanje in še večjega na eksplozijo javnega nezadovoljstva in socialne nemire, kar bi situacijo še poslabšalo.

Pričakovati rešitve v izidu predčasnih volitev je iluzorno. Tudi če bi bili naši politiki pametni in odgovorni, nimajo veliko manevrskega prostora. Pa niso. V sedanji situaciji lahko res samo še molimo: prvič, da Merklovo mine nespamet, in drugič, če se to ne zgodi, da nam huda ura vsaj malo prizanese.

_____
* izvirno objavljeno v Managerju

 

11 responses

  1. Ker na kompleksni dogovor na svetovni ravni ni upati, je edina alternativa roll-back globalnega finančnega kapitalizma, ki nas je pripeljal v krizo. Torej ne več, ampak manj globalizacije. Ne več, ampak manj fleksibilnosti. Ne bolj, ampak manj odprta trgovina. Ne bolj, ampak manj integrirani finančni trgi.

    Recimo, da gremo nazaj v konec 1960ih. Z manj keša, a z bolj mirno vestjo, z manj neoliberalizma in več solidarnosti.

  2. zelo razumljivo povedano.
    kakšen pomislek tu in tam,..pa to ni resno branje,.. je samo stanje na planetu mimo ekonomskih očal in s stališča človeka z vso svojo balastno nevednostjo.. namenjeno torej samemu sebi:
    prvič najpomembnejši – danes nas je osem milijard, ekonomisti pa sanjajo o novih infrastrukturnih podvigih, ki bodo dpkončali betoniranje in asfaltiranje? no ja, potem lahko tudi masovni samomor takoj naredimo vsi starejši od štirideset in damo možnost mlajšim – planet ve čnima resorsov za nadaljevanje uničevanja, ne da bi to pomenilo uničenje samega sebe (mogoče ne v enem letu, za vnuke pa definitivno). vsak kredit je tiskan novi denar, ki pa nima več pokritja v naravi-ima ga le še v virtualnem svetu ekonomskih udžbenikov, igre je konec). A nobeden ekonomist nikoli ne prebere prispevkov, ki jih priše Darja. Lea in leta se na tem mestu trudi zaman?
    kar se malenkosti slovenije tiče, ki je od leta 1991 uradno uvozila četrt milijona novih državljanov (nima to nobene veze s SDS – vsi smo enaki in enakopravni v kontekstu moje zgodbe, da ne bo kdo v gatah zaradi tega pred monitorjem skakal) in ob tem vrlo deklamirala iz molitvenikov svobodnotržništva z infrastrukturnimi megalomanijami tipa nakupovalni, logistični,..centri; kar se nas tiče torej, je še najbolj relevantno, da smo ekonomistov kritike boječi pozidali in nepovratno uničili rodovitno zemljo do te mere, da nas polovica pomre od lakote še preden bomo dojeli ekonomsko teorijo, ki je v ozadju trme gospe Merkel – nekako v posmeh propagiranemu baby boom-u in matematično podprtim modelom izumrtja zaradi še premalo rojevamo propagande
    kar se,.. ah, naj iz toplih pisarn pišejo o leto 1930 in brezposelni ZDA ter nemški hiperinflaciji,.. tam namreč ljudje niso crkavali od lakote in bili ponižani na,. nak, takrat je bilo na planetu še dovolj resursov in znatno manj ljudi.. tokrat je vse popolnoma drugače. popolnoma!

  3. En zadržek ob napisanem: ideja, da bi revna Kitajska financirala s kapitalom bogato Evropo ne pije vode. Če so države nesolventne in ne bodo odplačale dolgov, zakaj bi jim Kitajci posodili? Če pa so solventne, zakaj jih ne financira Nemčija? Poleg tega bi uvoz kapitala imel negativne posledice za evropsko trgovinsko bilanco.

    Jaz se recimo strinjam z Krugmanom in Martinom Wolfom: ključ do izhoda iz krize je aktivacija ECB in razrešitev trgovinskih neravnovesij znotraj Evrope: Nemci bodo morali trošiti več, periferne države manj. Za zdaj Nemci vztrajajo, da naj le drugi trošijo manj. Včasih se sprašujem, če ne bi bilo res bolje, da Nemčija izstopi iz Evra…

  4. “V primeru črnega scenarija bo Slovenija kot barčica na viharnem razpenjenem črnem morju. Lahko samo moli, da bo kriza milostna z njo.”

    Hja, vseeno bi pa rabila dobrega skiperja in se koga v posadki. Molitve same ne bodo pomagale. Drugače pa zelo dober članek, Jože.

  5. V redu, ECB odkupuje obveznice prezadolženih držav, uvedemo dolgoročne EU obveznice.
    In potem, ko bodo prezadolžene države spet imele možnost priti do poceni denarja, seveda prostovoljno prestruktuirale svoje javne finance?
    In veliki javni infrastrukturni projekti: če jih zganjamo samo zato, da bi podjetja/ljudje imeli delo, s tem dosežemo bore malo. Npr. zgradimo drugi tir do luke Koper, da se nato po njem vozijo prazni vlaki, AC pa zatrpane?

  6. ………..
    …prek okrepljenih javnih investicij v infrastrukturo povečamo gospodarsko aktivnost na Zahodu…
    ……….

    Resno? Kdo bo pa to infrastrukturo tako zelo nucal, da se bo investicija povrnila, da ne bo to samo “kicking the can down the road”? V zahodnem svetu, kjer število prebivalstva stagnira in kjer so države prilezle do velikih dolgov v zadnjih 60 letih tudi tako, da so gradile infrastrukturo? V Nemčijo, kjer podirajo zapuščene vasi in zapirajo vodovode in podobno v delih mest, kjer ni več dovolj prebivalcev?
    Če pa se obrnemo v Slovenijo in, npr, tretjo razvojno os – ali ne bi raje ukinili davčno olajšavo za prevoz na delo in uvedli olajšavo za delo na domu? In s tem podprli IT tehnologijo in storitve namesto gradbeništva, prodaje avtomobilov in goriva?
    Infrastrukture imamo več kot dovolj (koliko že imamo bolnišnic imamo v radiju 2-3 ure vožnje ob čakalnih dobah 2-3 mesece?). Šole že imajo lepe telovadnice, čeprav je vsaka generacija manjša. Tistih par domov za ostarele pa ne bo bistveno pognalo gospodarske rasti.
    Evropa naj se raje pripravi na 10 let ničelne rasti in konsolidacije financ (javnih in zasebnih). Približno tako, kot predlaga Merklova. Obdržati trenutni standard na srednji rok je dovolj zahtevna naloga.
    Tudi bolj perspektivne zahodne države (Avstralija, Kanada, Švedska, ZDA), ki bodo nominalno beležile rast, jo bodo zaradi povečanja števila prebivalcev (predvsem priseljenci). BDP per kapita bo tudi tam rastel malce čez ničlo.

  7. Komentatorji ste izjemni.

    @Tomaž – Glede na to, da kapitalistov verjetno ne maraš, ti priporočam morda Žižka, ki sam priznava, da je kapitalizem najbolj dinamičen sistem in da se morajo levičaji 20. stoletja nehat ukvarjat s preteklostjo, ampak poskusiti z nečim novim. Socializmi so na odpadu zgodovine. Tudi Negrijeve multitude so zgolj kratkoročni projektek, ki intrinzično propada.

    @james – Torej ekologija 1#. Predvidevam da predlagaš zakon enega otroka ali pa kar genocid prebivalstva za voljo narave. Glede na to, da je Slovenija zgolj 8% pozidana, te nebuloze nimajo trdnih temeljev.

    @ivan – Sem mislil, da smo po 60-ih letih Keynesianizma te ekonomske teorije že imel dost. To da je potrošnja glavni temelj ekonomije ne pije vode, če le ta temelji na zadolževanju. Očitno bo treba kej privarčevat, da bomo s kapitalom lahko rastli ne pa z dolgovi, drugače imamo klasični državni Crowding out držav.

    @Irska – Tudi Ron Paul je napovedoval nepremičninski balonček pa kaj pomaga, če država vedno znova dela napake. Vprašanje je samo v katero smer se bo prihodnost odvila.

    @Rudolf – Točno to. Infrastrukturni projekti služijo sami sebi, če nimajo jasne razlage za njihovo delovanje. S tako dragim denarjem pa bi še težje upravičili svoje delovanje. Ponudba denarja more bit usklajena kapitalom. Glede na to, da le ta upada, je kroničen nesmisel povečevanje količine denarja. Posledica bo overshooting in inflacija. Mogl bi temeljit na zlatem standardu, da ne bi bli odvisni od neumnosti centralnih bankirjev. Oziroma morali bi temeljit na enostavnih monetarnih pravilih, ki bi preprečila bailoute in zlorabe naših denarnic.

    /rant off

  8. Igor, zanemaril si tisto, kar sem zapisal in debatiraš s tistim, česar nisem zapisal. A res misliš, da bodo kitajske finance pomagale? Imamo akutno krizo, ki jo je potrebno rešiti zdaj in po mojem mnenju je razpad evra precej bolj verjeten kot leta zategovanja pasu in podaljšane krize zgolj na periferiji evroobmočja, medtem ko center ne stori nič. Bi me pa zanimalo kaj ti predlagaš kot rešitev.

    Debato o Keynesianizmu pa pustimo za drugič.

  9. Donedavno sem precej naivno mislil, da je ekonomija znanstvena veda, danes pa vidim, da je ekonomija versko prepričanje posamenika ali določenih interesnih skupin, kjer si vsak razlaga stvari kakor mu ustreza.

    Vse skupaj pa me najbolj spominja na proces razčetverjenja, kjer vsak konj vleče v svojo smer in se konča z gotovo smrtjo vmesnega člena, v našem primeru človeštva, okolja, oziroma planeta.

  10. @ igor. glede na spisamno meni lahko zaključim, da absolutno nimaš pojma o biologiji in ekologiji (veda o odnosu med živimi bitji in njihovem okolju). Absolutno se niti očitno nisi niikoli peljal po deželici z odprtimi očmi in ne vem oodkod bedarija o merilu 8% pozidanostzi za karkoli, kar je urbanistično tako uničeno kot je Slovenija (samo balkan je enak, o tem pa vprašaj kogarkoli denimo na Fakulteti z arhitekturo – pustimo naravoslovce za hip) Merilo česa naj je nepozidani Triglav, denimo? in od kod v kakšnih možganih (sa jih lahko in sem jih že večkrat pri takih “nebuloznih” blodnjah) zraste tista o genocidu v imenu narave (genocid je izvržšen in to tako ponorel, da bi moral vsak človek, ki se tako hoče imenovati naravnost ponoreti od protesta – genocid nad divjim življenjem, ki mu vsi stični kodeksi, ki si jih je kadarkoli človek spisal v svoji družbi priznavajo pravico sobivanja, pametnemu mora biti tu dovolj)? Ali je potreba po tem, da takim odzivom pripnem, kaj ostane vnukom? pa ne mi še enkrat o izumiranju naroda, katerega število raste ravno tako, kot vsepovsod drugje na planetu – ali pač gledanju v zobe temu baby-boom-u v smilsu, ti niso naši in ne štejejo. za božjo voljo človek odpri oči. Tudi TEŠ6 ni elektrika, je še drsenje pobočij, izginjanje površin v neznane globine, štiri jezera s popolnom mrvo vodo pH12, kar pomeni noro izluževanje strupenih kemijskih zvrsti skoraj vseh kovin, ki gredo direktno v podtalnico in pako,.. 8% pozidanost, ja, tako noro slabega argumenta in ničevoosti še nisem slišal. pa kje to zraste?

%d bloggers like this: