Sploh imamo izbiro? – Če jo imamo, potem raje prisilna uprava Bruslja kot IMF

Ta zapis je moj odziv na povabilo uredništva Objektiva, naj se poskušam vživeti v posamezne slovenske politične stranke in odgovoriti na predvolilno anketo Objektiva. Kako bi odgovoril na izključujoče se dileme, če bi bil pripadnik leve opcije in kako, če bi pripadal desni opciji? Mene osebno seveda bolj zanima, kako bi odgovoril na te dileme, če bi bil odgovoren politik v sedanji težki gospodarski situaciji.*

Naj najprej opravim z najlažjim delom, torej s strankami, ki sploh niso hotele sodelovati. Simptomatični sta Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (Trs) in SDS. V Trsu menijo, da so zastavljene dileme sicer ključne, vendar pa so odgovori nanje preveč enostranski. Če se postavim v vlogo pripadnika te stranke, je tovrsten odgovor Trsa seveda edini možen. Če živiš v harekrišnovskem svetu Matjaža Hanžka in Mance Košir je celotna situacija okrog nas zgolj posledica globalne kapitalistične zarote, suženjskega izkoriščanja zaposlenih in zlorabljanja narave. Mi posamezniki smo izkoriščani in zlorabljani, plače so prenizke, javna uprava je učinkovita in preslabo plačana, zato se moramo izboriti za več pravic, ki nam pripadajo. Kapitalizem je treba uničiti in vsakomur izmed nas omogočiti toliko, kolikor potrebuje za dostojno življenje.

Kako neki nas lahko zdaj iz uredništva nekega časopisa žalijo s vprašanji tipa »se zavzemate za težje pogoje za odpuščanje zaposlenih in s tem za višjo stopnjo brezposelnosti ali obratno?«. Le kako nas lahko nekdo vpraša nekaj tako žaljivega?!

Če si član SDS ali še bolje njen mastermind Janez Janša, je odgovor, ali še bolje, odsotnost kakršnegakoli odgovora na anketo, enako razumljiva. Predvidevam, da s tem želijo povedati naslednje: »Prvič, v SDS ne odgovarjamo časopisu, čigar novinarji niso sposobni videti letečih slonov in čigar bralci niso naši potencialni volilci. In drugič, v SDS ne potrebujemo tako slaboumnih vprašanj, v SDS vemo (!!!), kakšne so razvojne dileme Slovenije in imamo že dolgo vse odgovore nanje. Če vas zanima, kakšni so, si preberite naš predvolilni program!«

Poglejmo si temeljne dileme Slovenije v sedanjem trenutku. Osredotočil se bom predvsem na šest vprašanj, ki se dotikajo gospodarskega in socialnega razvoja.

Več ali manj sociale?
Osnovna dilema, ki jo ponuja anketa Objektiva – višji davki in več sociale ali obratno – je zgolj navidezna dilema. Davki namreč že danes ne morejo pokriti vseh stroškov socialne države. Zadnja tri leta se v ta namen v tujini vsako leto zadolžimo za skoraj dve miljardi evrov, kar znaša nekaj čez 5 odstotkov BDP. Glede tega smo zelo podobni kot Grčija. Razbohotili smo javni sektor in več kot sto različnih oblik socialnih transferjev in temu se nočemo odpovedati. Več sociale je torej iluzija, saj niti sedanje ne moremo plačati s sedanjimi davki.

In prav na tej dilemi se seveda pokaže ločnica med levo in desno orientiranimi strankami. Njihovi odgovori so pričakovani. V SD te dileme sploh ne priznavajo, zavzemajo se za ohranitev sedanje ravni socialne varnosti, financiranja oziroma vzdržnosti sedanjega sistema ne omenijo niti z besedo. Pri Jankovićevi Pozitivni Sloveniji so bolj »pošteni«: povišali bi davke za še več sociale. V Zares to dilemo ignorirajo. V Desusu bi ohranili oboje na enaki ravni, dosegli bi prihranke pri organizaciji socialnih transferjev. V LDS pa bi dodatno še nekoliko premešali davčne vire. Če gremo bolj proti desni, bi Virantovi zagotavljali enako raven sociale ob manj davkih, medtem ko je drugi del njihovega odgovora »zagotavljanje sredstev skozi ukrepe za uspešen razvoj gospodarstva ter varčevanje v javnih financah« kontradiktoren in se ne zdi povezan s to dilemo. V SLS so samo proti višjim davkom, vprašanju o sociali pa se izognejo.

V programu SDS se tej dilemi elegantno izognejo. Znižali bi javno porabo na 45 odstotkov BDP, uvedli enotni in pregledni sistem socialnih transferjev glede na materialni položaj posameznikov oziroma gospodinjstev. Zgornjo višino socialnih prejemkov bi vezali na višino plač. No, glede na izkazano populistično noto SDS znižanja ravni socialne države z njihove strani ni mogoče pričakovati.

Višji davki?
Na davčem področju je Slovenija ena izmed najbolj nekonkurenčnih držav in sicer predvsem zaradi napačne strukture davkov. Visoka obremenitev dela, predvsem z visokimi socialnimi prispevki ter ostalimi dajatvami (stroški malice, prevoza na delo itd.), ubija delovna mesta. Za isto bruto plačo lahko v Avstriji podjetje diplomiranemu inženirju izplača za tretjino višjo neto plačo kot pri nas. Narobe svet. Zato pri nas podjetja zaposlujejo manj inženirjev in drugih diplomantov in raje stavijo na nizko plačana delovna mesta.

Na drugi strani pa zaradi previsoke javne porabe, ki je posledica preveč razbohotene javne uprave in previsoke ravni socialnih transferjev glede na to, koliko ustvarimo, poberemo premalo davkov. Torej gre odgovor, ki ga v anketi sugerira Objektiv – višji davki na premoženje in nižja obdavčitev dela – v pravo smer. Alternativa temu – nižja obdavčitev premoženja  in višja obdavčitev dela – seveda sploh ni relevantna, saj premoženje pri nas sploh ni obdavčeno. Odgovori strank na to navidezno dilemo bi seveda, ne glede na politično opcijo, morali biti enoznačni.

In večinoma so, vse stranke so načeloma za višjo obdavčitev premoženja in nižjo obdavčitev dela. Razlike so le v odtenkih glede obdavčitve premoženja: Janković in SD bi obdavčila samo luksuzne nepremičnine, v SLS pa želijo natančno opredelitev, katero vrsto premoženja bi obdavčili in po kateri stopnji. V programu SDS se glede tega vprašanja ne opredeljujejo, je pa iz javnih izjav predstavnikov SDS mogoče razbrati, da se nameravajo lotiti znižanja obdavčitve dela prek uvedbe t.i. socialne kapice (omejitev socialnih prispevkov navzgor za tiste z najvišjimi prihodki). Hkrati je treba povedati, da je program SDS na področju davkov oziroma davčnega spodbujanja podjetij svetlobna leta pred vsemi ostalimi. Vesel sem tudi dejstva, da se jih je prijela kritika in so opustili idejo davčnih blagajn in se zdaj zavzemajo za pavšalno obdavčitev samostojnih podjetnikov in mikro podjetij. Kdorkoli bo vodil naslednjo vlado, bi na davčnem področju moral izvajati program SDS, ker je res dober.

Zanimivo pa je, da nobena izmed strank pri tej dilemi ni želela tvegati z napovedjo dviga stopnje DDV. Dejstvo namreč je, da iz premoženja ne bo mogoče pobrati prav veliko davkov, saj bi bilo socialno nesprejemljivo obdavčiti nepremičnino, v kateri družina živi ali zemljo, ki se uporablja v kmetijske namene. Obdavčiti je torej mogoče samo druge in tretje nepremičnine, glede tega pa bodo gospodinjstva zelo inovativna, na koga bodo prepisala te nepremičnine prepisala in kdo izmed otrok bo v njih imel stalno prebivališče. Splošno povečanje obdavčitve porabe bo preprosto nujno. Večina držav je šla v to smer. Kot dodatni vir davkov so mogoče le še dodatne trošarine na porabo energije in nov bančni davek.

Trg dela
Ureditev trga dela je v Sloveniji že zdavnaj preživela. Ker je odpuščanje praktično nemogoče, razen če gre podjetje v stečaj ali če likvidira nek cel oddelek, se podjetja temu prilagajajo tako, da za nove zaposlitve najemajo samo za določen čas. Žrtve takšne ureditve so seveda tisti najbolj ranljivi: mladi in starejši od 55 let. V obeh kategorijah je pri nas stopnja zaposlenosti oziroma zaposlenosti za nedoločen čas bistveno nižja od EU povprečja. Dilema, ki jo izpostavlja Objektiv – lažji pogoji za odpuščanje zaposlenih in nižja stopnja brezposelnosti ali obratno – tako seveda zadeva v srčiko problema.

V odgovorih na to dilemo so stranke ne glede na politično orientacijo – skorajda – enotne. Vse podpirajo večjo fleksibilnost glede odpuščanja. Celo Desus. Izjemi sta le Zares, kjer se glede tega vprašanja niso hoteli opredeliti, ter v SD, kjer pa so celo zaostrili retoriko. Vendar v povsem nasprotno smer. V SD pravijo, da so sicer za večjo fleksibilnost, vendar ne tistih, ki so zaposleni za nedoločen čas, hkrati pa bi povečali varnost v drugih oblikah zaposlenosti. Torej bi otežili odpuščanje tudi v fleksibilnih oblikah zaposlitve? Hm, očitno v SD sploh ne razumejo, kaj pomeni koncept fleksibilne varnosti, radi pa uporabljajo oba modna izraza, ker se lepo slišita. Program SDS je na tem področju zelo jasen – uvedli bi koncept fleksibilne varnosti in ga podkrepili z ustanovitvijo sklada za odpravnine.

Nespremenjena košarica pravic v zdravstvu
Problematika zdravstva je podobna problematiki pokojninskega sistema, oboje narašča kot družbeni strošek in izdatek v BDP s staranjem prebivalstva. Dilema v razvitih državah je, kolikšen del zdravstvenih storitev prevaliti v breme posameznikov izven zagotovljenih pravic, ki se financirajo iz obveznega zavarovanja. V nasprotnem primeru zvišani stroški financiranja zdravstva prek višje obremenitve plač znižujejo konkurenčnost gospodarstva.

Pri nas je do tega dejansko že zdavnaj prišlo, le nihče noče tega priznati na glas. Če hočeš hitro ali bolj kompleksno zdravstveno storitev, moraš iti k zasebniku ali koncesionarju in jo plačati iz lastnega žepa. Stranke političnega razmisleka o tem vprašanju niso sposobne ali pripravljene narediti. Pretvarjajo se, da dileme ni, da dolge čakalne vrste in visoki izdatki za zdravstvo iz zasebnega žepa ne obstajajo. Ločnice med levimi in desnimi strankami tukaj ni, vse še naprej govorijo o nespremenjeni košarici zdravstvenih dobrin.

Obstajata le dve izjemi. Na eni strani se v SD hvalijo, da so že v tem mandatu dvignili izdatke za zdravstvo in da je za ohranitev sedanje košarice potrebno še bolj »solidarnostno« obremeniti tiste z višjimi plačami. Na drugi strani pa le v LDS ponujajo bolj trezni razmislek in se zavzemajo za »redefinicijo košarice pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, nadzor nad porabo sredstev in možnost konkurence pri obveznem zdravstvenem zavarovanju«.

Pri pokojninah soglasni glede dviga upokojitvene starosti
Pri pokojninah dejansko ni in ne more biti nobene dileme. Sistem pay as you go, kjer država sprotnih prispevkov zaposlenih ni oplemenitila na trgu in obrestovala, ampak denar, ki ga s prispevki pobere zaposlenemu, takoj prenakaže na račun upokojencev, je ob staranju prebivalstva nevzdržen. Vodi v bankrot države. Vse stranke se tega zavedajo, vse so soglasne, da je treba dvigniti upokojitveno starost. Zanje dileme, ki jo postavlja anketa Objektiva, sploh ni.

Problem je le v izvedbi. Nihče tega ne izvede kljub navideznemu političnemu soglasju. Ko poskuša pokojninsko reformo izvesti ena politična opcija, jo druga pri tem blokira in hujska volilce proti njej. Tako je bilo v mandatu Janševe vlade in povsem enako v mandatu Pahorjeve vlade. Gre za neodgovorno obnašanje strank in zato je irelevantno, kaj so v tej zvezi stranke v anketi odgovorile. Pomembno je gledati, kaj dejansko počnejo, ko so v opoziciji.

Za bolj kvaliteten izobraževalni sistem
Izobraževalni sistem je v Sloveniji relativno manj akuten problem. V Sloveniji je izobraževanje praktično zastonj, vključenost mladih na vseh stopnjah v izobraževanje pa med najvišjimi v EU. Danes se praktično že več kot pol generacije vpiše na visokošolski študij. Ker je zastonj. Pa še z delom pb študiju se je mogoče dobro preživljati. Problema sta le dva. Prvič, ker je sistem naravnan tako, da je dostopen za vse, se je kvaliteta študija zelo znižala. To pomeni, da ne bomo imeli res dobrih šol in da bodo naši diplomanti v povprečju slabši kot drugod. In drugič, ker imamo anomalijo na trgu dela s študentskim delom, je povprečna doba študija zelo dolga, zaradi česar diplomanti pozno pridejo na trg dela.

Če sem povsem neobremenjen, bi si želel, da ne bi imeli univerze v vsakem kraju, ker pač nimamo dovolj kvalitetnih profesorjev niti študentov. Hkrati bi si želel, da se vpis na univerze omeji s strožjimi vstopnimi testi ter z uvedbo odložene šolnine. Prva omejitev bi zagotovila višjo raven študija že vključno od prvega letnika naprej, druga pa, da se ne vpisujejo študenti, ki ne mislijo resno študirati, ampak samo kradejo mesta resnim študentom in povišujejo stroške izobraževalnega sistema.

Kot kažejo odgovori strank na anketo Objektiva, zanje ni dileme med kakovostjo izobraževalnega sistema in enako dostopnostjo za vse. Vse stranke brez izjeme menijo, da mora sistem ostati enako dostopen za vse in da je hkrati treba in je mogoče dvigniti še kvaliteto izobraževanja. V SD celo pravijo, da je naš izobraževalni sistem dovolj kvaliteten. Ti strankarski odgovori so seveda bolj populistične predvolilne floskule kot pa rezultat tehtnega premisleka ali samo zdrave pameti.

Segmentacija med dobrimi in slabimi visokimi šolami v Sloveniji se je dejansko že zgodila. Delodajalci pač nočejo zaposlovati diplomantov iz določenih slabših šol. Očitno bodo morale univerze vsaka zase uvesti omejitve, če si želijo dobiti dobre študente in če želijo ustvarjati kvalitetne diplomante. Politika jim tukaj ne bo kaj prida pomagala.

Naj se na koncu vrnem na vprašanje v naslovu: sploh imamo izbiro? Vprašanje ni bilo mišljeno z vidika, ali sploh imamo dovolj prave izbire v naboru političnih strank, ki se potegujejo za naše glasove, čeprav bi bilo tudi to vprašanje povsem na mestu. Ne, z uvodnim vprašanjem imam v mislih, ali so navedene dileme v anketi Objektiva sploh relevantne. Ali sploh imamo kakršnokoli izbiro glede tega, kako bo izgledala slovenska ekonomska politika v naslednjih nekaj letih?

Mislim, da je nimamo. Glede na to, kako daleč smo v mandatu zadnje vlade zabredli glede javnofinančne situacije, glede na to, kako nervozni so finančni trgi, brez katerih ne moremo nadaljevati sedanje politike trošenja dveh milijard letno več, kot ustvarimo, in glede na dejstvo, da je evro območje objektivno pred dilemo ali razpade ali pa ga prevzame trda nemška roka in vsem vsili ostro javnofinančno disciplino, v naslednjih letih nimamo nobene izbire. Vprašanje je samo, ali bomo nujne reforme in zategovanje pasu na vseh ravneh, tudi v zdravstvu, šolstvu, plačah v javni upravi in pokojninah, naredili sami, ali pa jih bomo naredili bodisi po diktatu IMF bodisi po diktatu Bruslja v skladu z direktivami iz Berlina.

Moj občutek mi pravi, da sami, torej naši izvoljeni politiki, tega zategovanja pasu ne bomo izvedli. Ker se politiki ne bodo hoteli zameriti volivcem ali ker situacije do konca, do bankrota, ne bodo dovolj resno jemali. Torej nam ostane samo obdobje prisilne gospodarske stabilizacije kot v času Milke Planinc. Od zunaj bomo dobili de facto prisilno upravo kot v Grčiji. Če lahko izbiram, bi imel kot prisilnega upravitelja raje Bruselj pod nemškim nadzorom kot pa IMF.

Če mislite, da je to zgoraj slab vic ali da sem po nepotrebnem sarkastičen, počakajte eno leto.

_____
* izvirno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

13 responses

  1. Jože, hvala za spravljiv in obsežen povzetek programov strank na osnovi Dnevnikove ankete, seveda! Še posebej pa za preferiranje Bruslja pred IMF-om, če že, a videti je, da verjetno, alas – na nesrečo, na žalost, zaskrbljena sem.

  2. Draga Ana, nimam biti za kaj spravljiv (če misliš na posamezne stranke, denimo SDS). Treba je biti objektiven – tako pri analizi programov, kot pri analizi rezultatov. In problem je predvsem v tem, da so programske besede na papirju nekaj, izvedba (oziroma bolje: neizvedba) pa nekaj povsem drugega.
    Preteklost in izkušnje pa nas učijo, da je predvsem pri SDS treba biti pozoren na tisto, kar ni v programu, oziroma na tisto, kar je skrita agenda njenega šefa. Predvolilni programi in vladni programi reform so samo dimna zavesa da se to, kar njegovi fantje (v njegovem imenu ter delno zanj in delno zase) resnično počnejo, ne vidi preveč očitno.

  3. Jože, malenkost izven teme… Rad bi vprašal ze naslov filma, katerega si omenil v intervjuju na TV3. Naj povem da je bilo govora o regulativi in eden od naslovov ja Inside job. Omenil si še enega, ampak mi je ušel:)
    Lepo prosim.
    Hvala Lp.

  4. Peter,
    Seveda. Naslov dokumentarca, ki govori o uzurpaciji politike s strani ameriških bank je “Inside job”. Naslov knjige, ki govori o isti temi, pa je “13 Bankers”, eden izmed obeh piscev je Simon Johnson, nekdanji prvi ekonomist IMF.

  5. Dvakrat sem prebral članek, a ne zato, ker ne bi razumel. Pač iz veselja, ker je res poučen za vsakogar, tistega, ki se na teme spozna in za onega, ki se še vedno o teh stvareh učimo.
    Me pa zanima mnenje pisca članka glede učinka povečanja DDV-ja, nekje se bosta presekali krivulji povečanja davka in padajoča krivulja porabe kar se bi po mojem odrazilo na prihodek države iz tega naslova. Mar ne bi prišlo do takoimenovanega “viski” efekta iz stare Juge? Kot se še spominjam, je takrat priliv povišane obdavčitve in carin močno znižal priliv iz tega naslova.

  6. @jože p. damijan
    Seveda, se strinjam, ocena je zadevala programe strank – dimne zavese in anketo o njih. Kar pa velja za skrbno spremljanje izvajanja programa SDS po morebitni sestavi vlade in koalicije, pa velja za vse stranke, ali ne? Kljub temu pa pozdravljam spravljiv ton in objektivne ocene, kolikor je to sploh mogoče za “dimne zavese”, pa vendar … Gosto je, vsekakor …

  7. Rak,
    pri dvigu davkov na potrošnjo je vedno relevanten razmislek o možni substituciji – torej (1) cenovna elastičnost substitucije (za koliko povišana cena zmanjša porabo) in (2) možnost nadomeščanja nakupov doma z nakupi prek meje. Dvigi davkov na porabo za 1 ali 2 odstotni točki običajno nimajo močnega učinka na obe vrsti substitucije. Nemčija je pred leti dvignila DDV za tri odstotne točke (s 16 na 19%).

    Je pa treba vedeti, da ima dvig DDV zelo omejene fiskalne učinke – dvig za 1 odstotno točko naj bi (ceteris paribus oziroma če se zaradi tega domača potrošnja ne zmanjša) prinesel za okrog 200 mio eur v proračun. 2 odstotni točki je 400 mio, torej moramo še vedno zmanjšati proračunski deficit za ca. 1,400 mio eur, če hočemo priti blizu ničle.

    Kakorkoli pogledaš, brez zategovanja pasu ne bo šlo. Na vseh ravneh.

  8. kako nevarna je utvara, da gre samo za ekonomijo je naslov nekega drugega prispevka na tem mestu. in kako zelo, zelo, zelo bi moral biti uporabljen v tem, ki ga komentiramo. kako zelo, zelo, zelo smo ujeti v..
    hm, a je na mladih kljub vsemu kaj več ali le “zaposlitev preko agencije” in “imejmo se radi ter preovejmo splav saj izumiramo” večno ponavljanje modrosti starejših generacij.
    prerokbo za čez eno leto pa lahko popolnoma enako, kot avtor ponovimo vsi. da se vrnem na prvo vrstico. od časov Anteja markovića do JP Damijana (samo zaradi časovne komponente uporabljeno, poudarjam) se ni nič spremenilo,.. izgubljena desetletja?

  9. Veliko boljša rešitev od prisilne uprave iz Berlina bi bil izstop iz območja evra in razglasitev bankorota na 50 odstotkov državnega dolga. Padec zadolženosti in konkurenčnejša valuta bi olajšali strukturne reforme v smeri ohranitve socialne države in večje fleksibilnosti trga dela.

  10. V bistvu gre za obupne poskuse reševanja krize brez sleherne vizije. Ne verjemem da gre za skrbno načrtovano zaroto, prej gre za nepripravljenost in nesposobnost ukrepanja v neznani situaciji. Glavna napaka je, da večina ekonomistov v svojem razmišljanju ne more preseči okvirjev obstoječega in išče rešitev tam, kjer je ni moč najti. Trošenje prek vseh meja,večinoma na račun zadolževanja, je bilo glavno gonilo sistema, ki ga ni mogoče reševati z varčevanjem in stiskanjem pasu. Z globalizacijo so postale koristi globalne. Težave pa očitno ostajajo lokalne. Model, ki ga poznamo ni v krizi temveč preprosto ne deluje več. Obstaja sicer nekaj obetajočih poskusov, kako ga ohraniti. Eden takih je ideja o obdavčitvi kapitalskih transakcij, ki bi državam lahko prinesla potreben denar za nadlajevanje igre. Odpor, ki je nastal ob tej ideji je razumljiv, sej v svojem bistvu ne rešuje obstoječega sistema temveč ga poskuša spreminjati. To je pa v očeh nekaterih lahko zelo nevarno početje.

    Vprašanje je, kakšen je lahko v tem pogledu prispevek slovenske politike oziroma kaj sploh lahko stori.
    Ena možnost je, da slepo sledi navodilom iz Bruslja in že zguljenim receprom ekonomistov.
    Druga možnost pa je, da vseeno poskuša razmišljati širše oziroma da se pri oblikovanju evropske politike vsaj postavlja na pravo stran, če je že ne poskuša aktivno kreirat. Vsaj poskuša!

    Ponovno pa bi rad poudaril, da je vprašanje preveč kompleksno in pomembno, da bi ga lahko reševale zgolj ekonomisti. Čim prej bomo to spoznali, boljše bo. Pri tem bi lahko odločilno vlogo odigrali mediji. Prav dolgočasno je, da tovrstno problematiko vedno komentirajo eni in isti, kot da v Sloveniji nebi imeli še drugih sposobnih ljudi.

  11. Malo me zmoti ta “fleksibilna varnost”. Zakaj že, bi imeli dva različna sistema in pravice? Pa naj bo fleksibična varnost za vse zaposlene in naj se ukine zaposlenost za nedoločen čas.

    Seveda je to praktično nemogoče, ker nihče tega politično ne bi zmogel. Me pa zanima, zakaj se o tem ne debatira. Ok, stanje za mlade je danes de facto že takšno, zato pa bi bila razprava toliko bolj potrebna. Tudi v interesu sindikatov bi lahko bilo, saj bi tako dobili več članov, katerih interes bi bil, da bi inštitucije, ki bi urejale to področje, delovale učinkovito za vse.

    Pa naj uvedejo vsaj obvezno obnavljanje pogodb vsakih 5 let,ko je itak priporočljivo, da zaposleni menja delovno okolje. To bi bila spodbuda tudi za razne stolčkarje, ki se sedaj lahko le razporejajo znotraj sistemov.

    Sicer pa zanimniv film o naslednjem letu:
    http://www.rottentomatoes.com/m/10011949-collapse/

    in malo Schumpetra o socializmu:

%d bloggers like this: