Joseph Schumpeter ali Zakaj so novice o smrti kapitalizma močno pretirane

Če ne drugega, so tedne dolge jezne demonstracije gibanja Occuppy Wall Street proti pohlepu bankirjev in naraščajočim razlikam v razdelitvi ustvarjenega dohodka, dober povod za diskusijo o prihodnosti (ali, če hočete, koncu) kapitalizma. Zame pa seveda razlog, da končno napišem nekaj refleksij o letos izdanem slovenskem prevodu knjige Lahko kapitalizem preživi? legendarnega avstrijsko-ameriškega ekonomista Josepha A. Schumpetra. Knjiga, na katere prevod v slovenščino smo morali čakati skoraj 70 let, je del Schumpetrovega opusa Kapitalizem, socializem in demokracija (1942) in eno izmed njegovih treh ključnih del.*

Schumpeter je že v prvi vrstici prologa v knjigo dal takojšen odgovor: “Lahko kapitalizem preživi? Ne, mislim, da ne more.” Verniki religije anti-neoliberalizma, antiglobalizacije, trajnostniki, člani stranke Zares in čisto navadni marksisti lahko tukaj prenehajo brati. In gredo protestirat proti bančnikom, kapitalistom in svetovni ureditvi. Schumpeter jim je v pristni dunajski maniri prijazno dal odgovor, ki so ga že tako ali tako vedeli.

No, če iz kateregakoli razloga vztrajate pri branju tega zapisa, vam najprej priporočam, da knjigo preberete. Napisana je v tistem pred-neoklasičnem jeziku, ko so bili ekonomisti še široko razgledani politični ekonomisti, sposobni širokega pogleda na svet, več kot zgolj kvantitativne analize in predvsem sposobni lucidne objektivne sinteze. Schumpeter je že pri svojih 28. letih napisal knjigo Teorija gospodarskega razvoja (leta 1911), s katero je zaslovel in kjer je z analizo dolgoročnih gospodarskih ciklov analiziral gospodarski razvoj. Pri tem je kot prvi gospodarske cikle povezal z vlogo podjetnikov in tehnoloških inovacij. Ta razlaga še danes najbolje pojasnjuje kratkoročne in dolgoročne poslovne cikle v gospodarstvu. Kar pa nujno še ne pomeni, da je imel Schumpeter prav pri temeljni napovedi glede propada kapitalizma.

Schumpetrova napoved propada (dejansko razkroja) kapitalizma, v nasprotju z denimo marksistično mantro, ne temelji na njegovi inherentni neučinkovitosti zaradi denimo oligopolizacije gospodarskih struktur (Leninova mantra), zaradi padajočih profitnih stopenj in temeljnih notranjih protislovij med (izkoriščanim) delavskim razredom in (izkoriščevalskim) razredom kapitalističnih lastnikov (Marxova mantra). Nasprotno, Schumpeter predvideva, da se bo kapitalizem notranje razkrojil zaradi njegove prevelike učinkovitosti: ”[…ravno njegova uspešnost spodjeda družbene institucije, ki ga varujejo in tako ‘neizogibno’ ustvarjajo razmere, v katerih več ne bo mogel živeti…]”.

Schumpetrova analiza, kar je tudi njegov temeljni prispevek k ekonomski znanosti, temelji na vlogi podjetnika, družbenih vrednot in tehnoloških inovacij kot temeljev gospodarskega razvoja. In prav spremenjena vloga podjetnikov, mehanicistično, depersonalizirano udejanjanje tehnoloških sprememb ter naraščajoča notranja sovražnost intelektualne elite proti kapitalističnemu redu skozi evolucijo kapitalističnega sistema naj bi po njegovem notranje razkrojili kapitalizem. In ga pripeljali v neko obliko socializma.

Kapitalizem je po Schumpetru dinamični, razvojni proces. Poganja ga podjetniška dejavnost. Vloga podjetnikov je v tem, da ”reformirajo ali revolucionirajo strukturo proizvodnje, tako da uporabijo kakšen izum, ali splošneje, kakšno še nepreverjeno tehnološko možnost za proizvodnjo novega blaga oziroma za proizvodnjo starega blaga na nov način, ali pa tako, da odprejo nov vir preskrbe s surovinami ali novo tržišče, ali reorganizirajo proizvodnjo itn.”. Po Schumpetru so ključne, tudi skromnejše, tehnološke inovacije, ki so ”odgovorne za ponavljajoče se ‘razcvete’, ki revolucionirajo gospodarski organizem, in za ponavljajoče se ‘recesije’, ki so posledica destabilizacijskih vplivov novih proizvodov ali metod”. Kapitalistični sistem je tako en sam živahen razvojni proces, kjer nove kreacije nadomeščajo stare rešitve, kjer ”novo” vedno znova izpodrinja ”staro”. Skozi tak mehanizem ”kreativne destrukcije”, kot ga je poimenoval Schumpeter, se kapitalizem ves čas razvija in raste. Za ta mehanizem  je pomembna podjetnost. Uvajanja novosti se je namreč težko lotiti, ker so, ”prvič, zunaj področja rutinskih nalog, ki jih vsakdo obvlada in, drugič, zaradi številnih nasprotovanj okolice[…] Prepričljivo delovanje zunaj utrjenih poti in zlom tega odpora zahtevata zmožnosti, ki jih ima samo drobec prebivalstva…”.

Podjetništvo je ključno za obstanek kapitalizma. Brez podjetništva, brez stalnega inoviranja gopodarstva prek mehanizma kreativne destrukcije se razvoj po Schumpetru zaustavi. Nastopi bolj ali manj stacionarno stanje. In prav v zastaranju podjetniške funkcije Schumpeter vidi enega izmed temeljnih razlogov za razkroj kapitalizma. Po eni strani naj bi tehnološki napredek postajal vse bolj stvar rutine skupin šolanih posameznikov. Depersonaliziran in avtomatiziran, brez individualne akcije. Postal naj bi stvar racionaliziranega in specializiranega pisarniškega dela, kar naj bi pregnalo podjetniško osebnost in vizijo.

Z izgubljeno družbeno vlogo podjetnika izgublja tudi družba kot celota: ”Čeprav […] podjetniki sami zase ne oblikujejo družbenega razreda, jih meščanski razred vsrka vase skupaj z njihovimi družinami in zvezami in se tako sam nenehno pomlajuje in obnavlja, medtem ko družine, ki so pretrgale svoj dejavni odnos s ‘poslom’, po generaciji ali dveh izpadejo iz njega”. Če se kapitalistični razvoj ustavi ali postane avtomatski, se po Schumpetru baza meščanske družbe zreducira le še na prejemke, ki jih prejemajo delavci v upravi. S postopno redukcijo podjetnikov na mezdne nameščence, pride do razkroja meščanstva in s tem do neke vrste socializma, kjer so vsi zgolj v mezdnem odnosu.

Drugi glavni razlog za razkroj kapitalizma je po Schumpetru ločitev lastnine (kapitala) od podjetnika. V delniških družbah z množico solastnikov zelo majhnih deležev je po Schumpetru izginil specifični lastniški interes. Plačani izvršni organi se ne poistovetijo z interesi delničarjev niti takrat, ko se poistovetijo z interesi podjetja. Skupina velikih lastnikov, tudi kadar je v trajnem lastniškem razmerju, je oddaljena od lastnikovih funkcij in ravnanj. Malim delničarjem pa je običajno za subjekt njihove lastnine malo mar, saj to običajno predstavlja le nepomemben del njihovih prihodkov. Majhni delničarji se le redko vznemirijo, tudi kadar z njimi grdo ravnajo ter ”skoraj vedno razvijejo stališče, sovražno ‘njihovim’ korporacijam in nasploh velikim podjetjem ter – zlasti ko gre vse narobe – kapitalističnemu redu kot takemu”. Po Schumpetru ”dematerializirano, nefunkcionalno in odsotno lastništvo ne dela vtisa in ne vzbuja moralne privrženosti na način, kakor je to mogla nekdaj početi vitalna oblika lastnine”, saj ”nosilec lastninske pravice izgubi voljo, da bi se ekonomsko, fizično in politično bojeval za ‘svojo’ tovarno in za nadzor nad njo ter, če bi bilo potrebno, umrl na njenem pragu”.

Ob depersonaliziranem in avtomatskem razvoju ter dematerializirani in disfunkcionalni obliki lastnine pa je za razkroj kapitalizma ključno še dejstvo, da se podjetniška dejavnost izgublja kot družbena vrednota, saj sta ”osebnost in moč volje manj cenjeni v okolju”. Še več, v družbi naj bi prihajalo do naraščajoče kritičnosti ali celo sovražnosti do kapitalistične ureditve, ki nastaja med intelektualno elito ter se širi tudi v zakonodajni in sodni okvir. Hkrati prihaja do erozije družinskih vrednot, razpada meščanske družine.

Vse skupaj naj bi vplivalo na to, da se rušijo stebri institucionalnega okvirja kapitalizma, ki tako ostaja brez zaščite in se počasi samouničuje v smeri neke socialistične civilizacije. Civilizacije, ki je Schumpeter ne opredeljuje, niti je ne enači s tisto v tedaj znani družbeni ureditvi v nekdanji Sovjetski zvezi. Značilno zanjo naj bi bilo nasprotje tistega, kar je lastnost kapitalizma: umiritev razvojne dinamike oziroma stacionarno stanje zaradi redukcije podjetnikov na mezdne nameščence in lastnikov na delničarje.

Se je Schumpeter zmotil?
Danes, sedemdeset let kasneje, bi lahko seveda zelo na hitro pospravili Schumpetra nekam tja v zaprašen kot, v družbo Marxu, rekoč, da je s svojo napovedjo podobno ustrelil mimo. Kritična intelektualna elita leve provenience bi celo lahko rekla, da ‘ne samo da se je Schumpeter zmotil v napovedi o zatonu kapitalizma, pač pa se je kapitalizem v zadnjih desetletjih še povampiril v obliki neoliberalizma’.

Prava vrednost Schumpetra danes ni v njegovi napovedi, pač pa v institucionalni analizi kapitalizma. Vrednost Schumpetra je v razpoznanju podjetniške in lastniške funkcije ter družbenih vrednot kot temelja kapitalističnega reda in gonila stalnega napredka prek mehanizma kreativne destrukcije. Vrednost Schumpetra je tudi v razumevanju cikličnosti razvoja kapitalizma zaradi vgrajenega mehanizma stalnega spreminjanja.

Glede na travmatično izkušnjo s socialističnim eksperimentom, smo danes lahko veseli, da vsaj eden izmed dveh ključnih temeljev kapitalizma – podjetništvo – ni končal kot depersonaliziran, rutinski tehnološki razvoj skupin nameščencev ali kar uradnikov. Nasprotno, ne glede na stanje zasičenosti človeških potreb ter (morda) manjših inkrementalnih tehnoloških sprememb danes, je vloga inovativnih podjetnikov še vedno ključna za uvajanje tehnoloških inovacij in poganjanje razvoja.

Spomnimo, da razvoj računalnikov in računalniškega programja, spletnih aplikacij, socialnih omrežij ni nastal kot rutinska dejavnost razvojnih centrov velikih korporacij, pač pa je zacvetel v obliki majhnih garažnih projektov enega ali nekaj entuziastov z izjemno podjetniško in tehnološko inovativno idejo. Lep primer tega je nedavno preminuli tehnološki in podjetniški genij Steve Jobs, ustanovitelj in lastnik Appla, ki je s svojim podjetniškim genijem iz garažnega projekta ustvaril najvišje vrednoteno korporacijo na svetu. Ob bok temu lahko mirno postavimo slovenskega podjetniškega entuziasta Iva Boscarola, ki je v množici globalnih kapitalskih in tehnoloških gigantov uspel ustvariti najbolj energetsko učinkovito letalo na svetu. Podjetništvo in nagrada za uspeh je tisto, kar danes kapitalizem še vedno dela vitalnega in ki mu omogoča, da daje službe milijardam ljudem na svetu.

Schumpeter pa bi morda, pravim morda, lahko imel prav glede tega, da bo kapitalizem nekoč utegnil propasti zaradi prevelike uspešnosti. Toda ne nujno na način, kot ga je sam predvideval. Preteklih pet desetletij globalizacije s skorajda popolno liberalizacijo mednarodne blagovne trgovine in internacionalizacijo proizvodnje je zahodnim, kapitalističnim državam prinesel izjemne finančne koristi. Toda hkrati je izpodkopal temelje kapitalizma v njegovi zibelki, na Zahodu. In sicer, prvič, zaradi transplantacije kapitalističnega sistema in prenosa gospodarske moči v manj razvite predele sveta, in drugič, zaradi uničenja industrijske baze in kupne moči na Zahodu.

Po eni strani je globalizacija, ki so jo forsirale zahodne države, dejansko močno načela prevlado zahodnega sveta ter gospodarsko moč preselila v Azijo in druge nerazvite države s cenejšo delovno silo (tudi k nam) oziroma države bogate z naravnimi viri. To seveda samo po sebi ne pomeni nujno propada kapitalizma, pač pa le njegovo izjemno dinamiko prek stalnega (dolgotrajnega) prenašanja moči iz pešajočih v bolj propulzivna gospodarska okolja. Tej dinamiki izmenjevanja centrov razvoja smo bili priča tudi v preteklih stoletjih znotraj zahodnega sveta. Schumpeter bi tak razvoj kapitalizma verjetno videl kot razkroj tistega klasičnega kapitalizma temelječega na individualnem podjetništvu in zasebni lastnini.

Državna regulacija gospodarske dejavnosti, nadzirano odpiranje zunanji trgovini in tujim investicijam, državna lastniška udeležba v velikih podjetjih in bankah ali kontroliran prenos lastništva na državi podrejene tajkune, čemur smo bili v preteklih desetletjih najprej priča v Jugovzhodni Aziji, vključno z Južno Korejo, Tajvanom in Japonsko, v zadnjih dveh desetletjih pa na Kitajskem in v Rusiji, morda resnično izgleda kot prehod v smeri državnega kapitalizma, ki se – zaradi njegove zgolj proizvodne in neinovativne narave – le malenkostno razlikuje od nekdanjega socializma. Toda z izjemo Japonske, ki se ni pobrala po finančni in nepremičninski krizi iz začetka 1990. let, je ta kapitalistični sistem ostal (še vedno) visoko dinamičen, bistveno bolj kot nekdanji socialistični.

Vendar pa nas dinamika rasti iz zadnjih desetletij, temelječa na poceni proizvodnji v azijskih državah, ne sme preslepiti, saj je temeljila na podjetniškem pogonu, ki je izviral iz zahodnih držav. Inovacije, proizvodne specifikacije ter tudi začetni kapital so pretežno prihajali iz zahodnih, kapitalističnih držav. Zanemarljivo malo novih podjetniških idej, proizvodov ali tehnoloških odkritij je bilo v tem času generirano v tem novem kapitalističnem okolju. Porajajoč se vzhodni proizvodni center še vedno služi zgolj kot velika globalna tovarna za pocensko izdelavo proizvodov, ki jih domisli, kreira in razvije kapitalistični Zahod. Trditve Arvinda Subramaniana v knjigi Eclipse: Living in the Shadow of China’s Economic Dominance, da je Kitajska glede gospodarske premoči že prehitela ZDA, so s tega stališča preuranjene. Kitajska in druge azijske države glede kreativnega podjetniškega potenciala še zdaleč ne dosegajo ravni, ki so krasile zahodni kapitalizem od njegovih začetkov naprej.

Hkrati, na drugi strani, se je Zahod v tem procesu industrijsko skorajda povsem izpraznil. Mnogi trendi, gledano iz vidika prihodnosti kapitalizma, so zaskrbljujoči. Prenos industrijske proizvodnje iz Zahoda na Vzhod je dejansko prizadel nekdanji industrijski delavski in srednji razred, kar se predvsem v ZDA kaže v stagnaciji realnih plač od leta 1970 naprej ter v naraščajočem deležu dobičkov v BDP na račun deleža plač. Takšna struktura porazdelitve koristi (dohodkov) od gospodarske dejavnosti pa je skrajno nevarna za vzdržnost rasti in obstoj gospodarskega sistema. Sedanja globalna kriza, ki iz finančne vse bolj prerašča v trajnejšo gospodarsko recesijo, je izkristalizirala ta problem v najčistejši obliki.

Zahodne države, kjer so kapitalski sloji želi velike koristi od opisanega procesa globalizacije, so se izjemno zadolžile, da so lahko sloji prebivalstva, katerim je bila globalizacija manj naklonjena, vzdrževala življenjski standard hiper potrošniške družbe. Zadolžile so se pri porajajočih se vzhodnih državah, ki so imele največ koristi od globalizacije s prostim dostopom na trge zahodnih držav. V preteklih dveh desetletjih se je tako vzdrževalo globalno ravnotežje, v katerem so predvsem azijske neto izvoznice ter neto izvoznice energentov svoje naraščajoče devizne rezerve nalagale v državne vrednostne papirje zahodnih držav in si s tem dejansko financirale lasten izvoz.

V času te krize se ta krhki mehanizem vztrajno krha, saj zaradi prezadolženosti prebivalstva in podjetij ne more več vzdrževati kupne moči v zahodnih državah. Brez nje pa se vsa napihnjena gospodarska moč globalne tovarne izdelkov na Vzhodu sesede sama vase, saj te hiper produkcije izdelkov zaradi nizke ravni plač in življenjskega standarda Vzhod ne more absorbirati. In kot pravijo Alpert, Hockett in Roubini (2011) v nedavno izdanem proglasu The way Forward, je glavni problem danes, da bi se izognili hudi globalni gospodarski depresiji, kako prek javnih investicij v infrastrukturo povečati gospodarsko aktivnost na Zahodu in kako na vzdržen način povečati raven povpraševanja (z rastjo plač in standarda) na Vzhodu ter tako ohraniti gospodarsko aktivnost ter raven finančnih presežkov na sedanji ravni. Brez obojega se lahko svet pogrezne v globoko brezno gospodarske depresije, kot jo je svet spoznal v desetletju med 1929 in izbruhom druge svetovne vojne.

Toda tudi če (ko) uspešno razrešimo ta globalni problem regionalnega neravnotežja med proizvodnjo in porabo na eni ter industrijske izvotljenosti na Zahodu na drugi strani, se nam odpreta dve zelo resni vprašanji, ključni za prihodnost kapitalizma. Prvič, ali lahko novi industrijski centri na Vzhodu nadomestijo podjetniško industrijsko inovativnost Zahoda ter prevzamejo vlogo podjetniškega dinama v svetovnem merilu? In drugič, ali lahko podjetniška inovativnost Zahoda, ki se je skorajda popolnoma premaknila na polje storitev, predvsem v industrijo storitev zabave, najde dovolj materialne podstati oziroma kupne moči na Zahodu za njeno vzdržnost?

Glede prvega si, upoštevajoč kulturne razlike in japonsko izkušnjo, upam trditi, da ne. Podjetniška dejavnost – v skladu s Schumpetrovo filozofijo – terja, prvič, individualistično akcijo podjetnih posameznikov, drugič, zasebno lastnino kot institucionalni okvir kapitalizma, ter tretjič, podporno družbeno klimo, vključno z demokratično tradicijo in delujočo pravno državo. Noben izmed treh ključnih pogojev v kolektivistični kulturi Vzhoda s pomanjkljivo tradicijo zasebne lastnine ter demokracije ni dovolj razvit, da bi lahko skupaj generirali visoko raven podjetniške kreativnosti, potrebne za dinamiko kapitalističnega sistema.

Glede drugega je manj dvomov. Zgodovinske izkušnje z evolucijo kapitalizma kažejo njegovo trdoživost in nenehno spreminjanje v prilagajanju novim razmeram. To je seveda mogoče le ob obstoju svobodnih kreativnih posameznikov, ki so pripravljeni tvegati za uvedbo njihove ideje, proizvoda ali storitve ter ob obstoju okolja, ki take dosežke ustrezno honorira. Še enkrat, Microsofta, Appla, Googla, Facebooka in nekaj desettisočev drugih inovativnih »produktov« ne bi bilo brez izjemnih kreativnih in drznih posameznikov, brez finančno razvitega okolja, ki take inovacije kapitalsko podpre ter družbenega okolja, ki takšne podjetniške uspehe spodbuja in nagrajuje tudi z družbenim ugledom. Teh ključnih parametrov pa kapitalizem, v nasprotju s Schumpetrovo napovedju, v preteklih desetletjih ni uničil.

Verjamem, da se bo kapitalizem tudi v bodoče ”levil” in modificiral ter preživel vedno nove izzive časa. Morda na žalost vseh tistih, ki ob vsakem poslovnem ciklu ali periodični krizi, ki se pojavljajo na vsakih 3-5 let, srednje hude na 7-11 let, hujše na 25-25 let, najbolj hude pa na 45-60 let, posežejo po marksističnih teorijah. Pri tem pa pozabljajo, da so brez izjeme vsi socialistični eksperimenti neslavno propadli prav zaradi zanikanja teh temeljnih postulatov kapitalizma (individualnost, zasebna lastnina, demokracija), ki so inherentni človeški naravi in ki generirajo razvoj.

Postavljanje enakosti pred razvoj, kar tako radi počnejo marksisti, bi morda lahko bilo uspešno le v neki namišljeni Indiji Koromandiji popolnega izobilja, zagotovljenega od zunaj. V svetu omejenih resursov je to seveda nesmisel. Namesto brezplodnega zatekanja v marksistično utopijo je bolj smiselno energijo usmerjati v načine bolj enakomerne porazdelitve dohodkov od ekonomiziranja z omejenimi viri. Pri tem pa so – neprimerno bolj kot uravnilovka – učinkovite metode meritokracije, saj ne ubijajo spodbud za delo in kreativnost, ampak jih vzpostavljajo na pravičnejši način. Bolj enak dostop do virov (izobraževanje, zdravstvene in finančne storitve) ter delujoča pravna država omogočajo boljše izkoriščanje osebnega potenciala posameznikov ter hkrati družbe kot celote.

_____
* izvirno objavljeno v Pogledih

17 responses

  1. Se strinjam, kapitalizem je v osnovi dober sistem, le zlorabljati se ga ne sme za pretirano bogatenje in izkoriščanje.

    Kapitalizem je vedno slovel po eni stvari, zaradi katere so bili ljudje tudi pripravljeni se preseliti in zaživeti na novo. Možnost torej, da si sam kreiraš svojo usodo z delom in znanjem.

    Sposobni posamezniki prihajajo iz vseh slojev in narodnosti človeške družbe. Zatiranje sposobnih ljudi pravzaprav pomeni zatiranje razvoja kapitalizma, ki se spreminja k diktaturo kapitala za vsako ceno, namesto da bi bil gonilo razvoja znanosti in človeške družbe nasploh.

  2. “Verniki religije anti-neoliberalizma, antiglobalizacije, trajnostniki, člani stranke Zares in čisto navadni marksisti”

    Verniki “religije”, halo? Edina prava religija in edini pravi ekstremizem, je danes na strani globalnih finančnih elit. Njihov ekstremizem je že povsem praktične in nič več le “načelne” narave. Vse ostale zahteve so danes zelo, zelo sramežljive in skromne, ravno to pa je problem.

    Ideologija svobodnega trga je za moje pojme ena največjih hinavščin vseh časov. V praksi je namenjena predvsem revnim in nezaščitenim, pa tudi vsem ki od politikov ne morejo ničesar terjati. Velik napuh je verjeti, da bodo globalne elite poslušale svobodno-tržno pridigo (torej svojo lastno) takrat, ko jim gre resno za nohte. To se tudi ni zgodilo. Le kaj bi bilo, če bi po propadu kakega Lehman Brothersa implementirali te principe? Globalni finančni eliti bi se otrebili pred prag, danes bi bila na bobnu.

    Ključno vprašanje je eno samo, ali je kapitalizem zmožen rešiti probleme, ki jih generira? Ali jih je zmožen rešiti znoraj sebe, znotraj svojih principov? Vse kaže, da ne. Po besedah Ralpha Naderja, ko bo kapitalizem v težavah, ga bo vedno rešil socializem (za bogate).

    Glavni razlog za jezo na neoliberalce je zelo preprost, to da nočete videti te hinavščine. Nočete videti, da je svobodni trg samo fantazma o nekakšnem popolnem svetu. V resnici so močni tržni subjekti inherentno hinavski in koruptivni, svoje pridigane principe izdajo v sekundi in nihče jih ne more in noče prisiliti v kaj drugega. Njihova moč in koruptivnost bosta vedno ubrali svojo pot, mimo neoliberalnih fantazem.

  3. Tukaj se z Jožetom absolutno strinjam. Treba je začeti z redistribucijo, ki bo ljudem omogočila enake možnosti za uspeh v življenju. Vendar bo za normalno razpravo moral dr. Damijan tiste, ki ga poučijo o tem ali onem, nehal zmerjati z utopičnimi marksisti ter se vzdržati referenc na Kim Il Jonga in Stalina.

    Morda pa se motim in je Jožetov načrt v bistvu samo verzija trickle-down ekonomike, češ “naj bodo bogati še bolj bogati, potem bodo tudi manj bogati bolj bogati in bodo imeli več možnosti za uspeh v življenju.”

  4. Kaj pa vojne, trpljenje in molčanje o tem, kakšne profite prinaša v vence odeto podjetništvo v vojni industriji. Kolikšen odstotek bogastva zahodnih držav izvira prav iz bogastva, ki je zraslo iz krvi? Konec kapitalizma- konec vojn, ki so najhujše zlo v sodobni zgodovini, ne pa neke krize.

  5. všečen zapis s katerim se zaradi “individualnost, zasebna lastnina, demokracija, ki so inherentni človeški naravi in ki generirajo razvoj” strinjam do te mere, ko rahlo zašepa pri “ko so bili ekonomisti še široko razgledani politični ekonomisti, sposobni širokega pogleda na svet, več kot zgolj kvantitativne analize in predvsem sposobni lucidne objektivne sinteze”.. zakaj? Zaradi izpustitve najpomembnejše relanosti trenutka, ki tepe današnjo človeštvo bolj od, v uvodu, opisane sovražnosti do podjetništva (definiranega kot temelj kapitalizma).. seveda je ugotovljeno pravilno, gre za hiperuspešno razplojevanje člvoeštva. Snemimo ideološka očala religioznosti ali ideološkosti ali,..pa vidimo biologijo, ki je očitno izselekcionirala populacijo, ki za svoje razplojevanje preneha “misliti”. Toliko besed pa tako malo razumevanja biologije? No, pretiravam s tem malo. Niti osnov biologije se več en razume, in kje je potem izostal tisti homo economicus, ki široko vidi svet in je sposoben lucidnosti? o njem ni ne duha ne sluha.

  6. James, morda je to zato, ker vsi ne vidimo morilske izraelske okupacije Palestine kot učinkovite metode kontracepcije …

  7. Sicer pa nihče ne sporoča “novice” o koncu kapitalizma, to je traparija. So zgolj nekateri, ki samozavestno in preuranjeno to napovedujejo. Danes živimo tako brez idej, da se zdi da ne bo niti konca neoliberalnega kapitalizma. Idejni bankrot nas sili v nadaljevanje slabote, v najslabšo vrsto kapitalizma kar jih je kdaj bilo.

    Za večino je bil kajpak daleč najboljši povojni “welfare” kapitalizem. V takem kapitalizmu je pred neoliberalnim “maščevanjem kapitala”, spodnji petini prebivalstva v ZDA med leti 1947 do 1979 dohodek zrasel za 122%. Kako pa gre kaj isti skupini po tem letu do danes? -4%, tako je, minus. In menda paščki še niso dovolj zategnjeni. Seveda je posvečenemu 1% vmes dohodek narastel za 270%, le kako da ne. Resnično, raje konec kapitalizma kot pa da gre tako slabo naprej. Le kdo bi resnično rad svojo deželo spremenil v tak neoliberalni paradiž? Preberite: http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2011/nov/07/one-per-cent-wealth-destroyers?INTCMP=SRCH

  8. “Schumpeter je že v prvi vrstici prologa v knjigo dal takojšen odgovor: “Lahko kapitalizem preživi? Ne, mislim, da ne more.” Verniki religije anti-neoliberalizma, antiglobalizacije, trajnostniki, člani stranke Zares in čisto navadni marksisti lahko tukaj prenehajo brati.”
    No, JPDamijan še vedno zelo malo tistega, o čemer se rad tako vehementno izreka, tudi prebere. Važno, da ve.

  9. JPD s najboljši izdaji. JPD je kot Virat politični paravan teoretskemu JPD-ju. Virant, ki bluzi o etiki (66k€) in naskakuje tisto kar najbolj prezira (namreč državo) tako JPD nekoč v Odmevih nonšalantno odgovori, da jedrska enerska energija ni problem. JPD: saj jedrske odpadke z neoleobiberalistično doktrino seveda lahko outsorsamo. Moj dodatek – nežmahovski !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!. Ja, bravo! Tako lahko JPD (ampak to resno mislim) istočasno govori, da marksisti “postavljanjo enakost pred razvoj” in istočasno govori o “bolj enakem dostopu do virov (izobraževanje, zdravstvene in finančne storitve) ter delujoči pravni državi, ki omogoča boljše izkoriščanje osebnega potenciala posameznikov ter hkrati družbe kot celote”. Narobe svet. Jaz, ki si nisem upam nadaljevati študija, moram brati nebuloze vrhunskih strokovnjakov. JPD-jev tekst je prepreden s protislovji, da srednješolca peljejo srat. In bil sem pripravljen dodati, da sem sem pripravljen resno debato o tem. Toda ne. Bral sem to – http://www.razgledi.net/2011/11/06/urban-vehovar-o-neoliberalni-zaroti-in-neodgovornosti-posameznika/

  10. @ Tomaža: še eden, k se mu v državi, ki je izvršila najučinkovitejši genocid nad judi v drugi svetovni vojni (a ste vedeli, Sloevnci smo svetovni rekorderji po tem, kako smo se med sabo klali in kako uspešno smo poklali svoje sodržavljane judovskega porekla – govorim procentualno, če je člveoško življenje sploh lahko številka) kolca, da združeni arabci niso uspeli dokončati delo Stalina, Hitlerja, ter francosko-britanske povojne politične demokratične garniture, ki je ustanovila azil za preživele najstrahotnejšega genocida v zgodovni človeške pokvarjenosti, v (izvzemši Evropo in Rusijo) judom izrazito smrtno sovražnem okolju (še danes politika v Evropi financira nori baby boom v Palestini s plačevanjem vsakega otroka palestinki in noro antisemitsko propagando ter zatiska oči pred rajanjem mase v gazi, ko umro nedolžni v new Yorku ali palestinski komaj enajstletni otroci obredno v dolgih mukah zakoljejo svojega judovskega vrstnika,..ne zato, ker imajo otroci to v genih, temveč zato ker so tako vzgojeni,..vzamite judom v Izraelu zid in orožje in so na najokrutnejši nači poklani v enem mesecu,..taka je grozljiva realnost).
    kakšen bi naj bil izraelski način kontracepcije v Palestini, ki je po nataliteti popolnoma izven kontrole in je med najvišjimi na planetu oz. je uradna politika, kolikor alah da, za nobenega pa itak ne bomo žalovali, saj je rojen samo in izključno za pobijanje judov?
    A imate probleme Tomaž ali pa ste v svojem antimsemitizmu tako slepi, da niti tega ne vidite, da je za stanje v palestini krivcev veliko več, kot le judovska država ustanovljenaj z genocidnimi nameni Evrope?

  11. Vse skupaj me počasi spominja na socializem, ki je bil kao najboljši sistem na svetu. Ker je realno življenje bilo drugačno, smo vsakih nekaj let prilagajli zakone in ustavo, še dobro da je Kardelj imel toliko domišljije in idej.

    Namreč to, da vsi zagovarjajo svobodno tržišče, ko pa se zgodi kaj takšnega kot sedaj, vsi pobererjo socialne pravice in cekine davkoplačevalcev, da rešujejo zagovornike svobodnega tržišča, je popolnoma enako. Malo še bomo spremenili pravila in potem bo zopet ta ideal svobodno tržišče zaživel – do nove krize, kjer bomo zopet pomagali.

  12. Eh, saj je všečen zapis. Ampak preveč težkih nedokazanih stališč za tako kratek tekst. Npr. zastopa stališče, da je japonska izkušnja pokazala, da vzhodna kolektivistična kultura ni primerna za gospodarsko dominacijo.

    Kaj, to je ekstrapolacija zadnjih 20 let (pa Japonci sploh ne živijo slabo)?? In vzpon iz revne kmetijske države po letu 1945 lahko kar pozabimo?

    Torej, nekoliko preambiciozno, in sumljivo je zamolčana vloga države z raznimi pomočmi, subvencijami, preveč so napihnjeni miti o garažnih podjetnikih, itd…

  13. James

    Oprostite, ampak na vaš prispevek o klanju židov moram odgovoriti, čeprav me osebno ne zadeva in ni bilo naslovnjeno name.

    Če je Hitler, oziroma nacistična Nemčija izvajala genocid nad Judi predvsem za časa 2. svet vojne, potem Judje izvajajo genocid z okupacijo Palestine že mnogo let in prav tako dobesedno koljejo Arabce. Razmerje v orožju je približno takšno, Palestinci imajo kamenje in palice, Izraelci pa rakete, topove in puške.

    Cel svet gleda in dopušča klanje, ki ga izvajajo sinovi Izraela zaradi političnih in finančnih interesov, nekoč od boga izbranega ljudstva, ki ima v svojih zakonih napisano, da Judje lahko izkoriščajo neJude, saj se neJudje ne štejejo za enakovredno (božje) ljudstvo in James, vi si upate zasedbi tujega ozemlja, brezsramnemu pobijanju ter iztrebljanju prvotnih prebivalcev Palestine, še reči; “pravična stvar”.

    Zakaj ne bi denimo v naše kraje prišli Rusi, navsezadnje so Slovani in bi javno povedali, da je to njihova zemlja, ki smo jo nepravično zasedali že vrsto let? Nas Slovence pa lepo iztrebijo ali strpajo v rezervate?

    Kakšne biolog neki pa ste, imejte vsaj malo sočutja do ubogih ljudi ali pa ste sočutje pozabili na fakulteti pri prvi razrezani žabi.

  14. Logika forumskega kolega Jamesa.

    Slovenci se preveč plodimo, zato nas je potrebno iztrebiti. V naše kraje pa naseliti ljudstvo, ki se ne plodilo v takem številu. Katero število je potem relevantno za naše kraje. 1 milijon duš, 1.5 milijona duš, 2. milijona duš itd?

    Iztrebimo torej vsakega, ki nam ni všeč, se preveč plodi, je preveč reven, neumen, smrdi, je čudne barve itd.

    In še to. To je mnenje izšolanega biologa! Katastrofa.

  15. @ Matej, A naj bi tole komentiral? toliko pljuvaškega sovraštva, kot ste mi ga nemenili sem s svojim stališčem o genocidnosti človeštva vajen(podkrepim ga z dejstvi o brezčutno poklanem divjem življenju in gnusom nad načinom pridelave klavnih živali, kar vidim kot popolno refleksijo stanja človeštva). očitno niste prebrali vsebine zapisov in očitno jih niti nočete, saj še enkrat več trči ob ponorelost sovraštva do drugačnih (v vašem primeru judov), ki smo jih doma tako uspešno poklali. od kod vam, da z zagovarjanjem pravice judov do preživetja, zgovarjam njihove zločine? to lahko zraste le v možganih, ki jim je sovraštvo odvzelo zmožnost presoje z enakimi vatli.
    Na tovrstne zapise naj odgovarjajo vsi moji dosedanji zapisi, tudi tisti v katerih branim pravico judov do življenja na planetu in tudi vsi, ki trdijo, da je ponorelost človeškega razplojevanje trenutno odraz njegove lastne brezumnosti. Kaj pa vi iz tega zaključite,..pa je kratko malo, v mojem dojemanju, blodnja (škoda, moral bi uporabiti trše besede). To, da nekdo na moj zapis spiše da iztrebimo vsakekga, ki..to je pravzaprav tako ponorelo, da česa takega še kakšen od notorično pokvarjenih slovenskih politikov ni zmožen spisati ali povedati. Preveč se plodimo, zato nas je potrebno iztrebiti? Upam, da se zavedate kako bolani zaključek ste hoteli pripisati meni – govori samo in izključno o vašem načinu razmišljanja. meni je popolnoam tuj. To ap ne pomeni, da nimamo težave s preveliko nataliteto človeštva. Če v svoji majhnosti tega ne upate uvideti, to še ne pomeni, da tisti, ki to upa povedati kliče k genocidu. Za božjo voljo, a se vam meša?

%d bloggers like this: