Evropa nima prave izbire, prihodnost evra je njena prihodnost

Kadar umirjeni in preudarni britanski Economist uporablja dramatične tone, je očitno, da je zadeva presneto resna. Situacija v svetovnem gospodarstvu je danes bistveno bolj resna kot leta 2008, ko je propadel Lehman Brothers. Takrat so imele vse države še razmeroma veliko manevrskega prostora za zadolževanje, da so lahko reševale nasedle banke, črpale denar v gospodarstvo in socialne transferje gospodinjstvom. Danes je večina držav na robu možnosti zadolževanja, nekatere celo na robu solventnosti (ali čez), izposojanje denarja na svetovnih finančnih trgih pa je postalo izjemno drago, zato manevrskega prostora za še en sveženj reševalnih ukrepov za domače bančne sisteme, gospodarstvo in socialne transferje skorajda ni več.*

Problem nesolventnih držav v evro območju za svetovno gospodarstvo je danes zato bistveno večji, kot je bil problem ameriških drugorazrednih kreditov izpred štirih let. Če razpade evro območje, lahko to vrže svetovno gospodarstvo v izjemno hudo recesijo. Zato so danes neevropski voditelji najmočnejših držav G20 tako izjemno nervozni, ko govorijo o Grčiji. In zdi se, da je njihova nervoza bistveno večja od sposobnosti evropskih voditeljev dojeti resnost situacije in se zbuditi iz egoistične kratkovidnosti.

Če ne bodo politiki reagirali hitro, da prepričajo svet, da je njihova želja ohraniti evro večja od sposobnosti trgov, da stavijo proti njemu, bo enotna valuta doživela polom. Ko se kreditne linije zapirajo in ko zunanji deležniki terjajo akcijo, na udaru ni več samo evro, ampak prihodnost Evropske unije in zdravje svetovnega gospodarstva.” (Economist, 17. 9. 2011)

Ko sem pred letom in pol pisal o tem, da je (tudi slovenska) pomoč Grčiji dejansko zavarovanje za slovensko gospodarstvo (kajti bankrot Grčije prinese postopni propad evro območja in razpad EU ter s tem najverjetneje tudi najmočnejšega veziva v Evropi – proste trgovine), so me tudi najboljši kolegi na ljubljanski ekonomski fakulteti zasmehovali. Češ da nimam prav in kako da ne razumem, da bi odobritev finančne pomoči Grčiji pomenilo spodbujanje moralnega hazarda tudi pri ostalih članicah evro območja. Toda kolegi niso imeli prav. Preprosto niso videli celotnih implikacij odtegnitve finančne pomoči Grčiji. Danes, ko to pišem, sem na univerzi v Leuvnu, in večina akademskih in neformalnih pogovorov se dotika nujnosti optimalnega načina finančnega reševanja Grčije, preden se metastaze nesolventnosti prek uničujočih špekulativnih napadov finančne razširijo na prve naslednje šibke žrtve – Španijo, Portugalsko, Irsko in Italijo.

Pa je situacija resnično tako resna, se temu ne bi mogli izogniti zgolj z dopustitvijo, da Grčija izstopi iz evro območja in da bankrotira? To se zdi preprostemu človeku najbolj očitna in najbolj preprosta opcija. Opcij je dejansko več, od izstopa Grčije in še kakšne šibke države, izstopa najmočnejše države Nemčije, do razbitja evro območja na severni in južni del. Toda vse opcije so slabe in zelo drage, pri čemer se zdi izstop Grčije še najdražja “rešitev” problema.

Razvpiti Nouriel Roubini je prejšnji teden pozval k prvi opciji, k izstopu Grčije in njenemu ponovnemu prevzemu drahme. Roubini trdi, da bi se Grčija z bankrotom in z devalvacijo drahme lahko rešila, saj bi to povečalo njeno izvozno konkurenčnost ob hkratnem izsiljenem odpisu dolgov. Toda situacija je v resnici bolj kompleksna, kot jo predstavlja Roubini. Posledice izstopa Grčije iz evro območja bi pomenile državni bankrot, bankrot podjetij, propad bančnega sistema in grške zunanje trgovine. Pri tem devalvacija drahme ne bi veliko pomagala. Po eni strani Grčija nima veliko izvozne industrije in ji to ne bi pomagalo glede konkurenčnosti.

Na drugi strani pa bi devalvacija drahme izjemno povečala vrednost še preostalih (neodpisanih) dolgov, denominiranih v evrih. Še hujša posledica grškega izstopa pa bi bilo de facto priznanje politične nesposobnosti voditeljev EU, da ubranijo lastno valuto ter posledična preusmeritev špekulativnih valutnih napadov najprej na naslednje najšibkejše člene in kasneje tudi na Francijo. Sledil bi razpad evro območja, povrnitev starih nacionalnih valut ob visokih stroških uvajanja, vrnitev protekcionizma v trgovino in valutnih vojn med državami ter posledično razpad evropskega projekta. Zaradi zmanjšanja povpraševanja v Evropi, bi se recesija razširila tudi na najmočnejše države v razvoju, velike izvoznice industrijskih izdelkov, hrane, surovin in energentov. Sledila bi resna globalna kriza.

Druga opcija – izstop Nemčije kot najmočnejše države – bi prinesel podobne, vendar nekoliko manj dramatične posledice, vključno z bankroti podjetij, dokapitalizacijami nemških bank in sesutjem zunanje trgovine. Nemška marka bi postala izjemno močna, kar bi pritegnilo naložbe iz ostalih valut (predvsem iz dolarja in švicarskega franka). Posledična revalvacija marke bi ugonobila nemško izvozno konkurenčnost. Podoben scenarij bi sledil v primeru, ko bi se več držav (Nemčija, Nizozemska, Avstrija in Finska) odločile zapustiti evro.

Analitiki švicarske UBS (Deo, Donovan in Hatheway) so nedavno v poročilu “Euro break-up – the consequences” ocenili stroške razpada evro območja za posamezne članice. Po njihovi oceni bi izstop šibke države zanjo pomenil stroške (zaradi zgoraj opisanih posledic) v višini 9,500 do 11,500 evrov na prebivalca v letu izstopa (40% – 50% njenega BDP), v kasnejših letih pa še 3,000 do 4,000 evrov na prebivalca letno (13% – 17% BDP). Izstop močne države iz evra bi zanjo pomenil stroške v višini 6,000 do 8,000 evrov na prebivalca (20% – 25% BDP) v prvem letu, v kasnejših letih pa med 3,500 in 4,500 evrov na prebivalca (12% – 16% BDP) letno. Za primerjavo, skupni stroški reševanja Grčije, Irske in Portugalske bi znašali le nekaj nad 1,000 evrov na prebivalca.

Pri vseh navedenih posledicah in ocenjenih stroških izstopa držav je dolgoročno daleč najpomembnejši razpad evropskega skupnega gospodarskega prostora na posamezna nacionalna gospodarstva. Posledični protekcionizem in valutne vojne med nekdanjimi članicami bi v recesijo pognala ves svet.

Prave izbire evropski voditelji torej sploh nimajo, vse ostale opcije od reševanja Grčije so bistveno slabše. In prav to jim voditelji ostalih najmočnejših članic skupine G20 ter Svetovne banke in IMF poskušajo dopovedati že nekaj časa. Ob teh opcijah in njihovih ocenjenih stroških se zato zdi mencanje evropskih voditeljev v zadnjih dveh letih, odkar je dramatično znižanje bonitete grških državnih obveznic resno načelo trdnost evra, naravnost neodgovorno.

Stroški tega mencanja so do danes narasli na nekaj deset milijard evrov, predvsem pa so načeli kredibilnost evra. V finančnem svetu pa je zaupanje ključno. Evropski voditelji bodo morali skeptičnim volilcem naliti čistega vina in jih prepričati v potrebnost obsežnega finančnega reševalnega mehanizma. Morali bodo prepričati finančne trge, da nameravajo z vsemi močmi braniti trdnost evra v vsaki članici. Državam, ki so solventne, je potrebno dati na voljo zadostno količino likvidnih sredstev. Tistim, ki niso, pa pomagati pri prestrukturiranju dolga. Ta finančni mehanizem mora biti dovolj velik, da pokrije stroške morebitnega bankrota tudi Španije, Portugalske, Irske in Italije (dobrih 2,000 milijard evrov). Ob tem mora ECB dati jasno zavezo, da bo ne glede na obseg, po potrebi odkupila vse slabše obveznice držav članic. Še prej pa morajo članice evro območja Grčiji pomagati pri prestrukturiranju javnega dolga, da bo spet postala solventna. Brez odpisov in izgube okrog 50 milijard evrov s strani bank ter zasebnih in javnih pokojninskih skladov ne bo šlo. To je pa strošek, ki ga morajo pokriti neodgovorni investitorji.

Toda ob tem povečanem reševalnem finančnem mehanizmu in ponovni vzpostavitvi kredibilnosti evra, ki pa pomenita le prvi korak k zaustavitvi negativnega trenda, bodo morale države članice narediti še tri ključne korake za konsolidacijo evro območja. Prvič, potrebno je centralizirati odločanje o fiskalni politiki znotraj EU. Pri tem je nujen skupen komisar za proračun z velikimi pooblastili za discipliniranje članic ter ustavna omejitev javnih izdatkov. Potreben je učinkovit mehanizem, da se kaj takšnega nikoli več ne bo moglo ponoviti. Drugič, evropska komisija mora nujno prenesti fokus iz forsiranega zniževanja proračunskega deficita, ki še poglablja krizo, na ustvarjanje gospodarske rasti in novih delovnih mest. Zgodovina nas uči, da je breme javnega dolga mogoče bistveno bolj učinkovito zmanjšati prek višje gospodarske rasti kot prek administrativnega zmanjševanja proračunskega deficita. In tretjič, članice EU se morajo zavezati k liberalizaciji storitev in vzpostavitvi enotnega trga storitev ter strukturnim reformam. Uniformni plan pokojninskih reform s povečanjem delovne dobe na priporočeno najnižjo starost bo moral biti uveljavljen z ustreznimi ostrimi disciplinskimi ukrepi evropske komisije.

Verjamem, da bo prevladal racionalni premislek med evropskimi voditelji in da bo evro obstal kot skupna valuta vseh sedanjih članic evro območja. Odobritev povečane finančne pomoči Grčiji in delni odpis njenih dolgov bosta dobra indikatorja prihodnosti evra in zrelosti evropskih voditeljev. S tem pa tudi naše prihodnosti v naslednjih desetletjih.

_____
* članek je izvirno objavljen v Finance Weekend

10 responses

  1. Še preden preberem: v svojem relativno kratkem življenju sem zamenjal že čuda valut, dinarje za bone in za tolarje in za eurote direkt. Spotoma pa pa še lire in marke za dinarje, tolarje in eurote.

    Zato mi ne dristat, da brez eurota pa ne gre – še ena valuta, ki jo lahko po volji ali po sili menjam za karkoli že…

  2. Če je verjeti raznim Barosotom, se je pri € do sedaj mencalo za 4600 milijard (šepečejo pa na G&S še o dodatnih 3 stabilizacijskih bilijonih €), menca se za USD za nekih 3000 milijard $. In vse to se menca na naš račun – še pomnite tovariši, kako so Italijani rezali in dodajali ničle?

    Zakurt pa na novo natiskat…

  3. To samo pomeni, da se vsako špekuliranje, goljufanje, izigravanje sistema na koncu kaznuje.

    Tale zgodba z denarjem in zadolževanjem me spominja na kmetovanje po sistemu kolobarjenja. Sistem kolobarjenja natančno določa kdaj in kje je potrebno kaj saditi, da bo dobro obrodilo, pa tudi kdaj mora zemlja počivati, da si opomore.

    Že res, da lahko z modernimi gnojili nekaj let ali celo več deset let goljufaš in sadiš vsepovsod, ampak na koncu bo postala zemlja od pretiranega gnojenja in zastrupljanja enostavno neuporabna, kar bo seveda na dolgo rok močno podražilo kmetovanje, oziroma bo potrebno poiskati novo zemljo za kmetovanje.

  4. Ne bo šlo; hišica iz kart se podira ali pa bo potrebna DIKTATURA finančnikov – obubožanje vseh v korist debelih mačkonov v bankah in njihovih pomočnikov v izvršni veji oblasti, zato pa je treba prignati zadevo globalno do ene vlade, ene denarne enote in ene religije … EU in evro sta del testiranja, kako naj se ta sistem uveljavi in zagotovi globalno. Prej pa bi se morda vendarle poučili, kaj je denar in kako se z njim gospodari v korist stvarnemu gospodarstvu in zdravemu posamezniku; osnova so prihranki in ne krediti iz natisnjenega denarja – “money from thin air” ali “fiat money”… etc. Zato je edina rešitev tukaj in zdaj jubilejno leto: odpis vseh dolgov!

    The Money Masters: Behind the Global Debt Crisis

    by Adrian Salbuchi

    http://www.globalresearch.ca/index.php?context=va&aid=26775

  5. Se strinjam, da je od prihodnosti evra v največji meri odvisna prihodnost Evrope (kot projekta, ne geografsko seveda). Žal se premnogim v Evropi zdi, da imajo alternativo – in žal vedno obstajajo slabše in tudi najslabše izbire. Cinično rečeno: na preizkušnji je Murphy. Ne kaže dobro.

  6. Jaz se s to analizo zlahka poistovetim, popolnoma logicna je, Eu brez skupne valute drvi v propad, to je jasno tudi vecini evrobirokratov tu v Bruslju.
    Da ni mnogim evrovpskim politikom, je pac zato, ker igrajo na karte nacionalizma in idiotij, da bi se ustolicili ali povzpeli na stolcek.
    In prodajajo nebuloze svojim volilcem, namesto da bi jih soocili z resnostjo situacije, v kateri smo.

    Da jutri propade evro bi bilo vsekakor mnogo bolj dolgorocno tragicno in dobesedno kruti kot kaksna nacionalna valuta svoje case, zato je Grcijo treba definitivno cimprej resiti.

  7. to kar sem mislil, v svojem ekonomskem dometu dodati je spisal Matej (tokrat izjemna metafora, bolj ne bi mogla držati Matej) in Gregor pred mano. Ana ima zelo prav, ko govori, da se najprej prihrani denar in šele nato troši. Hkrati ob letu odpisa vseh dolgov, bi to potemtakem pomenilo, konec ekonomije s krediti (postanejo absolutna prepoved, tabui oz. bav bav), realno življenje vseh nas pa prične temeljiti na zmernosti, samokontroli na vseh področjih,..? ne, ne bo šlo, pri ljudeh nikoli. Bi pa bilo prav. Za Evropo se splača vložiti vso energijo, ki jo imamo. Splača se celo tako daleč, da pričnemo nevarno igro semipermeabilnosti (selektivne prepustnosti) zloglasnih meja. Vzpostavimo pravni red po celem teritoriju, zahtevamo večjo centralizacijo najpomembnejših odločitev, popolnoma onemogočimo nelegalno priseljevanje in sužnjelastništvo, protekcionistično zavarujemo proizvodnjo, ki jo razglasimo za strateško, varujemo visoko tehnologijo ne samo s patenti, temveč s strgo tajnostjo.. ker na osem milijardnem planetu poteka vojna,.- ne s potoki krvi ravno med ljudmi (druga živa bitja tega žal ne morejo trditi), pač pa krutost zagotovitve surovin in energije za eksplozivno rastočo populacijo ljudi. In Evropa to prva občuti pa če se vsi ekonomisti in politiki še tako sprenevadajo o realnem ozadju dogajanja. V kolikor bo dovolj pameti bomo vojno morali speljati z ogromno takta, diplomacije,..in pričeti končno prave težave tako tudi dojemati. Brez populizma izumiramo in z amojega otroka lahko uničim vse brez izjeme. tega ni več. Lokalno pa upajmo na kaj dežja, ki se ponovno izmika, ker bomo po katastrofi (od turizma se ni dalo in se nikoli ne bo dalo živeti, to je le največji uničevalec materialnih in duhovnih vrednot), ki se ji pravi noro vroč in suh avgust ter september še kako rabili veliko zalivalko za ostanke ostankov zemlje, ki smo jo namenili za pridelavo hrane. Ne bi veljalo, da je Gregorjev Murphy tako na delu, da nam zlaga slabe karte na kup mi pa igramo izgubljeno igro pokra, kot da imamo v rokah same ase.

  8. Skoraj ne morem verjeti, da neoliberalni ekonomisti ne dojamejo bistva in širine problema. Preprosto ne gre več za vprašeanje kako rešiti obstoječi sistem, temveč ta vprašanje kako ga nadomestiti.
    Iz podatka (vir: Spiegel), da je bilo v letu 2010, to je globoko v času sedanje krize, na račun špekulacij z valutami, torej brez dela ali ustvarjanja, zasluženih astronomskih 955 tisoč milijard dolarjev in ob tem ustvarjenega v istem letu le za dobrih 63 tisoč mijijard dolarjev , je vse jasno. DOLGOV Z DELOM PREPROSTO NI MOGOČE POPLAČATI. Tega ne more nobena država !!! Amričani to vedo, zato dolg poplačujejo s špekulacijami, bri tiskanjem dolarjev. Evropa pa menca in ne stori ničesar ter s tem prevzema nase vse večje breme. Špekulanti v njej vidijo priložnost, da unovčijo čim več tistega, kar so prišpikulirali. Mednarodni denarni sklad jim pri tem izdatno stoji ob strani.

    Finančni sistem, kot ga poznamo se preprosto podira sam vse. ob tem je razglabljanje o obstoju evra pravljica za lahko noč. Še zlasti, če jo slišimo iz ust ekonomista, ki je še nedavno tega slepo zagovarjal ekonomsko politiko, ki nas je pripreljala do sem. Sedaj pa pametuje naprej. Očitno v ekonomski stroki ni genija ne znanja ne volje preseči obstoječe okvirje razmišljanja. Škoda, ker je Marx že pokojen, mogoče bi imel om kakšno idejo, glede na dejstvo, da se Kapital lahko smatra za edino znastveno utemeljeno razlago kapitalizma. Škoda, ker je malo zastarel, ali pa tudi ne???
    Ne bo šlo dragi ekonomisti. Neoliberalni kapitalizem in obstoječi denarni sistem sta nepopravljiva, žal je KONEC !!! Edino upanje je RESET, tako kot v letu 1945, kar si pa nihče ne želi.

  9. Jože P. Damijan je v svojem članku veliko pisal, pa malo povedal. Še bi dajal denar za Grčijo, pa proračunsko varčevanje ni več prioriteta, zdaj bi imel tako socializem za bankirje kot socializem za ljudstvo. Tukaj sem malo v dvomih, da je zares iskren. Nikjer namreč nisem zasledil pozivov k obdavčitvi finančnega sistema, njegovi reregulaciji, omejtivi kapitalskih tokov in brzdanju neoliberalnih tendenc evropskega projekta (t.j. svoboda kapitala pred socialo).

%d bloggers like this: