NLB: Kako je vlada zapravila 400 milijonov in naredila za dve milijardi evrov škode

Če živiš dovolj dolgo, doživiš marsikaj. Tudi in predvsem ponavljanje zgodovine. Enkrat kot katastrofe, drugič kot farse. Sproti lahko spremljaš, kako politiki spreminjajo stališča, jih poljubno obračajo za 180 stopinj. In pri tem niti ne zardijo, ampak vsakič z isto vehemenco zagovarjajo v tistem trenutku najbolj pravoverno stališče. Tako so lahko včeraj z vsemi piarovskimi orožji zatrjevali, da je banana modre barve, danes pa z istimi orodji in enako vehemenco zatrjujejo, da je črne. Da bi si enkrat sneli politična očala in brez političnih predsodkov ogledali objekt diskusije ter dobili objektivno sliko, da je zrela banana izključno rumene barve, pa ostaja znanstvena fantastika.*

Kadar ideologija determinira politične odločitve, se znajdemo v neracionalnem svetu, kjer noben strošek in nobena še tako velika škoda ne more zaustaviti ideoloških fundamentalistov. Primer NLB zelo dobro ilustrira to politično sprevrženost, determinirano z ideološkimi razlogi, ki ima za posledico talibansko načrtno uničevanje ne samo NLB same, ampak celotnega gospodarstva.

Poglejte vladne strategije glede NLB. Strategija Drnovškove vlade v letih 2001-2002 je predvidevala postopno privatizacijo NLB, predvsem z namenom povečanja njene učinkovitosti in poplačila stroškov sanacije, ki smo jo financirali davkoplačevalci. Prvotni načrt prodaje NLB, zapisan v delničarskem sporazumu s KBC, je predvideval prodajo 34% deleža in kasneje v roku treh let pridobitev večinskega deleža.

Janševa vlada je leta 2005 sprejela krovni načrt privatizacije podjetij v državni lasti, in sicer je sprejela predlog načrta, ki smo ga pripravili v Odboru za reforme, ki je predvideval privatizacijo po formuli 25XY. Torej, da 25% in eno delnico v privatiziranem podjetju obdrži država z namenom zagotavljanja kontrolnega vpliva na strateške in statusne odločitve podjetja, delež X pripade strateškemu lastniku, delež Y pa nestrateškim, portfeljskim lastnikom. Kljub sprejemu tega načrta je Janševa vlada leta 2006 de facto odstopila od njega, in sicer tako pri NLB, NKBM, Telekomu in Triglavu.

In tukaj se začenjajo ideološke vladne igrice in odločitve glede NLB, ki so jih seveda pripravili isti ljudje znotraj ministrstva za finance. Janševa vlada ni želela prodati svojega deleža in obdržati le kontrolnih 25% + 1 delnico z argumentom, da zaradi evropske direktive o kapitalskih zahtevah, ki ne omogoča Sloveniji zadostnega jamstva glede pokritja škod v primeru čezmejnega lastništva NLB. No, sama globalna finančna kriza je kasneje več kot očitno dokazala, da so bile banke v tuji lasti bistveno bolj varne, saj so za njihovo kapitalsko ustreznost oziroma sanacijo slabih kreditov hitro in povsem brez kakršnekoli javne diskusije poskrbele njihove matice.

Glede “sanacij” portfeljev Banke Koper, SKB in Unicredita tako dejansko nismo v javnosti slišali ničesar v zadnjih treh letih. Pri banki Hypo pa smo lahko videli zelo učinkovito akcijo lastnikov glede razreševanja slabe situacije. V nobenem primeru slovenski bančni sistem ni bil prisiljen v solidarnostno pokrivanje izgub teh bank. Še več, banke v tuji lasti so se v času krize izkazale kot bistveno bolj stabilne, so manj zmanjšale kreditno aktivnost in ponujajo cenejše kredite. Povsem nasprotno lahko trdimo za NLB in NKBM, kjer smo bili deležni predvsem  javnega pranja perila, prisilnih dokapitalizacij in – zmanjšanja kreditne aktivnosti in dragih kreditov.

No, to ni vplivalo na spremembo vladne strategije glede bank. Ideološki fundamentalizem se je pod Francijem Križaničem še bolj razcvetel. Postalo je še bolj ključno, da je vlada večinski lastnik obeh največjih državnih bank. Kar je bila s strateškega vidika huda napaka. Če bi vlada v začetku krize denimo prodala delež v NLB (ga zmanjšala na kontrolnih 25% + 1 delnico) bodisi KBC ali komurkoli drugemu, bi za NLB še vedno iztržila relativno dobro ceno. Pa še KBC ali kateri drug lastnik bi nato bil prisiljen na svoje stroške sanirati vse slabe kredite NLB.

Nato je, pod vplivom pritiska javnih financ, prišlo do delnega ideološkega popuščanja fundamentalistov iz MF. Po spremenjeni strategiji bi vlada celo lahko postala zgolj kontrolni lastnik, vendar pa drugi največji lastnik ne bi smel imeti večjega deleža od države oziroma ostali lastniki ne bi smeli imeti skupaj večinskega vpliva na upravljanje bank. Pokažite mi enega tepca, ki bi bil pod temi pogoji pripravljen kupiti eno samo delnico NLB. Jasno, kljub odprtemu drugemu krogu dokapitalizacije NLB ni bilo nobenega. Namesto tega je država skoraj sama dokapitalizirala NLB in še povečala svoj lastniški delež.

S tem se je vlada ustrelila v koleno. Izčrpala je svojo možnost za odobritev državne pomoči, medtem ko je NLB še vedno močno kapitalsko podhranjena. S tem pa je odprla možnosti kontrolnemu lastniku KBC za prevzem NLB. Toda ne po večkratniku knjigovodske vrednosti, kot bi vlada za NLB lahko iztržila prej, ampak bo lahko srečna, če bo KBC sploh hotela dokapitalizirati NLB, pa še to zgolj po knjigovodski vrednosti. Kje je tukaj zdrava pamet? Kje je tukaj logika dobrega gospodarja?!

Toda bodite pozorni na ideološki preobrat oziroma na piarovski salto mortale talibanov iz MF. Minister Križanič danes skupaj s predsednikom vlade zagotavlja, da je vlada v NLB zadovoljna s kontrolnim deležem 25% + 1 delnico. Še več, piarovci iz MF nas zdaj prepričujejo, da je s to odločitvijo dejansko KBC prisiljena v kot. Kajti če ne sodeluje v novi dokapitalizaciji, bo izgubila svoj kontrolni delež 25%. Kar je seveda neumnost. Prvič, kontrolni vpliv je mogoče imeti tudi z nižjim deležem od četrtine, v odvisnosti od velikosti in razpršenosti deležev ostalih lastnikov. In drugič, zakaj bi kdo od potencialnih novih investitorjev bil pripravljen iti v naložbo v NLB (glede na dramatične izkušnje KBC in Poteze), če ne more pridobiti večinskega deleža v NLB?!

Danes je tako vlada zaradi dolgoletne napačne strategije in na koncu zaradi izčrpane možnosti za odobritev državne pomoči popolnoma stisnjena v kot in prepuščena na milost ali nemilost KBC. Če se KBC odloči, da ne sodeluje v dokapitalizaciji, bo ta propadla, NLB pa bo šla v prisilno sanacijo s strani Banke Slovenije. Druga negativna posledica je, da je država v tej ideološki in strateško butasti igrici izgubila vsaj kakšnih sto milijonov evrov, ki bi se ob pravočasni privatizaciji pritekli v državni proračun, namesto tega pa je sama v NLB investirala dodatnih 243 milijonov evrov. Nasedla naložba.

Tretji in morda najhujši učinek te katastrofalne vladne ideološke igrice pa je, da je s triletnim zavlačevanjem sanacije NLB vlada povzročila močan kreditni krč. Ta kreditni krč je povzročil dvakrat večji padec BDP v letu 2010 od povprečja držav evroobmočja, kasneje pa šibkejše okrevanje. Če je vlada v zadnjih treh letih zaradi butastih ideoloških igric v NLB zapravila za okrog 400 milijonov evrov, je škoda, ki jo je povzročila z izgubljeno rastjo še bistveno večja – znaša vsaj okrog 2 milijardi evrov. Za toliko bi naše gospodarstvo ustvarilo več dodane vrednosti, če bi raslo v skladu s povprečjem držav evro območja.

Bo kdo izmed talibanskih politikov in svetovalcev vlade kazensko in materialno odgovarjal za to škodo?

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

9 responses

  1. To je pravo razmišljanje. Tukaj se lepo vidi kje so zablode naših elit, ki potem navadnim ljudem očitajo zapravljivost in podobno. Točno tako, vsi naj priznajo napake, naj se tudi opravičijo Slovencem, predvsem pa je potrebno začeti razmišljati in živeti drugače. Ta klinčeva politična pripadnost ni vredna počenega groša. Vsi rovarijo za lasten žep, na koncu pa vsi izgubimo.

    A ne moremo iti preko neko ideoloških zablod in prenehati se ukvarjati sami s seboj, s komunizmom, osamosvojitvenimi zaslugami, medvojnimi poboji idr. in namesto tega se raje aktivno ukvarjamo z gospodarstvom, s služenjem denarja, s čimbolj čisto ekologijo, turizmom in drugimi dejavnostmi, ki bi koristile državi ter ljudem.

    Še enkrat bravo za dober prispevek.

  2. “Bo kdo izmed talibanskih politikov in svetovalcev vlade kazensko in materialno odgovarjal za to škodo?”

    Po sestopu iz vlade bi morali kazensko in materilano odgovarajti vsi politiki poimensko, a ker tega ni, so v boju za oblast vsaka 4 leta isti ljudje, le smrt in izjemen skandal jih lahko pri tem ustavi, pa se to zadnje ne vedno.

    Ko bi to imeli uzakonjeno, bi bilo tudi mnogo manj nesposobnih ideologov v vladah, ki delajo drzavljanom nepopravljive skode.

    Glede zrele banane pa, zna biti zelo rjava, ko dozori,bolj je zrela, bolj je znotraj rjava, hehe, tako da o barvah bi se dalo debatirati, ne s tistimi, ki zaradi bolezni ne registrirajo vseh barvih spektrov, ampak s tistimi, ki jih nocejo zaznavati.
    _____
    Analiza pa kot vedno zlata vredna. Morda bi jo pa gospodoma Pahorju in Krizanicu poslali na mail?

  3. “Tretji in morda najhujši učinek te katastrofalne vladne ideološke igrice pa je, da je s triletnim zavlačevanjem sanacije NLB vlada povzročila močan kreditni krč.”

    NLB ni edina banka v državi. Dr. Damijan sam navaja, da so banke v tuji lasti veliko ugodnejše od NLB. Podjetja bi torej morala zlahka dobiti kredite pri teh bankah, slednje pa bi zato na račun NLB morale močno povečati svoj tržni delež. Vendar pa je rast kreditiranja močno upadla: ne samo zato, ker so banke zaostrile pogoje, ampak predvsem zato, ker prezadolžena podjetja in gospodinjstva v recesiji nimajo nobenega interesa najemati novih kreditov, če še starih odplačala niso.

    Diagnoza, da je za recesijo v Sloveniji kriv kreditni krč, ki je posledica državnega lastništva NLB, je zato napačna. Recesija v Sloveniji je namreč posledica prezadolženosti gospodarstva, ki izhaja iz slabe regulacije finančnega sektorja na evropski in svetovni ravni. Lastništvo bank je tukaj obrobnega pomena: prezadolženost gospodarstev je nastopila tudi tam, kjer država v finančnem sektorju nima omembe vredne lastniške vloge (glej npr. ZDA).

    “škoda, ki jo je povzročila z izgubljeno rastjo še bistveno večja – znaša vsaj okrog 2 milijardi evrov. Za toliko bi naše gospodarstvo ustvarilo več dodane vrednosti, če bi raslo v skladu s povprečjem držav evro območja.”

    Zakaj pa ravno v skladu s povprečjem držav evroobmočja? Zakaj ne v skladu z estonskim povprečjem? Ali pa irskim? Verjetno zato, ker se dve milijardi lepo okroglo sliši…

    Kar se tiče kazenske in materialne odgovornosti, pa bi bilo treba v prvi vrsti na zagovor postaviti ekonomsko znanost in tiste, ki se prištevajo med njene svečenike in se javno dičijo z nazivom ekonomist.

    Znižanje davkov bogatim in korporacijam, liberalizacija finančnega sektorja, privatizacija javnih storitev, demontaža socialne države in prekarizacija svetovnega delavstva so namreč procesi, ki so nas najprej pripeljali v krizo, nato pa breme njenega reševanja preložili na pleča najšibkejših.

  4. Tu ni kaj dodati ali odvzeti. Sprašujem se, kako je to mogoče oziroma “cui bono” – kdo ima korist in “a quio bon” – čemu: ali gre za nespametnost ali pa za nenasitno požrešnost in nihče nima koristi, saj na koncu izgubljamo in izgubimo vsi! In še vzlik: O Bog, »Pamet v roke, ko boš vdrugič ustvarjal svet!« (iz sl. filma “Opre roma”, režiserja Filipa Robarja Dorina).

  5. sledim nanizanki (ali nadaljevanki, če je komu bolj do tega) avtorja in prikimavam vsebini ter odkimavam v občutku nemoči. Butalci in talibani, kto pravi avtor oz. kot jih je Ana imenovala nespametni in pogoltni, sam pa pravim balkanci.

  6. Balkanci? Francoske in nemške banke zasebne so morda res financirale balkansko državo Grčijo, a nespametnost in pogoltnost bankirjev ima z Balkanom kaj malo opraviti. Tudi ameriške zasebne banke, ki jih podobno kot evropske že več let rešujejo davkoplačevalci, v svojih upravah nimajo ravno Balkancev, ampak dobre prijatelje ameriškega političnega establishmenta.

    Da dr. Damijan piše, kako bi se Slovenija izognila stroškom dokapitalizacij in čiščenja bilanc, če bi le prodala NLB, kaže na to, da mu je prav malo mar za prave vzroke krize. Kaj pa je drugega slovenska pomoč Grčiji, če ne pomoč nemškim in francoskim zasebnim bankam, ki imajo bilance polne grških obveznic in terjatev do grškega gospodarstva?

    To, da se v Sloveniji z davkoplačevalskimi sredstvi rešuje banke, ni nobena slovenska posebnost. To, da se v Sloveniji z davkoplačevalskimi sredstvi rešuje banke, ni posledica državnega lastništva bank. To, da se v Sloveniji z davkoplačevalskimi sredstvi rešuje banke, je odraz delovanja globalnega finančnega kapitalizma, v katerega je tesno vpeto tudi slovensko gospodarstvo.

  7. ja, če nadaljujem misli predhodnega komentatorja, tudi želja politikov, da obdržijo finančne inštitucije v svojem peskovniku ni nič posebnega. Ja kje se pa bodo parkiral, če bo vse privat? Potem bi jim ostalo samo še izsiljevanje preko poslov z državo. Če ne bi bilo NLB, bi pa bilo potrebno več zaposlit v državni upravi. Hvala bogu, da nam rodnost pada, predstavljajte si, da bi imeli politiki velike družine. 🙂 .

    Se spomnim, ko sem včasih, dolgo je tega, bral Lucuja v Šepet sedmega dne, ko je opisoval slovenske družine. Se je videlo, da je uspešnost genetsko pogojena, vsi v družini so bili uspešni, tudi talent so imeli skoraj identičen; npr. vsi v družini so bili v vrhovih javnih podjetij.

    Samo tudi Darwin bi imel težavo razložiti, kako to jebemu, da recimo, direktor javnega podjetja spozna gospodično, jo parkrat poflodra, in vidi vraga, že talent za vodenje v javnih podjetjih prekoči nanjo, saj gospodična postane vodja računovodstva, ali pa , pazi to, vodja public relations. Ja, obvlada oralno 🙂 .

  8. stupid, ne vem, zakaj bi imeli politiki težavo najti si službe po preteku svojega mandata, pa četudi so vse firme v državi zasebne. Pogledati je treba samo ZDA: tam ti pride finančni minister direkt iz Goldman Sachsa, orkestrira ropanje davkoplačevalcev v korist te iste banke in po uspešno opravljenem delu znova pristane v mehkem direktorskem fotelju na Wall streetu.

    Menda ne misliš, da bi ga tam gledali, če bi dvignil davke na finančne dobičke, prirezal kompenzacije velikim živinam in omejil moč bank, torej izvedel ukrepe, ki jih predlagajo vsi resni ekonomisti in imajo podporo tudi v razmišljujoči javnosti?

    Naivci, ki venomer jamrajo o vmešavanju politike v gospodarstvo, zgleda menijo, da med trgom in državo obstaja neka ločnica. To ni res: trg regulira država, pa če je ta lastnica podjetij ali ne. In politiki so trg večino časa regulirali tako, da je prinašal velike dobičke ozki eliti, medtem ko se je večina morala najprej zadovoljiti z drobtinicami, nato pa požreti še reševanje sistema, ki bo takšne nepravičnosti omogočal še naprej.

  9. no, Tomaž, problem v Sloveniji je, da je premal Goldamn Sacshov in preveč politikov. Ni dovolj firm, ki bi lahko vozila te kadre po plačah, ki so jih oni navajeni. Firme,ki v tujini namenoma “parkirajo” politike pri sebi, pri nas tega ne delajo. Včasih je bil kakšen parkiran pri Deloitte, ampak se tudi njim ni splačalo, ker enostavno niso prinesli dovolj posla, pa ni bilo dovolj velik ROI. Zato v slovenskem sistemu le politika lahko preživi politiko, zasebne firme pa za sprejem določenih zakonov rajši plačajo enkrat, kot pa da si navlečejo nesposobneže na redno plačo.
    Kar se tiče poltike in gospodarstva, so stvari jasne in pojasnjene, odkar je Marx napisal Kapital (1867). No, mogoče je le bullshiting, spinanje in zameglevanje na višjih nivojih kot takrat.

%d bloggers like this: