Bebava miselnost ima globoke korenine in spomin zlate ribice

Se še spomnite, kaj je bil vrhovni nacionalni interes v časih nekdanje Jugoslavije? Večina vas je verjetno še premlada, da bi to doživela. Ob ohranitvi “dosežkov revolucije”, “bratstva in enotnosti” ter “socialističnega delavskega samoupravljanja” so nas v 80-tih letih prejšnjega stoletja morili z nacionalnim pomenom jugoslovanske vojske. V nacionalnem interesu je bilo, da imamo četrto najmočnejšo armado v Evropi. Da začnemo izdelovati “supersonična”, nadzvočna vojaška letala. In da imamo mega vojaško parado ob 40. obletnici osvoboditve. In da v ta namen vzdržujemo najvišji delež izdatkov za vojsko v Evropi.

Zakaj že? Ja, zato vendar, ker bi samo močna jugoslovanska ljudska armada lahko zaščitila tisto mizerijo od socialističnega standarda, ki nam jo je komunistična partija nudila. Samo JLA bi nas lahko zaščitila pred vdorom kapitalizma. Kapitalizem pa bi utegnil to “blaginjo” uničiti.

Vem, danes se vam zdijo to neumnosti. Toda takrat so jih jemali strašno resno. Smrtno resno. Če je kdo javno podvomil v to ali pisal o tem, je časopis čakala najmanj cenzura članka ali prepoved tiskanja cele številke in pa seveda proces proti avtorju in odgovornemu uredniku. Leta 1985 sem v srednji šoli napisal prosti spis proti vojaški paradi v Ljubljani in proti poneumljanju z vojaškim nacionalnim interesom. Dobro se še spomnim bledega obraza učiteljice slovenščine, ko je prinesla nazaj ocenjene spise in stavka “Jože, zaradi tega te lahko zaprejo”. No, težave so sicer res prišle, vendar smo jih preživeli. Bolj kot ti “resni zagovori” mi je ostala v spominu kasnejša debata v razredu, v kateri sem ostal popolnoma osamljen s svojimi stališči. Med sošolci in sošolkami je prevladalo stališče, da je fajn, da imamo vojaško parado, ker bodo tako tujci videli, kako vojaško močni smo in si nas ne bodo upali napasti.

Ti bebavi časi so resda že mimo. Toda bebava miselnost je ostala. Je globoko zakoreninjena med ljudmi. Le na pravo struno je nekomu treba zaigrati in se spet razplamti. Pa čeprav pogled nazaj vedno razkrije, da je bil strah povsem votel in da je šlo za manipulacijo. Kapitalizem nam je prinesel trikrat višje plače in standard primerljiv z Avstrijo, od koder smo v bivši Jugoslaviji švercali kavo, pralni prašek in kavbojke. Ampak bebava miselnost ima spomin zlate ribice.

V 90-tih letih smo nekaj časa imeli celo mir pred temi traparijami. Kajti v politiki se je dogajal boj za prevlado nad interpretacijo, kdo je pravi zmagovalec osamosvojitve, v gospodarstvu pa se je dogajala privatizacija. Direktorji podjetij ter nastajajoči drobni finančni kapitalisti so bili preveč okupirani s poceni privatizacijo. Nato je v začetku prejšnjega desetletja prišlo obdobje lastniške konsolidacije, kapitalskega utrjevanja in s tem zaščite interesov novopečenih kapitalistov pred morebitnimi konkurenti. Namesto vojske je postal nacionalni interes, da pivo v Sloveniji proizvaja samo slovenski kapital. Takoj se je v podporo temu oglasil nekdanji predsednik države, ki mu je sledila živopisana politična parlamentarna deklaracija. Dobili smo pivovarniški monopol. Hkrati s tem se je zgodil javni punt zavednih novinarjev proti privatizaciji NLB. V nacionalnem interesu je postalo, da bančne storitve NLB lahko prodaja samo, če je v večinski lasti države. Nato so prišle na vrsto še druge banke in zavarovalnice. Nato so leta 2005 prišli na vrsto slovenski živilski dobavitelji, katerih nacionalni interes se lahko učinkovito zaščiti le tako, da kupijo največjega trgovca. In ko je nacionalni interes v pivovarstvu, pašteti in cockti ter hotelirstvu finančno bankrotiral, se je nacionalni interes preselil v največjega trgovca.

Še leta 2007 je bil Mercator sicer grdi raček, ki v času visoke rasti cen hrane na svetovnih trgih, ter seveda tudi doma, ni zniževal svojih visokih marž in smo v Sloveniji takoj po prevzemu evra dobili dvakrat višjo stopnjo inflacije od povprečja evro območja. Čez mejo, v Avstriji in Italiji, trgovci teh višjih cen hrane zaradi večje konkurence med trgovci niso v takšni meri prenesli v končne cene. Imeli so sicer nižjo rast cen hrane, toda Avstrijci in Italijani pač niso bili tako srečni, ker te hrane, čeprav dražje, pač niso mogli kupiti prav v Mercatorju.

Kar ostaja in je nespremenljivo, je, da je v nacionalnem interesu to, da povprečnemu Janezu Novaku banke hitro in poceni posojajo denar, da mu podjetja ponujajo konkurenčne in kvalitetne izdelke in storitve, trgovci pa mu jih ponujajo v širokem asortimanu in po nizkih cenah. To je vse, kar je pomembno za Janeza Novaka. Kakor hitro pa Janezu začnejo govoriti o nacionalnosti lastnika banke, podjetja ali trgovca, se mora le prijeti za denarnico. Kajti pravkar mu nacionalni interes v bankah na leto iz žepa pobere 300 milijonov evrov. In to brez dokapitalizacij (ki gredo prav tako iz njegovega žepa), le zaradi višjih obrestnih mer in bančnih marž, kot jih imajo tuje banke pri nas. Podobno si lahko Janez sproti izračuna, koliko ga stane nacionalni interes v Mercatorju.

No, ampak ne glede na to lekcijo iz leta 2007 je leta 2008 Mercator kot največji trgovec nenadoma postal največji zaščitnik interesov slovenske živilske industrije. Če bi ga Boško Šrot takrat prodal, bi uničil slovenska živilska podjetja, ki brez Mercatorja ne bi mogla nič več prodajati na trgih nekdanje Jugoslavije. Ne glede na to, da slovenskim živilcem izvoz na balkanske trge kljub povečani prisotnosti Mercatorja na teh trgih stagnira že petnajst let, Laškemu kot lastniku Mercatorja pa se je izvoz piva od leta 2003 praktično prepolovil. Toda kmetijski minister nas je takrat v to prepričeval, živilska podjetja so sklicevala seje, trgovinska zbornica je imela udarno mnenje. Finančni minister kot vrhovni telebanski ideolog je na enem sestanku ponudil, da Mercator kupi vlada in to kar iz proračunskih sredstev. Nakar so mu razložili, da tako po domače to ne gre. Kljub temu je bila akcija uspešna, Laško ni prodalo svojega deleža v Mercatorju.

Dve leti kasneje, leta 2010, so živilska podjetja pri kmetijskem ministru protestirala proti ravnanju Mercatorja, ki da jih nepošteno stiska s svojimi nabavnimi pogoji. Sedanji kmetijski minister je skliceval sestanke in zahteval, naj se Mercator drži nekakšnega kodeksa pri poslovanju z našimi živilci. Le nekaj mesecev kasneje je Laško ponovno začelo prodajati svoj manj kot četrtinski delež v Mercatorju. In spet so v zrak skočila naša živilska podjetja. Nato sta se akciji pridružila Križaničeva vladna kolega z inovativnimi talibanskimi idejami in argumenti. Ti “argumenti” si zaslužijo, da pridejo v anale slovenske progresivne misli.

Kmetijski minister Dejan Židan je povedal, da Mercatorja ne smemo prodati, ker prek njega slovenska živilska podjetja veliko prdajajo na slovenskem trgu. Da bi prek njega prodajala na trgih bivše Jugoslavije ali da bi kdorkoli sploh prodajal živilske izdelke kjerkoli razen na domačem trgu, pa je označil kot eno največjih zmot zadnjih desetletij. Jasno, globalna živilska podjetja Nestle s kavo, Kraft s čokolado milka in Heineken s pivom so popolni amaterji. Gospodarska ministrica Darja Radić pa je svojega kolega nadgradila s še bolj talibansko idejo, da naj Mercator kupijo kar domači dobavitelji. In pri tem popolnoma pozabila, da je pod njenim okriljem resor, ki se ukvarja z varstvom konkurence in ki se bori proti nedovoljenim vertikalnim integracijam oziroma možnim izkoriščanjem teh povezav.

Radićeva je tako v enem samem stavku povedala, da nima pojma o konkurenčni zakonodaji, katere skrbnica je po svoji funkciji. V enem stavku je porušila to, čemur se je bivši varuh konkurence Jani Soršak tri leta zoperstavljal (potencialni zlorabi vertikalne povezave med skupino Pivovarne Laško, Istrabenza in Mercatorja). In v enem stavku je porušila to, kar je aktualni v. d. varuha konkurence v istem trenutku naredil – namreč prepovedal je razpolaganje z delnicami Mercatorja v lasti skupine Pivovarne Laško, da jih ta ne bi mogla prodati Agrokorju, ki bi s tem lahko ustvaril vertikalno integracijo z Mercatorjem (kar je sicer ob 2 do 4-odstotnem tržnem deležu Agrokorjevih izdelkov v Sloveniji res genialen argument).

Gre za same vrhunske talibanske argumente z namenom zaščite nacionalnega interesa. Vedno znova sem presenečen, kako naši ideologi hitro in inovativno te argumente kot premetanko premečejo in dobijo nov vrhunski talibanski argument. Postajam pa vedno bolj zbegan nad tem premetavanjem nacionalnega interesa. Nobeno jutro ne vem natanko, kje ima ta država danes njen primarni nacionalni pomen. Za kaj se naj zavzemam in borim danes?

Uf, in to je šele epizoda X v n-tem letu žajfnice o nacionalnem interesu. Že jutri se bo nacionalni interes preselil v Petrol. A veste, da se je pravkar končal postopek izbiranja finančnika, ki bo za Istrabenz prodajal njegov delež v Petrolu? Joj, tudi Petrol bo treba zaščititi pred tujci! Pojutrišnjem bodo na vrsti portoroški hoteli, nato novogoriški kazinoji, nato spet Mercator in tako naprej. Ogromno dela bo za inovativne ideje in argumente telebanov, ki v vladi ali paralelno z njo želijo ali dejansko upravljajo s temi kapitalskimi deleži. In spet bo polno zaposlena raja, ki se vedno znova pusti nategniti vsaki novi telebanski pogruntavščini.

Če se vrnem na začetek. Čez nekaj let se bomo iz te nacionalne histerije okrog Mercatorja le nejeverno nasmihali. Le kako smo lahko mislili, da bi tuj kapital v Mercatorju imel kak drugačen interes, kot da nam poskuša prodati čim več tega, kar želimo kupiti?! Tako kot se danes nasmihamo mitomanstvu nekdanje Jugoslavije ali nacionalnemu interesu padlega junaka Boška Šrota. Toda danes je na delu ta ista bebavost širokih množic, ko jo nategujejo posamezniki, ki imajo konkretne materialne interese v vsakem posameznem primeru, ki nam ga prodajajo kot nacionalni interes. Nobene iluzije nimam, da se je tej pobebavljenosti mogoče izogniti. Dokler bo nekaj posameznikov imelo svoj materialni interes, se bo vedno našlo dovolj talibanskih ideologov in “argumentov” ter zvesta množica, ki ji je to mogoče v vsakem trenutku prodati kot svežo žemljico.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

6 responses

  1. amen. 🙂 kakšno drobnarijo bi imel – drugič mogoče. sam se strinjam z napisanim, naj kritiki povedo svoje.

  2. Joze p Damijan, kako resnicno:)
    Sama sem kot gimnazijka ene od elitnih lj gimnazij skoraj pokasirala ukor, ker sem imela dvome na dosezke komnunisticne revolucije in sem bila odlicnjakinja oz v oceh razreda in vecine prof vzor popolnosti:)
    na fakulteti pa je sestka padla iz obrambe, mislila sem, da bom umrla, ko sem se morala piflati v 20 tockah in 30 podtockah, kako genialna drzava smo in da je armada alfa in omega tistega sistema, skoraj bozanska ( kolikokrat mi pride na misel, da je JJ izsel iz teh bebavih konceptov poneumljanja in totalnega talibanizma, totalitarizma, dogme v mozganih )in vecina politikov slovenske realnosti.

    Dokler ne umre mentaliteta, ki jo ilustriras in dokler bodo ljudje dobesedno pobebavljeno cakali odresenje od teh koritnikov, ki mislijo zgolj nase in izkljucno nase in km pred njimi ni drugega kot njihov ego in zgolj egoisticni interesi, bo tako.

    In kdaj bo temu talibanizmu konec?
    Jaz resitev vidim zgolj v izobrazevanju in znanju.
    me je pa kdaj tudi strah, da je celo to premalo na kratki rok.
    da se ne pustimo manipulirati, ni dovolj le znanje, potrebna je tudi sirina duha, ki dojame pasti bebavih nategov.

  3. No ja, ne bi prav veliko casa zapravljal za dolgovezenje. Omenil bi samo eno stvar v paleti tistih, ki me motijo. Vojska je Jugoslavijo scitila (ali “scitila”, kot zelite) zgolj pred kapitalizmom? Saj je kar v redu, da Jugoslavija in posledicno Slovenija ni postala del zdaj bivse Sovjetske Zveze. Sumim, da je miselnost, da je Sovjetska zveza pustila Jugoslavijo pri miru, ker so uvideli, da si “to res zelimo” in upostevali nase zelje precej naivna, da ne recem bebava (kot empiricno pricajo dogodki na ozemlju bivse Sovjestke Zveze).
    Zagotovo je najbolj pametno, ce iz zgodovine vzamemo kar zelimo, pozabimo tiste detajle, ki ne ustrezajo nasim predstavam in se malo bentimo cez glupo rajo, ki jemlje iz zgodovine samo tisto, kar si zeli in jemlje samo tiste detajle, ki ji ustrezajo. Pot, meet kettle.

  4. V teh časih, ko se kaže beda in problematičnost zadnjega poskusa kreiranje slovenske gospodarsko-politične elite, je težko zagovarjati pomen ustvarjanja in ohranjanja nacionalnega gospodarstva.

    Ampak morda bi bilo zanimivo prebrati članek v zadnji številki Economist http://www.economist.com/node/18709691 , v katerem je opisan eden od razlogov, zakaj je španski klub Barcelona trenutno eden od najbolj uspešnih klubov na svetu. In del njegovega uspeha tiči tudi v dejstvu, da ohranja svojo nacionalno bit. Tako v lastništvu, kot v glavnini »vodilnega kadra«.

    Splača se učiti od najboljših!

  5. škoda, da ni več komentiranja na razgledih. razen večnega prilizovanja gospe diplomatove iz Bruslja, ki je celo sama, kot vzorna ,.. govorila proti SFRJ(saj ni res pa je), da ne pišem naprej bi pričakoval kakšno še nasprotno argumentacijo.
    torej, če ponovno odmislimo, da je avtor sam sebe naredil za heroja pri prostem spisu (bodo sošolci vedeli več, nam ni dano, da razpredamo o pravem disidentstvu avtorja, ki je očitno raven samemu osamosvojitelju Igorju Bavčarju) v času srednješolstva, je kar nekaj tez, ki kličejo k razmisleku.
    ali je avtor postavil pravilno paralelo v času in prostoru?
    ali avtor vidi kaj se dogaja na planetu danes, in ali ima pri komentiranju domačijske ekonomije tudi recepturo za napoved trenda v prihodnje (denimo, kako bo odreagiral ta t.i. trg hrane na prekoračene zmogljivosti planeta kar se tiče eksoplozije prebivalstva, vključno s Slovenijo, kjer se demografske trende razlaga slepo ideološko in prav nič realno, onesnaženja s fosforjem oz. njegovim popolnoma porušenim geokemijskim ciklom, izgubo biološke raznovrstnosti oz. njenimi posledicami ter spremembami klime,..nekatere od razkričanih stvari pri katerih smo prekoračili zmogljivosti okolja in nam ne dajejo možnosti za fanatizem upravljanja na t.i. svobodnotržni način – tega v realnosti ni – to pravi znanost. kaj o tem misli religija pa beremo iz ust ekonomistov)?
    nanizanka avtorja je predobra, da je ne bi komentirali s kritičnimi (in ne priliznjeno,.no avtor spiše bolj žaljive pridevnike,..) argumenti?
    kdorkoli?

  6. Tako lep naslov – poetičen: “spomin zlate ribice”, pa tako žalostna dejstva. Ali so imeli navedeni “junaki nacionalnega interesa” pištole za pasom, da jih je slepo ubogala množica pomagačev po hierarhični piramidi navzdol, vse do receptorjev? Ali pa jih je vse gnal “za-nos” strahu pred vladavino 50+? Ali pa so preprosto talibansko telebajsasto telebanski zlonamerni Butalci? Zakaj nočemo oziroma ne moremo biti dobri gospodarji? Odgovor bi lahko bil, ker smo dobri hlapci, komur koli ali čemur koli pač, in slabi gospodarji! Dober gospodar misli na jutrišnji dan, skrbno ohranja obstoječe in na obstoječem materialnem bogastvu in znanju gradi in širi svoje “gospodinjstvo” – gospodarstvo – eikos-nomijo – dom in domoznanstvo. Ob tem se zaveda, da mora biti dobro poskrbljeno tudi za najšibkejšega in zadnjega v skupnosti, da bi bila skupnost trdna in napredujoča. Vse to pa, seveda, ob upoštevanju jamesovih jeremijad, čeprav james ne upošteva vseh odločujočih faktorjev – to pa so kozmična radiacija in kozmični ciklusi … ter moč noosfere – sfere človekovega božanskega na(v)diha – človeške ustvarjalnosti, ki jo zaenkrat še duši oligarh Zevs v tisočih poosebljanjih telebanov na prestolih, a njihov čas se neizbežno izteka … izteka …

%d bloggers like this: