Zakaj je Borut Pahor vrhovni butalec, njegova stranka pa talibanska

Ekonomska politika sedanje vlade je že zdavnaj prešla okvirje, ko bi jo lahko še označili kot butalsko, pač pa jo lahko bistveno bolj precizno opišemo kot talibansko. Razlika je bistvena. Butalce (v smislu humoresk Frana Milčinskega) in butalske navade lahko pojasnimo kot dejanja, pogojena z golo intelektualno omejenostjo, vendar brez zlega namena. Kot splet butastih dejanj, narejenih v dobri veri, ki navzven izgledajo kot črn humor in s tem celo simpatično, ker niso bila narejena z zlimi nameni. Celo lokalni lopov, razbojnik Cefizelj, izgleda simpatično, ker iznajdljivo krade še bolj butastim sovaščanom.*

Drugače kot butalska pa dejanja talibanov ključno zaznamuje ideološki fundamentalizem. Dejanja talibanov – tako glede politike do žensk, gospodarstva in kulture v najširšem pomenu – sicer prav tako izhajajo iz intelektualne inferiornosti neizobraženih ali polizobraženih voditeljev, vendar pa pri njih ta občutek manjvrednosti vodi v radikalni ideološki fundamentalizem proti vsemu, kar bi utegnilo ogroziti njihov dominantni položaj v družbi. Talibanska dejanja so v fundamentalni ideološki vojni uničila ne samo obstoječi in bodoči intelektualni potencial v Afganistanu in ogrozila zdravstveno stanje večine prebivalstva, pač pa so uničila tudi ekonomski potencial s prepovedjo večine gospodarskih aktivnosti (razen proizvodnje in trgovine z opijem) ter demontažo obstoječega. Ekonomsko politiko talibanov (razen trgovine z opijem) najbolje opisuje poneumljen popolni golosek gozdov zaradi izvoza lesa v Pakistan ter demontaža tovarn in električnih in telefonskih drogov ter njihova prodaja za staro železo v Pakistan.

Dejanja butalcev imajo lahko škodljive posledice, vendar bolj kot kolateralna škoda izvedbe intelektualno slabo domišljenih ukrepov, pri talibanih pa so škodljive posledice zajete že v samem namenu njihovih dejanj, saj želijo uničiti vse, kar bi utegnilo ogroziti vodilni položaj elite. Nekaj podobnega talibanom smo lahko skozi 20. stoletje zabeležili pri komunistih, v najbolj radikalni obliki denimo na Kitajskem pod Mao Zedongom, danes pa še vedno v Severni Koreji in na Kubi.

V naslednjih tednih bom skiciral nekaj najbolj talibanskih ukrepov sedanje vlade. Seveda ne moremo celotne vlade proglasiti za talibansko, določen del ministrov oziroma ministric je celo povsem spodoben, določen njihov del je samo povsem neideološko osebno koristoljuben. Vendar pa ima vlada zelo jasno trdo fundamentalno ideološko krilo, ki se grupira okrog ministra Francija Križaniča in ki ima močno politično podporo v talibanskem jedru stranke SD ter s tem dominantno politično moč v družbi in vpliv na dejansko ekonomsko politiko vlade.

Sedanjega predsednika vlade bi po njegovih dejanjih lahko brez slabe vesti proglasili za vrhovnega butalca, saj se obnaša podobno kot legendarni butalski župan. Vendar bi mu razen pompoznosti in nesposobnosti kot posledice lastne intelektualne in opravilne omejenosti težko očitali slabe namene. Njegova dejanja in še bolj njegove odločitve za opustitev dejanj in za neaktivnost imajo sicer zelo škodljive učinke, vendar se zdijo predvsem kolateralna škoda njegove omejenosti. Toda hkrati prav ta njegova šibka vloga omogoča polet ambicioznemu, ideološko motiviranemu radikalnemu talibanskemu krilu te vlade in daje ekonomskim ukrepom te vlade talibanski značaj.

Intelektualna nedoraslost in opravilna nesposobnost premieru onemogoča da bi dajal jasne smernice ne samo znotraj vlade, ampak tudi in predvsem znotraj njegove stranke. To pa daje politično moč talibanskemu krilu stranke, ki temelji na komunističnem, gospodarstvu sovražnem svetovnonazorskem izročilu in ekonomskem nacionalizmu, ter preko ministra Križaniča tudi realno izvršno moč. Ta izvršna moč se manifestira v številnih ukrepih, ki jih bom v naslednjih tednih popisal – od ideološkega uničevanja bank v državni lasti in celotnega finančnega sektorja, finančne demontaže države, splošnega poslabševanja pogojev za poslovanje, negativnega korporativnega upravljanja, negativne investicijske klime za tuje vlagatelje, forsiranje megalomanskih narodnogospodarsko škodljivih projektov, ki koristijo le posameznim lobijem itd.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

9 responses

  1. Zacetek se bere kot uvod v kriminalko, hehe, strasno kriminalko z mnogimi kriminalnimi dejanji:)

    Mene celo malo skrbi, ali jo bomo sploh lahko kdaj precitali ob vsesplosnem prodiranju talibanov raznoraznih barv in spektrov!?!
    ( 🙂 )

  2. Šokantno je, kako hitro se je ta dežela zbalkanizirala, samo v 2 desetletjih. Če celo akademiki v svojih, po strokovni plati sicer čisto korektnih, člankih premiera naslavljajo z butalcem, potem je kulturni nivo javnega diskurza res dosegel dno.

  3. prebral v Financah. Kultura dialoga gor ali dol, z vsebino se strinjam. Da ne bo pomote – bolj nekulturen bi bil (in ne manj) od avtorja pri svoji verziji podobne vsebine.
    Beremo nadaljevanje. Do prihodnjič torej. Metafore z butalci in talibi so čisto OK. So pa butalci marsikje tudi žleht in.. polni slabega namena,..samo med vrstice je včasih treba potipati. In tista s sekanjem gozda,..poslastica,..

  4. Butalci so ok, ker je to pač res bistvo problema. Namreč da velik del volilcev ne zna niti prepoznati, kaj so sploh njihovi srednje- in dolgoročni interesi. Najlepše je to pokazal prav prosuli referendum o malem delu, kjer se je pokazala skrajna naivnost množic glede tega, za kaj sploh gre. Obstoječe študentsko delo je v interesu samo študentskih servisov, celo za študente je na dolgi rok bolje, da plačajo prispevke in da delodajalci ne morejo na delovna mesta redno zaposlenih postavljati ljudi z napotnicami. Enako velja za pokojninski referendum in tudi vse ostale referendume – večina bo glasovala proti, ker naivno mislijo, da je to zanje dobro, dejansko pa se bodo le ustrelili v nogo.

    Splošna nekompetentost vlade je sicer nekaj, ker ni bilo treba dokazovati, vendar je težava v tem, da njene vrednote in manire deli praktično celi politični razred. Edino javnega interesta ne zastopa noben bistveni akter (še najmanj sindikati ali “civilne družbe”)- tako da JPD zasluži pohvalo za angažma.

  5. “Edino javnega interesta ne zastopa noben bistveni akter (še najmanj sindikati ali “civilne družbe”).”

    Tale stavek mi je dal misliti. Po moje javnega interesa sploh ni, so samo partikularni interesi večjih ali manjših skupin (od upokojencev, študentov preko poklicnih skupin iz javnega sektorja pa do podjetnikov, kmetov itd.) Družba potrebuje arbitra, ki bo te večinom nasprotujoče si interese uravnotežil in to je vlada. In resnično demokratične družbe se po moje razlikujejo od psevdodemokratičnih predvsem po tem, da upoštevajo tudi interese številčno manjših ali politično šibkejših skupin, ne tako kot pri nas, ko tiranska večina povozi bodisi številčno bodisi politično šibkejšega, recimo upokojenci delavnoaktivno populacijo, ali pa javni sektor privatnega, ali pa delavstvo podjetnike. Morda so anglosaksonske družbe postale tako uspešne ravno zato, ker tiranska večina ni zatrla tistih, ki so se odločili svoj čas in denar posvetiti pridobitni dejavnosti, in tako omogočila nastanek kapitalizma.

  6. “Morda so anglosaksonske družbe postale tako uspešne ravno zato, ker tiranska večina ni zatrla tistih, ki so se odločili svoj čas in denar posvetiti pridobitni dejavnosti, in tako omogočila nastanek kapitalizma.”

    Se strinjam, anglosaksonski kapitalizem je vsekakor najboljši mehanizem za nezmerno bogatenje plutokratske manjšine na račun vse bolj politično impotentne večine. ZDA so v tem trenutku najlepši primer te logike, podobno tudi Velika Britanija: to sta državi, kjer izredno dobičkonosne korporacije ne plačujejo davkov, kjer bankirje rešujejo z državnim denarjem, kjer nižajo davke bogatim, hkrati pa od večine ljudi zahtevajo stiskanje pasu v imenu ohranitve sistema, ki to omogoča. Lepa.

  7. Vprašanje je samo, na kateri strani se znajdeš. Kot v filmu Das Experiment.

    Bivši minister in avtor članka je sam spoznal, koliko operativne zmožnosti je imel kot minister.

    Morda bi sam takrat potreboval podporo civilne družbe, ki bi lahko izvajala javni pritisk na vlado, da bi ta potem težje pokleknila pred nevidnimi interesi in dala možnost nujnim spremembam.

    Vendar Slovenija žal ne premore civilne družbe oz. kritične mase, ki bi se aktivirala za nepopulistične razloge. To verjetno izhaja iz zgodovine in razmer, ki ne omogočajo kritična mnenja, saj v njih elite ne vidijo priložnosti za napredek družbe, temveč grožnjo njihovim lastnim parcialnim interesom.

    Cela Slovenija je kot popačena Hiša eksperimentov, družbenih seveda. Prava Hiša eksperimetov omogoča vpogled v inovativnost, spoznavanje zakonitosti narave, nas navdaja s čudenjem in razmišljanjem o svetu okoli nas.

    V družbeni Hiši eksperimetov pa smo obenem vsi državljani v poskusu, kjer se čudimo sami sebi, kako da je takšen poskus spoloh možen. Kakšna etična komisija v tujini bi morda takšen poskus zavrnila.

  8. Kako dolgo bodo naši Razgledi.net še obljavljale Damjanove realne ocene naše nesposobne vlade? Kako, da že dosedaj niso bile cenzurirane?

  9. Bolje bi bilo, če bi avtor “naše talibane” imenoval krvosesi, ki za en zrezek zase ubijejo kravo. Talibani so proti njim “majke” in v času njihove prevlade so se makova polja spreminjala v polja pšenice in drugih kulturnih rastlin za prehrano.

%d bloggers like this: