Pokazali ste jim. Kaj pa zdaj?

Skorajda plebiscitarna zavrnitev zakona o malem delu ima na žalost eno lepotno napako in vsaj dve precej resni težavi. Lepotna napaka je v tem, da nikogar ni pretirano zanimala vsebina. Državljani so samo prišli izreči svoj glas proti. Bili so visoko motivirani. Tisti, spodbujeni s samim zakonom (ki študentom dejansko ni ničesar jemal, kvečjemu jim je prinesel pokojninsko zavarovanje in priznanje delovne dobe), so bili izdatno indoktrinirani s strani tistih, ki jim sedanje stanje najbolj odgovarja. To so študentski servisi in študentske organizacije, ki kujejo visoke dobičke iz slabo reguliranega študentskega dela. Hkrati je podobno močna motivacija prihajala iz splošnega nezadovoljstva z vlado. Ne glede na to, kaj bi vlada tokrat predlagala, bi državljani glasovali proti, ne glede na vsebino.

Toda ta plebiscitarna zavrnitev prinaša tudi dve resni težavi. Prvič, ne rešuje problema. Problem s študentskim delom je v njegovi anomaliji na trgu delovne sile (osebe s študentsko napotnico so bistveno cenejše od zaposlenih, ker zanje ni treba plačevati pokojninskega zavarovanja, ni odpovednih rokov in odpravnin) ter v tem, da študente odvrača od študija in pravočasnega zaključevanja študija. Zakon o malem delu bi te stvari izboljšal in omogočil podoben, bolj fleksibilen status tudi ostalim kategorijam delovne sile na trgu, ki iščejo delo. Z zavrnitvijo zakona o malem delu izgubijo predvsem študenti sami. Gre za zmago lobija, na škodo študentov, ki bodo še naprej brezpravna poceni delovna sila in ki bodo še naprej vlekli študij dolga leta, da ne bi izgubili statusa brezpravne poceni delovne sile. In gre na škodo brezposelnih in upokojencev, ki podobnega davčno in delovnopravno privilegiranega statusa niso deležni in zato na trgu niso konkurenčni.

Kaj pa zdaj? Kako bomo študente spravili v predavalnice in jih prepričali naj čimprej doštudirajo? Da se bodo lahko zavarovali in začeli varčevati za pokojnino. Kako bomo brezposelnim in upokojencem omogočili, da bodo sploh lahko dobili delo, na podlagi katerega bodo lahko deležni tudi ustreznih socialnih pravic?

In drugič, se absolutno strinjam, da ta vlada do sedaj v dveh letih in pol ni naredila praktično še skoraj nič koristnega za širšo družbeno blaginjo. Se strinjam, da je povsem nekompetentna glede reševanja gospodarskih in socialnih vprašanj. Morda bi tudi lahko pritegnili Pezdirju: “Država pregoreva zaradi vseh interesnih skupin, ki jim, kot za kavarniško mizo, v imenu reform predsednik države omogoča rente tako, da obišče kakega Gadafija, na ključna mesta postavlja bizarne kleptomane, povozi mnenje regulatorjev zato, da zaščiti svoje ministre, uredi, da se državna banka zalije z denarjem davkoplačevalcev. Taisti predsednik vlade sili vlado, da bruha strategije, reformne semaforje, zakonske predloge, razvojne projekte, potem pa ničesar ne uresniči, in požre vse, kar je rekel”.

Toda v čem je racio zavrnitve enega izmed dveh resnično potrebnih in koristnih ukrepov vlade s sklicevanjem na splošno nesposobnost predsednika vlade? Dajmo zavrniti vse, kar ta vlada počne, tudi če je koristno? Če ni bila sposobna narediti ostalih stvari, ji tudi tega ne bomo dovolili? Pa čeprav s tem izključno pridobi posebna kapitalska interesna skupina, ki kuje dobičke iz brezpravnega študentskega dela?

V redu, pokazali ste vladi. Kaj pa zdaj? Obstaja kdo, ki bi lahko vstopil in in namesto te vlade naredil potrebne strukturne reforme? Bojim se, da ne. Najbolj verjetni pretendent, Janša, nobenih takšnih strukturnih reform ne bo izvedel. To je jasno tako iz njegovih preteklih dejanj, kot iz sedanjih napovedi. Pričakujemo lahko kvečjemu, da bo naredil kakšno všečno anti reformo. Namesto pričakovanih sprememb v smeri bolj fleksibilne delovnopravne zakonodaje, namesto ureditve študentskega dela in namesto pokojninske reforme, Je Janševa vlada leta 2005 naredila zgolj pokojninsko antireformo. Uničila je tisto, kar so prejšnje vlade v socialnem dialogu prigarale.

Kar sledi, je seveda podobno plebiscitarna zavrnitev pokojninske reforme. In kar sledi v naslednjem koraku, je poslabšan dostop do mednarodnih finančnih trgov, ker bo padla boniteta države. Zadnji dve leti porabimo na letni ravni dve milijardi evrov več, kot uspemo ustvariti. In za najmanj ti dve milijardi evrov prevelike tekoče porabe se letno dodatno zadolžimo na mednarodnih finančnih trgih (v bistvu se še za več, ker s tujimi sredstvi financiramo tudi državne depozite v banke, dokapitalizacijo NLB, investicije itd.). Toda, kot ugotavlja Vojko v sosednjem članku, splošne obrestne mere se dvigujejo, hkrati bo padala boniteta slovenske države in kmalu bodo dodatna zadolževanja zelo draga. Prišli bomo v situacijo, ko več ne bomo zmogli s krediti financirati tekočih pokojnin in plač v javnem sektorju. In takrat nas bodo udarile grške, španske in portugalske strukturne reforme. Grdo bo, zelo grdo.

Jahanje na valu nasprotovanja tistemu drobcu pozitivnih sprememb, ki jih predlaga ta vlada, je enako nevarno kot siceršnje puhlo besedičenje in blefiranje o spremembah sedanjega predsednika vlade. Tako kot to zadnjemu jemlje kredibilnost, da s katero reformno spremembo tokrat pa res resnično resno misli in resnično stoji za njo, pa koaliciji nasprotnikov sprememb jemlje potrebno kredibilnost za izvedbo povsem enakih reform kasneje. Težko je predlagati reformne spremembe, ki si jim nekoč ostro nasprotoval in pri tem sodeloval v široki nenačelni koaliciji nasprotnikov katerihkoli sprememb.

Če seveda nameravaš takšne spremembe resnično izvesti. In bojim se, da se v tem skriva odgovor. Politični opciji, ki danes praznuje to pirovo zmago nad malim delom, pač ni prav veliko mar za korenite spremembe. Želi si le oblasti. Konec koncev je to zelo jasno demonstrirala v prejšnjem mandatu. Toda, tako kot danes jaha na valu demagoškega populizma, jo čez dve leti čaka ulica.

34 responses

  1. Bo pač ta vlada s kolegi sindikati morala doreči, kako bo naredila delo za vse bolj fleksibilno. Izigravanje s posebno kategorijo delavcev (malih), ki se nimajo o čem pogajat, to so dvojna merila. To ni dobro in prov je, da je bilo zavrnjeno.

  2. Juže, umer se! Boniteto je potrebno zbiti na minimum, zadolževanje v imenu naroda naj se čim prej prepove ali pa vsaj ukine. Gremo raje živet v okvir svojim možnosti.

    Je pa zanimivo, da so vse te reforme usmerjene samu v zategovajne pasov pri tlačanih. Doslej ni še nihče omenjal, da bi mogoče lahko kaj tudi prihranili pri udejstvovajnih naših osvajalskih po svetu ali pa celo boženedaj pri birokratskem skret papirju.

  3. Dr. Damijan, imamo 3% trga dela, kjer se delo opravi preko napotnic. Je to res taka anomalija, da zahteva toliko naše pozornosti? Sama sem kot študentka dobivala izkušnje preko študentskega dela, redno končala študij, redno končala podiplomski študij in se zaposlila v podjetju, kjer sem prej delala kot študentka. Vse v roku, da ne omenim dragocenih izkušenj.

    Sama vlada se je izrekla, da bi z malim delom lahko 93% študentov še naprej delalo na napotnice brez spremembe, v enakem številu ur in pod mejo dosedanjega zaslužka. V čem je potem “keč”, če bi ta “anomalija” v 93% ostala?

    Spremljam vaše prispevke, zato mi je poznano, da vam je ideja o fleksibilnem malem delu za vse skupine državljanov (ne le za neaktivne in brezposelne) izredno pri srcu. Osebno pa mislim, da gre za pretiran neoliberalizem in da bi s spremembami ZDR ter znižanjem obdavčitve osebnih prejemkov ter morda celo s skrajšanjem delovnika dosegli bistveno boljšo zaposlenost in tudi fleksibilnost delovne sile, pri čemer bi delavcem ohranili praktično nespremenjene pravice in varnost.

  4. @Sonja, po moje si zadela bistvo (tisto najbolj splošno na vsaki posamezni strani): pri študentskem delu in malem delu je šlo, dobesedno za napad na neko marginalno zadevo: na nekoga ki se načeloma ne more braniti (retorične nezmožnosti neke Katje so osnova). Problem je tudi tu, vendar je precej bolj sistemski.

    15 milijonov naj bi bila anomalija 250 pa dokapitalizacija…

  5. človek bi že bil za zakon, ki bi stvari uredil. problem je, da sestavljalci zakona niso bili sposobni kredibilno sestaviti niti najosnovnejših točk.
    primer: 4. člen – 1. alineja – “…lahko dela 60 ur mesečno…”, 2. alineja – “…lahko dela tudi več, vendar največ 720 ur letno…”.

    torej že za to osnovno pravilo dve alineji, ki sta …

    zakaj omejitev 60/mesec , če je dovoljeno 720/leto, pa nikjer nobenih pravil, ki bi drugo alinejo definirle kot izjemo s pogoji? ker so sestavljalci zakona NESPOSOBNI.

    torej ne zaupam niti vsem naslednjim točkam, da so dobro in pametno sestalvjene in ne grem na referendum.

    gospoda tam zgoraj, ki je svinjsko dobro plačana, pa se naj neha prepirati na nivoju strankarskih interesov, odgvornosti za svoje delo pa (ob težkih vložkih referendumskih stroškov) prelagati na državljane!
    če niso sposobni dogovora na osnovi koristnosti za državo in ljudi, naj izginejo iz parlamenta (brez odpravnin, brez neskončnih mastnih nadomestil, brez mastnih penzij) in se gredo medstrankarske spopade na svoje stroške za gostilniško mizo.

    če si mora narod sodbo pisati sam, naj si jo piše v popolnoti, ne pa samo, kadar se gospoda ne uspe zlobirati, dogovoriti, s stolčki soglasja kupiti.

  6. Vsi, ki jih je ljudstvo postavilo v parlament, bi lahko vsaj enkrat pozabili kdo je na kateri strani, dali na stran vse povojne poboje (resno, še kar o tem razpravlja g. Grims), in končno naredili nekaj za ljudstvo. Ne morete na ljudi, ki sledijo kot ovce tistemu, ki jim ponuja med in mleko, pa čeprav je v svojem nagovoru uporabil stvari, ki nimajo veze z zakonom oziroma jih je malo priredil, prelagati stvari, o katerih morate odločati tisti, ki smo jih mi postavili za glas ljudstva. Najbolj mi je v vtisu ostala antipropaganda, kjer napihujejo kako bodo ostali vsi brez regresa in porodniške. Lepo vas prosim, kateri študent pa ima danes plačan regres pa porodniško.
    Ja, zakon ni ravno odličen, ni pa tudi slab. Trenutno ga potrebujemo, ampak ne tako krvavo kot pokojninsko reformo.
    Mi je pa zelo všeč prispevek g. Damijana. Katanec bi rekel “Kapo dol” 😉

  7. Praktično plebiscitarna zavrnitev zakona o malem delu se je zgodila zato, ker je zakon slab. Vsakdo gleda le na neke posredne okoliščine. Sam sem med študeijem redno delel preko študentskega servisa od svojega 15 leta naprej. Brez tega ne bi bilo počitnic in ne bi bilo prvih spoznavanj z vsemi mogočimi deli in opravili.

    Prav je, da naj študenti študirajo. In prav je da naj tudi delajo. Naj delajo zato, ker jih neko delo zanima. Veliko jih dela tudi zato, ker preprosto morajo. In to so dejstva. Seveda je pa še veliko tistih, ki tak sistem na veliko izkoriščajo. In ker ne znamo in ne zmoremo zajeziti zlorab, je potrebno študentsko delo preprosto ukiniti?

    Študensko delo je namenjeno mladim od 15 leta dalje, da imajo možnost priti do svojega prvega denarja. Starejši kot so, več kot imajo znanja, zahtevnejša dela lahko opravljajo. In na ta način pomagajo tako delodajalcu, kot tudi sebi. In to je vsebina študentskega dela. Vse kar štrli iz tega kroga je samo zloraba študentskega dela. In tega se je v zadnjih 20 letih nabralo res zelo veliko. Tako zelo veliko, da je potrebno študentsko delo preprosto izbrisati in študente in dijake vreči v isti koš z brezposelnimi osebami, upokojenci in vsemi, ki bi še malo delali.

    Kdo bi imel kaj od tega? Samo država in nihče drug. Študentu ne gre za socialno varnost in pokojnino. Socialno je tako ali tako zavarovan, pokojnina je pa nekaj, kar je še zelo daleč (intuitivno pa tako ve da ga čaka redno delovno razmerje do starosti 70+). Vsi ostali, ki jih zadeva malo delo, se lahko zaposlijo preko podjemnih pogodb že danes, in to pod enakimi pogoji, kot je to predvideval sam “padli zakon”. Zakaj dodajati še eno možnost? Morda zato, da lahko nekoga prepelješ žejnega čez vodo?

    Zato naj štidentje pridno delajo in še bolj pridno študirajo. Brez delovnih izkušenj (pa ne kelnarskih) si bodo težko našli zaposlitev, še posebej sedaj, ko je Bologna tako razvrednostila vsebine in zmanjšala zahtevnost študija (to je pa že druga tema)

    Drugo je pa vprašanje zlorab obstoječega sistema študentskega dela. Javna skrivnost je, da je preko napotnic
    mariskateri podjetnik lažje živel, če smemu temu tako reči, ali pa je bistveno ceneje kupil kako storitev. Gre za zlorabo študentov in njihovih pravic. To bi lahko elegantno preprečili. Prav tako, kot bi lahko država imela od študentskega dela veliko več kot ima sedaj. Kaj če bi bilo možno angažirati študenta samo preko DURS-a. Z drugimi besedami bi neka služba DURS-a prevzela delo študentskih servisov. Glede na to, da gre za pravico, ki jo podeljuje država, je prav da jo na nek način tudi sama organizira. Potem bi bila vsaka napotnica zavedena v davčni bazi naročnika. Vsako podeljeno pravico je potrebno skrbno upravljati. Kot dodaten bonus ne bi bogateli razni “Študentski servisi” pač pa bi se deanr stekal direktno v proračun. Torej bi imeli denar za nove študentske sobe, nove štipendije,….

    Imamo vse. Samo organizirati se moramo.

    In na koncu še pokojninska reforma. Smisel pokojnine je, da omogoča normalno življenje upokojencem. Utemeljtelj sistema je Otto von Bismarck. Takrat so delali samo moški. Pričakovana življenska doba moškega je bila 60 let starosti. Vsak družina je štela 5 ali večžlanov (minialno trije otroki na poročen par). V teh okoliščinah je Bismarck vpeljal generacijski dogovor in sicer, da je do pokojnine upravičen vsak, ki dela najmanj 40 let in je starejši od 60 let. Če bi to prevedli v današnji jezik, bi odhajali v pokoj nekje pri dopolnjenih 80-85 let. Vse kar je hitreje, hitro postane finančno nevzdržano, še posebej, če upoštevamo še demografsko komponento. Skoraj zagotovo bomo priča, da se bo v naslednjih 50 letih delovna doba podlajšala na krepko čez 70 let dopolnjene starosti. In če tega ne bomo uvajali korak za korakom, potem bomo imeli zelo hitro velike težave z izplačili pokojnin. In to neodvisno od vladajoče opcije. Seveda ni nijno, da bomo imeli kdajkoli težave z izplačili pokojnin. Nič lahko razdelimo na kolikor hočemo delov in vsak dobil toliko kot smo imeli v začetku na voljo. Torej nič. A to je v nasprotju s tem, kar bi naj pokojnina predstavljala.

  8. Bravo, Jože, odličen prispevek! Osebno se mi zdi maksimalna hinavščina očitati vladi (kakršnakoliže je) nesposobnost pri reševanju gospodarske krize in se ob tem sklicevati na “ubogega malega človeka” ter istočasno sklicevati referendum na referendum o vprašanjih, ki na referendum ne sodijo! Samo en referendum tega istega malega človeka, davkoplačevalca, stane kar 5 milijonov evrov!! Da v ta strošek ne vštejem stroškov dela poslancev v državnem zboru, ki so očitno sami sebi namen, saj se pričakuje, da njihovo delo po novem opravljamo mi, referendumski volilci. Koliko Pipistrelov in podobnih bi lahko država financirala z vsem tem denarjem, koliko razvojnih projektov je prikrajšanih zaradi tovrstnega igračkanja opozicije in sindikatov z našimi usodami? Najbolj bizarno pa je, da se na koncu pričakuje, da bo za vse skupaj odgovornost prevzela ravno vlada…

  9. Sploh nisem volil, ker je zakon v 3 členu navajal, da ne morejo malo delat osebe, ki imajo status kmeta. In ker ne samo, da imam status, imam tudi kmetijo in nekaj dopolnilnih dejavnosti sem zaključil, da se me sploh ne tiče. Pokazalo se mi je pa totalno neznanje osebe(ali skupine), ki je(so) pisala(i) zakon, neznanje globoko, ko ne ločijo med statusom kmeta in kmečkim zavarovanjem, kar so verjetno mislili da pišejo. Aja, status sem si moral zrihtat nekoč, ko sem od soseda kupoval kmetijsko zemljo, pa se je vtaknu sklad kmetijskih zemljišč in brez statusa bi parcele ne mogel kupiti.

  10. Vse lepo in prav, ko gledate s površja, g. Jože. vendar se morate za tako globok komentar prvo postaviti na nasprotno stran.

    Sem delodajalec in v mojem podjetju približno 30% ur opravijo študenti (pa ne tisti na črno, temveč pravi, s svojo napotnico). Skoraj vsi so redni študentje. Nekateri delajo le popoldan, drugi le v soboto. Da si zaslužijo za najosnovnejše, da ni treba prositi za denar in obremenjevati staršev. Leta 2007 si težko dobil študenta za delo, 2009-tega se je vse močno spremenilo. Dela ni dovolj za vse, niti niso vsi sposobni za študentsko delo. Pa tudi težko jih je organizirati zaradi njihovih študijskih obveznosti.

    Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi bil zakon sprejet. Zakon namreč določa kvote delovnih ur za vsako podjetje, v odvisnosti od števila zaposlenih. Delo študentom bi bilo zaradi tega tako omejeno, da bi študenti lahko dobili delo le s pomočjo zvez in poznanstev. Kdo bi lahko prišel delati npr. v Telekom, Pošto, zavarovalnice, banke, Petrol, da naštejem le največje. Le podmladek nekaterih zaposlenih v vrhu družbe, ki so slučajno pri koritu? Si predstavljate to krivico?

    V glavi sem že delal seznam študentov, ki bi morali prenehati z delom, v kolikor bi se zakon sprejel. Nepošteno, vam povem.

    Čudi me, da pri tako globokem razmišljanju na to niste pomislili.

    Čeprav nisem uspel iti na referendum, sem jasno proti takšnemu zakonu. Ker je krivičen, amatersko nedodelan in nepremišljen ter tlači v eno vrečo vse mogoče skupine dela željnih. Zakon bi moral omejevati nedelo in ne dela.

    Zato je vprašanje “Kaj zdaj?” odveč. Bolje nič sprememb kot sprememba na slabše.

  11. Optimalna in pravična rešitev nastale situacije bo mogoča šele, ko si bomo priznali, da to niso le ekonomska vprašanja in odgovornost ekonomistov. Neoliberalna ekonomija ne more reševati problemov, ki jih sama povzroča. To je tako absurdno, kot preganjanje mačka po prepiti noči s pivom.
    Kdaj bo vlada v reševanje problematike začela vključevati vso razpoložljivo inteligenco v tej državi? In zakaj jo ne?? Očitno je ve igri preveč interesov kapitala !!

  12. @BOTA: touche! To me je vedno zanimalo. Zakaj naj bi bili v taki ekipi le ekonomisti, prosim lepo? Zakaj ne kak antropolog, ki bo povedal, kako Slovenci kot narod reagiramo na ekonomske trike? Kalvinistični narodi nedvomno drugače kot krščanski, mar ne? Potem pa gredo Slovenci iz reverse control dominance self care družbe v ZDA, Kalifornijo, Silikonsko dolino in rečejo: e, mi bomo tudi tako! Kakšna budalost! Ameriško osnovno programiranje je precej drugačno od slovenskega. Znotraj tega je Kalifornija precej samosvoja, predvsem zaradi posledic hipi ideologije, znotraj Kalifornije pa Silikon spet … Ma, škoda besed. Skratka, prenašanje receptov iz kulture v kulturo ni tako enostavno, kot menijo ekonomisti in politiki.

  13. Spoštovani g. Damijan glede na ta vaš prispevek mi je sedaj dokončno jasno, da niste sposobni videti širše slike…pravzaprav ne veste kaj in koga bi zagovarjali….

  14. Proti.

    In dosledno bom proti vsemu kar zmanjšuje pravice delavcev.

    Namreč doslej še meni noben ekonomist ni pojasnil kako naj bom konkurenčen enemu Filipincu (kooperantu IKEE), ki dela popolnoma brez zaščitnih sredstev itd. Se pa čudim, da recimo ne vzamejo petih takih namesto enega Miča Mrkaiča in naj nam oni pojasnujejo kako moramo biti vedno bolj konkurenčni. Pet glav več ve, kot pa ena, pa še cenejše bodo se mi zdi.

  15. Berem komentarje … dno je še globoko pod nami, trenutno smo v prostem padu. Očitno se bodo glave zbistrile, ko treščimo ob trda tla.

    FYI, povprečna plača kitajskega delavca je 100$ na mesec, trdo prigaranih. Padanja proti tej številki ne bo ustavil nihče razen spremembe v naših glavah.

  16. najprej bi se rad opravičil predsedniku vlade, ker sem v slogu bližnjih in razumnih glasoval proti malemu delu.
    razlog ne tiči v nezaupanju v znanje koalicijskih mogotcev, vendar v bistvenih življenjskih željah katere so mi zdaj že zelo blizu…
    pred nekaj meseci sem po naključju pričel opravljati študenstko delo, ki je zavzemalo veliko različnih nujnih, drobnih in skrajno pomembnih ter na prvi pogled nejasnih opravkov… ker je delo večkrat potekalo med vikendom je bila moja urna postavka preko študenstke napotnice 5e/h. bil sem edini študent v velikem podjetju, vesel med veliko starejšimi in kislimi, ter živčnimi obrazi. zamenjal sem že smer in tudi vrstu študija, sem kot pravijo tipični ali večni študent ki se mu ne da učiti…
    ….
    do danes nisem imel za cocacolo… kaj šele brez cole…
    kaj so lepi čevlji, kravata.. niti ne vem koliko stane….
    v šoli so me profesorji zmerjali da sprašujem neumnosti… in da itak ne bo nič iz mene… da naj se izpišem… ter me tudi na silo spravili iz predavalnice zaradi mojih ostrih besed proti njihovem odnosu do znanja študentov… bmk za tvojo oceno če pa ne znaš štet je bilo zadnje kar sem izgovoril v prostorih šole…

    danes… delam cele dneve, v teh mesecih sem iz kislih obrazov privlekel vse sodelavce ki so bili presrečni da so me nekaj naučili, ter omogiliči da sem vsa malenkostna dela opravljal namesto njih…, tako danes preživim vsak dan, brez dopusta, brez malice, brez nadomesila za prevoz, kavo iz avtomata radi sodelavci počastijo, ter me prav tako pripeljejo in odpeljejo iz dela… življenje je pravljica ker lahko delam… na koncu meseca… že kar težko dojamem, koliko sem oddelal, da ne govorimo o znanju … in osebnem zadovoljstvu… ali denarju…
    ….
    v času ko slovenjia žari od argumentov kako je proračun premajhen, trg dela režejo študenti…. bi se rad zahvalil za vsak glas proti malemu delu… ne zaradi mene … zaradi gospe, ki je redno zaposlena z izobrazbo, odlikami, 35 letnimi izkušnjami, ki gara, kadar mora, nadure sešteva lahko samo v dopust, z urno postavko 3,4 e/uro, kateri lahko od moje plače, ki jo je dovolj prispevam za prevoz ali ji še posodim, saj z cc 860 e/mesec, kreditom in bresposelnim možem trepeta skozi mesec…
    g. Pahor, glasoval sem zanjo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

  17. Lepo, da mentor podpira mladjanega Pezdirja ampak mladec nas upokojence sse ni preprical. Dezela je na slepem tiru brez alternative po samo 20 let samostojnosti. Pocepnila je pri prvi krizi. Rajnka YU je veliko vecjih prezivela. Zdaj pa poslusam Potrca na SLO1 – OBUP!

  18. Pogumen prispevek, bravo in se enkrat bravo zanj!

    Analiza, s katero se lahko popolnoma poistovetim, kako pa zdaj naprej?

    To vprasanje je res kljucno, se tisto nekaj malega, kar bi vodilo iz krize, se nonsalantno in z racunico lobijev, ki imajo pri tem najvecji dobicek, zavrne!
    Ta zmaga ni niti Pirova niti kratkorocna, ker bo slo vse prej ali slej k vragu in bodo potrebne tako drasticne reforme, da si res ne predstavljam, kdo si bo tega upal, zagotovo ne opozicijska klovnarija, ki ji je le do oblasti in ki je ze pokazala in dokazala, cesa NI sposobna in cesa ne bo nikoli sposobna izpeljati, razen med ljudi vnasati sovrastvo, delitve in prekopavati grobove.

    Kaj zdaj?

    Zelo se strinjam s tistimi komentatorji, ki dvomijo, da so zato dovolj ekonomisti in politiki, ti so pripeljali tja, kjer smo- z bancnimi lobiji, ki so s svojimi spekulacijami papirjev dobesedno upropastili svet, na skorajsnje dno.

    Koliko pa do dna manjka, pa se bo videlo prej ali slej, in si kar predstavljam brezizhodnost situacije, ko ne bo niti za izplacila pokojnin in plac…

    Studentom je mesto v predavalnicah in potem na trgu dela z enakimi obveznostmi in enakimi pravicami vseh preostalih clanov druzbe.
    Tudi mi smo bili studentje, prav tako smo delali v pocitnicah,bili mizerno placani, pa sem si lahko privoscila celo kak tecaj tujega jezika v tujini, ne da bi rabila pomoc kogarkoli in od mature dalje starsi niso prispevali niti tolarja za moj studij in sem v roku dostudirala. Vedela sem, da se moram opreti zgolj nase in dati od sebe vse, da bom lahko v zivljenju dostojno prezivela. Da mi ne bo nihce pomagal, ce si ne bom sama.

    Motivi studenta, da cimprej konca s studijem in se zaposli, bi moral biti njegov prvi in najpomebnejsi motiv. dela pa ravno toliko, da kot student prezivi in dostudira v najkrajsem roku.
    S padcem teh reform se lepo nadaljuje izkoriscanje in bogatenje tistih, ki nudijo studentom mizerni zasluzek za nekaj evrov in se klobasa o ukinjanju pravic.

    Studentom je mesto v predavalnicah! Ali pa naj se zaposlijo, prihranijo denar in se vrnejo studirat.
    Jahati na dveh konjih hkrati se ne da!

  19. Hvala, Dragica!

    Hja, komentarji so odraz natanko tistega, o čemer govori moj komentar – nepripravljenost na kakršnekoli spremembe. Vsakdo vidi le svoj majhen lonček in pravi, da teh 3% (5%, 7%, itd.) že ne more vplivati na celoto.

    Točno tako je, ko na ministrstvu za finance pripravljajo proračun ali na ministrstvu za javno upravo simulacije števila zaposlenih in mase plač v javnem sektorju. Nato pridejo delegacije drugih ministrstev in na medsebojnih usklajevanjih dokazujejo, da če letos prav njihovo ministrstvo poveča planirane izdatke za 10% bolj kot druga ministrstva, to ne bo bistveno vplivalo na celoto.

    Sicer se da problem te ljudske aritmetike hitro uočiti z uporabo standardne (nepolitične) arimetike, vendar to ne pomaga pri “spregledanju”.

    Bo pa pomagal trdi pristanek, ki bo prinesel linearna zmanjševanja plač, socialnih pravic in števila zaposlenih. To imamo na Slovenskem verjetno še najraje. Pristanem na znižanje plače samo, če jo v enaki meri znižajo tudi sosedu. Slovenska folklora.

    Meni je načeloma lahko vseeno, tudi če gremo po tej trdi poti pod diktatom MDS in EK. Pravim le, da tako trnova pot ni nujna, da je s sprotnimi prilagoditvami mogoče bistveno ublažiti zadeve. Toda če ljudstvo večinsko želi trd pristanek v bankrotu države, pa naj. Spomini na čase Milke Planinc so že zdavnaj zbledeli.

  20. Mislim, da študente precej podcenjujemo. Po mojih izkušnjah so si ti vedno znali vrhunsko izračunati kaj je dobro za njihovo rit in kaj ne. Slabo plačani? Niti pod razno. Poznam precej zgodb, kjer v profesionalnem življenju nikoli ne bodo tako dobro zaslužili-govorim o neto izplačilu. In zakaj bi jih morale zanimati ostale družbene skupine, če pa je postalo vsakdanje slovensko opravilo varovanje svojih vrtičkov…trave je rekel Vojko v sosedstvu. In zakaj naj bi jih zanimala njihova penzija, če že leta, tudi na teh straneh, trobimo, da bodo današnje generacije bolj malo videle od svojih vplačil? In zakaj naj bi jih zanimale jahte študentskih servisov če jih (po feelingu) ne plačujejo iz svojega žepa, si pa ob status quo-ju zagotovijo otipljivo foro glede na konkurente za delovna mesta. To je nekaj takega kot, da si človek kljub želji ne bi kupil iPada, ker se Jobs vozi s private jetom. Price/performance je njihovo vodilo…koliko dela za koliko denarja. Je za študentsko prodajalko v kakšni zabačeni modni štacuni npr. tudi 4€ (čeprav močno dvomim, da kdo v LJ dela za ta denar) majhen denar, če pa v celem tednu vstopi pet strank, vmes pa se punca v miru uči. V NUK-u je nihče ne plačuje, da študira.

    O samem zakonu pa sledeče. Na raznih okroglih mizah zadnje čase poslušamo o veliki prenormiranosti Slovenije…evo, pred nami je najboljši najboljši primer. Omejevanje ovakvo, onakvo, navzol, navzgor, nova birokracija in zdravniški pregledi, izjeme in nebuloze, ki jih je omenil že @B. Z mojimi očmi se bo treba odločiti ali moramo študente nagrajevati, da študirajo, ker nam kao delajo uslugo ali to počno, da bodo čimbolj izkoristili svoje potenciale, desetletja delali na boljših delovnih mestih in vlekli boljše plače. In potem jim po možnosti še plačujemo štipendije v tujini…ti pa tam ostanejo for life. Vrhunska naložba,res. A kao nižjih profilov pa ne potrebujemo-poglejte malo oglase-in jih zato v ničemer ne beneficiramo?

    Da ne dužim, zame je vseeno bolje, kljub empatiji do upokojencev, brezposelnih in azilantov, da priznamo, da smo doživeli sistemsko totalko, se pravi preperelo zračnico zamenjati, morda še bolje kar cel avto, ne pa jo do onemoglosti flikati, ker nasl lahko pusti na cedilu na še neprimernejšem mestu…

    P.S. Še eno offtopic vprašanje za Vojka. Kaj bo z R.net po 1. maju, ko boš prevzel urednikovanje na Dnevniku? Bomo še brali tvoja remek djela ali bo Pavlin zahteval profesionalno 24/7 okupacijo z Dnevnikovimi vsebinami?

  21. Morda bi se dalo v zvezi z reformo dela in reformo pokojninskega sistema sposoditi si kaj od strica Marxa, ki je baje dejal, da oblika proizvajalnih sredstev definira proizvodne procese in družbene odnose.

    http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch04.htm
    Komunístični manifést, znan tudi kot Manifest komunistične stranke je bil objavljen 21. februarja 1848. Izvleček::

    »Pred našimi očmi poteka podobno gibanje. Buržuazni proizvodni in prometni odnosi, buržuazni lastninski odnosi, moderna boržuazna družba, ki je pričarala tako silna proizvajalna in prometna sredstva, je podobna čarovniku, ki ne more več obvladovati podzemljskih sil, ki jih je sam proklical. Že desetletja je zgodovina industrije in trgovine le zgodovina upora modernih proizvajalnih sil proti modernim proizvodnim odnosom, proti lastninskim odnosom, ki so življenski pogoj buržoazije in njenega gospostva. Zadostuje, da omenimo trgovske krize, ki s svojim periodičnim ponavljanjem čedalje bolj preteče ogrožajo obstoj vse buržoazne družbe. Ob trgovinskih krizah se redno uničuje velik del ne le izdelanih proizvodov, temveč tudi že ustvarjenih proizvajalnih sil. Ob krizah izbruhne družbena epidemija, ki bi se vsem prejšnjim dobam zdela nesmiselna – epidemija hiperprodukcije. Družba zdrkne nenadno nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta ji lakota in splošna uničevalna vojna spodrezali vsa življenska sredstva; zdi se, kakor da sta industrija in trgovina uničeni, in zakaj? Zato ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. Proizvajalne sile s katerimi razpolaga, ne pospešujejo več razvoja buržoaznih lastninskih odnosov; nasprotno, postale so presilne za te odnose, ti odnosi zavirajo njihov razvoj; in kakor hitro premagajo proizvajalne sile to oviro, spravijo v nered vso buržuazno družbo, ogrožajo obstoj buržoazne lastnine. Buržoazni odnosi so postali pretesni, da bi lahko dosegli bogastvo, ki so ga ustvarili. – S čim premaguje buržoazija krize? Na eni strani s prisilnim uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, na drugi strani z osvajanjem novih in s temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še bolj vsestranske in silnejše krize ter zmanjšuje sredstva za preprečevanje teh kriz.
    Orožje, s katerim je buržoazija zrušila fevdalizem, se zdaj obrača proti njej sami.
    Buržoazija pa je skovala ne le orožje, ki ji prinaša smrt, rodila je tudi ljudi, ki bodo to orožje uporabljali – moderne delavce, PROLETARCE.
    V isti meri, kakor se razvija buržoazija, to je kapital, v isti meri se razvija proletariat, razred modernih delavcev, ki živijo le tako dolgo, dokler dobivajo delo, in ki dobivajo delo le tako dolgo, dokler množi njihovo delo kapital. ti delavci, ki se morajo prodajati po kosu, so blago kakor vsak drug trgovski predmet in torej prav tako podvrženi vsem slučajnostim konkurence, vsem nihanjem trga.
    Delo proletarcev je s čedalje širšo uporabo strojev in z delitvijo dela izgubilo vsak samostojni značaj in s tem vsako mikavnost za delavca. Delavec postaja zgolj pritiklina stroja, od katerega se zahteva le najenostavnejša, najenoličnejša ročnost, ki se je je najlažje naučiti. Stroški, ki jih povzroča delavec, se omejujejo zato skoraj le na življenske potrebščine, ki jih delavec potrebuje za svoje prehranjevanje in razmnoževanje svojega rodu. Cena blaga, torej tudi dela, pa je enaka njegovim proizvajalnim stroškom. V isti meri, v kateri se veča zoprnost dela, se torej manjša mezda. Še več, v isti meri, v kateri se množe stroji in delitev dela, v isti meri se veča tudi množina dela – bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s povečanjem dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itd.«

    Ali nismo mi vsi zgrešili bistva našega položaja in stanja v današnjem svetu. Ali se niso povsem spremenila proizvajalna sredstva ter lastnina le-teh in dobesednost strica Marxa ni pot? Da, in če so se, so se spremenili tudi družbeni odnosi in položaj proizvajalcev in lastnikov proizvajalnih sredstev. Ali imamo danes še klasične delavce, takoimenovan proletariat. Težko bi temu pritrdili. In zakaj potem rinemo družbene odnose in delo kot tako na vsak način v čas pospešene industrializacije in v obdobje delavca kot pritikline stroja ter vznik kot posledica bojev za delavske pravice države-pestunje s pokojninsko-invalidsko in zdravstveno blagajno.

    Kako so se spremenila proizvajalna sredstva, lastništvo proizvajalnih sredstev ter posledično družbeni odnosi, ali so se? Izvleček:
    http://www.revija.mojedelo.com/hr/cba-inside-ozadje-skrivanja-informacij-in-patentiranja-645.aspx

    Individualno lastništvo proizvajalnih sredstev
    Ravno individualno lastništvo proizvajalnih sredstev je tista značilnost družbe znanja, ki bo najbolj destabilizirala sedanje družbene sisteme, saj dejansko pomeni konec debate o levici in desnici. Osnova marksizma oz. levičarjev je boj delavskega razreda za lastništvo nad proizvajalnimi sredstvi. Nasprotno pa se desnica oz. kapitalisti borijo za lastništvo nad kapitalom. Tega boja je s prihodom družbe znanja konec, saj so proizvajalna sredstva v tej novi družbeni ureditvi namreč možgani oz. znanje zaposlenih. To dejansko pomeni, da zaposleni ob koncu dela odhajajo domov s proizvajalnimi sredstvi. Kapitalistom sicer ostajajo kapital in njihove tovarne, glavna proizvajalna sredstva pa jih vsako popoldne zapustijo. Še vedno torej imamo koncept kapitala, ki pa je daleč od tega, da bi bil osrednja kvaliteta. Takšna družba seveda ni več kapitalistična. Nov izziv za lastnike kapitala v družbi znanja je problem, kako glavna proizvajalna sredstva pripraviti do tega, da se vsako jutro vračajo v službo. S tem lahko pojasnimo, zakaj se menedžment premika v smeri, kjer je središčni element človek. Gre za vprašanje preživetja mnogim podjetjem, saj nočejo izgubiti svojih najboljših proizvajalnih sredstev. Postopoma torej doživljamo ponovno renesanso menedžmenta. Kljub vsemu pa človeški možgani sami po sebi niso produktivni in morajo, če želijo ustvarjati novo vrednost, sodelovati. Sodelovanje med ljudmi je osnovni vzrok tolikih diskusij o mrežah. Orodja, ki v tej novi družbi ustvarjajo novo vrednost, so ravno mreže kreativnih ljudi.
    Človeški kapital v središču
    Človeški kapital je v družbi znanja najpomembnejša vrednota – vrednost (opomba moja). Mnogo kapitalistov je to spoznalo z izkušnjami, ponavadi šele takrat, ko so izgubili najboljše strokovnjake v podjetju. Velikokrat so torej prisiljeni popolnoma spremeniti svoj slog menedžmenta. Govorimo o optimističnem scenariju, ki se na srečo tudi pogosto dogaja. Določena podjetja so zaradi tržnih pritiskov prisiljena opustiti prakse novega menedžmenta in se vrniti k staremu, vertikalnemu in kratkoročno dobičkonosnemu menedžmentu. Kljub vsemu pa v prihodnosti takšna praksa ne pride v poštev. V zakup moramo resno vzeti tudi scenarij, ki temelji na spreminjanju ljudi na podlagi t.i »life inženiringa«, ki bo spremenil naravo ljudi, da bo prilagojena tehnološkemu sistemu. Andrew Kimbrell, ustanovitelj tehnološkega centra ICTA (www.icta.org) v Washingtonu, DC, pravi: »Korporacije, akademske sfere in raziskovalci se počasi začenjajo zavedati, da sedanja tehnologija ni združljiva z življenjem. Da bi se uspešno spopadli s to zgodovinsko dilemo, so različni tehnoutopisti in njihovi korporativni sponzorji začrtali smernice dih jemajoče spodbude. Ta spodbuda ne temelji na tem, da bi spremenili obstoječo tehnologijo, ki bi se bolje prilegala potrebam ljudi, ampak na želji ustvarjanja življenja oz. ljudi, ki bi se bolje prilegali tehnološkemu sistemu. V tem srhljivem kontekstu lahko vidimo ogromen pomen sedanjega napredka in revolucij v tehnološkem razvoj
    Človeški kapital je v družbi znanja najpomembnejša vrednota – vrednost (opomba moja). Mnogo kapitalistov je to spoznalo z izkušnjami, ponavadi šele takrat, ko so izgubili najboljše strokovnjake v podjetju.”
    “Blagovna znamka, ki ima za moto etične vrednote – vrednosti (opomba moja), si ne more privoščiti, da bi svoj produkt obravnavala kot materialni objekt.”

    Dr. Mark Luyckx Ghisi

    Če sta bili sprva pokojninsko-invalidska in zdravstvena blagajna dobra rešitev, ki je omogočila delavcem znosnejše bivanje in življenje zlasti v času bolezni in po odhodu v status upokojenca, pa se je danes ta sistem razrasel v požrešno žival pod okriljem države, ki golta neizmerna sredstva in vrača posamezniku, ki jo je ves čas delovne dobe obilno »hranil«, drobtinice in še te ob stalni grožnji in tarnanju, da je malha prazna.

    Zamislimo si, da bi vsak posameznik v času delovne dobe mesečno vplačeval na svoj osebni bančni račun isti znesek, kot ga zdaj odvaja v pokojninsko-invalidsko in zdravstveno blagajno v imenu delavca delojemalec – odtrga mu od njegove bruto plače. Čeprav nisem spretna s številkami, pa moj grob izračun da za 40 let delovne dobe neverjetno vsoto brez obresti pri plačilu 200 EU/m 96.000 EU; pa recimo, da zaradi solidarnosti prispeva oseba 10 % v solidarnostno blagajno za tiste, ki so deprimirani kakor koli že v višini 9.600 EU, ostane posamezniku še vedno 86.400 EU in če živi po upokojitvi še maksimalno 30 let je to 239 EU/m, pri življenjski dobi še 20 let 358 EU/m; vse brez obresti. Upoštevati je potrebno še vplačila družinskih članov, ki pripadejo po smrti ostalim družinskim članom ob tem, da bi bilo v tem primeru zdravstvo občutno cenejše, saj se ne bi razmetavalo z denarjem iz nikogaršnje zdravstvene blagajne in upokojenec, ki bi užival pokojnino iz svojih sredstev, ne bi bil vezan niti ozemeljsko niti kako drugače z raznimi ovirami in težavami pri morebitni zaposlitvi, razen tega bi lahko odšel v pokoj, kadar bi se mu zahotelo. Banke bi imele na voljo ogromno sredstev za pametno kreditiranje podjetnikom in potrošnikom itd.

    O prenehanju države-pestunje ter prehodu v cca 30 letih na individualno vplačevanje/varčevanje za pokojnine in zdravstvo razmišljajo tudi ekonomisti v okviru inštituta »Ludwig von Mises Institute« in še posebej dr. George Reisman.

    How to Eliminate Social Security and Medicare
    by George Reisman on April 8, 2011

    http://mises.org/daily/5191

    Izvlečka:
    »Expenditures under the Social Security and Medicare programs account for approximately one-third of total federal government spending.[1]It is obvious that any major reduction in government spending requires major reductions in spending for these programs. Unfortunately, Social Security and Medicare are generally regarded as sacred and thus virtually untouchable, with the result that few if any proposals have been made that would greatly reduce the spending they entail.[2]«
    »At present, the age at which full — “normal” — Social Security benefits can be obtained, given the individual’s lifetime earnings and contributions to the system up to that time, is 66. This represents an increase of 1 year from the age in force from the system’s inception until 2003, at which time it was increased by 2 months, reaching 66 after a series of 5 more 2-month increases in the years 2004–2008. Commencing in 2021, the full-benefit retirement age is scheduled to begin increasing by a second series of 2-month additions, until a full-benefit retirement age of 67 is reached in 2027.«

    »If we want to protect the value of individual human life, particularly in old age, when it is most vulnerable, we must reverse direction and start dismantling Social Security and Medicare, two potentially deadly collectivist institutions. We must restore to the individual the responsibility and the power to determine his own future through forethought and saving. The individual must have his own individual property with the freedom to use it for his own well-being, as he sees fit. Government officials must be barred from the process.«

    Torej, ali ni že skrajni čas, da spremenimo paradigmo o delu in pravicah iz dela v okviru države-pestunje in se v času informacijske dobe 21. stoletja in dobe, ki ji sledi – medplanetne in galaksijske poselitve Zemljanov – emancipiramo do te mere, da bomo postopoma zmanjševali vlogo države v vsakdanjem bivanju in življenju, še zlasti vlogo požrešne ohrne države-pestunje!
    Vse oblike dela/zaposlitve pa naj ureja en zakon Zakon o delovnih razmerjih v okviru Ministrstva za gospodarstvo!

  22. To da sem egoist in da gledam samo za svoj vrtiček, me je naučil sistem, za katerega sem se odločil na nekem plebiscitu v prejšnjem tisočletju. Verjetno pa ne bom takšen egoist, ko bom na svoj TRR dobil kakšen miljonček ojrov.

    Meni je popolnoma vseeno ali naša barka nasede pri moji polni zavesti ali pri moji popolni nezavesti.

  23. @jože p. damijan,

    dober dan, hvala ti, da si se navezal na moj komentar.
    Ves, ti v prispevkih fasciniras s konkretnim poznavanjem detajlov v neki kriticni situaciji in potem jih znas prenesti v sirsi spekter dogajanja.
    npr, ko je bil moz veleposlanik – v casu treh ali stirih razlicnih premierov – smo imeli vire informacij zelo sirokega spektra in ocene kriticnih strokovnjakov do Slovenije, vecinoma tujih strokovnjakov, ki so se po sluzbeni dolznosti ukvarjali z nami – tvoje ocene in analize si s temi podajajo roko, posebno, ko posegas nazaj in se ne morem nacuditi, kako dober vpogled in kriticno oko imas na politike ( kot aktivnosti, ne kot ljudi) razlicnih premierov.

    Vceraj sem malo potipala pri belgijskih studentih o njihovih pravicah in obveznostih, recimo solnina na akademsko leto je 860 evrov, ne glede na to, ali gre za ULB ( drzavna univerza v Bruslju ) ali privatna UCL ( katoliska luvenska univerza)
    Pravice do dela so skrajno omejene, od dela se placujejo davki, imajo pa bonitete druzine, ki so socialno ogrozene, tisti studentje placajo manj oz glede na druzinsko situacijo primerno njihovim prihodkom.
    Tudi spanski studentje so zelo omejeni, delodajalec ne more zaposliti studenta s statusom; zaposli ga kot delavca in od tega placuje davek in vse prispevke, tako da je Slovenija lovila v tej zakonodaji ostale clanice, ki imajo to ze leta in leta urejeno podobno predlogu, ki je propadel pri nas oz se bolj restriktivno.

    @ Anika,
    zelo zelo zanimivo razmisljanje si prinesla. Vedno te z zanimanjem preberem.

  24. v kolikor se razgledi poslavljajo pa dajmo še kakšno pripomniti pod, sedaj že udomačenem, izmišljenim imenom.
    Modrovanje ni več potrebno – vlada mora odstopiti.
    ne razumem kalimerovstv avtorja pričujočega zapisa, saj gre za enega od tistih, ki so množico že od osamosvojitve naprej učili, kako je njihova blagor povezana z logističnimi centri, reflektorji v noči, tovornjaki in vlaki s smeri kijev – barcelona, plinovodi, naftovodi, veleluko koper, megalogistično ploščadjo na prekmurski rodovitni zemlji,.. usluge namesto visokotehnološke proizvodnje, to da je moderna družna (malo morgen, popolnoma zgrešeno). Danes ugotavljati, da nam je slovencem potapljanje najlažje v kolikor ni nobenega rešilnega čolna, ki lahko pomeni, da sami, kot slabi plavalci ne pridemo nanj, sosed pa mogoče priplava do njega in še, bog ne daj, preživi,..? mazzini o tem spiše marsikatero naravnost briliantno in od vseh nas suepriorno(pa ustreli mimogrede tudi še kakšnega kozla, kot je bila tista o bosancih, ki so njegovo kramo, namesto na odpad odpeljali v prvi jarek na barju, samo on tega ni hotel videti). Del problema v naši družbi je slovenska ekonomska šola, ki je prevladala nad tehniškim razumom, medtem ko je vsepovsod kjer prevladuje zdrava pamet ravno obratno. In to je to, ko so šle v maloro, ob in po osamosvojitvi, družbe s staro proizvodnjo, ki bi jo “pamet” morala modernizirati in ne uničiti je šla v maloro tudi možnost, da bi maso naučili, da od blodenj o treh avtih s katerimi se celi dan voziš gor in dol (postale so realnost) ne moreš graditi temelj moderni družbi, ki uporablja pamet pri izzivih modernega časa.
    kakšen anikin komentar bom pogrešal, ki je silil še h kakšnemu nebodigatreba dodatnemu branju o, no vsaj bontonu, obnašanju ljudi.
    osladnih prikimavanj pa je bilo hvala bogu na tem mestu bolj malo.
    na svoji strani pa sem, še enkrat hvala bogu, ostajal osamljen. če parafraziram alpsko filozofijo raznih zaplotnikov, humarjev (samo plezati so hoteli), “pa samo živali sem imel neskončno rad”.

  25. @Dragica
    Hvala za Vašo pozornost in naklonjenost. Strinjam se z Vašo oceno prispevkov prof.dr. Jožeta P. Damijana. Sve dobro tam “zunaj” in morda se kdaj srečava, kdo ve?

    @james
    James, James Poet, niste ostajali tako osamljeni, kljub Vaši usmerjeni trdovratni vztrajnosti, čeprav imate deloma seveda prav, a ne moremo se vrniti v srednji vek, ampak ustvariti z modrostjo in ontološkim – ne s statistično-matematičnim – pristopom k znanosti in/ali umetnosti človeku, živalim in rastlinam ter kameninam primerno bivanje in življenje na Zemlji. Kdo ve, kaj vse vpliva na nas, morda tudi kozmična radiacija in menjava eonov; nehali smo se ozirati v zvezdno nebo s prostim očesom, sicer pa so se tudi zvezdice bolj ali manj poskrile pred človeško (ne)umnostjo. Vse dobro, Anika

  26. No, ker vsi ugotavljamo, da gre država k vragu, mislim, da je edini način, da se začnemo malce bolj konkretno pogovarjati o konkretnih problemih – na podlagi vsebine, ne pa slabo prikritega egoizma in spektakularnega nepoznavanja problematike, ki veje tako iz številnih komentarjev, kot tudi iz izida referenduma. Po vrsti:

    @Sonja, “delala sem preko študenta v podjetju, kjer so me potem zaposlili”. Dobro za vas, ampak (i) če ste delali polni delovni čas preko študenta, je bilo to že takrat nelegalno (tako odločilo delovno sodišče, ki je stevardesam Adrie, ki so po 8 let delale preko študenta, priznalo delovno razmerje za nazaj), in (ii) verjetno ste delali že kar nekaj časa nazaj, ker delodajalci danes le redko zaposlijo kogarkoli, raje študente, ko jim poteče status, nadomestijo z novimi študenti. Razlika v obdavčitvi je prevelika. Glede “marginalnih” 3 % je odgovoril že JPD, vendar nikakor ne gre za marginalno, gre za temeljno nepoštenost glede dostopa do dela – zakaj bi lahko nekdo s statusom plačal skoraj nič davkov, nekdo brez (recimo delavci v Muri) pa skoraj 60% davke na svoje delo?

    @zirosi: “napad na nekoga, ki se ne more braniti”. Ta je pa dobra. Študentski lobi je eden od najmočnejših v državi, kolikor vem je prišlo celo do metanja kock v parlament, izid referenduma pa tudi pove svoje. Kdo je tu nemočen?

    @Aleš K. “Kdo bi imel kaj od tega? Samo država, nihče drug!” Ste se kdaj vprašali, kdo je “država”? Kdo plačuje ceste, po katerih se vozite, bolnice, v katerih se zdravite? Sicer pa trditev ne drži – korist od novega zakona bi imeli predvsem vsi tisti, ki bi se lahko zaradi omejitve dela študentov lahko redno zaposlili z vsemi pravicami (obseg študentskega dela se šteje v desettisočih delovnih mestih), torej predvsem brezposelni.

    @Mitja, “pri meni dela 30% študentov, po novem bi dobili delo le po zvezah”. Ja, ravno to je problem. Tudi po novem zakonu bi lahko delali, le da bi plačali tudi prispevke. Če pa delajo polni čas, pa bi jih tako ali tako morali zaposliti redno. Kdo dobi ali bi dobil delo pa se predlagano reformo nima zveze – tudi sedaj študenti tipično dobijo delo preko zvez.

    @BOTA, “niso samo ekonomska vprašanja, neoliberalni kapital”. Študentsko ali melo delo je le ekonomsko vprašanje, vse ostalo je zavajanje, ker ljudje delajo iz ekonomskih razlogov. Res je, debata ni samo za ekonomiste, vendar vsaj nekaj ekonomskega znanja pa le zahteva (nič takega, kar se ne bi moglo razbrati z branjem časopisov). Težav z brezposelnostjo, ki so v ozadju te polemike, pa ni povzročil neoliberalni kapital, ampak demografska eksplozija v Afriki in Aziji, zaradi katere je na svetu neskočno delavcev, ki delajo za izjemno nizke plače, zato se proizvodnja masovno seli tja – več ljudi konkurira za vse manj delovnih mest. Tu Slovenija ne more nič, lahko le upa, da njena podjetja začnejo proizvajati nekaj, kar je na nadpovprečno.

    @VL “kako naj bom konkurenčen Filipincu” – z glasovanjem proti vsemu že ne, lahko samo s preusmeritvijo proizvodnje v izdelke z višjo dodano vrednostjo in ustanavljanjem novih podjetij. Za višji standard so potrebni kapitalisti in inovatorji, ne sindikalisti – ti še nikomur niso zagotovili dela.

    @MMM “mladci upokojencev niso prepričali”. Škoda, novi zakon bi ravno najbolj koristil upokojencem, ker bi študenti po novem plačevali pokojninske prispevke, ZPIZ bi tako imel več denarja za pokojnine. Enaka logika velja za pokojninsko reformo – prvi bi jo morali podpreti upokojenci, ker se z višanjem upokojitvene starosti omeji “dotok” novih upokojencev.

    @VL “da sem egoist, me je naučil sistem, meni je vseeno” – da razmišljate kot egoist, ste se odločili samostojno, verjamem pa, da propaganda sindikalistov in študentskih servisov z apeliranjem na egoizem naredi svoje. Da vam je vseeno, je vaša pravica, le da se potem nimate pritoževati nad čemerkoli.

    Za konec Vojku čestitke za imenovanje – če bo Dnevnik po novem vsaj pol tako dober kot Razgledi, bomo naredili velik korak naprej v medijih in dojemanju naših problemov. Rešitev Sovenije je samo to, kar mislim, da zastopajo Razgledi – znanje, informirana debata in predvsem absolutna mnenjska neodvisnost. In še enkrat znanje, znanje, znanje….

  27. V Dnevniku bomo lahko verjetno brali še več Jožeta P. Damijana, Mastena, Mazzinija in drugih neodvisnih znalcev, katerih recepti pa so tako odvisni od sprejemanja neoliberalne optike, da se v drugačni perspektivi izkažejo kot neznanje, neinformirana debata in absolutna mnenjska odvisnost.

  28. @Anika, z veseljem, na mojem blogu je moj mail, pa tudi Vojko ga ima:)

    Ker so Razgledi ze dolgo casa moje prvo in najbolj zanimivo in za mene dalec najbolj kvalitetno branje – ostalih medijev ne spremljam veliko, Vojkotu pa cestitam, ceprav ne vem, za kaj tocno je bil imenovan pri Dnevniku.

    @Tomaz,

    je hudo, kaj?
    ce bodo avtorji, ki jih omenjas, res vec v tiskanih izdajah Dnevnika, bo Slovenija veliko pridobila v kriticnem razmisljanju. Pozdravljam tvojo idejo!

    Razmisljati kriticno in ob tem argumentirano nizati dejstva, je najboljsa poptnica (pre)vzgoji druzbe, ki se utaplja v temah, ki so zanjo irelevantne in nonsalantno obravnava teme, dejstva, ko so zanjo kljucne oz jih niti vecina razume ne.

    Biti Ucitelj je lepa, a velika odgovornost.

  29. @andrejm

    Hm, kako bom konkurenčen indijskemu sistemcu (to kar je pač moj poklic)? Vsa izvajanja ekonomistov temeljijo na tem, da sta pamet in znanje samo tukaj (na zahodu) in nikjer drugje. Kruta realnost pa je takšna, da je na zahodu vedno več revežev (in to ni uspešna ekonomija). Enostavno je prekvalificirat inženirja v krojača, obratno je malo težje, če ne celo nemogoče. Skratka, še vedno ne vidim vsaj neke vizije razvoja ali neke poti iz te krize, ki bi naredila družbo bogatejšo. Vsako leto večji BDP ne pomeni večanja bogastva.

    In še enkrat – egoizma me je naučil sistem za katerega semglasoval na plebiscitu in ne sindikalisti ali študenti. Pa naj bo celo takšen primer – egoisti smo že s tem, da uničujemo naravo in to vsak dan huje, otrokom bomo zapustili sodobne nakupovalne centre sredi betonskih džungel. Kakšna kazen bi recimo bila primerna za firmo Tepco in njene direktorje?

    Kritiziram lahko, ker plačujem davke in ker celo hodim na volitve.

  30. @AndrejM, študentje so v demokratičnemu kontekstu bolj marginalizirani od ciganov. V tem smislu je šlo dobesedno za sesuvanje te bande (beri: za razbitje študentskega lobija). K sreči je situacija taka, da to ni uspelo.

    Heheh – mogoče so se Egipčani učili pri naših?

    Mogoče pomaga bližina tistih računskih nalog: kdaj dobiš večji kos jabolka, če ga poješ sam, ali če ga deliš s tremi lačnimi?

  31. Zelo dober članek. Vidim tragiko drugje. Kaj pomaga, če enakomisleči beremo in pritrdimo tem mislim v tem članku? Če se enakomisleči strinjamo? Ko pa je preveč ljudstva nizkozavednega. Ki se ne zaveda teh resničnih misli v tem članku? Ki se ne zaveda resnosti položaja? Ravno t’ako nizkozavedno ljudstvo ne pozna resnične vsebine teh izsiljenih referendumov in naseda zavajajočemu populizmu opozicijskih politikantov in sindikatov in naseda demagogiji Janeza Janše. V tem ne vidim edino problema, v tem nezavedanju večine vidim vso tragiko nezavidljivega položaja vladajoče koalicije. Pa je v Vladi RS toliko izobraženih strokovnjakov, tudi mnogo doktorjev znanosti, ki pa niso politiki. Če pustimo ob strani neodločnost in ustrežljivost predsednika vlade Boruta Pahorja.

%d bloggers like this: