Leta tečejo, mi pa še vedno zganjamo nacionalno histerijo ob Mercatorju

Slovenija je res ena odmrla mlakuža. Imam občutek, da če bi se dal zamrzniti za deset let, se ob odmrznitvi ne bi ničesar spremenilo. Pred skoraj dvema letoma in pol sem napisal naslednje stavke: “Mercator je izjemno pomemben za Slovenijo. Toda ne mešajmo pojmov. Tudi Spar, Tuš, Leclerc in drugi trgovci so pomembni za Slovenijo. Ker nam omogočajo nakup dobrin, ki jih potrebujemo, ker zaposlujejo tolikšno število trgovcev in ker omogočajo delovna mesta tudi njihovim dobaviteljem. Toda ali je Mercator tako super pomemben, da je njegova struktura lastništva ključnega pomena za Slovenijo? Bo v Mercatorju kaj manj delovnih mest, če bo Pivovarno Laško v lastništvu Mercatorja zamenjal nekdo drug? Bodo slovenski potrošniki zaradi tega kaj na slabšem, so sploh opazili vpliv spremembe lastništva leta 2005 na kvaliteto storitev in cene izdelkov v Mercatorju? Bodo na slabšem dobavitelji Mercatorja, bo zaradi tega prišlo do propada cele serije slovenskih živilskih podjetij?

Kot vidimo, se od takrat ni spremenilo skoraj nič. Mercator se spet prodaja, bedasti finančni minister zbira sile za obrambo “nacionalnega dragulja”, domači dobavitelji pa jamrajo, da jih bo konec, če Mercator zamenja lastnika. No, so določene spremembe v podrobnostih. Prvič, leta 2008 je s prodajo Mercatorja grozil tedanji revolveraš Boško Šrot, da bi mu banke refinancirale kredite. Danes pa Mercatorja ne prodaja več samo Laško, ampak je načeloma naprodaj več kot 58% Mercatorja. Skupina Pivovarna Laško prodaja 23,3-odstotni delež, banke pa imajo v lasti ali zaplenjenih za 35,5% delnic Mercatorja.

Razlika je v tem, da Laščani Mercator morajo prodati, sicer bo skupina kmalu morala razglasiti insolventnost (že tako kljub moratoriju na odplačevanje nakopičenih dolgov ne vidijo možnosti preživetja). Svoj 10,75-odstotni delež v Mercatorju mora nujno prodati tudi NLB, če se želi rešiti tega mrtvega bremena v svojih bilancah in se rešiti nasploh. NLB ne bo mogla začeti kreditirati, dokler ne bo mrtvih lastniških deležev zamenjala za bolj likvidna sredstva. Podobno velja za ostale banke z Unicreditom na čelu, ki so Istrabenzu in Laškemu zaplenile delnice Mercatorja. Zdaj se pa odločite: želite, da banke kreditirajo gospodarstvo ali da so lastnice podjetij?

Drugič, naš bedasti finančni minister še vedno bluzi o “sovražnih prevzemih” in zbira nacionalne sile za obrambo Mercatorja. Če se je pred dvema letoma še lahko delal, da bo zbral konzorcij zavednih slovenskih podjetij, da kupijo Mercator, danes tega več ne more. Ostalo je bore malo solventnih in finančno sposobnih podjetij v pretežno domači lasti. Država pa, tudi če bi si še tako želela in smela, tega finančno ne zmore. Še za dokapitalizacijo NLB nima denarja. Res smola.

In tretjič, domači dobavitelji po eni strani jamrajo, da jih Mercator neživljenjsko stiska in iščejo zaščito države pred njim, po drugi strani pa so očitno tako nekonkurenčni in nesposobni, da druge izbire kot “smrti v Mercatorjevem žrelu” ne vidijo. Leta 2008 sem napisal, da “slovenska živilska podjetja svojega preživetja in razvoja ne morejo utemeljiti na Mercatorju. Preživela in rasla bodo le, če bodo uspela razvijati odlične in cenovno konkurenčne izdelke ter jih znala prodajati po vsej Evropi.

Nič od tega se na žalost ne dogaja, slovenski živilski dobavitelji še naprej pospešeno izumirajo kljub Mercatorju v slovenski lasti. Mipa in Pomurke ni več, skupina Laško je tik pred stečajem, Droga Kolinska je najprej tujcem (!) razprodala svoje najboljše blagovne znamke, nato so jo v vsesplošni histeriji prodali hrvaškemu Atlanticu. Noben Mercator, četudi te ne stiska z nečloveškimi maržami, ne more pomagati, če menedžerje živilskih podjetij bolj kot vizija razvoja lastnih izdelkov in uveljavljanje blagovnih znamk zanima, kako bi privatizirali podjetje.

Res ne razumem, zakaj se moramo ukvarjati s strukturo lastništva nekega trgovskega podjetja. Prav nobene razlike ne bo, če bo avstrijski, slovenski, francoski ali hrvaški. Vas kaj moti, da kupujete v nizozemsko-avstrijskem Intersparu, francoskem Leclercu, nemško-avstrijskem Hoferju? Ste kaj bolj srečni, da lahko kupujete v slovenskem Mercatorju ali Tušu (sploh veste, ali je ta res slovenski?)? Ne, zato ker vas zanima kakovost izdelkov in sprejemljivost cene, ne glede na to, ali vam jo proda slovenska trgovka, ki dela za slovenskega ali katerega tujega lastnika. Večina izmed nas ima zelo jasno strukturirano košarico dobrin glede na trgovce. Se bojite, da ne boste mogli kasneje v “tujem” Mercatorju več kupiti slovenskih izdelkov? Ha, le zakaj pa jih lahko kupujete v tujem Intersparu, Leclercu, Hoferju? Zato, ker se trgovci potrudijo, da dajo na police tiste izdelke, po katerih povprašujete. Če si želite alpskega mleka od Ljubljanskih mlekarn ali zdaj hrvaške kokte, jo boste na policah našli tako v domačih kot “tujih” trgovinah pri nas. Podobno velja za pivo, vode itd. Da o mesu ali kruhu ne govorimo.

Pri vsej zgodbi okrog Mercatorja imam občutek, da gre bolj za problem ega, ker trenutno po Mercatorju najbolj povprašujejo tisti Hrvati. Hja, kdo drug pa bi hotel toliko plačati, da bi prišel na trg z dvema milijonoma prebivalcev?! Samo nekomu iz tega geografskega področja je v interesu, da združi, konsolidira in ustvari sinergije trgovcev in dobaviteljev iz tega področja. Očitno Avstrijcev, Italijanov, Nemcev in Francozov to ne zanima. Kar veliko pove o nacionalnem pomenu Mercatorja.

In da se razumemo: ne navijam za prodajo Mercatorja, prav vseeno mi je, za katerega lastnika bo delala moja lokalna trgovka, pri kateri kupujem živila. Le nehajmo zganjati nacionalno histerijo okrog tega in se končno posvetimo temu, kako bomo pognali gospodarsko rast, da si bomo prebivalci te države sploh lahko še privoščili kaj kupovati.

____
* Tekst je izvirno objavljen v Financah.

13 responses

  1. ”Le nehajmo zganjati nacionalno histerijo okrog tega in se končno posvetimo temu, kako bomo pognali gospodarsko rast, da si bomo prebivalci te države sploh lahko še privoščili kaj kupovati.”

    Se močno strinjam! In teme raznih arhivov in podobnega v trenutni gospodarski situaciji oz. blagostanju(bolje rečeno blagomizeriji) res ne morejo biti top tema o kateri se na dolgo in široko sedaj debatira po medijih…

  2. Ne kupujem v Merkatorju, nimam Interneta pri Telekomu, nimam računa pri NKBM ali NLB, nimam mobitela pri Mobitelu. Čim vidim, da je nekaj v posredni ali neposredni večinski državni lasti, se temu izognem, če se le da. Ker ne podpiram monopole in lenuhe, ki delajo v monopolih. In ker ne podpiram wanna be menedžerje, ki se v teh monopolnih podjetjih postavljajo po politični liniji.

    Ampak, večina ljudi razmišlja drugače in se z veseljem pušča odirati. In v naši dragi Sloveniji bo še naprej tako, pa četudi JPD napiše najboljše argumente na svetu proti temu.

    Mene ne moti, da se nekdo pusti odirati. Problem je v tem, da nas solidarno oderejo vse, tudi tiste, ki temu nasprotujemo. Zakaj ne bi g. Križanič, g. Mencinger in ostali častilci nacionalnega interesa SAMI ponudili za Merkatorjeve delnice nejvišjo ceno in ga sami tudi KUPILI? Ne, oni ga bodo kupili z denarjem nas vseh, brez našega soglasja. Kakor pravijo najresnejši kandidati za prevzem Merkatorja: Lako je s tuđim k**** koprive mlatit.

  3. Kratkovidno, kratkovidno in še enkrat kratkovidno.
    Ko bo Mercator prodan, bo zgodba končana. Takrat bo odločal Agrokor. In če bo Agrokor rekel, da bo Jamnica zavzela glavno mesto na polici, pred Radensko, potem tako bo in pika. TRENUTNE želje potrošnika gor ali dol. Se bomo pač počasi navadli kupovati nek drug podoben izdelek, ki pa bo proizveden na Hrvaškem in ne v Sloveniji, ter počasi pozabili na Radensko. Big deal, bi rekel Damjan, glavno, da je potrošnik zadovoljen.
    Ljudje smo očitno postavljeni samo še v vlogo potrošnika. Proizvaja pa kdo? Marsovci? Kako pa ljudje dobijo denar za potrošnjo?
    Radenska je samo primer, ker ima Agrokor v lasti Jamnico.Ima pa tudi še mnoge druge blagovne znamke. In velika verjetnost je, da bodo favorizirane njihove blagovne znamke.
    Zakaj se največ hrvaških blagovni znamk prodaja v trgovinah, kjer so lastniki Hrvati. Zakaj je isto v avstrijskih, slovenskih, italjanskih ali srbskih trgovinah. Naključje?
    Leta tečejo eni in isti ljudje pa še vedno govorijo, kako lastništvo ni pomembno. Verjetno vsi živijo, kot podnajemniki.

    Pa še nekaj…zgoraj Damjan ni podal nobenih argumentov. Gre bolj za čustveni izliv.

  4. Radensko je uničila Pivavarna Laško. Zelo učinkovito, tako pijačarski del kot zdraviliški in turistični. Prihajam natanko iz tistega konca države. Pred letom 2002 smo lahko Radensko kupovali tudi v Avstriji, danes namesto nje tako v ljubljanskih kot v radgonskih lokalih ponujajo Roemerquelle (zapakiran v zelo lepe flaške), ki ga proizvajajo streljaj čez mejo v avstrijskem Sichelsdorfu. Podobno se je zgodilo z zdraviliščem v Radencih, ki je dolga leta dobivalo nagrade za najlepši turistični kraj v Sloveniji. Danes pa cel kompleks spominja na propadajoče mesto duhov. Podobno je s Fructalom, kar se Laškega tiče.

    Podobno velja za mnoge druge nekoč kultne in nepogrešljive blagovne znamke in destinacije. Vse po vrsti smo uničili sami, pardon, njihovi menedžerji.

    Moj sošolec iz gimnazije je dolga leta delal v Radenski in bil nato nekaj let direktor trženja v pijačarskem delu Radenske. Takrat mi je večkrat povedal, da si najbolj od vsega želi, da bi Laško prodal Radensko nekomu, ki se res ukvarja s pijačami. Med najbolj zaželjenimi kupci je omenjal prav Agrokorjevo Jamnico. Kajti videl je, kako v isti branži Jamnica prosperira pod Todoričem z vedno novimi izdelki, všečnim dizajnom in trženjsko politiko. Po nekaj letih je, ker mu niso dovolili delati, kot je treba, razočaran zapustil Radensko. In zdaj uspešno dela za konkurenčno podjetje. Je treba povedati, kdo – domačini ali tujci – so lastniki njegovega novega zaposlovalca?!

    Podobno je v drugih slovenskih podjetjih, kot mi razočarano govorijo sošolci iz gimnazije in fakultete, razporejeni po podjetjih po celi Sloveniji.

    Radenske, Cockte itd. iz polic v domačih trgovinah ne bo vrgel ne Leclerc ne Interspar ne Agrokor (če bi slučajno kupil Mercator), pač pa izključno naši domači menedžerji, katerih fokus ni v razvoju podjetja in blagovnih znamk, ampak v privatizaciji in zasebnih rentah na račun podjetja, v katerem delajo. Ko bomo dobili prave lastnike, bodo ti postavili menedžerje, ki bodo poskrbeli, da bodo razne Radenske in Cockte spet (ali na novo) prisotne na policah v trgovinah v drugih državah. Pa ne v Mercatorju. Atlantic group, ki je kupil Drogo Kolinsko bo v nekaj letih za njeno prepoznavnost in prodajo v tujini naredil več, kot plejada menedžerjev v zadnjem desetletju. Se beremo na to temo čez nekaj let, ko bodo vidni rezultati.

  5. problem vidim le v tem (odzivam se na zadnji komentar avtorja), da je slovenska ekonomska šola – vključno s pošiljanjem kadrov po izobrazbo v tujino -, ki je vzgojila današnje vodstvene kadre (v dvajsetih in nekaj letih raznih MBA in hiperprodukcije diplomantov.. ne upam biti prestrog, sem le opazovalec s strani, no en izpit sem moral tudi na ekonomiji opraviti) vsem vbijala v glave, “mora rasti, mora prinašati čim več profita”,.. komu, kako, zakaj, vse to pa je bilo zasmehovano. Če današnje stanje pomeni vrnitek k bontonu, kompleksnosti etike v poklicu (in na ulici, da ne bo pomote), potem se je moralo zgoditi. Bojim se, da doma tovrstnih modelov, ki bi jih krasile lastnosti človeka ne bomo našli. Ekonomija je pri nas pozabila na rast, ki mora biti vzdržna (sem se naučil od Ane pri politikanstvu), zato pa smo gledali “vlaganje” v baby boom in vrtce, ne da bi hkrati vlagali v študenta (v tisto kar na koncu naredi piko), uvažali stotisoče delavcev iz juga ne, da bi jih kakorkoli rabili (cvetke iz ekonomije, vbijanje v glavo produkcijske formule, kot včasih delagatksega sistema v skupščini SFRJ) in so naši državljani,..ah, saj poznate moje komentarje in veste kam bom prišel (je pa to hudičevo važno, oz. edino važno za vaše in naše otroke, vnuke).
    Svoj delež za stanje po dvajsetih letih nosi tudi in predvsem stroka (po moje obrt, no pa naj bo stroka) ekonomija in prav je, da nekateri znotraj nje nekatere stvari pričnete opažati (kako pozno, oz. zmeraj skoraj prepozno).
    Odličen prispevek in odgovor, mimogrede. Ni kaj za oporekati. Razen, če se hočemo kregati z lastno zdravo pametjo.

  6. Mercator mora ostati slovenski. Kako intelektualno malovredno je trditi, da kapital nima nacionalnosti, je lepo pokazal primer Leka. Ne gre le za pranje profitov izven Slovenije, ampak tudi za eksternalije, kot so vodilne funkcije (kjer se lahko kali menedžerska elita), vključenost v družbo (sponzorstva, domači izdelki na policah), dejavnosti z visoko dodano vrednostjo (raziskave, marketing), odskočna deska za prodor na tuje trge za druga slovenska podjetja, dobavitelji.

  7. Sicer bi še dodal tole: O Todoriću se govori marsikaj negativnega tudi na Hrvaškem in vprašanje je ali je njegova rast res organska. Ampak: njegovo širitev podpira EBRD, to pa ni neka domačijska banka balkanskih tajkunov kot NLB. Prav tako je Todorić kupil kar nekaj bivših agrokombinatov (Pik, Belje, Vupik) praktično v stečaju, od takrat proizvodi teh podjetij pridno polnijo njegove police, o nezadovoljnih delavcih pa niti duha niti sluha.

    Ampak kaj mi tu razpravljamo? Brez skrbi, prej bo Slovenija izstopila iz EU, kot bosta Križanič in Pahor dopustila prodajo Merkatorja tujcu, še sploh pa prek***** Hrvatarjem ne! Torej, zagovorniki nacionalnega interesa, lahko mirno spite in nas sploh ne rabite prepričevati v svoj prav.

  8. Neverjetno, kako enostavno in nekritično ljudje ponavljajo določene floskule, ne da bi si vzeli pet minut časa in šli preverit vsaj na internet dejansko stanje.

    Tak primer so trditve, da Lek hira v primerjavi s Krko in da ne vlaga več v razvoj, odkar so ga prevzeli Švicarji. Da se ne ponavljam, pred tremi leti sem na tem mestu napisal kratko primerjavo razvoja obeh podjetij po letu 2002: http://www.razgledi.net/2008/04/07/ali-lek-zaradi-tujega-prevzema-res-hira/

    Lek res ni razvpit in se ne pojavlja vsak dan v medijih. Pač pa v tem času pospešeno in uspešno dela, vlaga v razvoj in v lokalno okolje. Prav tega bi si želel od večine naših podjetij.

  9. patenti za biološka zdravila se iztečejo v kratkem. lek jih bo lahko proizvajal generično, profitabilno, z veliko dodano vrednostjo. Tovrstna proizvodnja zahteva izobražen kader. ne bodimo prestrogi in ne dlakocepimo s tem, kaj je razvoj širše ali ožje. lek in krka migata.

  10. Na to, kdo je lastnik Mercatorja (ali pa kakšnega drugega podjetja) lahko gledaom iz več zornih kotov.

    Kot potrošnika me morda res ne zanima, kdo je lastnik Mercatorja. Čeprav – moram priznati – v Mercator grem rad ravno zato, ker so njegove trgovine praviloma urejene in ker se po drugi strani počutim prijetno, domače. Tudi v Bosni, ali pa Srbiji. Zdi se mi, da je to tako kot pri Američanih, ki se počutijo domače, če je le v mestu kak McDonnalds (izkušnje iz prve roke:-)).

    Bolj pomembno se mi zdi lastništvo z vidika tega, kam se preliva zaslužen denar v poslu. Govorim o dobičku podjetja in (čeprav zelo pomemben, pa profit ni edini cilj posamezne gospodarske družbe) tudi o donacija, subvencijah, nekaterih investicijah, ipd. Skratka, tistih elementih zasluženega denarja, o katerih odločajo vodilni v družbi (in seveda glavni lastniki). Pri tem je pomembno, kje oni živijo in delajo. Če so ti iz Ljubljane, je jasno, da bodo pri tem »razporejanju dobička« najprej pomislili na možnosti iz tega okolja. In obratno – tuji lastniki bodo velik del porabili / investirali pri sebi doma.

    Še najbolj pomemben pa se mi zdi tretji vidik. Gre za vprašanje, kdo so in od kod prihajajo vodilni in bodoči vodilni družbe. Gre za vrhnji sloj managementa. Včasih tudi za funkcije razvoja in marketinga. Na večini najpomembnejših delovnih mestih slovenskih podjetij so ljudje iz Slovenije. Enako velja za Hrvaško. Pa za Nemčijo. In verjetno povsod po svetu.

    Slovensko podjetje omogoča obetavnemu študentu marketinga, da se bo kalil in enkrat prevzel vodilno vlogo v slovenskem Mercatorju. Dober primer, kako se stvari s spremembo lastništva lahko spremenijo, je Droga Kolinska. S spojitvijo z Atlatic grupo so se nekatera delovna mesta podvojila. Kolega, ki dela na takem delovnem mestu se boji, da bo v primeru enake kvalitete, kot jima njegov tekmec iz Zagreba, na združenem delovnem mestu ostal slednji. Takšnih primerov je verjetno v Sloveniji še vrsta. In na ta način se bo ekonomsko-intelektualna baza slovenske nacije postopoma razkrojila. Ali vsaj – ne bo se bistveno razvijala. Kar je na dolg rok in nenazadnje isto.

    Zdi se mi, da je v naravi človeštva, da želimo pripadati neki skupini (mi, proti njim). Ne nazadnje tako razmišljamo tudi v podjetjih, ko se borimo za tržne deleže. In zato je nacionalni vidik pomemben.

    Kar pa ne pomeni, da se strinjam z mnenjem, da bi morala država poskrbeti in »ubraniti« kapital Mercatorja. Izkazalo se je, da nobena dosedanja slovenska oblast tega posla ni obvladala.

    Morda je zato prvenstveno čas za nove obraze. In šele potem (in ponovno) za vprašanja o »ubranitvi nacionalnih draguljev«.

%d bloggers like this: