Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?

Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec

v izvirniku objavljeno v Delovi Sobotni prilogi

Odločitev o spoštovanju zakonov je odvisna od primerjave pričakovanih koristi in stroškov. Ta ideja se je utrnila nobelovcu Garyju S. Beckerju pred desetletji, ko se mu je zelo mudilo na zagovor doktorata doktorskega študenta in je iskal parkirno mesto. Izbiral je med parkiranjem v oddaljeni garaži in parkiranjem na bližji lokaciji, kjer je bilo parkiranje prepovedano. Po krajšem premisleku o “stroških” časovne zamude v primeru legalnega parkiranja ter verjetnosti, da ga ujamejo, in višine kazni v primeru parkiranja na prepovedanem mestu, se je racionalno odločil za drugo opcijo. Becker je iz tega kasneje razvil tezo, da je kriminal stvar racionalne presoje ljudi ali se jim kriminalna aktivnost “pod črto” splača ali ne.

Na teh premisah se je razvila, v ameriškem pravu prevladujoča, ekonomska analiza prava, ki s pomočjo ekonomskih konceptov analizira učinke zakonodaje. Posamezniki so lahko zasebno zelo moralni in etični, toda odločitev o tem ali bodo v praksi spoštovali predpise, je preprosto odvisna od verjetnosti, da so zasačeni in obsojeni, od višine kazni ter od drugih možnosti, ki jih imajo na voljo. Kadar se znajdejo na socialnem dnu, je vsaka nelegalna dejavnost, ne glede na višino pričakovane kazni, zanje edina racionalna izbira. (Pri deliktih iz strasti ali norosti je ta racionalna izbira manj očitna, čeprav se da tudi takšno obnašanje racionalizirati).

Osebna morala in etika sta sicer izjemno pomembni, toda v okolju, kjer vsi hodijo čez prehod za pešce pri rdeči luči in kjer vsi podkupujejo uradnike ali zdravnike, je vztrajanje moralnega posameznika pri osebni etiki neracionalna izbira. Podobno velja za podjetja, ki racionalno presodijo ali se jim splača spoštovati predpise glede na verjetnost, da bodo zasačena, verjetnost obsodbe in višino kazni kot tudi s tem povezanih stroškov za imidž podjetja in njihovih menedžerjev. Če nihče ne plačuje davkov ali če vsi podkupujejo, predstavlja vztrajanje pri etičnih poslovnih praksah neracionalno izbiro.

Z ekonomsko analizo prava je smiselno analizirati tudi sedanje stanje moralnega in pravnega razsula v naši državi. Na eni strani so ostale ruševine menedžerskega opustošenja podjetij pod krinko nacionalnega interesa in s politično podporo ohromljenih regulatorjev. Na drugi strani opazujemo strankarske frakcije vladajoče koalicije, ki v slogu Olsonovih roparskih banditskih tolp neženirano ropajo vsaka v svojem fevdu. Na tretji opazujemo, kako se najvišji predstavniki posameznih vej izvršilne oblasti in njihovi družinski člani ter pripadniki jet-seta v zavetju vsemogočnih pravnih pisarn norčujejo iz državnih institucij. Pravkar nemo opazujemo metode korupcije na najvišji državni ravni v mednarodnih odnosih naše države.

Ob tem pa naravnost bode v oči nedejavnost in nemoč pravosodnega sistema. Pravosodni sistem je klinično mrtev, zato se je korupcija kot rak razširila v vse pore. Nahajamo se zelo blizu dna, divjega Vzhoda, kjer se zdi, da je pravo le še v funkciji zaščite močnejših pred zlorabljenimi.

Toda ko gledamo ohromele regulatorje trga in povsem mrtev tožilski in sodni aparat, se moramo vprašati, zakaj je prišlo do tega. Zakaj tožilci ne opravljajo korektno svojega dela, zakaj se sodišča izogibajo odločanju in izrekanju sodb, ki bodo v skladu z zakonom in v skladu z razumno moralno presojo? Ni vse v slabem sistemu organizacije, nespodbudnem delovnem okolju in nizkih nagradah. Ne, velik del krivde se skriva tudi v mentaliteti in izkrivljeni profesiji zaposlenih v tožilstvu in sodstvu. In ta izkrivljenost mentalitete in pravosodne profesije je posledica vsaj dveh dejavnikov.

Prvič, se spomnite zastarane obsodbe v primeru Elan iz začetka 1990. let, ko je sodnik preprosto “pozabil” napisati razsodbo? In tako se je začelo z razsojanjem glede gospodarskega kriminala. Skorajda nihče od vpletenih zaposlenih v pravosodju za malomarnost ali opustitev dejanj še ni nosil posledic. To je izjemno slaba spodbuda za ostale kolege. Drugič, velik del krivde se skriva tudi v inštitucijah, ki so izobrazile te kadre in izoblikovale to mentaliteto in to pravno profesijo. Tako kot mora ekonomska “akademija” prevzeti svoj del odgovornosti, ker pri poučevanju poslovnih veščin ni znala študentom vcepiti občutka za poslovno etiko, mora tudi pravna “akademija” prevzeti svoj del odgovornosti za to, da v zadnjih desetletjih ni izoblikovala ustrezne pravne profesije, ki bi znala presojati tako po pravu kot po razumnih moralnih in etičnih normah. S tem pa ni ustvarila odgovornih pravnikov. Prav na to kastriranost pravne profesije pri nas je v intervjuju pred dobrima dvema letoma ter tudi nedavno v radijskem intervjuju (od 34. in še posebej od 48. minute naprej) izjemno nazorno opozoril Boštjan M. Zupančič, sodnik evropskega sodišča za človekove pravice v Strassbourgu.

Eden izmed zadnjih primerov tega, v kakšnem pravno-filozofskem okvirju se izobražujejo študenti prava pri nas, je komentar Jožeta Mencingerja prejšnji teden v Delu. Mencinger je v komentarju zasmehoval delo regulatorja trga, Urada za varstvo konkurence, ki da se spravlja nad preganjanje kartelov (banke, žičničarji, gradbeniki), pri čemer naj bi bila korist družbe od teh ukrepov regulatorja trga zanemarljiva ali celo nižja od stroškov, ki jih ti ukrepi povzročajo kršiteljem zakonov. Tam, kjer naj bi bila sicer korist družbe od ukrepa UVK izjemno visoka (za okrog 2 milijardi evrov previsoki družbeni stroški pri izgradnji avtocestnega omrežja), pa se Mencinger obregne ob “problem”, kako takšno iztoženo kazen razdeliti med ljudi. Po Mencingerjevem razumevanju ni problematično, da si veliki igralci razdelijo trg, nasprotno, izpostavlja problematičnost vstopnikov na trg, ki poskušajo z nizkimi cenami pridobiti tržni delež in s tem motijo velike igralce in njihove visoke dobičke. Hkrati pa se obregne ob Društvo za zaščito pravne države Rada Pezdirja, ki je letos v dveh akcijah ljudem vrnilo nekaj upanja, da se jim zahteva po spoštovanju pravne države splača.

Kakšna sporočila nekdanji dolgoletni rektor ljubljanske univerze in profesor ekonomije na pravni fakulteti s tem pošilja študentom prava in celotni javnosti? Neposredno sporočilo se glasi: spoštovanje prava in preganjanje kršiteljev se ne splača, ker so koristi od tega zanemarljive oziroma jih ni mogoče pravično razdeliti nazaj oškodovancem ali pa bi z odvzemom protipravno doseženih koristi inkriminiranim podjetjem celo povzročili škodo. Posredno sporočilo pa pravi, naj pustimo pri miru velike igralce na trgu, da si razdelijo trg; vsiljivcem, ki želijo priti na trg z nižjimi cenami ali boljšo ponudbo, pa mora to nakano regulator trga preprečiti, ker uporabljajo predatorske cene (mimogrede, v skladu z zakonodajo ima lahko predatorske cene le vodilno podjetje na trgu).

Pomislite, medtem ko liberalec Becker ponuja analizo, ki naj bi nam omogočila bolje ukrepati proti kriminalu, pa Mencinger s svojo računico, da se kriminal splača, ne dela analize za ukrepanje proti, ampak normativno ponuja opravičilo gospodarskemu kriminalu oziroma ga skuša prikazati kot družbeno koristnega.

Poskušajmo razumeti ta ekonomsko-pravni filozofski okvir, v katerem se giblje gospod Mencinger. Če sledimo denarnim transakcijam v zadnjih desetih letih, ki jih je bilo deležno Mencingerjevo svetovalno podjetje EIPF d.o.o., nam kmalu postane kristalno razumljiva njegova osebna filozofija in filozofija njegovih kolegov z inštituta. Če tebe (tvoje podjetje) plačujejo podjetja, ki si želijo monopola na trgu, če te celo desetletje plačuje DARS, ki je ujet v interese največjih gradbincev, če te desetletje plačujejo energetski lobiji in premogovniki, če desetletja dobivaš naročila iz največje domače banke in če s tem lahko zaslužiš milijone evrov, je pač mogoče razumeti Mencingerja, da zagovarja interese monopolistov, kartelov, domače lastništvo največje banke.

Prav tako je mogoče razumeti njegove kolege iz skupnega podjetja pri zagovarjanju najbolj neracionalne investicije v energetiki v zgodovini Slovenije (TEŠ 6), saj so pri projektu sodelovali s tremi svetovalnimi študijami. Razumeti je mogoče, da lahko v tem procesu pride do tega, da je treba kdaj kakšnim podatkom “zviti roke” ali pa kakšen rezultat napačno interpretirati. Prav nobene simpatije nimamo niti s tovrstnimi stališči niti s tovrstnimi praksami, toda razumemo lahko interes denarja, ki ta njihova stališča perpetualno poganja. In razumemo strah pred privatizacijo podjetij tujcem, ki bi te tokove denarja v njihovo svetovalno podjetje verjetno močno okrnila. In v tem smislu je Mencingerjevo sporočilo gospodarstvu zelo jasno: če ne želite imeti težav z regulatorji, naročajte študije pri mojem podjetju.

Toda česar ne razumemo, je pomanjkanje osebne integritete in pomanjkanje tiste elementarne poštenosti med tako družbeno uglednimi akademiki, da niso raje tiho, če že opravljajo tako dubiozne svetovalne storitve. Zakaj je treba s to “relativizacijo prava” v korist monopolistov in kršiteljev konkurenčnega prava desetletja zastrupljati generacije študentov? Zakaj morajo generacije študentov prava od tovrstnih predavateljev desetletja poslušati izkrivljeno ekonomijo, ki ne gre v kontekst sodobnega evropskega prava? In zakaj je treba s to sprevrženo filozofijo desetletja masirati širšo javnost in jo prepričevati, da je prav, da jih monopolisti in kriminalci zlorabljajo? Ob tem pa se nam dvigne želodec.

Kakšno mnenje si ob branju Mencingerjevega komentarja sploh lahko ustvarijo diplomanti pravne fakultete, ki bi se naj jutri zaposlili pri regulatorjih trga ali pri organih pregona kriminala ali ki naj bi stopili v tožilske in sodniške vrste? Če pri kartelnih dogovorih, če pri zlorabah dominantnega položaja ne gre prekrške, ki bi jih bilo vredno sankcionirati, kaj potem sploh še je dovolj velik prekršek, da bi ga veljalo obsoditi?!

In tako se skozi desetletja te relativizacije prava (zaradi partikularnega ekonomskega interesa lobijev in zaradi vpliva predhodnega nekaznovanja slabega dela pravosodja) in slabo pripravljenih tožbenih in sodnih postopkov ta država vedno globlje pogreza v to brezno korupcije in brezpravja. Ko sankcioniranje ne deluje, tudi moralne in etične norme izpuhtijo. In po hudičevi spirali drsimo vedno nižje. V družbo brez morale in v demoralizirano družbo.

Resnično je čas, da “rebootamo” to državo. In jo postavimo na novih temeljih. Za začetek pa lahko razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi. Ter razmislimo o tem, ali ne bi naših študentov prava raje sistematično pošiljali študirat v tujino. Na teh novih temeljih bomo nekoč morda postali pravna država in s tem država vrednot in etike.

26 responses

  1. nekdo mora pričeti debato.
    ne s strinjam se s prvim odstavkom: poenostavitev in huda redukcija zdrave pameti je teza o spoštovanju zakonov samo glede stroškov in koristi. Smo že o Dostojevskem na tem mestu (vse do Ivana Karamazova in, če ni boga je vse dovoljeno, teze) in o etiki ter morali toliko, da ni potrebno te teze dodatno zrušiti. ne vzdrži človeka, velja le za tiste neskončnop koruptivne (res je, da jih ekonomisti vzgajajo v čedalje večjih količinah, pa vendarle) duše, ki uspevajo na t.i svobodnem trgu. nič ni črno tako enostavno, da bi to ekonomija lahko vsaj približno to razložila. gre za zablodo modernega časa.
    strinjam se z zaključkom. zelo. čas je za reboot. bravo!

  2. Čestitam avtoeju tega članka za tako prodorno in objektivno kritiko našega prava, ki nas vsak dan spravlja v zadrego in hude dvome. To je res problem zdrave pameti in presoje.
    V svojem bivšem podjetju sem bil priča zanimivem dogodku, ki bi si zaslužil velike pozornosti in publicitete. Znani slovenski menager je osleparit našo firmo za cca. 21.000.000.000SIT(o tem so pisali tudi razni mediji). A tudi to mu ni bilo dovolj. Nekega dne pride naš generalni direktor, ki je bil v začetku skregan s tem menagerjem, z čudovito idejo, da moramo temu slavnemu kradljivcu prodati vso našo zemljo in te je bilo veliko v neposredni bližini Ljubljane. A, ta “prodati” je pomenilo skoraj “šenkati” Obrazložil nam je, da je ta manager postavil pogoj, da bi lahko še naprej prodajal naše artiklr. Če se ne motim je bila cena zemljišč za za 1/5 dejanske vrednosti. Zanimivo, da je bilo v tej naši firmi veliko finančnih kontrol, a nobena ni odkrila te hude prevare. Danes stojijo na tej zemlji stolpnice in razkočne hiše namenjene “zaslušenim” slovencem. Človek bi se najraje zjokal…

  3. Jože, Igor, Sašo,

    pomembna tema, ki pa ste se jo lotili površno in predvsem brez poznavanja nekaterih osnovnih stvari s področja, ki ga obravnavate. Sklepi so preveč splošni glede na argumente, ki so trhli oziroma jih pravzaprav ni. Vse ste kar zmetali v en koš in zaključujete, da bo treba domače sodnike nadomestiti s tujimi.

    Motite se namreč skoraj glede vsega, kar je še posebej ironično, ker so v ozadju dejansko čisto ekonomski parametri.

    – Beckerja itd. lahko pustimo ob strani, ker so naše razmere vsaj na področju kriminalitete v skoraj vseh pogledih razen na gospodarskem bolj ugodne kot ameriške. Kar šteje, ni kalkulacija stroškov in koristi, ampak socialna kohezija – v SL jo imamo vsaj nekaj, v ZDA pač nič, v Sloveniji število zapornikov med najnižjimi na svetu, v ZDA skoraj najvišje.
    – managersko “opustošenje” ima verjetno več opravka s kadrovanjem v državnih podjetjih in poslovnih politikah bank, na katere pravo nima vpliva. Nezakonite posle pa bi lahko sledili kriminalisti, če bi jih bilo trikrat več, pa jih ni – kdo določa proračun in sistemizacije v državni upravi, pa veste.
    -pravosodni sistem ni klinično mrtev, nasprotno, ima več sodnikov in zasposlenih kot kdajkoli prej. Težava je, da je sistemsko organiziran tako, da se ukvarja predvsem z bagatelo in frivolnimi zadevami, ne pa s kompleksnimi spori. Za majhne spore, tako civilne kot kazenske, deluje še kar hitro glede na to, da vsak Slovenec povprečno vsako drugo leto čuti potrebo, da se malo tožari ali izpodbija čisto vsak parkirni listek (poglejte si malo sodne statistike), kar pa je spet možno le zato, ker so ti spori relativno poceni, vlaganje ovadb pa zastonj.
    -iskanje odgovornosti na fakultetah je nesmiselno: v kakšnem smislu naj bi bili za obnašanje direktorjev odgovorni diplomanti? Kdo piše zakone, po katerih deluje pravosodje? Mladi? Ne, če že so za to odgovorni stari zimzeleni kadri, ki jih vsak teden lahko vidimo na televiziji o katerikoli temi.
    -sklicevanje na vir v tujini je pa naravnost hecen: očitno ste spregledali stavek v citiranem intervjuju, da se je “z osebnega vidika v Sloveniji možno samo upokojiti”, s čimer je povedano vse. Vsi imajo veliko za povedati o “mladih” in o ne vem kakšnem profilu sodnikov in tožilcev,o katerem sanjajo, sam pa se za to kariero ne odloči nihče od vrlih strokovnjakov, in to celo tisti ne, ki imajo za to predpisane pogoje. Nobody follows their own advice.
    – Prof. Mencinger v celotni zgodbi ne igra pomembnejše vloge, politika konkurence je povsod po svetu kontroverzna, gotovo pa ne morete vseh težav sistema prevaliti kar nanj, konec koncev je ekonomist in ne pravnik. Glede konflikta interesov pa ga je pri njem verjetno še najmanj, poglejte si raje dolg seznam hudih uglednih strokovnjakov, ki pišejo zakone in obenem svetujejo velikim poslovnim sistemom. Odgovornost? Sami sebi si ne bodo vzeli denarja, pristojni ministri pa so to doslej navdušeno ignorirali.
    – odpustiti sodnike in tožilce? Prav, ampak s kom jih boste nadomestili? Za te kariere se sposobni diplomanti ne zanimajo (slabi pogoji, mizerno nizke plače glede na druge poklice v zasebnem sektorju), Uvoziti tujce? Ja, lahko, ampak če jim plačate vsaj štirikrat toliko.

    Reboot? Ja, če najprej vemo, o čem govorimo.

  4. Še en zadetek v polno, čestitam!
    Dodal bi le še en element, ki so ga po mojem mnenju avtorji pozabili in je povezan s (pre)majhnim številom prebivalcev Slovenije. Preveč je poznanstev, sorodstvenih, strankarskih, službenih in drugih povezav, da bi sploh lahko funkcionirali kot normalna država. Te povezave praviloma prevladajo nad kakršnimikoli pravili, moralo in etiko, velikokrat pa tudi nad zakonom, saj je – kot zelo precizno ugotavljajo avtorji – pravosodna veja oblasti klinično mrtva in se je (morda) bojijo le še drobni kriminalci.
    Glede Mencingerja pa tole: v veliki meri so za njegovo javno podobo neomadeževane strokovne avtoritete krivi novinarji. Retorično vprašanje pa je, ali je to res njihovo mnenje, ali pa na njihov odnos do te svete krave vpliva kaj drugega?

  5. Clanek, vreden imena meditacija!
    Prebrala sem ga s taksnim uzitkom, kot bi bila na vajah flamenca, hehe:)

    Le zakljucek bi iz tujine vrnila nazaj v Slovenijo, ja, na NOVIH TEMELJIH, ki pa v bistvu niso novi, so temelji eticnosti, postenja, ki so stari, kot je staro clovestvo…In Slovenci to zmoremo sami.

    SVET NI NIC BOLJSI, morda je le sistem kaznovanja striktnejsi ( za napacno parkiranje ali parkiranje brez listka ti v Br prilepijo kazen na avto na dve uri in vsaka je visja in za vsak km prehitre voznje dobis po posti kazen in vsaka kazen je ob naslednjem istem prekrsku visja, ce ostanemo zgolj v okviru cest)…
    Skratka, kazen ti ne izostane in ce jo bos ignoriral, bo vedno visja in izterljiva.

    Pesniska in aforisticna zbirka Srce in misel iz leta 2008 nosi podnaslov – misel- Vecina ljudi je pogojno postenih, kar strne na najkrajsi mozni nacin razmisljanje in ugotovitve nobelovca Garyju S. Beckerja, da kljub temu, da je clovek osebno lahko zelo posten, ko ima priliko in druzbeno zaledje, biti neposten, se postenosti odrece.
    jaz se spomnim, da v Rimu niti pod razno NIKDAR nisem cakala zelene na semaforju, zakon ulice nam je dovoljeval kjerkoli in kadarkoli preckati cesto in avtomobili so lepo pocakali in ustavili, s policajem na desni ali policajko na levi, vsak je pocel, ” lo que te da la gana” …


    Nekaj mi pa vendarle ni jasno v tem clanku, zakaj so trije avtorji? Iz strahu ali zaradi vecje teze clanka?

    Sicer pa, prispevek, pod katerega z veseljem napisem, magnifique!

  6. Pravi zadetek v belo. Ne čestitam!

    Vse skupaj je napisano zato,da bi gospodje obračunali z Mencigerjem in njegovim tekstom o skrbi naših regulatorjev za konkurenco, to sveto kravo liberalnega sveta (nimam nič proti konkurenci, razen tega, da jo povzdigujejo v sveto kravo). Da bi ta svoj obračun teoretsko utemeljili napišejo nekaj ekonomističnih pogledov na pravo in pravico in povsem napačno ter zlonamerno interpretirajo Mencingerjev tekst.

    Gospodje izhajajo iz nekakšnega katastrofičnega pogleda na delovanje pravne države. Od doktorjev znanosti bi pričakoval kakšno vsaj polznanstveno utemeljevanje te katastrofičnosti, a se moram sprijaznosti s samoumevnostjo. Ki – kot je v primerih samoumevnosti običajno – temelji na medijski konstrukciji realnosti. Saj vendar vemo, da je s pravno državo zadeva blizu katastrofi, nam med vrsticami pravijo avtorji, zakaj bi to še utemeljevali!

    Nekaj let nazaj je takratni predsednik protikotupcijske komisije ugotavljal, da je v Sloveniji korupcija resen problem. Utemeljeval je to s podatkom, da 95% Slovencev meni, da je korupcije v tej državi veliko. No, povedal je tudi, da 95% ljudi nima nobene osebne izkušnje s korupcijo. Se mi zdi, da so bili anketiranci zelo podobni našim trem avtorjem. Eni in drugi verjamejo, da je stvar huda in oboji nimajo podatkov s katerimi bi to potrdili. Kdor verjame, pač ne potrebuje vedenja, kajne!? No, se pa oboji lahko sklicujejo na POP TV, Reporter, TV SLO in podobne znanstvene institucije, ki o korupciji poročajo vsak dan. Če sodišča in tožilstva ne spravijo za zapahe vseh teh tipov, o katerih poročajo omenjene znanstvene institucije pa je to jasen dokaz, da pravna država ne funkcionira.

    Mencingerjev tekst, o katerim govorijo trije doktorji pa je le iz hudo sprevržene perspektive mogoče interpretirati kot zagovarjanje teze, da se kršitve zakonov splačajo. Razlagati Mnecingerjevo ironiziranje “svetokravosti” konkurence, kot smešenje pravne države, je podobno starim tercialkam, ki se zgražajo nad štosi na račun Jezusa ali papeža. Poleg tega je bil Mencinger pri tem smešenju zelo precizen (za razliko od treh avtorjev), saj je pazil, da ne omalovažuje samih odločb varuhov knkurence. Je pa ironiziral pravno in dejansko stanje, ki je bilo razlog za varuhovo reakcijo.

    Meni se zdi pomembna razlika med ironiziranjem npr. zakonodaje, ki prepoveduje umor in zakonodaje, ki preganja monopole. Ker prepoved umora štejem med “večne” etične “zakone” človeške družbe, prepoved monopola pa še med minljive ne. Če so avtorji drugačnega mnenja, naj naredijo raziskavo in dajo anketirancem zapisati 10 ali 20 najpomembniših moralnih načel. Dvomim, da bo prepoved monopola med njimi. Čeprav ji seveda ne gre odrekati pomembne vloge v regulaciji trga.

  7. EIPF pomeni Ekonomski inštitut pravne fakultete. Prosim popravite me če se motim.
    Ime je izbrano z namenom zavajati tiste, ki pojma nimajo o lastniški strukturi inštituta. Utis je, da je to ustanova formirana s strani pravnega faxa z namenom ukvarjati se z ekonomijo. V inštitutu sedijo razni Gaspariji, Križaniči, Mencingerji in pomagajte mi še kdo. Načeloma sami levi kadri, ki so od naše države napravili to kar imamo sedaj. Kar koli to že je.
    Spor je že zaradi imena bil zaneten kar nekaj let nazaj. Tako kot inštitut zavaja z imenom zavaja tudi s svojim naročenim ekonomskim študijam. Naročnik ima možnost naročiti študijo, plačati za njo in dobiti pričakovani rezultat. In zgoraj omenjena imena seveda za primerne zneske tudi zagovarjajo ustrezne rezultate.

    Če se nam je akademska sfera prodala kako je to potem v pravu in pravosodju, policiji, parlamentu, gospodarstvu, medijem, volilnim sistemu. Kako je z moralo in etiko?
    Kot vidimo zelo slabo.

    Slo R.2 je treba začeti pri Ustavi. Volilnem sistemu. Pravosodju. Sociali. Zakonodaji. Gospodarstvu. Medijih. Pri nas samih.
    V kuloarjih se poleg tega omenjajo besede kot so lustracija in nacionalizacija premoženja tranzicijske levice. Zmer glasneje. In zmer glasneje slišim pomisleke glede EU.

    Skratka zelo ambiciozen projekt Slo R.2. Že če bi se v enem mandatu ene vlade napravilo 50 % omenjenega bi uspeh bil enormen.
    Kdo bi to lahko napravil?
    Skupina ljudi z veliko kurajže in dobre želje napraviti nekaj za naše otroke. Takih kot so trije avtorji zgornjega besedila.

    Bojim se pa, da takih ljudi ni zadosti, da se doseže kritična masa.

  8. Bravo! Odličen, izjemen članek… to potrebujemo, odločne in poštene ljudi, kot so Damijan, Masten in Polanec! Vedno jih berem in se veliko naučim. Komaj čakam, da napišejo kaj novega,

    Le pogumno naprej, fantje! Z vami smo!

  9. Ne gre niti za pravo, niti za ekonomijo. Rebootanje, resetiranje in še kaj podobnega na družbeni ravni nikoli ne bo uspešno. Nobena revolucija, če ni pospremljena z evolucijo posameznikove zavesti, še ni bila uspešna. Torej, najprej potrebujemo več posameznikov, ki bi presegli materialno naravnanost in sprejeli izziv duhovne vseprisotnosti, nelokalnosti, enosti itd.
    Lahko sicer poskusimo z reset funkcijo. Če nič drugega, bomo premaknili trende in se nekaj naučili. Če to vodi k preseganju materialnega egotripa, potem nekaj šteje. Sicer gre za zgolj še več enakega – tudi tuji tožilci in birokrati so le tožilci in birokrati.
    Kar avtorji ne razumejo je, da reset ali reboot države, ne more voditi naprej, saj še vedno ohranja matrico (matično ploščo) države. To je treba preseči. Ko se bo to razkrojilo, potem nam bo vsem lažje.

  10. @marjetka
    Kaj pa kak argument? Navijaška čustva nekako ne spadajo na to stran.

    @pavel_r

    Dalo bi s napisati tudi takole:

    “Pavel_r pomeni Pavel Racionalizator. Prosim popravite me če se motim.
    Ime je izbrano z namenom zavajati tiste, ki pojma nimajo o ekonomiji. Utis je namreč, da je to človek, ki se ukvarja z ekonimskimi racionalizacijami. Njegovi sodelavci so razni Damjani, Polanci in Masteni in pomagajte mi še kdo. Načeloma sami neoliberalni kadri, ki so od naše države napravili to kar imamo sedaj. Kar koli to že je.

    Spor zaradi njegovega imena je bil zaneten kar nekaj let nazaj. Tako kot Pavel Racionalizator zavaja s svojim priimkom zavaja tudi s svojimi naročenimi ekonomskimi študijami. Naročnik ima možnost naročiti študijo, plačati za njo in dobiti pričakovani rezultat. In zgoraj omenjeni prijatelji seveda za primerne zneske tudi zagovarjajo ustrezne rezultate.

    Če se nam je akademska sfera prodala kako je to potem v pravu in pravosodju, policiji, parlamentu, gospodarstvu, medijem, volilnim sistemu. Kako je z moralo in etiko?
    Kot vidimo zelo slabo.

    Slo R.2 je treba začeti pri Ustavi. Volilnem sistemu. Pravosodju. Sociali. Zakonodaji. Gospodarstvu. Medijih. Pri nas samih.
    V kuloarjih se poleg tega omenjajo besede kot so lustracija in nacionalizacija premoženja tranzicijske levice. Zmer glasneje. In zmer glasneje slišim pomisleke glede EU.

    Skratka zelo ambiciozen projekt Slo R.2. Že če bi se v enem mandatu ene vlade napravilo 50 % omenjenega bi uspeh bil enormen.
    Kdo bi to lahko napravil?
    Skupina ljudi z veliko kurajže in dobre želje napraviti nekaj za naše otroke. Drugačnih, kot so Pavel Racionalizator in njegovi prijatelji.

    Bojim se pa, da takih ljudi ni zadosti, da se doseže kritična masa.”

    Lahko pa tudi kako drugače. Pač poljubno zamenjate nekaj imen in nalepk, pa gre.

  11. Mladoekonomisti bi radi resetirali, rebootali in ne vem, kaj še vse.

    A glavna težava je v tem, da ne moraš začeti znova s tistimi ljudmi, ki so vse zavozili. Drugače rečeno, s tistimi, ki so del problema.

    Kajti ti, ki so del problema, ne morejo in ne smejo več ponujati rešitve!

    Si pa zelo lahko predstavljam “drugo republiko”, ki jo ponuja Janša in nekateri drugi, zaviti v vato “politične nevtralnosti”, češ, pozabimo zadnjih 20 let. Zdaj je zopet leto nič in začnimo znova.

    Nakar bodo iste ekipe, ki so ropale Slovenijo dve desetletji, po resetu ali rebootu še naprej počele iste kot prej.

    Če je to rešitev, potem Sloveniji res ni pomoči. Naj po dvajsetih letih vsesplošnega ropanja čakamo še naslednjih dvajset let, da bodo znova predlagali reboot?

    Prvi korak k rešitvi te družbe je lahko le v tem, da se vse, ki so del problema, odstrani z javnih funkcij in jim prepreči upravljanje javnega denarja!

    To je seveda pravna posledica vsake kazenske obsodbe. Obsojenci ne morejo dobiti službe v državni upravi! Lahko pa jo v Sloveniji v vsaki politični stranki, to pove vse…

    Zato ne preseneča, da je glavna tarča desnice in v “levico” zavitih ultraliberalcev zdaj sodna veja oblasti!

    Reset ali reboot prej sodi v domeno neoliberalne revolucije ali šok terapije, katere modus operandi je lepo popisala Naomi Klein.

    Še enkrat,

    ali se kdo spomni, kdo je “znanstveno” utemeljeval ENOTNO DAVČNO STOPNJO kot rešitev za vse tegobe?

    Isti trije avtorji, ki bi zdaj radi REBOOTali sistem. Čemu le?

    Skoraj vsi doktorji ekonomije na svetuso zelo grdo zgrešili na lastnem področju znanstvenega dela, saj skoraj nihče ni napovedal zadnje ekonomske krize.

    Zdaj slovenski mladoekonomisti kot novodobni polihistorji posegajo še na področje psihologije, morale, etike in računalništva… In ponujajo neke “instant” pardon “reboot” rešitve… Halo????

  12. Članek je izzivalen. Pisali pa so ga ljudje, ki nimajo ali nočejo videti ključne vzvode za stanje. Pogledati je potrebno v 90. leta, ko je prišla na oblast LDS, ki je že v 80-ih pod Školjčem začela z javnim pohodom na oblast. Oblast pa je v njihovem jeziku pomenilo priti do vzvodov moči in s tem do bogastva. Ko je Drnovšek prevzel vlado, so predvsem mladi člani stranke (Oven, Jakič, Kopač, ….) zahtevali, da jim bo omogočeno priti do kapitala in drugih bonitet (npr. Debitel, frekvence oz molzenje Mobitela). Zgodba se je zapletla s preprodajo orožja, kjer pošiljk preko Brnika ni nikoli nihče problematiziral. Menciger je bil zagovornik lastninjenja preko menežerjev, kar se je potem izpeljalo z menežerskim odkupom, test je naredil Mermal z BTCjem, za njim pa vsi ostali privilegiranci. V članku je govora o prekršku – a je res to le prekršek? Nekaj kar je zakonito (čeprav v večini primerov niti to ni bilo), še ni ekonomsko zdravo za nacionalno ekonomijo. Krasen primer smo imeli na Dolenjskem, ko je bila konec 90-ih vložena ovadba kriminalistov proti petim lokalnim politikom, ki jih je tožilec v Krškem zavrgel zaradi pomanjkanja dokazov. Eden od ovadenih je bil človek, ki je kupil delež v firmi z denarjem ekskluzivnega dobavitelja za javno podjetje, v katerem je bil direktor – 50 moi tolarjev. Dokumentacija je v celoti obstajala. Drugi je zahteval od pogodbenih izvajalcev provizijo, dokazi so bili vsi dostopni. Tretji je z občinsko naročilnico dal izdelati pohištvo, …
    ŠE premislek o tem, zakaj je bilo to možno. Pri reorganizaciji organov pregona v Drnovškovih vladah so bili upokojeni vsi, ki so bili vsaj približno usposobljeni za to delo, zmanjšano je bilo število izvajalcev tako med kriminalisti kot med tožilci. Takrat je eden od vidnih LDSovih parlamentarcev rekel, da bodo potem, ko si bodo postavili ekonomsko osnovo, predpise in organizacijo tako preoblikovali, da ne bo mogel noben drug več priti zraven. Ta mož zopet zaseda enega od ključnih položajev.
    Še to: Depala vas je bila samo bitka za prevlado in izrivanje nezaželenega gosta pri delitvi pogače. Če ne verjamete, vprašajte Bizjaka.

  13. Pod črto je jasno: Organizirane politično gospodarske tolpe ropajo državo. Mediji in plačani novinarji zamegljujejo početja in poskušajo ustvarjati lepšo virtualno realnost. Tožilstvo in sodstvo z neodločnim ukrepanjem in mižanjem podpirajo početje. Če ne drugače pa pustijo zastarati. “Neodvisni strokovnjaki” po naročilu umirjajo javnost in ji preusmerjajo pozornost na nepomembne zadeve. Sindikati glumijo. Regulatorji ne ukrepajo. Bla bla bla.

    Maske so v zadnjih dveh letih dokončno padle. To je zadnji mandat “tranzicijske” levice v katerem je potrebno poprivatizirati preostalo ker levica s temi ljudni še dolgo spet ne bo na oblasti. In tega se zavedajo. Brez da bi se preveč skrivali nas lažejo, zavajajo, delajo od nas ovce. In nimamo demokratičnega mehanizma za to ustaviti (ne v ustavi, ne v volilnem sistemu, ne v tožilstvu, ne v…).

    Pod črto gre samo za eno: Pobrati to kar je še ostalo, uničiti vse in kupiti poceni, ne ozirajoči se na interese skupnosti in zaposlenih. Ne glede, da bodo s tem državo pripeljali do bankrota in prebivalstvo zasužnjili s krediti za dolgo let pred nami. Korupcija. Laž. Kraja.
    Demokracija in pravna država so postali ena velika farsa.

    Kdo tega ne vidi za to ima razlog. Razlog je lahko materijalno (dobra služba, honorarji, biti zraven korita). Razlog je lahko ideološki (moji so bili partizani). Razlog je lahko iracionalen (glasujem za Jankoviča ker on je pač korumpiran pa vseeno napravi nekaj za mesto). Itd.
    Razlog je lahko tudi strah od desnice. Če desnica pride bo revanšistična. Desnica nima strokovnjake. Desnica krade. Preprodaja orožje.
    Vsi razlogi so zadostni dobri če jih iščemo.

    Ko gledam Slovenijo v zadnjih letih se spomnim vica:
    Zraven vasi je bil velik gozd v katerem so bili partizani. In Nemci se dobro organizirajo, okrepijo in po dveh dneh bojev naterajo partizane ven in zavzamejo gozd. Celi nasednji teden so se partizani organizirali, pripeljali so dodatne okrepitve in po treh dneh bojev naterajo Nemce ven in zavzamejo gozd.
    In gremo že spet. Nemci se okrepijo, pripeljejo oborožitve in nove trupe in po štirih dneh bojev naterajo partizane ven iz gozda.
    In tako se ta zgodba vrti še nekajkrat.

    Na kar gozdar popizdi in natera in Nemce in partizane ven iz gozda.

    V Sloveniji pogrešam ravno tega gozdarja. Ki bo popizdil in odteral ene in druge nekam. Verjamem, da bi ta gozdar lahko bila avtorja zgornjega besedila. Samo trije od še dvestotih ki bi jih rabili, da nateramo in Nemce in partizane.

    In če na naslednjih volitvah ne bo tega gozdarja bom volil Janeza Janšo. Tko kot verjetno velik del volilnega telesa. To ne bo moj “ja” Janši. To bo moj ne tranzicijski levici, ki nas je pripeljala tukaj. To bo moj “ja” edini zadosti močni politični sili, ki bo imela zadosti moči in jajc, da napravi Slo R2. Ker Slo R1 ni tisto kar sem pričakoval, da bom dobil leta 91. In ker je skrajni čas, da se to zgodi ker na sedanjih osnovah ne gre več naprej.

  14. Hm, nekoč sem imel en problem na strežniku. Vsake 3 ali več dni je postal počasen, pomagal je edino reset, oziroma reboot. Raje sem si nastavil avtomatični reset in sem ga resetiral vsaki dan. Ampak ko sem našel aplikacijo, ki je povzročala težave in sem jo na srečo lahko odstranil, strežnika tudi več nisem resetiral vsaki dan. Hočem povedati, da je kakršnikoli reset/reboot Slovenije nesmiseln, če prej ne odpravimo vzroka za takšno stanje. In edini vzrok, ki ga jaz vidim, je državna lastnina v podjetjih, ki omogoča politiki oziroma politikom, da stegnejo svoje parkeljce in si omastijo brke. Zaradi mene lahko državno premoženje delimo na loteriji, samo zmanjašajmo ga čimprej. Saj ne bom trdil (zaradi krize), da je zasebna lastnina boljša, ampak določene anomalije bomo odpravili.

    @pavel_r
    Od leta 2004 ne verjamem, da je JJ kaj boljši kot sedanji (sem ga celo volil). Takrat je nastavil svoje ljudi, ki se niso izkazali. To, da imaš sliko JJa (ali da ga boš vedno ubogal) še ne pomeni, da boš lahko vodil kakšno firmo. In prvi zakon, ki so ga spremenili, je bil ta, da so si ministri lahko nastavili kompatibilne šefe v državni upravi. Nato se je nadaljevalo lomastenje po medijih in nacionalki, ker JJ verjame v male rdeče in njihovo moč. Za politiko se zaradi tega že nekaj časa poigravma z mislijo, da bi jim bil dovoljen samo en mandat – enkrat izvoljen in nikoli več nimaš pravice se napisat na katerikoli volilni listič.

  15. Bom dodal še tole, čeprav bi mogoče sodilo kam drugam. Na tem naslovu http://www.uni-mb.org/?UM=saj_ni_res_pa_je&CLANEK=39 Igor Tičar na kratko pove, kako je izgledala njegova odstrelitev iz NS HSE.

    Svetujem, da si vsi čimprej nehamo delati utvare o politikih.

    Ok, priznam, da sem lahko pristranski, ker je on bil moj prfoks, ko sem hodil na faks. In vsaj takrat je bil dober prfoks, strokovnjak, celo je izpostavil vprašanje zakaj se Juga ni vključila skupni raziskovalni prostor z EU (mislim, da se je temu takrat reklo Eureka).

  16. Škoda, da nihče ni pokomentiral ošiljenega, a mestoma dokaj razumnega komentarja AndrejaM, komentar št. 3.

    Če že govorimo o pravosodju, je povedal bistvo o njem, morda tudi z vidika cost/benefit analize:
    “Uvoziti tujce? Ja, lahko, ampak če jim plačate vsaj štirikrat toliko.”

    To v Sloveniji ni mogoče izvesti v trenutnem razmerju moči med socialnimi partnerji, vendar bi že 80% dvig plač in seveda poostritev (tudi zunanjega) nadzora (ter posledično odgovornosti) nad kvaliteto dela sodnikov in tožnikov “premešala karte”. V 10 letih bi postali pravna država zahodnega tipa. No ja, še vedno bi imeli money rules, ne gre se slepiti…. samo na “višjem nivoju”.

    Na tej točki bi se moral zgoditi usodni družbeni dogovor, vendar ga ne bo. Ker je še preveč akterjev in miselnosti, ki se vleče od “osamosvojiteljskih” (morda lustracijsko-upokojitvenih) časov med leti 91 do 96.
    In ker je “socialna nota” oziroma bolje rečeno, ker so trije, štirje akordi (rifi) punkovsko-upornih-pravičniških naših sindikatov preveč odmevni v SLO, gredo lepo v uho, sploh v sedanji krizi.

    Vso to zablodo pa bi morala ali pa zgolj lahko presekala izjemno karizmatična politična osebnost (z mega rejtingom) v prvem letu vladanja, a salomonskim umom. Prvi pogoj mogoče še kdo doseže, da pa bi še drugega….hmmm, ne vidim za zdaj tega človeka v Sloveniji…

  17. Hm, prehod s predstavitve teorije na napad na Mencigerja se zdi res šibek in nekomu, ki je malo mlajši, del slovenskega problema, da se politiki, profesorji in novinarji poznajo in lahko mešajo svoje osebne nesimpatije s svetovnim nazorjem in to objavljajo na straneh velikih dnevnikov. skratka nekako privatizirajo javni prostor (dodatno težo v tem prostoru imajo še vsi z doktoratom, saj se včasih zdi, da jim je ta podelil pravico izrekati mnenje s težo o vsem; v tem primeru štejem sicer avtorjem v dobro, da jih niso nalepili pred imena). mehanizem, ki tiči za tem, se ne zdi tako drugačen od tistega od politikov, ki se obnašajo kot da je država njihova zasebna last in menedžerjev velikih podjetij, ki so uspešno dokazali, da so velika “družbena” podjetja pravzaprav v resnici lahko v njihovi lasti.
    ideja o rebootu pa je itak utopična. ok, res je da so državljani že resignirani in super je, da društvo RP pokaže, da ni treba biti, samo dokler se ne zavedajo, da oni so država, bo isto (mimogrede, zanimiva izbire besede “cause to load (an operating system) and start the initial processes”). kaj, da bodo prišli pošteni princi in princeske na belih konjih? kakih 30.000 njih? dokler bo država za državljane nekaj tako abstraktnega, da v sloveniji velja nasprotno od “it’s the economy, stupid” in se ljudje ne obnašajo, kot da oni financirajo državo z delom in ne vedo, kaj za to dobijo, ne bo nič. pravzaprav zadnji odstavek zanika prvega: glede na logiko prvega, bi moralo delovati, da ljudem pokažeš, da se ne splača. če tega ni mogoče izvesti, ampak moraš uvoziti ljudi iz tujine, potem teorija prvega odstavka pač ne drži in gre za etiko.

  18. Tale računalničarska analogija z rebootom ali pa resetom je precej simpatična, čeprav smo je v večji ali manjši meri deležni skoraj po vsakih volitvah – zadeva očitno ne dela. Morda bi bilo potrebno opraviti operacijo “format” in potem narediti instalacijo spodobno okleščenega odprtokodnega sistema, ki bi bolje ustrezala našim strojnim zmožnostim…

  19. tipičen nabrzino izdelek samovšečnih površnežev, ki sicer izpostavijo določene realne probleme, ki so pa, v tem primeru, itak praktično splošno znana dejstva, jih spakirajo v neko moderno, seveda ameriško teorijo, ki jo seveda zelo na splošno in zelo na približno, vrhunsko predstavijo v treh stavkih, pol pa vse skupaj izrabijo za kaj: da še enkrat tko mimogrede malo pljunejo po mencingerju, ker je pa glih zaposlen na pravni fakulteti, pa še po njej in po vseh njenih diplomantih!?. Mislim če pa trije mladi profesorji (asistenti?) napišejo nek članek, katerega na koncu ponujena rešitev je tipa: in potem se bo letalonosilka zasidrala v pragi, ah jebi ga fantje, problem je mogoče res na neki fakulteti, ki pa ni v centru ampak za bežigradom.

    Mimogrede:

    http://www.ius-software.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=61080

  20. Vesna Godina: SLOVENČKI, USTVARITE SVOJ KAPITALIZEM!
    Našim političnim elitam, levim in desnim, je pogubni razvoj kajpak ustrezal: “Ker se je to moralo zgoditi, ker jim je koristilo. Zdaj stvar sicer razpada, a zanje se bo v vsakem primeru iztekla dobro. Se bodo že preselili na Havaje ali kamorkoli že.”

    Drugi pa ostajamo tu, v “družbi grabeža”, v “protoplemenski družbeni ureditvi”, kakor ji pravi Godina. “Gre za družbo, kjer z neformalnimi mrežami odnosov pokrijete celoten socialni prostor. Pri nas vsi poznajo vse, vsi so nekako povezani: prek ljubic, sorodnikov, prijateljev, sovražnikov … Ko je pred izbiro, človek v vseh družbah, ne le v naši, izbere neformalno pot, ne formalne. Primer: na razpis za delovno mesto se prijavi sin vaše ljubice, ki sicer ni najboljši med kandidati. Toda vsak bo zaposlil sina ljubice in ne sposobnejšega kandidata. Prav zato, ker so neformalne sankcije veliko hujše od formalnih! Enako je v ZDA, na Švedskem in drugod, a tam je socialni prostor večji, z neformalnimi mrežami ga ne pokriješ, medtem ko pri nas ga! Američan mora imeti formalne odnose, Slovenec pa skorajda vse rešuje po neformalnih zvezah. Zahodni tip demokracije potrebuje prazen socialni prostor, ki ga neformalne mreže ne pokrijejo. Zato je bila bolj kakor samostojna Slovenija za demokracijo zahodnega tipa primerna Jugoslavija. Ker je bil prostor večji. Moja neformalna mreža ni segla do Skopja ali Sarajeva.”

    http://www.primorske.si/Priloge/7–Val/Slovencki-ustvarite-svoj-kapitalizem!.aspx

  21. Ko prebiram neketare komentarje tu, si mislim, kako predobro gre se Slovencem, da tako lezerno in vseznalsko diskreditirajo avtorje tega prispevka:)

    Se ima sploh smisel truditi za dobrobit naroda, ki usiha v revscini in kaosu, ki odgovarja le pescici elite?

    MAR NISMO VREDNI IN SPOSOBNI BOLJSEGA?

    Res, doseci bo treba se nizje dno, do konca dno, da bo mozen vzpon in polet:)

    Ali pa so to osebe, ki jim gre tako presneto dobro, da jim razmere, v katerih vegetira in usiha vecinski narod, zelo odgovarjajo.

    Jaz zakljucka o uvozu tujcev ne jemljem dobesedno, ga jemljem metaforicno, stanje je tako katastrofalno apokalipticno, da nas resi zgolj nekaj do konca CISTEGA in POSTENEGA, kar nima nobene povezave s tem, kar imamo.

  22. @Dragica
    Se tudi vam ne zdi potrebno ničesar utemeljvati, ker je samoumevno, kajne?

    Lahko navedete kaj v podkrepitev teze o razmerah “v katerih vegetira in usiha večinski narod”. Ali ste tudi vi to pobrali iz medijev? Sam sem v zadnjih 20 letih te katastrofične poglede in napovedi videl in slišal že nekajkrat. In zmeraj so bile zgolj uvod v zahteve po spremembi na oblasti. Tako in nič drugače bo tudi tokrat. Nakar se bodo razmere hitro popravile. In čez dve ali pa 6 let spet grozovito poslabšale, korupcija bo spet za vsakim vogalom, mediji bodo na barikadah transparentnosti in skrbi za malega človeka, nakar spet nova oblast…

    Vmes pa zmeraj razočarani in nadušeni pa spet razočarani in navdušeni itd. ljudje, ki skrbno spremljajo medije.

  23. > Resnično je čas, da “rebootamo” to državo. In jo postavimo na novih temeljih. Za začetek pa lahko razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi.

    Ja, nič lažjega. Pravzaprav – edina lažja stvar (kot predlog) bi bila, da se zamenja kar vse ljudi, pa da se začne graditi Novo republiko (da ne rečem Drugo republiko).

    Od ljudi, ki se toliko časa in tako pogosto udinjajo nekim medijskim klikam bi pričakoval kanček višji IQ in spoznanje, da če že ni konstruktivnih predlogov (ki gradijo konstrukcijo na obstoječih temeljih, katerih se ne da zamenjati), da je bolje vsaj ne klobasati.

    Molk je včasih več vreden …

%d bloggers like this: