En odgovor

1. Super clanek, izjemno razmisljanje, samo zaploskam se lahko!!!

   sama enako mislim, ze dolga leta, stranke ne nosijo sprememb, prinesel jih bo ozavescen POSAMEZNIK in z njim kriticna masa in seveda udejanjenje reform ZUNAJ STRANKARSKEGA SISTEMA.
   Sicer pa nekateri ze delamo na tem, ko bo zrelo, boste med prvimi, ki vas bomo povabili medse.

   prijetno soboto vam zelim. D

   Všeč mi jeVšeč mi je

2. Se popolnoma strinjam z analizo situacije, do zadnjega odstavka, ko bi se namesto “čakanja na opcijo neobremenjenih posameznikov”, obrnil na znanost. Iz istega razloga, iz katerega ni zaživelo samoupravljanje, tudi “opcija neobremenjenih posameznikov” ne more. Presenečen sem, da največji zagovornik kapitalizma, kjer naj vsako prase rije zase, na ključni točki išče altruistične prašičke, ki naj bi rili za druge (za dodelavo ideje naj poišče v knjižnici pri avtorju Edvardu Kardelju). sicer pa ravno te prašičke in malce kasneje prasce v eni zadnjih pesmi omenja Iztok Mlakar, ki hkrati ponudi tudi najbolj racionalno rešitev.

   Všeč mi jeVšeč mi je

3. ponuditi alterntivo? avtor jo že, na koncu, ko se obrača nazaj k posamezniku. Slišati pa se mora, najprej centralizacija sedaj popolnoma anarhične decentralizacije vsega. Govoriti o (te definicije state pa regulatory capture, ali kakorkoli že, so pomagale pri razumevanju trenutnega zapisa avtorja, niso pa zajele vsega kar se dogaja v deželici, predvsem tam, kjer je tovrstnih anomalij največ – na lokalni ravni!) državni ravni je nesmiselno. če nekdo resnično misli z več pravne države (mislim, da je tako pravilno napisano) se mora potruditi in najprej poskrbeti za smiselno centralizacijo. Šele takrat se lahko ponovno pričnemo pogovarjati.

   Všeč mi jeVšeč mi je

4. Dragi Jože,

   Levo = desno?

   PRO DOMO SUA
   Vesela sem, da si povzel in razširil nekaj namigov in misli, ki sem jih navedla v svojih komentarjih; na kratko: levo = desno vs. posameznik(i)!
   Ob tem sem mi vrsto zadnjih let pojavlja vprašanje, kaj se dejansko dogaja in kje so vsi ti računovodje v tistih »spornih« družbah pri upravljalskih in finančnih »vragolijah«. Ali niso računovodje tudi podpisniki plačilnih nalogov in dokumentov o finančnih transakcijah? Ali še obstaja Društvo računovodij in knjigovodij ? Razen njih je še vrsta upravnih in administrativnih uslužbencev, ki vendar morajo poznati dogodke v matičnih podjetjih. Zakaj molčijo, zakaj se nihče ne zoperstavi ali pa demonstrativno da odpoved. Ali se res vsi bojimo, bojimo za »vsakdanji kruhek« in mala ugodja, ki si jih kljub vsemu še privoščimo, za katere bi nas morebiti tisti in njihovi potomci, zaradi katerih »grobovi nepokopanih mrtvecev tulijo« prikrajšali; ali je v vseh nas zakrnjenost pristajanja na anomalije in sprevrženosti, češ da sedanji vodilni pač imajo zgodovinski alibi kot nosilci avangardnih idej in so zagovorniki socialne države (Sic!) in že vedo, da je v nacionalnem interesu, da ravnajo tako, kakor ravnajo, sicer bodo prišli »tujci« in nas oropali, oropali našo prečudovito deželo pod Alpami, ob morju?! Ne vem. Prenehajmo biti komur koli ali čemer koli – hlapci! – tudi lastnemu ugodju!
   Tiho se te dni potopimo v spomin na tiste, ki so umrli, in se v imenu tistih dobrih zavejmo, da smo ODGOVORNI zase in za prihodnost naslednih!

   Všeč mi jeVšeč mi je

5. Dober zapis, toda morda spet malo poenostavljen. Res je, podivjana partitokracija povsod po svetu povzroči podobne učinke (de facto privatizacijo uprave, diplomacije, gospodarstva v državni lasti), ampak vse to je seveda možno le ob določenih sistemskih pogojih.

   Rdeča nit prispevka je nedelovanje oziroma neustrezno delovanje regulatornih organov. Tu pa je problem vendarle malo širši, kot ga nakazuje avtor. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da v RS tudi na splošno (na ministrstvih) nimamo profesionalne uprave in profesionalnega uradniškega kadra (če se že najde, običajno hitro zapusti upravo), ampak so to bolj kot ne ostanki nekdanjih republiških sekretariatov, ki v praksi delujejo tako, kot da so vsi uslužbenci zaposleni v kabinetu ministra/predstojnika. Konkretno to pomeni predvsem pritiske “od zgoraj”, da naj se konkretne zadeve odločijo ali uredijo tako ali tako (spomnite se bizarne protislovne odločbe o dohodnini za delavce v Avstriji), kadrovski cunami ob vsaki menjavi predstojnika ter nizka storilnost in pomanjkanje znanja zaradi premajhnega institucionalnega spomina (neredko najpomembnejše zadeve delajo pripravniki, ker ti vsaj znajo kakšen tuj jezik in so motivirani). Poleg tega ne pomaga, da za predstojnike agencij in regulatornih organov (ali generalne sekretarje ministrstev) skoraj vedno imenujejo neke zunanje kandidate (vsaj nekaj jih nima niti približno dovolj kompetenc za delovna mesta, ki jih zasedajo), nikoli pa izkušenih uradnikov, ki so več let delali v istem organu. In končno, področja, ki jih omenja avtor, so bila podvržena pogostim zakonodajnim spremembam, kar pa je stalnica nestrokovnosti in blefiranja domačih “strok” v obliki “zunanjega svetovanja” pri pripravi predpisov- od pravne do ekonomske in še kakšne druge (tudi domačijski inbreeding na domačih univerzah ima svojo ceno).

   Vse to velja tudi za sodne zadeve in probleme, ki jih omenja avtor: zavlačevanje se dogaja, ker je po sedanjih zakonih (ti so bili originalno napisani v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, torej v socializmu) to možno zlahka doseči, menjave sodnikov pa so posledica mizerno nizkih plač za prvostopenjske sodnike, ki seveda po le nekaj letih dela hitro odidejo na druga delovna mesta).

   Rešitve? Samo profesionalizacija javne uprave in spodoben plačni sistem za javno upravo in pravosodje, pa bolj resno kadrovanje na vrhu.

   Všeč mi jeVšeč mi je

6. @Ana Marija Mayerhold;
   kar se tiče Društva, ki ga omenjate, je s svojimi full time zaposelnimi strokovnimi kadri, in člani društva (ceha), zaplesalo kolo s taistimi, ki so slučajno tudi naročniki poslov, prva prioriteta društva pa je, da drek ne najde do ventilatorja. Kar se tiče računovodij v podjetij, za koga bi zdaj oni morali kaj? Ne pozabite, mi govorimo o legalnih transakcijah, na drugi strani pa je izdaja poslovnih skrivnosti precej boleča za zaposlenega. Z “demonstrativno dati odpoved” ste me nasmejali, verjetno ste zaposleni v javnem sektorju, ali pa ste rentnik. Mogoče bo za vas presenečenje, toda malokdo zaposli “whistlebloverja”, saj nikoli ne veš… vsi jih imamo sicer radi, ampak ne da šarijo po mojih gatah.

   Všeč mi jeVšeč mi je

7. Andrej,

   jasno, da delim tvoje mnenje glede tega, da je prvi pogoj profesionalizacija državne uprave. Le glede vrstnega reda je problem: do profesionalizacije ne bo prišlo, ker zaenkrat ni interesa za to; si predstavljaš, da bi uradniki začeli z resno regulacijo trga ipd?! Izkušnja Apek kaže, kaj se jim zgodi – ob zamenjavi oblasti in obglavitvi vodje organa odletijo tudi najboljši kadri. In kaj misliš, kateremu slovenskemu monopolistu v prid je bila ta kompletna menjava izvedena?

   Zato izključno iz tega razloga pravim, da je treba najprej zamenjava na oblasti, ki ne bo samo politična, ampak predvsem vsebinska. Samo profesionalni in neobremenjeni posamezniki, katerih interes bo normalno delovanje države in pravna država, lahko razmišljajo na ta način, da bi izvedli racionalizacijo in profesionalizacijo državne uprave (in temu ustrezen popravek plač navzgor).

   Všeč mi jeVšeč mi je

8. Jože, menjava oblasti, da, a pozabljaš, da je Slovenija “reverse control” družba, torej egalitarna družba z negativno selekcijo. V taki družbi je mesto samo za eno obliko drugačnosti – neškodljivega klovna (na kmetih se je včasih reklo vaški norček, tantadruj, itd). Tisti, ki bo najdlje obdržall to pozicijo, torej zabaval ljudi in jih hkrati prepričal, da ni (pretirano) škodljiv, oziroma, da je manj škodljiv kot njegovi konkurenti, bo naslednji premier Slovenije.
   Če ne bo kakih presenečenj, napovedujem velik volilni uspeh Desusa in naslednji premier Slovenije bo Karl Erjavec.

   Všeč mi jeVšeč mi je

9. @JPD: se strinjam, čeprav sem v dosedanjih stikih in javnih razpravah opazil, da je pri velikem delu politične elite (in javnosti, torej novinarjev) problem ne le pomanjkanje interesa, ampak čisto preprosto akutno pomanjkanje osnovnega znanja o tem, kako ekonomija in država sploh delujeta- dolgoletna kritična situacija v ustanovah, ki so zadolžene za pregon gospodarskega kriminala je dober dokaz za to (vsi so govorili o zarotah, dejansko pa gre predvsem za kadrovsko katastrofo). Za vrstni red pa imaš seveda prav, le da je malo verjetno, da bo katerakoli politična opcija, tudi nova, sistemsko posegla v stvari, dokler te najprej ne dozorijo na strokovni ravni (dober primer je obrnjeno dokazno breme glede izvora premoženja, ki je šele sedaj predmet strokovne diskusije, lahko pa bi jo preprosto uvedli – ni nobena velika znanost – že pred najmanj desetimi leti). Prav zato je ekonomski in pravni “outreach” v obliki zgornjega in drugih prispevkov še kako pomemben.

   @MM: bravo, ne morem kaj da se ne bi lepo nasmejal, čeprav je stvar hudo resna – prav imaš, zaradi naveličanosti s politiko danes uspejo samo klovni, vsi se počasi spreminjamo v en velik DeSuS.

   Všeč mi jeVšeč mi je

10. Miha,
    me veseli, da si ohranil dobro mero smisla za humor. Karl je res prisrčen fant, in dobrodušen – včasih podpiše kakšno pogodbo na zaupanje, če mu tako rečejo. In res ni tako malenkosten, da bi preganjal vsakogar, ki svinja naokrog mimo kant.

    Nov premier bo kar JJ. Po tem debaklu bodo ljudje hoteli operativca na oblasti. Tega tudi udbo-menjava Pahorja s strani Križaniča ter nova stranka Jankovića ne more preprečiti. In Karl bo spet dobil nek resor. Ker je bil lojalen.

    Se pa strinjam, razne “tehnokratske” alternative imajo zelo omejene možnosti, 10%? It’s a long way to go…

    Všeč mi jeVšeč mi je

11. Jože, ja, čeprav bo Desus dobil več glasov kot prejšnjekrati in bo imel zase več resorjev. Erjavec bo zase izbral tistega, kjer je največ “glamourja” in moških simbolov – policija, spet vojska? ;>

    Všeč mi jeVšeč mi je

12. Karl Erjavec in Desus imata že nekaj časa (in do nadaljnega) moj glas. Bom obrazložil, zakaj volitev ne jemljem ne vem kako resno.

    1. Vsi politiki so isti (sem gor pisoči minister naj mi oprosti)
    2. H koritu moraš spustiti čimveč prašičev, tako je možnost da manj pokradejo, ker se bolj prepirajo
    3. Da moj glas ne gre v nič (ali kar je še huje k relativnim zmagovalcem), volim takšno stranko ki ima možnost priti v parlament

    Karl ne bo imel več mojega glasu, če bi postal relativen zmagovalec na volitvah. Bom se še enkrat držal treh točk.

    In še mimogrede – če bivši premier vidi leteče slone, je lahko Karl tudi premier.

    Všeč mi jeVšeč mi je

13. No, spoštovani VL, če sem že izzvan, se pa na kratko oglasim. Na temo vsi-so-isti noč ne zamerim: mi je Vojko dal nedavno na teh straneh (http://www.razgledi.net/2010/10/13/ubij-tega-ali-o-nestrpni-in-surovi-politicni-govorici-%c2%a9-gregor-golobic/) povod in možnost, da sem povedal, kaj o tem mislim, in predvsem, kam to vodi.
    Prav tako je že minilo kar nekaj let, odkar sem na teh straneh izčrpno in dokumentirano dokazal, da v zadevi integracije laško-union niso bili vsi-isti. Ampak težava našega “čistega teoretika” Damijana je, da dejstva, ki mu ne ustrezajo vztrajno zamolčuje in ignorira. Bom pa odgovoril na tukajšnje nove insinuacije, ki trpijo za isto boleznijo, namreč trditve v zvezi z Apek. Za začetek, pa bi bilo prav, da g. Damijan v korektni publicistični maniri, kakršno prakticira npr. dr. Šušteršič, objavi “disclaimer”, v katerem bo razgrnil svoje poslovanje s prejšnjim vodstvom Apek oz. – kot pravi – z “najboljšimi kadri”.

    Všeč mi jeVšeč mi je

14. Bog pomagaj… Pa kdaj je kdo od politikov in tako imenovanih strokovnjakov cekiral realnost, ki se trenutno dogaja sirom zahodnega sveta. In ne nazadnje, kdaj se bo kdo od “posvecenih” pozabaval z fundamentom in ne vedno znova in znova zavijal glavni problem v banalne parcialnosti…. Tale komentarcek nekoga na Economistovi strani bi bil, kar pravi zacetek za kaksne nove gabarite razmisljanja… ” How can the US suddenly return to healthy growth if the last 3-4 decades have seen Fata Morgana prosperity and mirage wealth?

    Fundamentally, it was an unsustainable charade, a sand castle built on consumption sprees, accompanying (ever increasing) indebtedness and a housing bubble. It may have seemed like a benign perpetuum mobile but in the end it turned out to be an ugly pyramid scam.

    Sirs, don´t delude yourselves. The US economy (industry!) was hollowed out through globalization & this process was superficially camouflaged by the crazed debth binge so many fell for.

    Now the party´s over and with bloodshot eyes and terrible hangovers we stare aghast & full of angst and loathing at the bill which seemed such a trifle just a few hours ago, when we were still happily intoxicated.

    So what´s the gist? The gist is…in this world stupidity & greed are always punished. This goes for the corporations who may have reaped unbelievable dividends through offshoring in the short run but are now starting to get screwed by fledgling Chinese (!) corporations.

    It also goes for us dumb, ignorant ‘Joe Sixpacks’ who for so long believed the lies and gibberish spouting from politicians and socalled ‘experts’.
    ” —- Upam, da je jasno, da velja enako tudi za majhno dezelo na juzni strani Alpi, ki je nekako ( kot sedaj izgleda ), po pomoti postala drzava….. In za zacetek bi bilo bistvo zaobsezeno v preprostem sloganu…. ” Menjam Slovenijo za pravno drzavo”

    Všeč mi jeVšeč mi je

15. Nisem mislil nobenega izvat ali izzivat, jaz si pač kot navaden plebejec lahko privoščim malce več kot Vojko.

    Če se prav spomnim, sem že podal primer iz glavnega mesta naše širše domovine, ki je prikazoval voljene naše, njihove prihode/odhode na delo, njihove privilegije itd. V prejšnjem sklicu EU parlamenta je neki stric (predsednik parlamenta?) celo rekel, ko so mu prikazali kako Nemka zjutraj prileti, da se štempla (da ima zabeležen prihod na delo), se potem obrne in odhiti na letališče – da je to čisto normalno, da so ti ljudje vedno na delu itd.

    Za naše loge (da se navežem na kačo pred menoj) – kako je že politika govorila o odločbah US o izbrisanih, volilnem sistem in mestni občini Koper? Enkrat so eni za, drugi proti, drugič ravno obratno.

    To sta dva takšna primera, jih je še več (da se ne bomo stalno prepirali o mastnih klobasah in mastenju z njimi). Zaradi tega si jaz mislim o politikih to kar sem napisal.

    Všeč mi jeVšeč mi je

16. Tri stvari v odgovor GG. Prvič, z mojim omenjanjem »regulatory capture« v primeru Laško-Union nisem niti približno imel v mislih, kaj šele, da bi tako ali drugače poskušal asociirati na GG. Torej je GG-jevo opletanje tukaj povsem zgrešeno oziroma natančneje, služi nekemu drugemu cilju. Z dokazovanjem svoje nedolžnosti v primeru, v katerem sploh ni bil akter, poskuša pridobiti na »goodwillu« za potrebe primerov, v katere je bil in v katerih je zelo dejavno vpleten. Manipulacija štev. 1. Prozorna, jasno.

    Drugič, GG svoj zagovor v primeru, v katerega je zelo dejavno vpleten (primer Apek), začne s stavkom »Bom pa odgovoril na tukajšnje nove insinuacije, ki trpijo za isto boleznijo, namreč trditve v zvezi z Apek.« In… Nič, nobenega nadaljevanja v tej smeri, nobenega pojasnila. Pač pa namesto tega GG začne z insinuacijo glede mojega »poslovanja s prejšnjim vodstvom Apek«. Spet manipulacija – namesto pojasnjevanja lastne vloge raje prenos igre na nasprotnikov teren. Manipulacija štev. 2.

    Tretjič, pri namigovanju o mojem potencialnem konfliktu interesov zaradi mojega »poslovanja s prejšnjim vodstvom Apek« ter umanjkanju potrebnega disclaimerja gre za manipulacijo štev. 3. No, pa si oglejmo, za kaj tukaj gre. O katastrofalno slabi regulaciji trgov pri nas nasploh pišem že dolga leta, o katastrofalni regulaciji trga telekomunikacij pa tudi že kar nekaj let. Konec avgusta 2007 sem denimo v Financah, in tudi na tem mediju, napisal izčrpen tekst o regulaciji trga telekomunikacij v Sloveniji in v njem izpostavil nedejavno vlogo Apek pod prvim vodstvom oziroma natančneje, da je Apek »začel pro-konkurenčno delovati šele leta 2005 po tožbah Evropske komisije proti Sloveniji zaradi omejevanja konkurence na področju telekomunikacij in po zamenjavi Nikolaja Simiča s Tomažem Simoničem januarja 2005.« Na ta moj tekst se je 31.avgusta 2007, prav tako v Financah, užaljeno odzval tedanji direktor Apek, Tomaž Simonič, in končal z: »Posledično še toliko bolj preseneča, da ni g. Damijan za časa svojega ministrovanja nikdar izrazil želje po srečanju z direktorjem Agencije«.

    Naj enkrat in za vselej povem: med mano in Apek je obstajal en sam poslovni odnos na podlagi enkratnega projektnega sodelovanja. Do tega sodelovanja je prišlo šele lani aprila (2009), ko je bila v postopku zbiranja ponudb s strani Apek za izbiro najbolj ugodnega ponudnika za izdelavo modela za analizo maloprodajnih cen mobilnih operaterjev izbrana moja ponudba. Ponudbo sem oddal in bil izbran kot najugodnejši ponudnik ne da bi poznal kogarkoli na Apeku. Tedanjega direktorja Tomaža Simoniča sem spoznal šele jeseni 2009 na skupnem sestanku med UVK in Apek glede možnosti uporabe navedenega modela pri ex-ante in ex-post regulaciji trga mobilnih telekomunikacij. Gospoda Simoniča nisem ne prej ne kasneje nikoli več srečal ali kakorkoli, tudi posredno, komuniciral z njim. Prav tako nisem bil po opravljenem projektu (decembra 2009) v nobenem kontaktu s komerkoli izmed zaposlenih ali bivših zaposlenih na Apek.

    Torej, v čem bi lahko bil moj konflikt interesov, da bi zato bil potreben disclaimer? Šlo je za enkratno projektno sodelovanje (za izdelavo ekonomskega modela kot orodja zaposlenim na Apek za analizo cen na trgu), ki ni bilo vezano na vodstvo Apek. V javnosti striktno ničesar v zvezi s tem projektom nikoli nisem in ne komentiram. Niti z besedico. Konflikta interesov torej ni bilo nobenega.

    Bi pa bilo morda res smiselno v tem zadnjem tekstu v soboto dodati ustrezen disclaimer. In sicer zgolj z namenom, da bi vnaprej preprečil tovrstne poskuse insinuacij, kot si jih je privoščil GG.

    Kar pa v zadnjem tekstu komentiram, je ponovno poslabšanje regulacije, odkar je pod pritiskom ministrstva, ki ga vodi GG, prišlo do zamenjave vodstva Apeka. Zato bi bilo zelo lepo, da bi GG, če se je že oglasil in to nakazal, na tem mestu pojasnil:
    (1) kaj se dogaja s kadrovanjem in s kvaliteto vodenja Apek v zadnjem letu dni,
    (2) kaj se dogaja s kvaliteto regulacije telekomunikacijskih trgov v zadnjem letu dni
    in
    (3) kaj je bil pravi namen prenosa sedanjega direktorata za informacijsko družbo iz ministrstva za gospodarstvo na ministrstvo za znanost in tehnologijo, če pa je s tem kvaliteta delovanja pristojnih institucij za regulacijo in kvaliteta same regulacije trga telekomunikacij močno padla (padla na raven tiste do januarja 2005, ko so jo pravzprav vodili isti kadri, kot jo zdaj spet vodijo, z izjemo Pavla Gantarja)?

    In še ena stvar: od kod ministru za znanost in tehnologijo vedenje o tem, s kom ima poslovne odnose Apek?

    Všeč mi jeVšeč mi je

17. No, lepo, da smo to prvoosebno izjavo končno lahko prebrali – celo s kančkom obžalovanja, da se to še ni zgodilo.

    Kar zadevo Damijanovo manipulacijo št. 1, naj ga citiram:
    “Podoben je primer oblikovanja monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač, ki ga je Pivovarna Laško dosegla neposredno s vplivom na vrh politike in z omreženjem regulatorja trga.”
    Nakup Uniona s strani Laškega ni bil posledica neposrednega vpliva na takratni vrh politike (Vlada oz. Drnovšek), ampak prekotrojanskega lobiranja ene stranke v parlamentu in samovoljnega ravnanja takratnega direktorja SOD-a. Slednji je bil zato tudi razrešen, vsekakor pa tudi številna druga nedvoumna dejstva govorijo proti enačenju vseh iz Damijanove naslovne formule.

    Nadaljevanja, ki ga je Damijan v mojem prejšnjem odzivu pogrešal, pa takoj spodaj, če že vztraja, ker sem imel namreč namen počakati na objavo v Objektivu, kjer je izvorno objavil tekst. O njegovem zelo zgovornem in zanimivem odzivu in retoričnih vprašanjih tu zgoraj pa z veseljem in v kratkem.

    Levo, desno = isto za Jožeta P. Damijana

    Jože P. Damijan v članku »Levo, desno = isto«, ki ga je objavil v Objektivu 30. oktobra, skuša s posameznimi primeri in mednarodnimi zgodovinskimi primerjavami ilustrirati zaskrbljujoča pojava fevdalizacije oz. t.i. »state« in »regulatory capture« pri nas. Med drugim neoziraje se na dejstva konstruira domnevne »ne-slučajne« dogodke, povezane z Apek oz. Direktoratom za elektronske komunikacije. Takole piše: »Ni slučajno, da je takoj po prevzemu resorja minister za znanost in tehnologijo prenesel pristojnost nad regulacijo telekomunikacij z ministrstva za gospodarstvo k sebi in da je takoj prišlo do vrnitve starih kadrov na pristojen direktorat in do zamenjave direktorja Apek. Tako kot ni slučajno, da je koordinirana obravnava zlorabe prevladujočega Mobitela na trgu mobilnih komunikacij takoj zastala in da je direktor UVK moral iskati zaščito pri predsedniku vlade.«
    V citiranem odstavku mrgoli neresnic in insinuacij. Direktorata za elektronske komunikacije nisem prenesel niti jaz niti se prenos ni zgodil takoj po mojem prevzemu resorja, ampak slabo leto dni kasneje. Pobudo zanj je dal bivši minister za gospodarstvo Lahovnik, kar je rezultiralo v spremembo zakona, ki ga je na predlog MJU in vlade sprejel Državni zbor. Po prenosu na MVZT, ki že iz prejšnjega mandata pokriva tako visoko šolstvo, znanost, tehnologijo kot tudi področje informacijske družbe, je prišlo do združitve direktorata za elektronske komunikacije in informacijsko družbo, kakor je to v navadi v večini evropskih držav in je tako tudi na ravni evropske komisije, že prej pa je bilo tako tudi pri nas celo v obliki posebnega ministrstva za informacijsko družbo. Poleg tega pa je prišlo do odprave netransparentnega, neobičajnega in spornega sobivanja znotraj istega resorja področij regulacije trga telekomunikacij na eni in upravljanja s konkretnimi državnimi naložbami v telekomunikacijska podjetja na drugi strani, kakor je to bilo v času Damijanovega ministrskega kolega Vizjaka. Ta očitna »domačijskost« zanimivo do nedavna ni motila nikogar. Prav tako do zamenjave direktorja Apek g. Simoniča ni prišlo zato, da bi se naredil prostor za »vrnitev starih kadrov« – prvi v.d. je prišel kot ekspert iz dolgoletnega službovanja v tujini na ITU, zdaj pa opravlja to funkcijo dolgoletni Simoničev namestnik, prav tako direktor direktorata za elektronske komunikacije g. Matjaž Janša ni bil zamenjan, temveč je predhodno odstopil in se zaposlil v okviru Pošte Slovenije. Razlogi za zamenjavo (pa tudi za praktično edino neizplačilo pogodbene nagrade za uspešno delo kateremukoli direktorju agencije v tem mandatu po presoji ministra Lahovnika) so bili že iz časa prejšnjega mandata potekala javmno znana kriminalistična preiskava, ki je že postregla z vrsto ugotovitev o nesmotrnem trošenju davkoplačevalskega denarja. Tako je bilo na podlagi obvestila Policijske uprave Ljubljana ugotovljeno, da je razrešeni direktor APEK v času od 3.4.2006 do 28.7.2008 naročil in za plačilo potrdil storitve in blago, katerih naročilo ni skladno z načelom dobrega gospodarja. Gre za izvedbo seminarja v agenciji z naslovom Videz za poslovni uspeh (kultura oblačenja, govorica oblačil, projekcija osebnih lastnosti s pomočjo oblačil, sodobna ženska poslovna oblačila….), svetovanje direktorju pri kulturi oblačenja, pri nakupih oblačil, pomoč pri nakupih oblačil, nakupi oblačil, kitajski horoskop za direktorja, individualno svetovanje – poslovni bonton: etika pri jedeh in pijačah, poslovno gostiteljstvo ter še vrsta drugih naročil. S tem so bili podani dodatni razlogi za razrešitev po drugje zapisanem mnenju g. Damijana »najboljšega kadra« pred iztekom mandata maja letos. Spet je zanimivo, da tako očitno »domačijsko« razmetavanje z javnim denarjem pisca članka g. Damijana prav nič ne moti. Enako mi ni znano, da bi se zaradi česarkoli povezano z Apek ali MVZT diketor UVK moral kamorkoli zatekati pod zaščito. Tako njegov resorni minister kot predsednik vlade sta mu vso podporo pri neodvisnem postopanju jasno in javno zagotovila že na začetku mandata.

    Tudi trditev g. Damjana, da je po obravnavanih reorganizacijah in menjavah prišlo do kakršnegakoli zastoja na področjih, ki jih omenja, ne drži. Učinkovitost se je povečala, kar nenazadnje kaže tudi uspešna konsolidacija in izpeljava prej že zelo razglašenega projekta prehoda v digitalno radiodifuzijo, ki se bo zgodil v predvidenem zakonskem roku 1.12.

    Ostane samo še vprašanje motiva g. Damijana za tako zlonamerno zavajanje javnosti. Pogost pojav je, da t.i. hobotnice, radi ustvarjajo prav tisti, ki so tudi sami tako ali drugače ujeti v katero od njih. Jožetu P. Damijanu se očitno tako, ne zastonj, toži po bivšem direktorju APEK. Upam, da je pri drugih zanimivih in dejansko zaskrbljujočih primerih, ki jih obravnava v članku, manj osebno zainteresiran in odmaknjen od dejstev, sicer ne bo veljalo le, da so več ali manj isti tako levi kot desni, ampak tudi t.i. tretji, strokovni oz. zunanji, torej »neuvrščeni«, kamor bi se rad štel g. Damijan. Kajti v majhni Sloveniji nas nič manj ne ogroža tudi t.i. professional capture – ugrabitev stroke. A o tem kdaj drugič.

    Všeč mi jeVšeč mi je

18. O Standard Oilu si je zanimivo prebrati tole:

    The antitrust case against Standard Oil also seems absurd because its share of the petroleum products market had actually dropped significantly over the years. From a high of 88 percent in 1890, Standard Oil’s market share had fallen to 64 percent by 1911, the year in which the US Supreme Court reaffirmed the lower court finding that Standard Oil was guilty of monopolizing the petroleum products industry
    mises.org/daily/2317

    in še to:

    Judge Thomas Penfield Jackson, the grossly biased judge in the Microsoft case, has frequently compared Bill Gates to John D. Rockefeller, thereby perpetuating another statist myth — that Rockefellers Standard Oil Company was a “monopoly.” But Standard Oil caused the price of refined petroleum to fall from over 30 cents per gallon in 1869 to 5.9 cents by 1897 while stimulating an enormous amount of innovation in the industry, just as Microsoft has stimulated innovation in todays computer industry. For this great service to consumers, Rockefeller was prosecuted and forced to break up his company.
    mises.org/daily/436

    Se pravi, da je bilo razbitje Standard Oila politično motivirana zadeva, saj je že izgubljal “monopol” in so cene krepko padale skozi čas. Po sprejetju antitrust zakona pa se je začela šele prava gospodarska korupcija v navezi z regulatorji. Se pravi je stvar dosegala ravno obraten učinek! Ni zastonj pregovor, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. V glavnem karteli so nestabilni in hito razpadejo, medtem ko monopoli dobijo slekoprej konkurenco, če seveda niso le-ti z zakonom zaščiteni pred konkurenco in je vstop na trg onemogočen.
    Tudi tole se splača prebrati: The Myth of Predatory Pricing
    http://www.cato.org/pubs/pas/pa-169es.html

    Všeč mi jeVšeč mi je

19. http://bit.ly/cVC9NR

    Všeč mi jeVšeč mi je

20. @GG
    Ad1/ z vprašanjem o tem, “kaj se dogaja s kadrovanjem in s kvaliteto vodenja Apek v zadnjem letu dni?”, nisem imel v mislih (zgolj) zamenjave na direktorskem mestu, pač pa predvsem zamenjave na mestih, ki so en ali dva nivoja nižje. Glede kolobocij z namestitvijo fantomskega vršilca dolžnosti kako-mu-je-že-ime, ki se ni maral kazati niti v javnosti niti pred sodelavci, njegovo razrešitvijo ter imenovanjem novega vršilca, se ukvarjajo mediji in sodišča. V senci te kolobocije je prišlo do zamenjave ali “prostovoljnih odpovedi” nekaterih ključnih kadrov na področju regulacije telekomunikacij. Iz tega izhaja naslednja točka:

    Ad2/ “kaj se dogaja s kvaliteto regulacije telekomunikacijskih trgov v zadnjem letu dni?”. Ker so ključni kadri za regulacijo telekomunikacij morali “prostovoljno” oditi ob koncu 2009, je regulacija trga telekomunikacij praktično zastala. V ilustracijo tega si lahko ogledate in primerjate spisek zadev in predlogov Apek v letih denimo 2006-2009 z letom 2010 (link http://www.apek.si/sl/predlogi_v_javni_obravnavi). V letih 2006-2009 je bil Apek zelo aktiven glede analiz različnih upoštevnih trgov na področju telekomunikacij ter ukrepov regulacije na teh trgih (fiksna in mobilna telefonija ter dostop do interneta), v letu 2010 pa se ukvarja skorajda izključno z regulacijo poštnih storitev. Danes se z aktivno regulacijo telekomunikacij efektivno ukvarja praktično samo še UVK (ex-post regulator), ki pa v Apek (kot ex-ante regulatorju) ne najde več pravih sogovorcev niti interesa po aktivni regulaciji trga.
    Govoričenje GG o tem “da je po obravnavanih reorganizacijah in menjavah prišlo do kakršnegakoli zastoja na področjih, ki jih omenja, ne drži. Učinkovitost se je povečala, kar nenazadnje kaže tudi uspešna konsolidacija in izpeljava prej že zelo razglašenega projekta prehoda v digitalno radiodifuzijo, ki se bo zgodil v predvidenem zakonskem roku 1.12”, je navadno blefiranje. Tako bedasto blefiranje, da se mi o tem sploh ne da izgubljati besed. Predpostavljam, da med veliko večino skoraj 1,7 milijona prebivalcev Slovenije z volilno pravico ni prav veliko takšnih, ki ne bi znalo ločiti med regulacijo radiofuzije in regulacijo telekomunikacij.

    Ad3/ glede vprašanja “kaj je bil pravi namen prenosa sedanjega direktorata za informacijsko družbo iz ministrstva za gospodarstvo na ministrstvo za znanost in tehnologijo, če pa je s tem kvaliteta delovanja pristojnih institucij za regulacijo in kvaliteta same regulacije trga telekomunikacij močno padla?” bi od GG seveda težko dobil odgovor. Ga tudi ne pričakujem.

    Ostaja pa še eno vprašanje, na katerega je GG pozabil odgovoriti, in sicer: “od kod ministru za znanost in tehnologijo vedenje o tem, s kom ima poslovne odnose Apek?”
    Ta odgovor pa pričakujem.

    Če mi bo časovno zneslo v naslednjih tednih, bom napisal en kratek pregled zadev s področja zlorab prevladujočega položaja vodilnega ponudnika telekomunikacijskih storitev in (ne)dejavnosti regulacije v zadnjem desetletju. Zraven bom morda dodal še informacijo, na katerih pozicijah so v tistem času bili košarkarski prijatelji GG. Seveda pa bom podal tudi pregled odprtih zadev glede tekočih zlorab našega prevladujočega ponudnika, medtem ko naš ex-ante regulator spi.

    Se pa z eno trditvijo GG vsekakor strinjam: “v majhni Sloveniji nas nič manj ne ogroža tudi t.i. professional capture – ugrabitev stroke”. Res je, na mnogih področjih imajo nekateri posamezniki ali inštituti pravi monopol v dobavljanju svetovalnih itd. storitev javnemu sektorju. Glede pisanja zakonodaje je splošno znan vodilni vpliv denimo mariborskega kroga okrog prof. Kocbeka, na področju finančne zakonodaje denimo je imela tak vpliv gospa Plavšak. GG se je verjetno še dobro spomni iz časov LDS-ovih vlad. Na področju ekonomije, priznam, je bil in še vedno obstaja en tak majhen zasebni monopolček z velikim dometom, ki si lasti ime javne inštitucije ter zasebno hišo na Prešernovi. V zadnjih dveh desetletjih (morda z delno izjemo Janševega mandata, vendar ne popolnoma) praktično ni bilo omembe vrednih strateških ali operativnih ključnih odločitev vlade ali centralne banke, ki ne bi bili podprti z analizo ali svetovanjem iz tega inštituta. Zadeva, če ne bi bila nehigienična in tvegana z vidika oblikovanja uravnotežene ekonomske politike, niti ne bi bila tako strašansko moteča, če ne bi imela tako velikih posledic za javno blaginjo. En tak primer je denimo svetovanje glede vztrajanja pri monetarni politiki z uporabo depreciacije, ki je dolga leta “uvažala” inflacijo v Slovenijo in držala slovensko inflacijo dolga leta na nivoju 7-8%. O trikih in zlorabah ekonomske stroke v analizah tega inštituta z namenom dokazovanja pravilnosti vztrajanja pri napačni monetarni politiki sem pred leti pisal tudi na tem mediju. Druga stvar, je denimo famozna študija tega inštituta za Pivovarno Laško, ki je dokazovala, da 90-odstotni tržni delež pri pivu ne pomeni monopolnega položaja, saj so voda in brezalkoholne pijače primerni substituti. O nategovanju ekonomske stroke pri intervalih zaupanja v tem primeru pa so svoje že zdavnaj povedali moji kolegi. Tretja stvar pa je denimo sedanja zgodba okrog TEŠ-6. Dve analizi v podporo makro, regionalne in socialne upravičenosti projekta oziroma o narodnogospodarskih stroških časovnega zamika izgradnje bloka 6 elektrarne ter eno analizo v podporo upravičenosti “kopanja” lignita v Velenju za namen bodočega TEŠ 6 so seveda spet sproducirali v tem istem inštitutu. Direktor TEŠ (Rotnik) je v Žurnalu24 v začetku leta prostodušno priznal – študije smo naročili tam, kjer so se vedno delale. Četrta zgodba so denimo številne študije za Dars o narodnogospodarskih koristih različnih avtocestnih odsekov, ki so spet prihajale iz tega inštituta. Itd., itd.

    Ja, v tej državi obstaja precej t.i. professional capture – ugrabitev stroke. Upam, da bo GG naredil kaj v tej smeri, da bi pod sedanjo vlado prišlo do demonopolizacije vsaj na tem področju. Dovolj bi bilo že, če bi v izbirnih postopkih uvedli zelo striktne kriterije pri izbiri izvajalcev na podlagi mednarodnih referenc in njihove odmevnosti.

    @čarli
    Cati institute je en tak hudo “neoliberalni” think-tank. Ne vem, če se njegovo ime v tej državi sploh sme omenjati. No, jaz se z njimi vsekakor ne bi preveč družil, čeprav sem precej liberalen.

    Njihov argument, da je Standard oil v dobrih dvajsetih letih zmanjšal tržni delež iz 88 na 64% je podoben Bole-Jeretovemu argumentu o neškodljivosti laškega monopola na trgu piva, ki da se bo z leti postopoma zmanjšal po naravni poti zaradi povečanja uvoza. Ja, res se zmanjšuje, zelo zelo počasi, ampak saj je še kakšnih 15 let časa, da pride do deleža Standard oila pred razbitjem. Podobno se dogaja tudi z zmanjševanjem Telekomovega tržnega deleža, počasi ampak vztrajno se znižuje. Problem je le, ker v tem času uničuje vstopnike na trg s predatorskimi cenami in drugimi ukrepi iz arzenala monopolistov.

    Glede analiz vpliva predatorskih cen pa predlagam, da si malce ogledaš bolj resno znanstveno literaturo s področja industrial organization oziroma industrial economics. Lani sem v Sloveniji organiziral konferenco evropske zveze s tega področja (EARIE), prišlo je top 500 ljudi s tega področja.

    Všeč mi jeVšeč mi je

21. Ne razumem zakaj se ne bi z njimi “družil”. Sploh pa termin neoliberalni so si izmislili levičarji, vendar tega oni še sami ne znajo dobro razložit kaj to pomeni. Ponavadi začnejo bluzit o korporatizmu, kar pa je v bistvu fašizem.
    Poleg tega pa sem priložil še dva izseka od mises.org. Če so ti cato institute preveč liberalni kaj šele porečeš za za mises institute?

    Všeč mi jeVšeč mi je

22. @jože p. damijan

    G. Damijan, če želite ohraniti ugled in kredibilnost, se držite reka: le čevlje sodi naj kopitar. Vaše angažirano pisanje o specifičnih sektorskih temah vam jemlje ugled, saj se z vsakim pisanjem kaže, da tematike ne obvladate. Spomnimo se vaših prispevkov o TEŠ-6, ki so bili polni strkovnih naapak.Podobno je z vašim pisanjem o telekomunikacijah, zgornji prispevek ni izjema. Zdi se, da ste postali glasnik interesnih skupin, saj pišete o temah, ki jih strokovno ne obvladate in jih ne preverjate ali pa to za vas opravijo interesne skupine – seveda pristransko.

    Interesne skupine so vas našle kot medijsko prepoznavno osebo z ustreznimi nazivi, ki vam dajejo domnevno kredibilnost, in vas oskrbujejo z informacijami. Lahko da vam pripravijo tudi osnovo vaših prispevkov. Ker pa področij ne poznate zadosti, da bi lahko celovito presodili posredovano vam gradivo, so vaši članki strokovno šibki in niso skladni z vašim akademskim nazivom. Prav ta odvisnost od interesnih skupin v vašem primeru predstavlja ujetost stroke, ki jo omenja g. Golobič. Bi nam lahko razkrili vaše strokovne vire (fizične in pravne osebe, ki vas zalagajo z informacijami, na osnovi katerih pišete vaše prispevke) in poslovne vezi z akterji?

    Gornji prispevek o fevdalizaciji države in pa vaši odzivi kažejo na nepoznavanje, oziroma omejeno poznavanje regulacije trga elektronskih komunikacij in na nepoznavanje situacije na Apeku. Vaše informacije izvirajo iz krogov nekdanjega vodstva. Še pred nedavnim ste ga kritizirali (tudi na razgledi.net), nato pa pridobili posel in danes ga hvalite. Res neverjetno. Zdi se, da se potrjuje misel iz nekega komentarju, da je kritično pisanje način pridobivanja poslov.

    Seveda bi bilo zanimivo izvedeti, kje ste dobili znanje in izkušnje za izvedbo projekta, ki ga omenja g. Golobič in pred njim Finance (to bi lahko bil vir informacij g. Golobiča). So vam pri pripravi ponudbe pomagali vaši znanci iz Mobitelu konkurenčnih operaterjev ali so vam samo pomagali razumeti strokovno in poslovno ozadje? Ste analizo izvedli sami ali vam je pri tem kdo pomagal? Za javnost bi bila zanimiva tudi cena vašega projekta in kdo so bili konkurenti na razpisu, če je bila vaša ponudba res najcenejša? Ste delo opravili v imenu Ekonomske fakultete ali za svoj račun?

    Všeč mi jeVšeč mi je

23. Igor, predlagam npr. branje Bregant-Vezjakove knjige “Zmote in napake v argumentaciji”… precej hitro boste naleteli na Argumentum ad hominem. Tudi če vse, kar pišete drži (kar se mene tiče se po pitanju TEŠ6 strinjam z vami), s tem ne pobijate JPD-jevih zapisov, oz. rešujete GG-ja iz klinča…kar je najbrž tudi namen vašega zapisa.

    Všeč mi jeVšeč mi je

24. @Igor
    Igor? Borodinov knez Igor, Lukšič Igor, Igor Igor … ?

    Ni lepo in ne spodobi se na tem virtualnem kraju – razgledi.net – biti anonimni (oproda)in dezavuirati ter žaliti kogar koli.

    Všeč mi jeVšeč mi je

25. @čarli @jpd
    A propos liberalizem, neoliberalizem …

    Danes, po dveh letih in pol od nastanka prevoda tega eseja, sem malo bolj zadržana, kar zadeva »prost trg« in nauk Adama Smitha, čeprav ga je – prost trg – baje omenil samo v enem poglavju. (Sic!) in do liberalizma, ki naj bi bil derivat prav te dokrine, nikakor pa nisem zadržana do libertarnosti, ki se o njej sprašuje Rothbard v zgornjem eseju.
    Adam Smith je namreč gradil blaginjo za vse – bogastvo narodov – na napačni izhodni premisi o človeku kot biološkem senzualnem bitju, ki mora, da bi dosegel blaginjo in blagostanje, slediti zadovoljitvi primarnih čutov in nagonov. Pri tem je seveda zgrešil bistveno značilnost človeškega bitja, ki je z razliko od ostalih živih bitij v biosferi, prvenstveno mentalno in (na-v-)dihnjeno/duhovno bitje, ki s svojim hoteno namernim delovanjem soustvarja pogoje bivanja v univerzumu in univerzum sam: ovirajo ga le Zevsu podobni lastniki kapitala, ki nam tako kot Zevs Prometeju ne dovolijo seznanjati ljudi s koristno uporabo »ognja« – danes uporabo fizične/fizikalne znanosti tako v samem naravoslovju kakor tudi v ekonomiji. Posledica vsega tega je današnje stanje sveta in v svetu – t.j. grobi monetarizem, ki je ustoličil mentalne in moralne pokveke na položaje vladajočih pretežno v vsem svetu. Najbolj smešno pa je, da eni lopovi zmerjajo druge lopove z neoliberalci in neoliberalizmom – O sancta simplicita! – ki s prakso nobenega, še tako sprevrženega »liberalizma«, razen v smislu »liberalizma človeškega zgolj biološkega bitja« Adama Smitha – nima nobene zveze.

    »Ali je liberalizem mrtev,« se sprašuje avtor.
    Odgovor je: »Da in ne oziroma ali je lahko mrtev, če sploh ni bil živ? Torej je neživ, ne živi več ali bo nekoč oživel, morda?«
    A vprašanje je resnejše kot so morda zgolj intelektualne igrice ali bolj ali manj spretna duhovičenja. Gre za boljše življenje in bivanje … pač!

    Sam izraz liberalizem (podroben in temeljit opis tega fenomena najdete v
    http://en.wikipedia.org/wiki/Liberalism – za kar se je vredno potruditi, čeprav tudi ta »enciklopedija« ni povsem zanesljiva, saj ji je za podstat »talmudska doktrina«, ki temelji na argumentih in precedanu in ne na »božanskih zakonih«, ki so jih še poznali Stari … ?)
    definira ideologijo, (čeprav liberalizem ni ideologija, ampak politično ekonomska praksa) kot vsi –izmi. Z ideologijami pa je na splošno velik križ, saj sprva še tako osvobajajoče podležejo spridenju in se razvijejo v prisilo, ki duši svobodo. Je pa še ena težava z liberalizmom, saj so si ta emblem ali nalepko nalepile najrazličnejše politične prakse, ki z njim nimajo zveze, oziroma so njegovo nasprotje – govorili bi lahko prej o neofašizmu in neokorporativizmu, ki sta pod krinko prostega trga in liberalnih idej uzurpirale »liberalizem« in prosto pobudo posameznika in jo povsem zadušile.
    Liberalizem, če ostanemo pri tej (ne)ustrezni definiciji neke ideologije, ni v zgodovini nič novega. Spomnimo se samo boja »za staro pravdo« – težnja po svobodi in prostosti je vpisana v naravo človeka od pamtiveka. Res pa je tudi, da piramidna struktura ali hirearhična struktura oblasti od babilonsko-asirskih časov naprej onemogoča prav to svobodo – prostost in nas dela podložnike/sužnje – v današnjem času z zapeljevanjem in »melodijami« Erosa skozi množična tiskana in elektronska občila/medije/srednike in ukazom kot zakonom: Uživaj! Nenavadno in nelogično bi človek dejal pa je to, da se je vselej v zgodovini človeštva, ko so se pojavila gibanja za svobodo, takoj pojavila presija in zatrtje. Zato ni slučajno, da se je po pojavu Adama Smitha, ki je bil resničen svobodoljub in prvenstveno filozof prostega posameznika, »zgodila«, a nič se ne zgodi naključno, francoska buržuazna revolucija, ki je sicer pod parolo: fraternite, egalite, liberte zatrla prav to Smithovo liberalno gibanje in uzurpirala smer, ki jo je nakazal Adam Smith. Zato je dosti ustreznejše in resnicoljubnejše poimenovati to težnjo po svobodi posameznika in lastnosti, ki so za to potrebne, liberalnost ali še bolje libertarnost! Libertarnost, ki lahko pripelje do gibanja v tej smeri in resnične svobode, je lastnost, ki je trajna. Ne more biti človek malo libertaren malo pa ne, kakor ne more biti žena malo noseča … O tem zelo nazorno, sicer v precej baročnem stilu piše Murray N. Rothbard v 15. poglavju svoje knjige Egalitarism As a Revolt Against Nature, sicer tudi pa v rednih »dnevnih člankih« v okviru Ludwig von Mises Instituta.
    Murray je v tem okviru avtor esejev in člankov s provokativnimi naslovi kot na primer:
    On Mises’s Ethical Relativism
    Taking Money Back
    Spotlight on Keynesian Economics
    Toward a Theory of Strategy for Liberty
    Libertarians of Will, Intellect, and Action
    Itd.

    Posebej za to vprašanje »Ali je liberalizem mrtev?« sem prevedla njegov esej:

    Zakaj biti libertarec?

    Zakaj biti libertarec? S tem menimo, kakšna je poanta cele zadeve? Zakaj se obvezati globokemu in vse življenje trajajočemu uresničevanju načela in cilja individualne svobode? Za tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je živjenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?

    Neverjetno, med naraščajočim številom libertarcev v tej deželi najdemo mnogo ljudi, ki so postali zavezani ali privrženci libertarnosti zaradi tega ali onega izjemno ozkega in osebnega izhodišča. Mnoge nezadržno privlači svoboda kot intelektualen sistem oziroma kot estetski cilj, a svoboda ostaja za njih čisto intelektualna besedna igra, povsem ločena od tistega, kar smatrajo za »stvarne« aktivnosti v svojih vsakodnevnih življenjih. Drugi so motivirani zato, da (p)ostanejo libertarci zgolj zaradi pričakovanj za svoje lastne finančne profite. Ko ugotovijo, da bi jim prost trg lahko zagotovil daleč večje priložnosti za sposobne, in neodvisne žeti podjetniške dobičke, postanejo in ostanejo libertarci zgolj zato, da bi našli širše možnosti in priložnosti za ustvarjanje dobičkov pri poslih. Res je, da bodo možnosti in priložnosti za dobiček daleč večje in bolj razpredene v prostem trgu in prosti družbi, a če je posamezniku to primaren zanos motivacije biti libertarec, lahko smatramo zgolj za groteskno. Kajti večkrat moramo prehoditi vijugasto, težko in mučno ter naporno pot preden lahko dosežemo svobodo, sicer bodo libertarčeve priložnosti in možnosti za oseben profit daleč bolj negativne kot obilne.

    Posledica ozke in kratkovidne vizije obeh tako hazardnega igralca in bodočega profitneža je ta, da nobeden od njiju nima najmanjšega interesa za delo pri graditvi libertarnega gibanja. In vendar je zgolj skozi izgradnjo takšnega gibanja mogoče doseči končno svobodo. Ideje, zlasti radikalne ideje, ne napredujejo v svetu same po sebi, kakor da bi bile v vakuumu; lahko napredujejo zgolj s pomočjo ljudi in za ta razvoj in napredek – zato postane in je »gibanje« primarna naloga libertarca, ki je stvaren in resen v zasledovanju svojega cilja.

    Če se oddaljimo od teh z ozko vizijo, moramo uvideti, da je utilitarizem/koristolovstvo – skupna osnova prosto-tržnih ekonomistov – nezadovoljiv za razvoj in uspeh libertarnega gibanja. Medtem ko je res in vredno vedeti, da bi prost trg prinesel daleč večje obilje in bolj zdravo gospodarstvo vsem, tako bogatim kot revnejšim, a kritičen problem je, ali je ta vednost dovolj, da bi pritegnila množico k doživljenjski posvetitvi svobodi.

    Skratka, koliko ljudi bi napolnilo barikade in trpelo mnoge žrtve, kar konsistentna predanost svobodi vsebuje, ali samo zato, da bi številčnejši procent ljudi imel boljše kopalne kadi? Končno in konec koncev, potemtakem, utilitarna ekonomika, medtem ko je seveda neobhodna in nujno potrebna v razviti strukturi libertarne misli in dejanja, je skoraj prav tako nezadovoljiva za osnovno temeljno delo – za gibanje kakor tisti oportunisti, ki preprosto iščejo profit kratkega daha.

    Naše stališče je, da je lahko cvetoče libertarno gibanje, življenjska zavezanost svobodi utemeljena le na strastnosti za pravico/pravičnost. Tukaj mora biti glavni izvir in izvor za naš za-gon, oklep, ki nas bo varoval in ohranil v vseh viharjih, ki se nam obetajo, ne v težnji in iskanju po hitrem dolarju, igranju intelektualnih igric ali hladnim kalkuliranjem splošnih ekonomskih pridobitev. Da bi bil strasten za pravico/pravičnost, mora imeti človek teorijo o tem, kaj sta pravičnost/pravica in nepravičnost/krivica. – skratka, niz etičnih načel o pravičnosti in nepravičnosti, ki jih ne more zagotoviti utilitaristična ekonomika.

    To je zato, ker vidimo, da svet zaudarja od nepravičnosti, ki se grmadi ena na drugo do nebes, kar nas priganja in vzpodbuja, da naredimo vse, kar moremo in lahko, da bi iskali svet, v katerem bodo te in druge nepravičnosti ter krivice izkoreninjene. Drugi tradicionalno radikalni cilji – kot na primer »abolicija revščine« – so, v nasprotju s to, resnično utopične – saj s preprostim uveljavljenjem človekove volje, ne morem odpraviti revščine. Revščina je edino lahko odpravljena skozi operacijo določenih ekonomskih faktorjev – znantno investiranje prihrankov v kapital – kar lahko dosežemo le s pomočjo transformirajoče narave v daljšem obdobju časa. Skratka, človekova volja je tukaj znantno omejena z delovanjem – da uporabimo staromoden a še veljaven termin – naravnim zakonom. A nepravičnosti in krivice so dejanja, ki jih prizadene ena skupina ljudi drugi ; so natančno dejanja ljudi, in zato, so ti in njihova eliminacija subjekt človekove trenutne in istočasne volje.

    Vzemimo primer: angleška stoletja dolga okupacija in brutalno zatiranje irskega ljudstva. In če bi pogledali stanje Irske v letu 1900 in bi se zamislili nad revščino irskega prebivalstva, bi morali reči: revščina bi bila lahko odpravljena tako, da bi Angleži odšli in bi bil odstranjen njihov monopol nad zemljo, a dokončna odprava revščine na Irskem, pod najboljšimi pogoji, bo zahtevala čas in bi bila predmet delovanja ekonomskih zakonitosti. A cilj je konec angleškega zatiranja – kar bi bilo lahko storjeno s trenutno akcijo človekove volje: tako da bi se Angleži preprosto odločili, da se umaknejo iz dežele.

    Dejstvo, da se seveda takšna odločitev ne izvrši v trenutku, ni poanta: poanta je, da je že samo propadanje nepravičnost, ki je bilo načrtno in izvajano s strani dejavnikov nepravičnosti – v tem primeru angleške vlade. V polju pravičnosti in pravde je človekova volja vse: ljudje lahko premikajo gore, če se le odločijo za to. Strast do trenutne pravičnosti/pravice/pravde – na kratko, radikalne strasti – zategadelj niso utopične, kakor bi bila na primer želja za trenutno odpravo revščine ali takojšnje transformacije vsakogar v koncertnega pianista: pravičnost lahko dosežemo, če dovolj ljudi tako hoče.

    Resnična strast za pravičnost, potemtakem, mora biti radikalna – skratka, najmanj, kar mora, je želeti doseči svoje cilje radikalno in takoj. Leonard E. Read, ustanovni predsednik Fundacije za ekonomsko izobraževanje, je zelo prikladno ponazoril ta radikalen navdih, v svojem pamfletu z naslovom »Pritisnil bi na gumb«. Problem je bil v tem, kaj storiti v zvezi z mrežnimi cenami in nadzorom plač, ki ga je nad ekonomijo uvedel Urad za cene. Večina liberalcev je plaho ali »realistično« za eno ali drugo obliko postopne odprave tega oziroma za omahljivo dekontroliranje; na tem mestu je Read zavzel nedvoumno in radikalno
    stališče po načelu: »če bi se na tej tribuni nahajal gumb«, je začel svoj nagovor, »bi s pritiskom nanj v hipu sprostil ves in vse nadzore nad plačami in cenami, položil bi svoj prst nanj in pritisnil!«

    Resničen test radikalnega duha/navdiha, je test pritiska na gumb: če bi lahko pritisnili na gumb za takojšnjo odpravo nepravične invazije na svobodo, ali bi to storili? Če tega ne bi storili, se komajda lahko imenujemo libertarce, in večina nas bi lahko to storila samo tedaj, če bi nas primarno vodila strast za pravičnost in do pravičnosti.

    Pristen libertarec je potemtakem v vseh pomenih besede »abolicionist«; in bi, če bi lahko, odpravil v trenutku vse invazije svobode, bodisi v dobesednem smislu, suženjstvo, bodisi katero koli obliko oziroma instanco državne presije. Z besedami nekega drugega libertarca v podobni povezavi, »ožulil bi si palec s pritiskanjem na ta gumb!«

    Liberatrec mora neizbežno in nujno biti »pritiskalec na gumb« in »abolicionist«. Opolnomočen po pravičnosti/pravici/pravdi, ga ne more pretentati amoralno utilitaristično – koristolovno zagovarjanje in navajanje dokazov, da se pravica ne more zgoditi, dokler kriminalci niso kaznovani. Na ta način, ko se je v zgodnjem 19. stoletju veliko abolicionistično gibanje pojavilo, so se takoj pojavili glasovi treznosti in svetovali, da bi bilo edino prav in lepo odpraviti suženjstvo, če bi lastniki sužnjev dobili kompenzacijo za izgubo sužnjev. Skratka, po stoletjih zatiranja in izkoriščevanja, naj bi bili lastniki sužnjev še nadalje nagrajeni s privlačno vsoto, ki bi jo postrgali s silo od množice nedolžnih davkoplačevalcev! Najbolj primeren komentar na ta predlog je podal angleški filozof – radikalec Benjamin Pearson, ki je pripomnil, da »bil je pomislil, da bi morali biti sužnji tisti, ki bi morali biti kompenzirani«, jasno, taka kompenzacija bi morala pravično priti prav od samih sužnjelastnikov.

    Antiliberarci in antiradikalci na splošno, značilno ugovarjajo, da je tak »abolicionizem« »nerealističen«; s tako definicijo brezupno pomešajo zaželjen cilj s strateško oceno predvidenega izida.

    V okvirnem načelu je najpomembneje, da ne pomešamo strateške ocene z načinom utiranja zaželjenih ciljev. Najprej, cilji morajo biti oblikovani, kar bi bil v tem primeru takojšnja odprava suženjstva oziroma kakršno koli načrtno vodeno zatiranje bi pač imeli v mislih. In najprej moramo uokviriti te cilje, ne da bi razglabljali o možnostih, da bi jih dosegli. Libertarni cilji so »stvarni« v tem smislu, da bi jih lahko dosegli, če bi se dovolj ljudi strinjalo, da so zaželjeni, in da bodo, če bodo doseženi, doprinesli k boljšemu svetu. »Realizem« cilja je lahko izzvan zgolj s kritiko cilja samega, ne v problemu, kako ga doseči. In potem, ko smo se odločili o cilju, se soočimo s povsem ločenim strateškim vprašanjem, kako doseči ta cilj kakor hitro je mogoče, kako sprožiti in vzpostaviti gibanje za ta cilj itd.

    Tako, William Lloyd Garison ni bil »nerealističen«, ko je leta 1830, ko je postavil slaven standard za takojšnjo emancipacijo sužnjev. Njegov cilj je bil pravi, in njegov strateški realizem je prišel ob dejstvu, da ni pričakoval, da bo njegov cilj dosežen hitro. Ali, kakor je Garrison sam razlikoval:
    »Nuja, če še tako silimo takojšnjo abolicijo tako iskreno kot moremo, bo nažalost na koncu abolicija postopna. Nikoli nismo dejali, da bi naj bilo suženjstvo strmoglavljeno z enim udarcem; da pa mora biti, s tem se bomo vselej strinjali.«

    Dejansko, v območju strategije je dvig praporja čistega in radikalnega načela na splošno najhitrejša pot in način dospetja do radikalnih ciljev. Kajti, če nam ta čist cilj ni nikoli predočen, se ne bo nikoli razvil noben momentum, ki bi nas pripeljal do njega. Suženjstvo ne bi nikoli bilo odpravljeno, če abolicionisti ne bi zagnali vik in krik trideset let prej (pa četudi je nekatere vodila čisto koristoljubna misel zaradi uspešnejšega in bogatejšega juga, op. pr); in kakor so se stvari odvijale, je bila abolicija virtualno enkraten udarec, prej kakor pa postopna ali kompenzirajoča. (Ob zaključku bleščeče filozofske kritike obsodbe »nerealizma« in njegove zmešnjave o dobrem in verjetnem, je profesor Philbrook izjavil:
    Samo ena vrsta resne obrambe katere koli politike je na voljo ekonomistu ali komer koli: truditi se mora , da je politika dobra. Zaupanja vreden »realizem« je ista reč, kar so ljudje vselej menili, da je – modrost: odločiti se za takojšnje v luči končnega. Clarence Philbrook, »’Realism’ in Policy Espousal,« American Economic Review (December, 1953): 859.)

    Nad in čez zahteve strategije ležijo ukazi pravičnosti. V svojem znamenitem uvodniku, ki je vpeljal »The Liberator-ja« v začetku leta 1831. je William Lloyd Garrison obžaloval svoje prejšnje sprejetje doktrine postopne abolicije:
    »To priložnost namenjam temu, da se v polni meri in nedvoumno odpovem in prekličem in se tako javno opravičim pred Bogom, pred domovino, in mojimi brati, ubogimi sužnji, zato, da sem bil tako razčustvovan v boječnosti, bojazljivosti, nepravičnosti in absurdnosti.«

    Potem ko je bil grajan zaradi običajne in strogosti tako iz navade in neprizanesljivosti ter gorečnosti svojega jezika, je Garrison ostro odgovoril: »Moral bi biti ves v ognju, kajti okoli mene so bile gore ledu, ki sem ga moral stopiti!« To je ta spirit/duh/navdih, ki mora zaznamovati može in žene, ki so resnično predani in posvečeni načelu svobode – liberty.

    Murray N. Rothbard (1926-1995) je bil dekan Avstrijske šole.

    Danes, po dveh letih in pol od nastanka prevoda tega eseja, sem malo bolj zadržana, kar zadeva »prost trg« in nauk Adama Smitha, čeprav ga je – prost trg – baje omenil samo v enem poglavju. (Sic!) in do liberalizma, ki naj bi bil derivat prav te dokrine, nikakor pa nisem zadržana do libertarnosti, ki se o njej sprašuje Rothbard v zgornjem eseju.
    Adam Smith je namreč gradil blaginjo za vse – bogastvo narodov – na napačni izhodni premisi o človeku kot biološkem senzualnem bitju, ki mora, da bi dosegel blaginjo in blagostanje, slediti zadovoljitvi primarnih čutov in nagonov. Pri tem je seveda zgrešil bistveno značilnost človeškega bitja, ki je z razliko od ostalih živih bitij v biosferi, prvenstveno mentalno in (na-v-)dihnjeno/duhovno bitje, ki s svojim hoteno namernim delovanjem soustvarja pogoje bivanja v univerzumu in univerzum sam: ovirajo ga le Zevsu podobni lastniki kapitala, ki nam tako kot Zevs Prometeju ne dovolijo seznanjati ljudi s koristno uporabo »ognja« – danes uporabo fizične/fizikalne znanosti tako v samem naravoslovju kakor tudi v ekonomiji. Posledica vsega tega je današnje stanje sveta in v svetu – t.j. grobi monetarizem, ki je ustoličil mentalne in moralne pokveke na položaje vladajočih pretežno v vsem svetu. Najbolj smešno pa je, da eni lopovi zmerjajo druge lopove z neoliberalci in neoliberalizmom – O sancta simplicita! – ki s prakso nobenega, še tako sprevrženega »liberalizma«, razen v smislu »liberalizma človeškega zgolj biološkega bitja« Adama Smitha – nima nobene zveze.

    »Ali je liberalizem mrtev,« se sprašuje avtor.
    Odgovor je: »Da in ne oziroma ali je lahko mrtev, če sploh ni bil živ? Torej je neživ, ne živi več ali bo nekoč oživel, morda?«
    A vprašanje je resnejše kot so morda zgolj intelektualne igrice ali bolj ali manj spretna duhovičenja. Gre za boljše življenje in bivanje … pač!

    Sam izraz liberalizem (podroben in temeljit opis tega fenomena najdete v
    http://en.wikipedia.org/wiki/Liberalism – za kar se je vredno potruditi, čeprav tudi ta »enciklopedija« ni povsem zanesljiva, saj ji je za podstat »talmudska doktrina«, ki temelji na argumentih in precedanu in ne na »božanskih zakonih«, ki so jih še poznali Stari … ?)
    definira ideologijo kot vsi –izmi. Z ideologijami pa je na splošno velik križ, saj sprva še tako osvobajajoče podležejo spridenju in se razvijejo v prisilo, ki duši svobodo. Je pa še ena težava z liberalizmom, saj so si ta emblem ali nalepko nalepile najrazličnejše politične prakse, ki z njim nimajo zveze, oziroma so njegovo nasprotje – govorili bi lahko prej o neofašizmu in neokorporativizmu, ki sta pod krinko prostega trga in liberalnih idej uzurpirale »liberalizem« in prosto pobudo posameznika in jo povsem zadušile.
    Liberalizem, če ostanemo pri tej (ne)ustrezni definiciji neke ideologije, ni v zgodovini nič novega. Spomnimo se samo boja »za staro pravdo« – težnja po svobodi in prostosti je vpisana v naravo človeka od pamtiveka. Res pa je tudi, da piramidna struktura ali hirearhična struktura oblasti od babilonsko-asirskih časov naprej onemogoča prav to svobodo – prostost in nas dela podložnike/sužnje – v današnjem času z zapeljevanjem in »melodijami« Erosa skozi množična tiskana in elektronska občila/medije/srednike in ukazom kot zakonom: Uživaj! Nenavadno in nelogično bi človek dejal pa je to, da se je vselej v zgodovini človeštva, ko so se pojavila gibanja za svobodo, takoj pojavila presija in zatrtje. Zato ni slučajno, da se je po pojavu Adama Smitha, ki je bil resničen svobodoljub in prvenstveno filozof prostega posameznika, »zgodila«, a nič se ne zgodi naključno, francoska buržuazna revolucija, ki je sicer pod parolo: fraternite, egalite, liberte zatrla prav to Smithovo liberalno gibanje in uzurpirala smer, ki jo je nakazal Adam Smith. Zato je dosti ustreznejše in resnicoljubnejše poimenovati to težnjo po svobodi posameznika in lastnosti, ki so za to potrebne, liberalnost ali še bolje libertarnost! Libertarnost, ki lahko pripelje do gibanja v tej smeri in resnične svobode, je lastnost, ki je trajna. Ne more biti človek malo libertaren malo pa ne, kakor ne more biti žena malo noseča … O tem zelo nazorno, sicer v precej baročnem stilu piše Murray N. Rothbard v 15. poglavju svoje knjige Egalitarism As a Revolt Against Nature, sicer tudi pa v rednih »dnevnih člankih« v okviru Ludwig von Mises Instituta.
    Murray je v tem okviru avtor esejev in člankov s provokativnimi naslovi kot na primer:
    On Mises’s Ethical Relativism
    Taking Money Back
    Spotlight on Keynesian Economics
    Toward a Theory of Strategy for Liberty
    Libertarians of Will, Intellect, and Action
    Itd.

    Posebej za to vprašanje »Ali je liberalizem mrtev?« sem prevedla njegov esej:

    Zakaj biti libertarec?

    Zakaj biti libertarec? S tem menimo, kakšna je poanta cele zadeve? Zakaj se obvezati globokemu in vse življenje trajajočemu uresničevanju načela in cilja individualne svobode? Za tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je živjenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?

    Neverjetno, med naraščajočim številom libertarcev v tej deželi najdemo mnogo ljudi, ki so postali zavezani ali privrženci libertarnosti zaradi tega ali onega izjemno ozkega in osebnega izhodišča. Mnoge nezadržno privlači svoboda kot intelektualen sistem oziroma kot estetski cilj, a svoboda ostaja za njih čisto intelektualna besedna igra, povsem ločena od tistega, kar smatrajo za »stvarne« aktivnosti v svojih vsakodnevnih življenjih. Drugi so motivirani zato, da ostanejo libertarci zgolj zaradi pričakovanj za svoje lastne finančne profite. Ko ugotovijo, da bi jim prost trg lahko zagotovil daleč večje priložnosti za sposobne, neodvisne žeti podjetniške dobičke, postanejo in ostanejo libertarci zgolj zato, da bi našli širše možnosti in priložnosti za dobičke pri poslih.Res je, da bodo možnosti in priložnosti za dobiček daleč večje in bolj razpredene v prostem trgu in prosti družbi, a če je posamezniku to primaren zanos motivacije biti libertarec, lahko smatramo zgolj za groteskno. Kajti večkrat moramo prehoditi vijugasto, težko in mučno ter naporno pot preden lahko dosežemo svobodo, sicer bodo libertarčeve priložnosti in možnosti za oseben profit daleč bolj negativne kot obilne.

    Posledica ozke in kratkovidne vizije obeh tako hazardnega igralca in bodočega profitneža je ta, da nobeden od njiju nima najmanjšega interesa za delo pri graditvi libertarnega gibanja. In vendar je zgolj skozi izgradnjo takšnega gibanja mogoče doseči končno svobodo. Ideje, zlasti radikalne ideje, ne napredujejo v svetu same po sebi, kakor da bi bile v vakuumu; lahko napredujejo zgolj s pomočjo ljudi in za ta razvoj in napredek – zato postane in je »gibanje« primarna naloga libertarca, ki je stvaren in resen v zasledovanju svojega cilja.

    Če se oddaljimo od teh z ozko vizijo, moramo uvideti, da je utilitarizem/koristolovstvo – skupna osnova prosto-tržnih ekonomistov – nezadovoljiv za razvoj in uspeh libertarnega gibanja. Medtem ko je res in vredno vedeti, da bi prost trg prinesel daleč večje obilje in bolj zdravo gospodarstvo vsem, tako bogatim kot revnejšim, a kritičen problem je, ali je ta vednost dovolj, da bi pritegnila množico k doživljenjski posvetitvi svobodi.

    Skratka, koliko ljudi bi napolnilo barikade in trpelo mnoge žrtve, kar konsistentna predanost svobodi vsebuje, ali samo zato, da bi številčnejši procent ljudi imel boljše kopalne kadi? Končno in konec koncev, potemtakem, utilitarna ekonomika, medtem ko je seveda neobhodna in nujno potrebna v razviti strukturi libertarne misli in dejanja, je skoraj prav tako nezadovoljiva za osnovno temeljno delo – za gibanje kakor tisti oportunisti, ki preprosto iščejo profit kratkega daha.

    Naše stališče je, da je lahko cvetoče libertarno gibanje, življenjska zavezanost svobodi utemeljena le na strastnosti za pravico/pravičnost. Tukaj mora biti glavni izvir in izvor za naš za-gon, oklep, ki nas bo varoval in ohranil v vseh viharjih, ki se nam obetajo, ne v težnji in iskanju po hitrem dolarju, igranju intelektualnih igric ali hladnim kalkuliranjem splošnih ekonomskih pridobitev. Da bi bil strasten za pravico/pravičnost, mora imeti človek teorijo o tem, kaj sta pravičnost/pravica in nepravičnost/krivica. – skratka, niz etičnih načel o pravičnosti in nepravičnosti, ki jih ne more zagotoviti utilitaristična ekonomika.

    To je zato, ker vidimo, da svet zaudarja od nepravičnosti, ki se grmadi ena na drugo do nebes, kar nas priganja in vzpodbuja, da naredimo vse, kar moremo in lahko, da bi iskali svet, v katerem bodo te in druge nepravičnosti ter krivice izkoreninjene. Drugi tradicionalno radikalni cilji – kot na primer »abolicija revščine« – so, v nasprotju s to, resnično utopične – saj s preprostim uveljavljenjem človekove volje, ne morem odpraviti revščine. Revščina je edino lahko odpravljena skozi operacijo določenih ekonomskih faktorjev – znantno investiranje prihrankov v kapital – kar lahko dosežemo le s pomočjo transformirajoče narave v daljšem obdobju časa. Skratka, človekova volja je tukaj znantno omejena z delovanjem – da uporabimo staromoden a še veljaven termin – naravnim zakonom. A nepravičnosti in krivice so dejanja, ki jih prizadene ena skupina ljudi drugi ; so natančno dejanja ljudi, in zato, so ti in njihova eliminacija subjekt človekove trenutne in istočasne volje.

    Vzemimo primer: angleška stoletja dolga okupacija in brutalno zatiranje irskega ljudstva. In če bi pogledali stanje Irske v letu 1900 in bi se zamislili nad revščino irskega prebivalstva, bi morali reči: revščina bi bila lahko odpravljena tako, da bi Angleži odšli in bi bil odstranjen njihov monopol nad zemljo, a dokončna odprava revščine na Irskem, pod najboljšimi pogoji, bo zahtevala čas in bi bila predmet delovanja ekonomskih zakonitosti. A cilj je konec angleškega zatiranja – kar bi bilo lahko storjeno s trenutno akcijo človekove volje: tako da bi se Angleži preprosto odločili, da se umaknejo iz dežele.

    Dejstvo, da se seveda takšna odločitev ne izvrši v trenutku, ni poanta: poanta je, da je že samo propadanje nepravičnost, ki je bilo načrtno in izvajano s strani dejavnikov nepravičnosti – v tem primeru angleške vlade. V polju pravičnosti in pravde je človekova volja vse: ljudje lahko premikajo gore, če se le odločijo za to. Strast do trenutne pravičnosti/pravice/pravde – na kratko, radikalne strasti – zategadelj niso utopične, kakor bi bila na primer želja za trenutno odpravo revščine ali takojšnje transformacije vsakogar v koncertnega pianista: pravičnost lahko dosežemo, če dovolj ljudi tako hoče.

    Resnična strast za pravičnost, potemtakem, mora biti radikalna – skratka, najmanj, kar mora, je želeti doseči svoje cilje radikalno in takoj. Leonard E. Read, ustanovni predsednik Fundacije za ekonomsko izobraževanje, je zelo prikladno ponazoril ta radikalen navdih, v svojem pamfletu z naslovom »Pritisnil bi na gumb«. Problem je bil v tem, kaj storiti v zvezi z mrežnimi cenami in nadzorom plač, ki ga je nad ekonomijo uvedel Urad za cene. Večina liberalcev je plaho ali »realistično« za eno ali drugo obliko postopne odprave tega oziroma za omahljivo dekontroliranje; na tem mestu je Read zavzel nedvoumno in radikalno
    stališče po načelu: »če bi se na tej tribuni nahajal gumb«, je začel svoj nagovor, »bi s pritiskom nanj v hipu sprostil ves in vse nadzore nad plačami in cenami, položil bi svoj prst nanj in pritisnil!«

    Resničen test radikalnega duha/navdiha, je test pritiska na gumb: če bi lahko pritisnili na gumb za takojšnjo odpravo nepravične invazije na svobodo, ali bi to storili? Če tega ne bi storili, se komajda lahko imenujemo libertarce, in večina nas bi lahko to storila samo tedaj, če bi nas primarno vodila strast za pravičnost in do pravičnosti.

    Pristen libertarec je potemtakem v vseh pomenih besede »abolicionist«; in bi, če bi lahko, odpravil v trenutku vse invazije svobode, bodisi v dobesednem smislu, suženjstvo, bodisi katero koli obliko oziroma instanco državne presije. Z besedami nekega drugega libertarca v podobni povezavi, »ožulil bi si palec s pritiskanjem na ta gumb!«

    Liberatrec mora neizbežno in nujno biti »pritiskalec na gumb« in »abolicionist«. Opolnomočen po pravičnosti/pravici/pravdi, ga ne more pretentati amoralno utilitaristično – koristolovno zagovarjanje in navajanje dokazov, da se pravica ne more zgoditi, dokler kriminalci niso kaznovani. Na ta način, ko se je v zgodnjem 19. stoletju veliko abolicionistično gibanje pojavilo, so se takoj pojavili glasovi treznosti in svetovali, da bi bilo edino prav in lepo odpraviti suženjstvo, če bi lastniki sužnjev dobili kompenzacijo za izgubo sužnjev. Skratka, po stoletjih zatiranja in izkoriščevanja, naj bi bili lastniki sužnjev še nadalje nagrajeni s privlačno vsoto, ki bi jo postrgali s silo od množice nedolžnih davkoplačevalcev! Najbolj primeren komentar na ta predlog je podal angleški filozof – radikalec Benjamin Pearson, ki je pripomnil, da »bil je pomislil, da bi morali biti sužnji tisti, ki bi morali biti kompenzirani«, jasno, taka kompenzacija bi morala pravično priti prav od samih sužnjelastnikov.

    Antiliberarci in antiradikalci na splošno, značilno ugovarjajo, da je tak »abolicionizem« »nerealističen«; s tako definicijo brezupno pomešajo zaželjen cilj s strateško oceno predvidenega izida.

    V okvirnem načelu je najpomembneje, da ne pomešamo strateške ocene z načinom utiranja zaželjenih ciljev. Najprej, cilji morajo biti oblikovani, kar bi bil v tem primeru takojšnja odprava suženjstva oziroma kakršno koli načrtno vodeno zatiranje bi pač imeli v mislih. In najprej moramo uokviriti te cilje, ne da bi razglabljali o možnostih, da bi jih dosegli. Libertarni cilji so »stvarni« v tem smislu, da bi jih lahko dosegli, če bi se dovolj ljudi strinjalo, da so zaželjeni, in da bodo, če bodo doseženi, doprinesli k boljšemu svetu. »Realizem« cilja je lahko izzvan zgolj s kritiko cilja samega, ne v problemu, kako ga doseči. In potem, ko smo se odločili o cilju, se soočimo s povsem ločenim strateškim vprašanjem, kako doseči ta cilj kakor hitro je mogoče, kako sprožiti in vzpostaviti gibanje za ta cilj itd.

    Tako, William Lloyd Garison ni bil »nerealističen«, ko je leta 1830, ko je postavil slaven standard za takojšnjo emancipacijo sužnjev. Njegov cilj je bil pravi, in njegov strateški realizem je prišel ob dejstvu, da ni pričakoval, da bo njegov cilj dosežen hitro. Ali, kakor je Garrison sam razlikoval:
    »Nuja, če še tako silimo takojšnjo abolicijo tako iskreno kot moremo, bo nažalost na koncu abolicija postopna. Nikoli nismo dejali, da bi naj bilo suženjstvo strmoglavljeno z enim udarcem; da pa mora biti, s tem se bomo vselej strinjali.«

    Dejansko, v območju strategije je dvig praporja čistega in radikalnega načela na splošno najhitrejša pot in način dospetja do radikalnih ciljev. Kajti, če nam ta čist cilj ni nikoli predočen, se ne bo nikoli razvil noben momentum, ki bi nas pripeljal do njega. Suženjstvo ne bi nikoli bilo odpravljeno, če abolicionisti ne bi zagnali vik in krik trideset let prej (pa četudi je nekatere vodila čisto koristoljubna misel zaradi uspešnejšega in bogatejšega juga, op. pr); in kakor so se stvari odvijale, je bila abolicija virtualno enkraten udarec, prej kakor pa postopna ali kompenzirajoča. (Ob zaključku bleščeče filozofske kritike obsodbe »nerealizma« in njegove zmešnjave o dobrem in verjetnem, je profesor Philbrook izjavil:
    Samo ena vrsta resne obrambe katere koli politike je na voljo ekonomistu ali komer koli: truditi se mora , da je politika dobra. Zaupanja vreden »realizem« je ista reč, kar so ljudje vselej menili, da je – modrost: odločiti se za takojšnje v luči končnega. Clarence Philbrook, »’Realism’ in Policy Espousal,« American Economic Review (December, 1953): 859.)

    Nad in čez zahteve strategije ležijo ukazi pravičnosti. V svojem znamenitem uvodniku, ki je vpeljal »The Liberator-ja« v začetku leta 1831. je William Lloyd Garrison obžaloval svoje prejšnje sprejetje doktrine postopne abolicije:
    »To priložnost namenjam temu, da se v polni meri in nedvoumno odpovem in prekličem in se tako javno opravičim pred Bogom, pred domovino, in mojimi brati, ubogimi sužnji, zato, da sem bil tako razčustvovan v boječnosti, bojazljivosti, nepravičnosti in absurdnosti.«

    Potem ko je bil grajan zaradi običajne in strogosti tako iz navade in neprizanesljivosti ter gorečnosti svojega jezika, je Garrison ostro odgovoril: »Moral bi biti ves v ognju, kajti okoli mene so bile gore ledu, ki sem ga moral stopiti!« To je ta spirit/duh/navdih, ki mora zaznamovati može in žene, ki so resnično predani in posvečeni načelu svobode – liberty.

    Murray N. Rothbard (1926-1995) je bil dekan Avstrijske šole.

    »Ali je liberalizem mrtev,« se sprašuje avtor.
    Odgovor je: »Da in ne oziroma ali je lahko mrtev, če sploh ni bil živ? Torej je neživ, ne živi več ali bo nekoč oživel, morda?«
    A vprašanje je resnejše kot so morda zgolj intelektualne igrice ali bolj ali manj spretna duhovičenja. Gre za boljše življenje in bivanje … pač!

    Sam izraz liberalizem (podroben in temeljit opis tega fenomena najdete v
    http://en.wikipedia.org/wiki/Liberalism – za kar se je vredno potruditi, čeprav tudi ta »enciklopedija« ni povsem zanesljiva, saj ji je za podstat »talmudska doktrina«, ki temelji na argumentih in precedanu in ne na »božanskih zakonih«, ki so jih še poznali Stari … ?)
    definira ideologijo kot vsi –izmi. Z ideologijami pa je na splošno velik križ, saj sprva še tako osvobajajoče podležejo spridenju in se razvijejo v prisilo, ki duši svobodo. Je pa še ena težava z liberalizmom, saj so si ta emblem ali nalepko nalepile najrazličnejše politične prakse, ki z njim nimajo zveze, oziroma so njegovo nasprotje – govorili bi lahko prej o neofašizmu in neokorporativizmu, ki sta pod krinko prostega trga in liberalnih idej uzurpirale »liberalizem« in prosto pobudo posameznika in jo povsem zadušile.
    Liberalizem, če ostanemo pri tej (ne)ustrezni definiciji neke ideologije, ni v zgodovini nič novega. Spomnimo se samo boja »za staro pravdo« – težnja po svobodi in prostosti je vpisana v naravo človeka od pamtiveka. Res pa je tudi, da piramidna struktura ali hirearhična struktura oblasti od babilonsko-asirskih časov naprej onemogoča prav to svobodo – prostost in nas dela podložnike/sužnje – v današnjem času z zapeljevanjem in »melodijami« Erosa skozi množična tiskana in elektronska občila/medije/srednike in ukazom kot zakonom: Uživaj! Nenavadno in nelogično bi človek dejal pa je to, da se je vselej v zgodovini človeštva, ko so se pojavila gibanja za svobodo, takoj pojavila presija in zatrtje. Zato ni slučajno, da se je po pojavu Adama Smitha, ki je bil resničen svobodoljub in prvenstveno filozof prostega posameznika, »zgodila«, a nič se ne zgodi naključno, francoska buržuazna revolucija, ki je sicer pod parolo: fraternite, egalite, liberte zatrla prav to Smithovo liberalno gibanje in uzurpirala smer, ki jo je nakazal Adam Smith. Zato je dosti ustreznejše in resnicoljubnejše poimenovati to težnjo po svobodi posameznika in lastnosti, ki so za to potrebne, liberalnost ali še bolje libertarnost! Libertarnost, ki lahko pripelje do gibanja v tej smeri in resnične svobode, je lastnost, ki je trajna. Ne more biti človek malo libertaren malo pa ne, kakor ne more biti žena malo noseča … O tem zelo nazorno, sicer v precej baročnem stilu piše Murray N. Rothbard v 15. poglavju svoje knjige Egalitarism As a Revolt Against Nature, sicer tudi pa v rednih »dnevnih člankih« v okviru Ludwig von Mises Instituta.
    Murray je v tem okviru avtor esejev in člankov s provokativnimi naslovi kot na primer:
    On Mises’s Ethical Relativism
    Taking Money Back
    Spotlight on Keynesian Economics
    Toward a Theory of Strategy for Liberty
    Libertarians of Will, Intellect, and Action
    Itd.

    Posebej za to vprašanje »Ali je liberalizem mrtev?« sem prevedla njegov esej:

    Zakaj biti libertarec?

    Zakaj biti libertarec? S tem menimo, kakšna je poanta cele zadeve? Zakaj se obvezati globokemu in vse življenje trajajočemu uresničevanju načela in cilja individualne svobode? Za tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je živjenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?

    Neverjetno, med naraščajočim številom libertarcev v tej deželi najdemo mnogo ljudi, ki so postali zavezani ali privrženci libertarnosti zaradi tega ali onega izjemno ozkega in osebnega izhodišča. Mnoge nezadržno privlači svoboda kot intelektualen sistem oziroma kot estetski cilj, a svoboda ostaja za njih čisto intelektualna besedna igra, povsem ločena od tistega, kar smatrajo za »stvarne« aktivnosti v svojih vsakodnevnih življenjih. Drugi so motivirani zato, da ostanejo libertarci zgolj zaradi pričakovanj za svoje lastne finančne profite. Ko ugotovijo, da bi jim prost trg lahko zagotovil daleč večje priložnosti za sposobne, neodvisne žeti podjetniške dobičke, postanejo in ostanejo libertarci zgolj zato, da bi našli širše možnosti in priložnosti za dobičke pri poslih.Res je, da bodo možnosti in priložnosti za dobiček daleč večje in bolj razpredene v prostem trgu in prosti družbi, a če je posamezniku to primaren zanos motivacije biti libertarec, lahko smatramo zgolj za groteskno. Kajti večkrat moramo prehoditi vijugasto, težko in mučno ter naporno pot preden lahko dosežemo svobodo, sicer bodo libertarčeve priložnosti in možnosti za oseben profit daleč bolj negativne kot obilne.

    Posledica ozke in kratkovidne vizije obeh tako hazardnega igralca in bodočega profitneža je ta, da nobeden od njiju nima najmanjšega interesa za delo pri graditvi libertarnega gibanja. In vendar je zgolj skozi izgradnjo takšnega gibanja mogoče doseči končno svobodo. Ideje, zlasti radikalne ideje, ne napredujejo v svetu same po sebi, kakor da bi bile v vakuumu; lahko napredujejo zgolj s pomočjo ljudi in za ta razvoj in napredek – zato postane in je »gibanje« primarna naloga libertarca, ki je stvaren in resen v zasledovanju svojega cilja.

    Če se oddaljimo od teh z ozko vizijo, moramo uvideti, da je utilitarizem/koristolovstvo – skupna osnova prosto-tržnih ekonomistov – nezadovoljiv za razvoj in uspeh libertarnega gibanja. Medtem ko je res in vredno vedeti, da bi prost trg prinesel daleč večje obilje in bolj zdravo gospodarstvo vsem, tako bogatim kot revnejšim, a kritičen problem je, ali je ta vednost dovolj, da bi pritegnila množico k doživljenjski posvetitvi svobodi.

    Skratka, koliko ljudi bi napolnilo barikade in trpelo mnoge žrtve, kar konsistentna predanost svobodi vsebuje, ali samo zato, da bi številčnejši procent ljudi imel boljše kopalne kadi? Končno in konec koncev, potemtakem, utilitarna ekonomika, medtem ko je seveda neobhodna in nujno potrebna v razviti strukturi libertarne misli in dejanja, je skoraj prav tako nezadovoljiva za osnovno temeljno delo – za gibanje kakor tisti oportunisti, ki preprosto iščejo profit kratkega daha.

    Naše stališče je, da je lahko cvetoče libertarno gibanje, življenjska zavezanost svobodi utemeljena le na strastnosti za pravico/pravičnost. Tukaj mora biti glavni izvir in izvor za naš za-gon, oklep, ki nas bo varoval in ohranil v vseh viharjih, ki se nam obetajo, ne v težnji in iskanju po hitrem dolarju, igranju intelektualnih igric ali hladnim kalkuliranjem splošnih ekonomskih pridobitev. Da bi bil strasten za pravico/pravičnost, mora imeti človek teorijo o tem, kaj sta pravičnost/pravica in nepravičnost/krivica. – skratka, niz etičnih načel o pravičnosti in nepravičnosti, ki jih ne more zagotoviti utilitaristična ekonomika.

    To je zato, ker vidimo, da svet zaudarja od nepravičnosti, ki se grmadi ena na drugo do nebes, kar nas priganja in vzpodbuja, da naredimo vse, kar moremo in lahko, da bi iskali svet, v katerem bodo te in druge nepravičnosti ter krivice izkoreninjene. Drugi tradicionalno radikalni cilji – kot na primer »abolicija revščine« – so, v nasprotju s to, resnično utopične – saj s preprostim uveljavljenjem človekove volje, ne morem odpraviti revščine. Revščina je edino lahko odpravljena skozi operacijo določenih ekonomskih faktorjev – znantno investiranje prihrankov v kapital – kar lahko dosežemo le s pomočjo transformirajoče narave v daljšem obdobju časa. Skratka, človekova volja je tukaj znantno omejena z delovanjem – da uporabimo staromoden a še veljaven termin – naravnim zakonom. A nepravičnosti in krivice so dejanja, ki jih prizadene ena skupina ljudi drugi ; so natančno dejanja ljudi, in zato, so ti in njihova eliminacija subjekt človekove trenutne in istočasne volje.

    Vzemimo primer: angleška stoletja dolga okupacija in brutalno zatiranje irskega ljudstva. In če bi pogledali stanje Irske v letu 1900 in bi se zamislili nad revščino irskega prebivalstva, bi morali reči: revščina bi bila lahko odpravljena tako, da bi Angleži odšli in bi bil odstranjen njihov monopol nad zemljo, a dokončna odprava revščine na Irskem, pod najboljšimi pogoji, bo zahtevala čas in bi bila predmet delovanja ekonomskih zakonitosti. A cilj je konec angleškega zatiranja – kar bi bilo lahko storjeno s trenutno akcijo človekove volje: tako da bi se Angleži preprosto odločili, da se umaknejo iz dežele.

    Dejstvo, da se seveda takšna odločitev ne izvrši v trenutku, ni poanta: poanta je, da je že samo propadanje nepravičnost, ki je bilo načrtno in izvajano s strani dejavnikov nepravičnosti – v tem primeru angleške vlade. V polju pravičnosti in pravde je človekova volja vse: ljudje lahko premikajo gore, če se le odločijo za to. Strast do trenutne pravičnosti/pravice/pravde – na kratko, radikalne strasti – zategadelj niso utopične, kakor bi bila na primer želja za trenutno odpravo revščine ali takojšnje transformacije vsakogar v koncertnega pianista: pravičnost lahko dosežemo, če dovolj ljudi tako hoče.

    Resnična strast za pravičnost, potemtakem, mora biti radikalna – skratka, najmanj, kar mora, je želeti doseči svoje cilje radikalno in takoj. Leonard E. Read, ustanovni predsednik Fundacije za ekonomsko izobraževanje, je zelo prikladno ponazoril ta radikalen navdih, v svojem pamfletu z naslovom »Pritisnil bi na gumb«. Problem je bil v tem, kaj storiti v zvezi z mrežnimi cenami in nadzorom plač, ki ga je nad ekonomijo uvedel Urad za cene. Večina liberalcev je plaho ali »realistično« za eno ali drugo obliko postopne odprave tega oziroma za omahljivo dekontroliranje; na tem mestu je Read zavzel nedvoumno in radikalno
    stališče po načelu: »če bi se na tej tribuni nahajal gumb«, je začel svoj nagovor, »bi s pritiskom nanj v hipu sprostil ves in vse nadzore nad plačami in cenami, položil bi svoj prst nanj in pritisnil!«

    Resničen test radikalnega duha/navdiha, je test pritiska na gumb: če bi lahko pritisnili na gumb za takojšnjo odpravo nepravične invazije na svobodo, ali bi to storili? Če tega ne bi storili, se komajda lahko imenujemo libertarce, in večina nas bi lahko to storila samo tedaj, če bi nas primarno vodila strast za pravičnost in do pravičnosti.

    Pristen libertarec je potemtakem v vseh pomenih besede »abolicionist«; in bi, če bi lahko, odpravil v trenutku vse invazije svobode, bodisi v dobesednem smislu, suženjstvo, bodisi katero koli obliko oziroma instanco državne presije. Z besedami nekega drugega libertarca v podobni povezavi, »ožulil bi si palec s pritiskanjem na ta gumb!«

    Liberatrec mora neizbežno in nujno biti »pritiskalec na gumb« in »abolicionist«. Opolnomočen po pravičnosti/pravici/pravdi, ga ne more pretentati amoralno utilitaristično – koristolovno zagovarjanje in navajanje dokazov, da se pravica ne more zgoditi, dokler kriminalci niso kaznovani. Na ta način, ko se je v zgodnjem 19. stoletju veliko abolicionistično gibanje pojavilo, so se takoj pojavili glasovi treznosti in svetovali, da bi bilo edino prav in lepo odpraviti suženjstvo, če bi lastniki sužnjev dobili kompenzacijo za izgubo sužnjev. Skratka, po stoletjih zatiranja in izkoriščevanja, naj bi bili lastniki sužnjev še nadalje nagrajeni s privlačno vsoto, ki bi jo postrgali s silo od množice nedolžnih davkoplačevalcev! Najbolj primeren komentar na ta predlog je podal angleški filozof – radikalec Benjamin Pearson, ki je pripomnil, da »bil je pomislil, da bi morali biti sužnji tisti, ki bi morali biti kompenzirani«, jasno, taka kompenzacija bi morala pravično priti prav od samih sužnjelastnikov.

    Antiliberarci in antiradikalci na splošno, značilno ugovarjajo, da je tak »abolicionizem« »nerealističen«; s tako definicijo brezupno pomešajo zaželjen cilj s strateško oceno predvidenega izida.

    V okvirnem načelu je najpomembneje, da ne pomešamo strateške ocene z načinom utiranja zaželjenih ciljev. Najprej, cilji morajo biti oblikovani, kar bi bil v tem primeru takojšnja odprava suženjstva oziroma kakršno koli načrtno vodeno zatiranje bi pač imeli v mislih. In najprej moramo uokviriti te cilje, ne da bi razglabljali o možnostih, da bi jih dosegli. Libertarni cilji so »stvarni« v tem smislu, da bi jih lahko dosegli, če bi se dovolj ljudi strinjalo, da so zaželjeni, in da bodo, če bodo doseženi, doprinesli k boljšemu svetu. »Realizem« cilja je lahko izzvan zgolj s kritiko cilja samega, ne v problemu, kako ga doseči. In potem, ko smo se odločili o cilju, se soočimo s povsem ločenim strateškim vprašanjem, kako doseči ta cilj kakor hitro je mogoče, kako sprožiti in vzpostaviti gibanje za ta cilj itd.

    Tako, William Lloyd Garison ni bil »nerealističen«, ko je leta 1830, ko je postavil slaven standard za takojšnjo emancipacijo sužnjev. Njegov cilj je bil pravi, in njegov strateški realizem je prišel ob dejstvu, da ni pričakoval, da bo njegov cilj dosežen hitro. Ali, kakor je Garrison sam razlikoval:
    »Nuja, če še tako silimo takojšnjo abolicijo tako iskreno kot moremo, bo nažalost na koncu abolicija postopna. Nikoli nismo dejali, da bi naj bilo suženjstvo strmoglavljeno z enim udarcem; da pa mora biti, s tem se bomo vselej strinjali.«

    Dejansko, v območju strategije je dvig praporja čistega in radikalnega načela na splošno najhitrejša pot in način dospetja do radikalnih ciljev. Kajti, če nam ta čist cilj ni nikoli predočen, se ne bo nikoli razvil noben momentum, ki bi nas pripeljal do njega. Suženjstvo ne bi nikoli bilo odpravljeno, če abolicionisti ne bi zagnali vik in krik trideset let prej (pa četudi je nekatere vodila čisto koristoljubna misel zaradi uspešnejšega in bogatejšega juga, op. pr); in kakor so se stvari odvijale, je bila abolicija virtualno enkraten udarec, prej kakor pa postopna ali kompenzirajoča. (Ob zaključku bleščeče filozofske kritike obsodbe »nerealizma« in njegove zmešnjave o dobrem in verjetnem, je profesor Philbrook izjavil:
    Samo ena vrsta resne obrambe katere koli politike je na voljo ekonomistu ali komer koli: truditi se mora , da je politika dobra. Zaupanja vreden »realizem« je ista reč, kar so ljudje vselej menili, da je – modrost: odločiti se za takojšnje v luči končnega. Clarence Philbrook, »’Realism’ in Policy Espousal,« American Economic Review (December, 1953): 859.)

    Nad in čez zahteve strategije ležijo ukazi pravičnosti. V svojem znamenitem uvodniku, ki je vpeljal »The Liberator-ja« v začetku leta 1831. je William Lloyd Garrison obžaloval svoje prejšnje sprejetje doktrine postopne abolicije:
    »To priložnost namenjam temu, da se v polni meri in nedvoumno odpovem in prekličem in se tako javno opravičim pred Bogom, pred domovino, in mojimi brati, ubogimi sužnji, zato, da sem bil tako razčustvovan v boječnosti, bojazljivosti, nepravičnosti in absurdnosti.«

    Potem ko je bil grajan zaradi običajne in strogosti tako iz navade in neprizanesljivosti ter gorečnosti svojega jezika, je Garrison ostro odgovoril: »Moral bi biti ves v ognju, kajti okoli mene so bile gore ledu, ki sem ga moral stopiti!« To je ta spirit/duh/navdih, ki mora zaznamovati može in žene, ki so resnično predani in posvečeni načelu svobode – liberty.

    Murray N. Rothbard (1926-1995) je bil dekan Avstrijske šole.

    Všeč mi jeVšeč mi je

26. Minister Gregor pa nič?

    Všeč mi jeVšeč mi je