Medgeneracijska solidarnost na hudi preizkušnji

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Leto dni nazaj je bilo v Delu objavljeno pismo bralca. Bralec Črtomir je izračunal, kaj se mu bolj splača – prisilno varčevati v okviru obveznega pokojninskega zavarovanja ali namesto tega raje denar naložiti na banko. Izračun je bil šokanten. Tako šokanten, da  je v trenutku zaokrožil po elektronski pošti po vsej državi. Naj zaradi zanimivosti in zaradi bolj nazorne ilustracije problema ta izračun na kratko povzamem.

Če bi bili redno zaposleni in imeli denimo 1.000 evrov neto plače, bi država od vas pobrala mesečno 370 evrov obveznega prispevka za pokojninsko zavarovanje. Ob tem znesku prispevka v ZPIZ lahko v primeru sedanjega sistema računate, da bi dobili približno 580 evrov pokojnine. Denimo, da – namesto da prisilno plačujete v državni ZPIZ – ta denar raje naložite na banko, namensko varčujete in vežete na obdobja po pet let. Po 29 letih bi ob takrat veljavnih bančnih obrestih privarčevali skoraj 211.000 evrov, kar bi ob vezavi prineslo 7.068 evrov obresti letno ali 590 € mesečno. Po 29 letih varčevanja tega istega obveznega pokojninskega prispevka bi prišli do vaše pokojnine po obstoječem sistemu.

Če bi denimo varčevali 35 let, bi privarčevali dobrih 292.000 evrov oziroma za 815 evrov mesečnih obresti. Če bi denimo varčevali 40 let, bi privarčevali dobrih 382.000 evrov oziroma za 1.066 evrov mesečnih obresti. S preprostim samostojnim varčevanjem 370 evrov mesečno v vaši celotni delovni dobi bi tako prišli do mesečne pokojnine, ki bi bila višja od vaše povprečne neto plače in za skoraj 500 evrov višja od tega, kar bi dobili od ZPIZ. Toda glavni udarec šele pride – ob lastnem varčevanju bi vam ostala še glavnica, s katero bi lahko kupili dve stanovanji za svoje vnuke. Pri obveznem pokojninskem zavarovanju pa vam ne ostane nič, le uboga državna penzija, za polovico nižja od obresti, ki bi jih lahko sami privarčevali za stara leta.

Ni čudno, da je ob tem izračunu završalo med mladimi po spletu in da so se začele pojavljati pobude za izstop iz sistema obveznega pokojninskega zavarovanja ter za ustanovitev stranke mladih, ki bi bila antipod lobističnemu vladnemu združenju Desus. Predlagana racionalna rešitev je bila, da država ukine sedanji obvezni pokojninski sistem in namesto tega uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka. Če ste stari 30 let in če ste racionalni, je za vas najboljša rešitev, da ustanovite svoj s.p. in se prek s. p. zaposlite pri istem delodajalcu. Nato pa plačujete minimalni zakonski prispevek za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, preostanek do zneska, ki vam ga danes odtegujejo za oba namena, pa individualno plačujete v lastno varčevalno shemo, lastno zdravstveno zavarovanje in lastno zavarovanje za primer brezposelnosti. Prednost redne zaposlitve pred zaposlitvijo po pogodbi je samo v navidezni večji varnosti. Toda danes nobena zaposlitev ni več varna, razen če ste zaposleni v javnem sektorju.

Ni niti glavnice niti dovolj sprotnih vplačil

Seveda, to je ena, strogo racionalna in individualistična plat problema. Druga plat je bolj socialna ali bolje rečeno prisilno solidaristična. V Sloveniji imamo uzakonjen “pay-as-you-go” sistem, ki temelji na implicitnem medgeneracijskem sporazumu, po katerem trenutno zaposleni sproti plačujejo tekoče pokojnine upokojenim. Iz meseca v mesec. Nobene rezerve ni. Ker pač država tistih vplačil v pokojninsko blagajno lani, predlani ter izpred 10, 20 in 30 let ni nikamor naložila, ampak jih je preprosto sproti porabila. Seveda sedanji upokojenci niso nič krivi za to, da je država tako slabo gospodarila z njihovim denarjem. Tudi tisti, ki se bodo upokojili čez nekaj let, nimajo nič pri tem, da iz njihovih vplačil v pokojninsko blagajno ni nastala neka solidna glavnica, iz katere bi jim država izplačevala obresti ali celo vrnila glavnico.

Zadeva je še hujša. Ne samo, da sploh ni glavnice, tudi tekočih vplačil v pokojninsko blagajno ni dovolj, da bi sedanjim, kaj šele bodočim upokojencem država sploh lahko izplačevala že tako mizerno nizko izračunane pokojnine. Finančni načrt ZPIZ za leto 2010 predvideva, da bo za izplačilo pokojnin letos namenil okroglo 4 milijarde evrov. Vendar pa bo prihodkov iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predvidoma zgolj za 3.286 milijonov evrov. Glede na mesečni obseg izplačil pokojnin v višini okrog 385 milijonov evrov torej ZPIZ-u zmanjka denarja za pokojnine že konec oktobra. Za preostala dva meseca pokojnin mora država doplačati iz proračuna, 100 milijonov pa naj bi pristavila Kapitalska družba (Kad). Torej mora država vsako leto pobrati za dobrih 600 milijonov evrov dodatnih davkov, da lahko ZPIZ izplača vse pokojnine. Za primerjavo – leta 2000 je bil primanjkljaj ZPIZ znašal “samo” 113 milijonov evrov.

Vendar se situacija še poslabšuje. Zaradi staranja prebivalstva se delež upokojencev v celotni populaciji povečuje, čemur pa ne sledi število aktivnega prebivalstva, ki njihove pokojnine dejansko sproti plačuje s svojimi prispevki. V zadnjih desetih letih se je število upokojencev povečalo za 19%, število zavarovancev pa je leta 2010 le za 5,5% večje kot leta 2000. Tudi v času največje gospodarske konjunkture, v letu 2008, ko smo imeli rekordno visoko gospodarsko rast in rekordno visoko število zaposlenih, je bilo to število zavarovancev le za 7,7% višje kot leta 2000. Škarje med številom aktivnega prebivalstva in številom upokojenih oseb se torej vedno bolj odpirajo in prav nobene možnosti ni, da bi jih bilo mogoče zapreti s še tako visoko konjunkturo. Tudi če bi bila stopnja brezposelnosti enaka nič, kar je teoretično nemogoče. Razmerje med številom zavarovanih, ki vplačujejo prispevke v pokojninsko blagajno, in številom upokojenih, se stalno poslabšuje. Še v začetku 1980. let je bilo razmerje 1 upokojenec na 3 zaposlene. Leta 2000 je razmerje znašalo samo 1,74, v letu 2010 pa znaša samo še 1,54. Če bi denimo vzeli število zaposlenih oseb pri pravnih osebah in izločili zasebnike in zaposlene pri zasebnikih ter ostale kategorije, ki plačujejo minimalne prispevke v pokojninsko blagajno, bi to razmerje znašalo samo še 1,2 zaposlenega na 1 upokojenca. Demografski trendi kažejo, da se bo to razmerje v naslednjih letih še naprej hitro zniževalo in bomo kmalu v situaciji, ko bo en zaposlen moral vzdrževati enega upokojenca.

Dinamika števila zavarovancev in upokojenih, 2000=100

opomba: Razmerje števila zavarovancev in števila upokojencev je na desni skali.
>sup>Vir: ZPIZ

Dejstvo je, da tak pokojninski sistem ni vzdržen. Preprosto vodi v kolaps javnih financ, ko se bo država tako močno zadolžila za pokojnine (kot denimo Grčija ali nekdanja Jugoslavija v 1980. letih), da ji nihče ne bo hotel več posojati. Nujno je torej treba najti rešitev, ki bo vzdržna. Toda kako pripeljati skupaj strogi individualni racio mladih in hudo sebično zahtevo upokojencev po obvezni solidarnosti s strani mladih? In kako priti do rešitve, ki bo tudi javnofinančno vzdržna na daljši rok?

Neustrezne rešitve

Rešitev, ki jo ponujajo mladi, zveni privlačno. Toda ne prinaša dolgoročne rešitve. Nemogoče si je predstavljati, da bi sedanji sistem v hipu zavrgli in proračunu naložili za dodatne 4 milijarde bremena, kar pomeni približno 12% BDP. Toliko dodatnega davka je nemogoče pobrati. Rešitev, ki jo predlagajo sindikalni voditelji (ne razumem sicer koga v tem primeru zastopajo, interese upokojencev ali interese zaposlenih), je podobno preprosta – nobene spremembe niso potrebne, država naj samo dvigne davke. In sicer, njiohova prva predlagana rešitev je, da naj država dvigne stopnjo prispevka za delodajalce nazaj na tisto iz leta 1996 – na 15,5% (dvig za 6,65 odstotnih točk). To pomeni, da bi se stroški dela dvignili v enaki meri, kar bi seveda hitro potopilo delovno intenzivne panoge. Prav tiste, za katere zaposlene naj bi se sindikalni voditelji zavzemali. Pa še vedno ne bi bi bilo niti približno dovolj za pokritje luknje v ZPIZ. Nasprotno, ker bi prišlo do zapiranja delovnih mest, bi se prilivi v pokojninsko blagajno zmanjšali, odlivi pa povečali zaradi plačevanja nadomestil za brezposelnost.

Druga predlagana rešitev je, da naj država bolj obdavči tiste, ki se izogibajo plačevanju prispevkov. V redu, toda treba je povedati koga in kakšen bo izkupiček od tega, če bi denimo obdavčili vse popoldanske s.p. in prejemnike avtorskih honorarjev še s pokojninskimi prispevki. Ni prava rešitev, verjemite, prineslo bi le nekaj deset milijonov evrov. Hkrati pa tisti, ki bi na ta način bili dodatno obdavčeni ne bi mogli iz tega naslova črpati nobenih pravic. Morda bi jim ostalo zadovoljstvo, da lahko solidarnostno pomagajo državi.

Tretja predlagana rešitev je, da naj bi bolj obdavčili sivo ekonomijo. Po zadnji oceni avstrijskega ekonomista Schneiderja (ki je metodološko zelo privlečena za lase) naj bi bilo v Sloveniji za dobrih 20% BDP sive ekonomije (še 2 leti nazaj je je bilo po isti metodologiji za 27% BDP!). Po domače, ena petina BDP je neregistrirana in ne plačuje nobenih davkov. Krasno, boste rekli, pa dajmo. No, problem je, da nihče ne ve natančno, kje se ta petina neobdavčenega BDP nahaja. Morda v medsosedski pomoči, ko čez vikend pomagate sosedu pri betoniranju ograje okrog hiše? Morda v količinah pijače, ki jo lastniki majhnih bifejev točijo mimo trošarinskih kontrol? Morda v nižjih cenah gradbenih storitev, ker se dela brez računov? Ja, verjetno bi se nekaj našlo. Toda tudi če s skrajnimi napori in s trumo novih davčnih inšpektorjev v roku desetih let odkrijete za eno milijardo evrov neregistrirane dejavnosti (približno 3% BDP), kar je resnično ogromno, in ga obdavčite s 30% davkom, bo še vedno samo za polovico enoletnega primanjkljaja ZPIZ.

No, sindikati imajo še četrto rešitev. Menda ni problem v tem, da naši zaposleni ne delajo dovolj dolgo in da se v povprečju moški upokojujejo že pri dobrih 60, ženske pa pri dobrih 57 letih starosti. Zaradi tega zaposleni pri nas za dolgih 5 let pri moških in za še daljših 7 let pri ženskah manj časa prispevajo v pokojninsko blagajno kot denimo na Švedskem in za prav toliko časa dlje časa uživajo blagodati pokojnine. Verjetno mi ni treba pojasnjevati, da to efektivno pomeni dvojno luknjo v pokojninski blagajni. Ne, sindikalni voditelji pravijo, da je problem v tem, ker ni dotoka mladih na trg dela in da mladi ne najdejo zaposlitve in zato ne morejo prispevati v pokojninsko blagajno. Ja, se močno strinjam. Problem je le v tem, da mladi ne morejo najti službe prav zato, ker jim sindikati s svojimi rigidnimi zahtevami tega ne dovoljio. Če bi bil trg dela bolj prožen, bi mladi dobili hitreje službo. Ampak sindikalni voditelji temu nasprotujejo, ker seveda ščitijo tiste, ki že imajo službe, za tiste, ki so brez, pa jim je malo mar. Na ta način pa se njihova enačba seveda nikakor ne more iziti. No, tudi če bi takoj zaposlili vse mlade, ki končajo šolanje, problema pokojninske luknje ne bi niti zdaleč rešili. Problem je, da večinoma sploh ni delovnih mest. Zakaj jih ni? Ker je zakonodaja preveč rigidna, davki, povezani s plačami, pa previsoki, da bi se splačalo dodatno zaposlovati. In smo v začaranem krogu. Če mislite, da pretiravam, vam – preden vržete gnilo jajce vame – predlagam, da poskusite sami. Ustanovite svoje podjetje in se najprej sami zaposlite v njem. Boste videli, da ni tako preprosto za vsak evro vaše neto plače na trgu zaslužiti dva in enega dati državi.

Sedanja reforma bo le omilila luknjo

Kot je videti že iz aviona, oba koncepta – individualistični racionalni in sebični prisilno solidarnostni – ne vodita k vzdržni rešitvi pokojninskega problema. Ostane nam torej še država, da nekako poskuša zakrpati ta problem in najti rešitev vsaj za kakšnih deset let. Sedanji predlog pokojninske reforme sledi rešitvam iz ostalih držav članic EU in stavi hkrati na podaljšanje delovne dobe in na povišanje upokojitvene starosti na 65 let. Večina evropskih držav ima upokojitveno starost – za moške in ženske enako – določeno pri 65 letih, v Islandiji in na Norveškem je pri 67 letih. Zanimivo je, da medtem ko se pri nas zaposleni upokojujejo dve ali tri leta pred uradno upokojitveno starostjo, pa denimo kar v nekaj državah (Islandija, Portugalska, Švedska, Irska in Švica) zaposleni delajo kakšno leto dlje. Zanimivo je, da se moški v le 7 evropskih državah upokojujejo mlajši kot v Sloveniji (pri nas pri 60,7 letih), ženske pa se samo v eni državi upokojujejo mlajše (pri nas pri 57,4 letih). Verjetno je težko trditi, da so pri nas delovni pogoji toliko slabši, da se moramo dobrih 5 ali 7 let upokojiti prej kot denimo na Švedskem, Švici ali Norveški.

Ta pokojninska reforma bo malce omilila problem financiranja pokojninske luknje v ZPIZ, ker bo po eni strani okrepila prilive v blagajno, po drugi strani pa izplačila prestavila za nekaj let in jih tudi nekoliko absolutno zmanjšala za vsakega posameznika. Toda problema ne bo rešila. Glavna težava ostaja in to je izjemno nizka donosnost plačevanja v pokojninsko blagajno. Če 40 let plačuješ 370 evrov mesečno v pokojninsko blagajno in nato ob upokojitvi iz nje dobivaš nominalno samo 580 evrov, je to zanič zavarovanje. Čisti nateg. Takšnega zavarovanja vam na trgu nihče ne bi mogel prodati. Le država vas lahko vanj prisili.

Rešitev se nahaja drugje. Začasna rešitev je po eni strani, kot smo predlagali s kolegi, v modernizaciji tretjega stebra pokojninskega zavarovanja, in sicer tako, da bi v okviru individualnih pokojninskih računov tretjega stebra davčno spodbudili vse posameznike, da bi prostovoljno namensko varčevali za pokojnine po individualno izbranih varčevalnih ali naložbenih shemah. Druga začasna rešitev pa je – glede na to, da na državo verjetno ne gre računati – da sami naredite svoj lastni tretji pokojninski steber. 50 privarčevanih evrov mesečno danes se vam v petnajstih letih več kot podvoji v obliki rente.

Prava rešitev mora biti sistemska, veljati mora za celoten pokojninski sistem. Iskati jo moramo v smeri, ki jo je ubrala Švedska leta 2001 z ukinitvijo “pay-as-you-go” sistema in z uvedbo individualnih pokojninskih računov vsakega posameznika. Po tem sistemu je 18,5% vseh obdavčenih prihodkov namenjenih za pokojninske blagajne, od tega gre 16% v državne pokojninske sklade, 2,5% pa na individualne pokojninske račune. Vsak posameznik ob upokojitvi iz svojega individualnega računa dobi del pokojnine v skladu s tem, koliko je skozi življenjsko dobo plačeval v svoj račun.

Za Slovenijo je to seveda še znanstvena fantastika. Še kar nekaj dolgih let bomo deležni te lažne sindikalne folklore in bedastega teatra, ki materialno koristi samo sindikalnim voditeljem, vse nas pa dela bolj revne. Zato predlagam, da vsak po svoji moči poskrbi sam za svojo starost. Nekaj z varčevanjem, nekaj pa s čim več potomci, da bodo lahko skrbeli za vas.

18 responses

  1. Ena manjša napaka je v članku:
    “Leta 2010 je razmerje znašalo samo 1,74, v letu 2010 pa znaša samo še 1,54.” torej dvakrat je leto 2010!

  2. Pokojninski sistem je potrebno prevetriti, to je res. Toda prvi nateg sistema so t.i. državne pokojnine. Tule http://www.zpiz.si/src/msp/200903/index.html vidimo velik porast prejemnikov državnih pokojnin od leta 2000 do danes. Pogoj za prejemanje državne pokojnine pa je samo bivanje na ozemlju RS za določeno dobo ( http://www.zpiz.si/src/pravice/drzavna.html ).
    Pokojninski sistem torej obremenjujejo tisti, ki vanj niso vplačali niti centa, kar je v popolnem nasprotju s smislom zavarovanja. Zelo blizu temu so tudi starostne pokojnine, kjer je predpisana minimalna delovna doba (= čas vplačevanja v pokojninsko zavarovanje) 15 let. http://www.zpiz.si/src/pravice/starostna10.html Seveda pa trenutno stanje hudo slabšajo brezglave predčasne upokojitve. Spomnimo se le mnogih časopisnih člankov o upokojevanju policistov pri starosti 36 let in pri polnem zdravju in moči. Dodatno podporo rušenju sistema dodaja vlada z grožnjami o razpadu pokojninskega sistema. Namesto da bi vlada zagotavljala varnost pokojninskega sistema s svojim ravnanjem in izjavami v javnosti povzroča nezaupanje v pokojninski sistem in seveda izogibanje vplačevanju na različne, tudi zgoraj opisane načine.
    Dvig starosti za upokojevanje pa povzgoča še en hud negativni efekt – v gospodarstvu bodo delali stari in onemogli delavci (predstavljajte si 65 let starega delavca kako pleza po zidarskih odrih ali skače na smetarski kamion – različnih fizičnih opravil je še vedno mnogo več kot pa pisarniških moljev) istočasno pa bodo mladi v polni življenjski moči brezposelni ker bodo delovna mesta zasedali stari in manj sposobni delavci (od katerih pa bo država zahtevala in jemala denar tudi za podporo zgoraj omenjenim brezposelnim) in s temi ostarelimi bo moralo gospodarstvo igrati konkurenčnost na svetovnih trgih…
    In kakšne so možne rešitve?
    1. Pokojninski sistem je nujno očistiti tistih, ki vanj niso vplačevali oziroma so vplačevali le nekaj let (izjema so vdovske in družinske pokojnine, za kar pa je nekdo vplačeval veliko let), zajedalce pa preseliti na socialni sistem (ja, vem da gre iz istega žepa ampak tule je govora o pokojninskem sistemu, ki ne sme biti socialni sistem).
    2. Za ostarele je potrebno zakonsko urediti delo v skrajšanem delovnem času (starejši bo težko delal 8 ur dnevno, mogoče pa bo zmogel 4 ure dnevno)
    3. zakonsko urediti PROSTOVOLJNO zaposlovanje sedanjih upokojencev pri čemer bi tak delavec prejemal del dohodka iz naslova ZPIZ, del pa iz zaposlitve, sorazmerno času na delovnem mestu, tak delavec pa bi lahko kadarkoli prešel nazaj v polno pokojnino (upoštevaje morebitne odpovedne roke)
    4. Predpisana starost (recimo 65 let) ne sme biti pogoj za upokojitev – edini pogoj bi moral biti 40 let delovne dobe. Tako bi vzpodbudili mlade tudi k prostovoljnem vplačevanju v pokojninski sistem v nasprotju s sedanjim sistemom, ko vsak ve da se bo upokojil pri 65 letih starosti ne glede na dobo vplačevanja v sistem.
    5. Vlada mora ponovno vzpostaviti zaupanje v pokojninski sistem in tako pridobiti med vplačnike v ZPIZ tudi tiste ki se vplačevanju izogibajo na vse možne načine (tudi s sivo ekonomijo)

  3. m-hm. zelo nazorno in razumljivo.
    Me prav zanima, kako bi nam država udarila davke na privarčevano, če bi to vsi počeli. Kratkomalo bi neka vlada uzakonila obdavčitev privarčevanega – pa smo ponovno tam. To je sigurno. In to takrat, ko bi z davkoplačevalskim denarjem v dobi varčevanja nekajkrat dokapitalizirala (in to z debelimi milijardami evrov) banke, ki vlagajo v beton in asfalt, nekaj privatnikov pa bi dobro priklopljenih na davkoplačevalski denar fino gonilo svoje privatno podjetje. taki so časi in avtor jih presneto dobro opiše. Prenaseljeni planet je prvič doživel, da imamo normalno starostno strukturo in, da starejši ljudje, namesto, da so brcnjeni čez prag domačije, dobivajo denar od mlajših generacij za toplice in podporo zdravstvenega sistema (brez njih se turizem in privat zdravstvo takoj sesuje v bankrotu).
    Kakšna bo rešitev? Nič več stacionarna ampak dinamična z modelom, kise sproti korigira, glede na input vanj. Kot pri orkanih in današnjih poplavah – modeli in sprotna dinamika.
    meni je individualni sklad šel skoraj popolnoma v bankrot – ponavljam vajo, zanesenjak. Tisto, da bo privarčevano država že znala obdavčiti pa si kar zapomniti . Od SFRJ do SRS je vse enako.

  4. kako lahko stimuliraš ljudi, ki imajo zajamčeno plačo, da bodo varčevali v tretjem stebru? To je samo ena od nelogičnosti tega in podobnih predlogov.
    Problem preprosto ni samo ekonomski ! Gre predvsem za problem vrednot in vizije, kaj slovenska družba sploh hoče in kako si bo razdelila tisto kar ustvari.
    Parcialni ukrepi, s katerimi vlada “rešuje” problem so zelo vprašljivi. nihče ne ve povedati, kakšen je sploh nihov vpliv. Tako kot nihče ne ve povedati, za koliko se je povečala konkurenčnost slovenskega gospodarstva zaradi znižanja prispevne stopnje za pokojninsko blagajno. Za kaj se je porabil denar za plačilo delavcev ki so delali skrajšani delovni čas? Zgodbe iz Gorenja in premnogih podjetij in privatnikov na to temo so skrajno zanimive. Ali gre pri vsem samo za nesposobnost vlade in državnih organov pri zagotavljanju zakonitosti ali se to dela namerno. Ob tem je vsa teorija in vi ukrepi zgolj v posmeh tistim, ki jih plačujejo.

    Kakor koli, s problemom se je nujn o potrebno začeti ukvarjati širše, saj je preveč resen, da bi ga lahko zaupali v reševanje ekonomistom. njihov pogled je le eden od monogih in še zdaleč ni nujno pravilen.

  5. Mislim, da znesek nekje do 50 evrov varčevanja mesečno, za zelo velik del delovno aktivnih ne bi bil problem. Meni je zadnjih 5 let mesečno uspelo dati na stran skromen znesek za “konservativno” polico življenskega zavarovanja, ki je sicer pol manjši od predlaganega in ki ga seveda kasneje nameravam povečati. Vendar je lepa stran vsega, da se sčasoma zelo navadiš in tega denarja resnično ne pogrešaš več, kar je glavna bojazen vseh preden gredo v kako tako stvar. Vsekakor pa je žalostno in neumno obenem, da so “čarobni” mesečni zneski na Jumbo panojih za avtomobile, za večino Slovencev očitno še vedno bolj privlačni kot pa karkoli drugega.

  6. Rešitev je v pravo smer, vendar bi jo bilo koristno dodelati. V sedani obliki je namreč pisana na kožo upokojencem in ne prinaša ničesar novega. Za delavno aktivne pomeni daljšo delavno dobo, višje prispevke in nižje bodoče pokojnine. Za upokojence ne spremeni ničesar.

    50 evrov mesečno na zasebne račune pomeni ne- majhen dvig cene pokojninskega zavarovanja. Pri minimalni plači 734 evra so prispevki ZPIZ 113,77 evrov, kar pomeni, da se jim pokojninski prispevek zviša za 44%. Če je to mišljeno kot davčna olajšava to pomeni dodatno pokojninsko breme za proračun.

    Računi, ki jih Damijan predlaga so lahko le virtualni. Za njimi ni denarja. Pokojnina iz tega naslova pa ne bo odvisna od tega, koliko denarja je kdo vplačal; ampak le od tega, koliko denarja bo država takrat lahko pobrala mladim. Glede na to, da gre le 15% denarja posameznika v prihranke, 85% pa požre država in to ob dvigu pokojninskih prispevkov za omenjenih 15% se mi to zdi premajhna sprememba in je moje mnenje, da bo takšen pokojninski sistem čez 10 let spet na tapeti kot nevzdržen. Tole bom rekel le enkrat – pametni ljudje v prihodnjih 100 letih ne bodo nikoli več zaupali slovenskemu PAYG pokojninskemu sistemu, neumni pa nimajo denarja za njegovo financiranje.

    Po drugi strani pa marsikdo ne potrebuje države, da si sam dvigne pokojninske prispevke in varčuje (zaradi pomanjkanja kulture lahko država “pomaga” le toliko, da to naredi za obvezno).

    Rešitev mora iti močneje v smeri zasebnih prihrankov:
    – ker je to učinkovitejše in so donosi boljši, državni so namreč omejeni z demografijo in rastjo, ki je zgodovinsko gledano slabša,
    – ker rešuje demografski problem brez priseljevanja, saj se lahko denar razprši tudi tja, kjer problemov rodnosti ni,
    – ker bo to dolgoročno za vsakega posameznika ceneje, saj ne bo potrebno pobrati 11% – 12% BDP-ja direktno iz plač, ampak bodo morali prihranki v 40 letih zrasti do tega nivoja,
    – ker je to manj tvegano, saj se v primeru slabega upravljanja enega sklada pokojnine znižajo le njegovim varčevalcem in jim država lahko priskoči na pomoč, v primeru nedelovanja državnega PAYG sistema pa se pokojnine realno znižujejo vsem upokojencem v državi in ima to vpliv na bodoče upokojence in na njihove pogoje upokojevanja.

    Če se dela reformo, naj se jo dela enkrat, ne vsakih 10 let. Zato naj PAYG po prehodnem obdobju popolnoma izgine. Sprejemljivo je, da delavno aktivni plačujemo za sedanje upokojence, ker je to pač zatečeno stanje (morda lahko za kazen, ker so nam to zakuhali tudi obesimo lutke članov DESuSa na najbližje ulične svetilke); ne pa tudi, da svoje otroke čez 40 let pahnemo v čisto isto situacijo.

  7. še zmeraj mislim, da je propaganda “imejte otroke, imejte otroke” ne samo nepotrebna, ampak predvsem za njih škodljiva. O tem, da je na planetu osem milijard ljudi in, da kvaliteta bivanja vsem pada naglo (še najbogatejšim) nima smisla razlagati ekonomistu, v kolikor ta ne razume kvalitete. To lahko razume pač nekdo, ki ve, da hje pokol vsega živega v divjini zločin nad prihodnjimi generacijami, neponovljiv in nedoumljiv. Številke o ljudeh na planetu govorijo o nadaljni eksploziji prebivalstva in realnost o tem, da bodo v iskanju svojega koščka na planetu ljudje v prihodnje še bolj mobilni – tudi in predvsem zaradi uničenega okolja v katerem bi lahko prebivali, pa to ne zaradi lari-fari globalnega gretjka ali CO2 temveč norosti prenaseljenosti a-la palestina (živi od donacij EU). ampak, to je očitno tema (o prebivalstvu na planetu), ki jo razume od avtorjev le prof Erjavec, ki nam razlaga pridelavo hrane na planetu.
    In, če smo se že naučili, da je cena proizvoda, ki jo prodajamo sestavljena tudi s tehnološkim napredkom je to eno in edino kar mmoramo početi – preiti iz produkcije betona in asfalta (low tech preobrazba prekmurja je dejal precect pokrajine A, Horvat) v (končno, končno) vlaganje v znanje. Dvajset let te mantre in nikoli volje za dejanje.
    In zaključek T. Štiha je tukaj za prepisati – zakaj bi delal otreke? za to, da nam plača penzione – upam, da bodo priihodnjke generacije pokazale kaj mladostne trme in se tovrstnim diletantizmom uprle in rekle – ne atoti in mamke, niti slučajno, saj če je gospod ekonomist imel otroka, da mi plačuje penzion in mi je zapustil popolno opustošenje v obliki (like mountains beyond mountains) nakupovalnih središč, ki jih ni s čim več napolniti na 15 milijardnem planetu (a si sploh predstavljate, kaj to pomeni?), potem naj sedaj kar sam,..in to je to,.. prehod v sistem, kjer bomo poskrbeli zase.
    In zmernost (predvsem v nataliteti) je, ob zatečenem stanju, tukaj nujnost – nujnost, gospodje ekonomisti, brez občutka za kvaliteto, odgovornost za prihodnje generacije in zmernost.

  8. Mislim, da se vsi skupaj preveč ukvarjamo z rešitvami v smeri zategovanja pasu. Vse to je lepo in prav, varčnost in racionalnost pri porabi in nalaganj denarja sta tako ali tako samoumevni ali bi vsaj morali biti. Vendar pozabljamo na to, da lahko varčujemo le, če imamo kaj varčevati. In to je verjetno glavna cokla Slovenije. Sočasno z razmišljanjem o varčevanju je treba razmišljati tudi o tem kako čimveč ustvariti!

    Kje so vse trume visoko izobraženega kadra, kako prispevajo k prepoznavnosti Slovenije v globalnem svetu dela? Ali naša politika ustvarja okolje, kjer je sploh možno biti konkurenčen? In gospodarska diplomacija ter lobisti, ki so za tako majhno deželo, kot smo mi, še posebno bistveni, kaj počnejo? Katere posle za obstoječe gospodarske panoge lahko pripeljejo, katere nove panoge za vse naše brezposelne kadre lahko pomagajo osvojiti?

    Ko se bo našel korenjak, ki bo lahko odgovoril na ta vprašanja, bo najbrž lažje shajal tudi naš pokojninski sistem, kakršenkoli že bo…

  9. eywa ! Žebljico na glavico… Na žalost, pa velika večina plebejcev nekako ne vidi povezave med množico brezposelnih in nevzdržnostjo penzijske blagajne… Konec, koncev se dandanes z lahkodo, tudi za “Bajuka”, najde Kitajc, kaj šele, za kakšen drug profil… O konkurenčnosti okolja in, kaj si o njej mislijo patriciji ( pa ne samo naši ), pa kdaj drugič.

  10. @ james
    ne boj se glede naraščanja prebivalstva, trend se bo kmalu ustavil, kar bodo med drugim dosegli s kontrolo nad prehrambenimi viri (GSO) in energetskimi viri, pa tudi ukrepih, kot je denimo ta, o katerih teče zgoraj posredno beseda. Čim večjemu delu ljudi (na zahodu) je treba odtegnit ustrezno zdravstveno oskrbo, s čimer bomo znižali življensko dobo in hkrati privarčevali na pokojninskem sistemu – ubjemo dve muhi na en mah. Neoliberalizem dela svoje, in to zelo uspešno. All over the planet.

  11. Se bojim, da danes Črtomirova računica ne vzdrži. Realna obrestna mera, ko NLB-jevi ponudbi za 5-letni depozit (3-mesečni EURIBOR + 1,95%) odštejemo letno inflacijo (2,3%) znaša 0,53%. Varčevanje na banki je ohranjanje vrednosti denarja in ne biznis. In če že komu uspe visoko splezati, ga pričaka 20% davek na obresti na depozite (čez 1,000€)… Ostane več ali manj le glavnica in če imaš srečo in ne živiš dolgo, bo penzija dobra…

    Glede na to, da se prihodki v pokojninsko blagajno obnašajo kot davki…in tako verjetno tudi razumejo, bi Črtomirov (morebitni) izplen v našo korist država takoj nadoknadila s kakšnim novim izumom izraženim v procentih. Brez bistvene prenove vloge države ne bi šlo, četudi me Črtomir prepriča, da se motim…

  12. Ker se je nebo že zlilo (padlo) na Slovenijo, je dolžina mojega komentarja s tem v zvezi nepomembna (a propos Jure Mesarič).

    Morda bo kdo pripomnil, da se s svojimi komentarji oglašam le na komentarje/članke Jožeta P. Damijana. Pretežno to velja. Zakaj? Zato, ker Jožetovi članki mejijo že na eseje, kar je dobro, in ne zapirajo mišljenja, ampak ga razpirajo in odpirajo v širše razsežnosti kot je trenuten predmet obravnave, bodisi kar zadeva gospodarstvo bodisi človekovo bivanje tukaj in zdaj. Svoj komentar je zaključil s stavkoma:
    »Zato predlagam, da vsak po svoji moči poskrbi sam za svojo starost. Nekaj z varčevanjem, nekaj pa s čim več potomci, da bodo lahko skrbeli za vas.«
    Da. Natanko za to gre, a iz tega sledi, da moramo korenito spremeniti vzgojo svojih otrok, ki mora biti takšna, da bodo zrastli v neodvisne, ponosne, moralne in etične ter sočutne in empatične odrasle. Nekatere stvari se nam zdijo povsem samoumevne – saj smo se tukaj živeči pretežno rodili v ta sistem socialne države – ki se še kar ohranja – druge možnosti ta hip ni – a vprašanje je, ali je res najbolj pravičen, najbolj gospodaren in najbolj etičen, ali pa nas dela odvisne, mehkužne in nesposobne skrbeti zase, za svoje bližnje – za svoje otroke, svoje starše in stare starše.O tem razmišlja dandanes veliko ljudi tako v Evropi kakor v ZDA. Navajam dva članka, ki se dotikata teh vprašanj. Seveda ne gre, da bi čez noč ukinili prispevke v »socialne blagajne« in bi se morali ljudje znajti sami. Zato bi namreč morali povsem spremeniti davčno politiko in zmanjšati moč države pri subvencijah in zavarovanjih, ki niso nič novega, saj jih je uvedel že železni kancler von Bismarck konec 19. stoletja v Nemčiji. Seveda pa so ti skladi in blagajne sladek plen in od njihovega nastanka dalje so deležni najrazličnejših finančnih »vragolij« upravljalcev skladov. V Sloveniji pa se iz pokojninske blagajne razen tega napaja še vrsta socialnih transferjev, ki niso povezani s pokojninami, ki pritičejo iz dela. Morda bi bilo najpravičnejše, da bi bila plača posameznega delavca – minimalna plača – takšna, da bi jo mogel razdeliti na tri dele: eno tretjino bi vračal staršem in starim staršem, eno tretjino bi imel zase, eno tretjino pa bi namenil svojim potomcem za izobraževanje in vso oskrbo. Takšen način je tudi v skladu s 24-urnim dnevom, ki bi moral biti razdeljen tako: 8 ur dela, 8 ur spanja in 8 ur počitka v krogu družine z najrazličnejšimi aktivnostmi ali pa s sanjanjem o lepšem svetu. Pri tem trčimo ob koledar, v katerega smo se tudi narodili. Ali je res najboljši, ali pa je v ta Gregorijanski koledar vpisana strašna napaka, ki nas zasužnjuje in moti naravni ritem življenja. Nekateri pravijo in si prizsadevajo, da bi se uveljavil nov koledar in sicer Mesečev namesto Sončevega in sicer: 7 dni/teden, 28 dni/mesec in 13 mesecev/leto, s tem, da je 25. julij prazen dan in 26. julija začne teči novo Lunino ali Mesečevo leto …. ? Morda jim, nam uspe!
    Von Bismarckova zavarovanja
    Health Insurance Bill of 1883
    The first bill that had success was the Health Insurance bill, which was passed in 1883. The program was considered the least important from Bismarck’s point of view, and the least politically troublesome. The program was established to provide health care for the largest segment of the German workers. The health service was established on a local basis, with the cost divided between employers and the employed. The employers contributed 1/3rd, while the workers contributed 2/3rds . The minimum payments for medical treatment and Sick Pay for up to 13 weeks were legally fixed. The individual local health bureaus were administered by a committee elected by the members of each bureau, and this move had the unintended effect of establishing a majority representation for the workers on account of their large financial contribution. This worked to the advantage of the Social Democrats who – through heavy Worker membership – achieved their first small foothold in public administration.[46]
    [edit]Accident Insurance Bill of 1884
    Bismarck’s government had to submit three draft bills before they could get one passed by the Reichstag in 1884. Bismarck had originally proposed that the Federal Government pay a portion of the Accident Insurance contribution. Bismarck’s motive was a demonstration of the willingness of the German government to lessen the hardship experienced by the German workers as a means of weaning them away from the various left-wing parties, most importantly the Social Democrats. The National Liberals took this program to be an expression of State Socialism, which they were dead set against. The Center party was afraid of the expansion of Federal Power at the expense of States Rights. As a result, the only way the program could be passed at all was for the entire expense to be underwritten by the Employers. To facilitate this, Bismarck arranged for the administration of this program to be placed in the hands of “Der Arbeitgeberverband in den beruflichen Korporationen”, which translates as “The organization of employers in occupational corporations”. This organization established central and bureaucratic insurance offices on the Federal, and in some cases the State level to perform the actual administration. The program kicked in to replace the health insurance program as of the 14th week. It paid for medical treatment and a Pension of up to 2/3rds of earned wages if the worker was fully disabled. This program was expanded in 1886 to include Agricultural workers.[46]
    [edit]Old Age and Disability Insurance Bill of 1889
    The Old Age Pension program, financed by a tax on workers, was designed to provide a pension annuity for workers who reached the age of 65 years. At the time, the life expectancy for the average Prussian was 45 years. Unlike the Accident Insurance and Health Insurance programs, this program covered Industrial, Agrarian, Artisans and Servants from the start. Also, unlike the other two programs, the principle that the Federal Government should contribute a portion of the underwriting cost, with the other two portions prorated accordingly, was accepted without question. The Disability Insurance program was intended to be used by those permanently disabled. This time, the State or Province supervised the programs directly.[46]

    Kako je država blaginje – socialna država skvarila Švede?
    (How the Welfare State Currupted Sweden)
    Mises Daily, Per Bylund, Maj 31, 2006

    Stari ljudje na Švedskem pravijo, da biti Šved pomeni, da se sam oskrbuješ, da skrbiš zase sam in da nikoli nisi breme na nikogaršnjih ramenih. Neodvisnost in trdo delo sta bila skupno dojemanje spodobnega življenja in skupno dojemanje moralnosti. To je bilo pred manj kot sto leti.

    Moja pokojna babica je imela navado reči, da je nekaj narobe s tem svetom. Bila je ponosna, ker ni nikoli prosila za pomoč, da se je bila vselej sposobna zanesti nase in na svojega soproga, ponosna, da sta lahko skozi vse življenje skrbela za svojo družino. Bil sem srečen, ko se je poslovila od nas pri spoštljivih 85 letih, da je do konca ostala s tem nedotaknjenim dostojanstvom. Nikoli ni bila nikomur v breme.

    Moja babica se je rodila leta 1920 in je bila pripadnica zadnje generacije, ki je imela ta poseben osebni ponos, trdne in globoko zakoreninjene moralnosti, življenjske neodvisnosti ne glede na karkoli – biti sam svoj gospodar. Ljudje njene generacije so doživeli in pretrpeli eno ali dve svetovni vojni (čeprav Švedska ni nikoli sodelovala), vzgojili pa so jih švedski kmetje in industrijski delavci. Bili so priča in gonilna sila švedskega »čudeža«.

    Njihova moralnost jim je zagotavljala, da bodo preživeli v vsakršnih pogojih. Če so se znašli nemočni, da bi preživeli s svojimi plačami, so le delali trdneje in daljši čas. Bili so arhitekti in graditelji svojih življenj, četudi je to pogosto popmenilo trdo in težko delo in preživljanje na videz brezupnih stanj in položajev.

    Rade volje so ponudili pomoč tistim v stiski, četudi so sami imeli malo, in niso radi sprejemali ponujene pomoči. Čutili so ponos, da so pristojni, da skrbijo sami zase; cenili so neodvisnost drugih, ki niso nikoli prosili za pomoč. Ugotovili so, da, če ne zmorejo sami, nimajo nobene pravice prositi za pomoč.

    A nekako so padli na obljube politikov, da se naj poskrbi za »slabotne«, to je bila tedaj kategorija ljudi, ki ni obstajala: kdo bi priznal, da ni sposoben skrbeti zase? Bili so dobrosrčni, dobri delovni ljudje in verjetno so mislili, da bo majhen prispevek za pomoč tistim, ki jim gre slabo, dobro samaritansko dejanje.

    Teoretično je to morda razumljivo in celo neizogibno. Sami in njihovi starši so že prostovoljno prispevali v lokalne privatne mreže in organizirali finančno pomoč za tiste, ki so potrebovali zdravstveno oskrbo ali za tiste, ki so pravkar izgubili delo. V hudih ali slabih časih kot na primer ob recesijah ali hitrih družbenih spremembah je bilo to breme, a bilo je prostovoljno in v njihovem lastnem interesu. V širšem obsegu te različice te iste vrste je ureditev medsebojne pomoči verjetno zvenela kot dobra zamisel, celo tedaj, če je bila finansirana prisilno z obdavčitvijo.

    Problem je, da je bila država blaginje ali socialna država ustvarjena in da bo kot takšna dramatično spremenila življenja ljudi in vplivala na njihovo moralnost v temeljih. Morda bi bila država blaginje uspešen projekt, če bi ljudje še naprej ohranili ponos in moralnost, da bi sami skrbeli zase in poiskali podporo samo tedaj, ko bi jo res potrebovali. Dodatna socialna država bi morda delovala v svetu ceteris paribus – vse drugo je nespremenjeno, kar se za socialno državo stvarno predpostavlja. Svet se stalno spreminja zato bi socialna država zahtevala ljudi, ki so močnejši in moralno superiorni glede na ljudi v družbah, kjer ni socialne države.

    Tega vedenja še ni bilo – in ga še ni. Namesto tega so jemali stanje stvari tako, kakor svoj osebni ponos pri delu in v družini, povsem naravno; s tega vidika je bil videti predlagan sistem kot dober dogovor. Vse, kar so morali narediti, tako so jim povedali, je bilo pustiti politiko (in drobna pooblastila) politikom. Ta argument, obžalujem, da moram o tem tako poročati, a je videti še danes veljaven za švedsko prebivalstvo; Švedi na splošno pozdravljajo predloge za izročanje več pooblastil politikom in so celo nagnjeni k temu, da zahtevajo višje davke.

    Dostojne morale že dolgo ni več. Bila je povsem uničena v manj kot dveh generacijah – z javnimi koristmi za dobro počutje – z javnimi socialnimi ugodnostmi in konceptom o socialnih pravicah.

    Otroci socialne države
    Otroci generacije mojih starih staršev, med njimi moji starši, so se hitro naučili in sprejeli novo moralnost, ki je temeljila na socialnih »pravicah«, ki jih je nudil sistem socialne varnosti. Medtem ko starejše generacije ne bi sprejele odvisnosti od drugih (vključno z ugodnostmi socialne države), pa niso zavračali pošiljanja mlajše generacije v javne šole, da bi si pridobili izobrazbo. Prepričan sem, da nikoli niso niti pomislili, da imajo »pravico« do izobraževanja svojih otrok. Prej bi dejali, da so sprejeli in cenili priložnost za svoje otroke, da imajo možnost, ki je sami niso nikoli imeli – s pomočjo »prostega« izobraževanja.

    Tako je generacija mojih staršev odšla v javne šole, kjer so jih učili matematiko in jezike, kakor tudi o superiornosti države socialnosti in moralnosti. Naučili so se, kako deluje ustroj socialne države in usvojili povsem novo (napačno)mišljenje o pravicah: vsi državljani uživajo pravico – že samo z državljanstvom – do izobraževanja, javnega zdravstva, nadomestila za brezposlenost in socialno varnost

    Biti posameznik, tako so jih učili, pomeni imeti pravico do podpore za svoje osebne potrebe. Vsak ima pravico do vseh resursov potrebnih za doseganje sreče svoje in družbene, tako so jim povedali. In vsak naj bi užival pravico, da da svoje otroke v državne dnevne centre – jasli in vrtce – medtem ko je na delu, in tako se omogoči vsaki družini, da ima dve plači (nima pa časa, da bi vzgajala svoje otroke). Priložnosti in možnosti za »dobro življenje«, vsaj finančno, so bile videti starejšim generacijam ogromne.

    Ta nova moralnost je prežela prebivalstvo in je postala »naravno« stanje stvari, vsaj v njihovih glavah. Ta generacija, rojena pred dvemi ali tremi desetletji po drugi svetovni vojni, je postala precej drugačna od generacije staršev tako moralno kot filozofično. Navadili so se ogromne povojne gospodarske rasti (zahvaljujoč dejstvu, da Švedska nikoli ni stopila v vojno) in vselej rastočih socialnih pravic hitro rastoče države. (Da bi vzdrževali rast socialne države in zadovoljili javno zahtevo po ugodnostih, je švedska vlada večkrat devalvirala valuto v 1970-tih in 1980-tih letih.)

    Učinek na družbo te generacije, ki je rastla in stopala na trg dela, je bil v glavnem dvojen: naraščajoč javni pritisk za naprednejšo politiko; in v veliki meri vsedružben neuspeh, da bi vzgojili neodvisne in moralne otroke, ki bi bili sposobni biti gospodarji svojega življenja.

    Ob tem času je postala moralna in filozofična sprememba družbe očitna. Medtem ko so v zgodnjih letih 20. stoletja socialni demokrati, hegemonična oblast v švedski politiki skozi to stoletje in čez, zahtevali zmanjševanje davkov, da bi osvobodili delavce nepotrebnega bremena, pa se zdaj hitro spreminja v davkov naraščajočo, sociali privrženo stranko, ki poziva na bolj »liberalizirajočo« socialno reformo. Množice volilcev, otroci države blagostanja in socialne države, ki so odvisni od te logike tega sistema, podpirajo zviševanje davkov, ki so se hitro povzpeli na 50 % in čez. In zahtevajo socialne beneficije na račun stroškov davkoplačevalcev za kritje in preseganje teh višjih davkov.

    Politična sprememba, ko so otroci socialne države zrastli in začeli stopati v politiko, je bila ogromna. Precej komunistično obarvani študentski revolti v letu 1968 so bili verjetno vrh te radikalne generacije, ki je zahtevala več zase z državnim redistribuiranjem; razglašali so, da ni nobene osebne odgovornosti za način življenja posameznika, in nikoli niso niti pomislili, da bi se morali zanesti nase. »Imam potrebo po …« ali lepše povedano »Rabim!«, so utemeljevali in iz te zahteve so neposredno izpeljevali pravico, da zadovoljijo svoje potrebe – bodisi po hrani, stanovanju ali novem avtu.

    Medtem ko so moji starši nekako skrivnostno podedovali veliko od »stare« forme moralnosti, se večina njihove starosti in še posebej tisti mlajši paradigmatično razlikujejo od generacije svojih staršev. So otroci države blaginje oziroma socialne države in se povsem zavedajo ugodnosti socialne varnosti, do katere imajo »pravico«. Niso zmožni razmišljati o tem, od kod prihajajo te ugodnosti, ampak so nezaupljivi do politikov, za katere menijo, da bi jim jih nameravali vzeti. »Sprememba« je hitro postala slaba beseda, ker nujno vključuje spremembo za sistem, od katerega so ljudje parazitsko odvisni.

    S to generacijo se je prejšnja sprejeta resnica, da proizvodnji sledi poraba, nadomestila s prepričanjem, da obstaja nekakšna neoskrunljiva in naravna »človeška/človekova pravica« do socialnega servisa s strani države. Skozi močne sindikate delavcev, so bili »plačni« Švedi vsako leto nagrajeni z zvišanjem plač, ne glede na stvarno produktivnost in ščasoma je vsakoletno zvišanje plač postala normalnost. Ljudje, ki zvišanja plač niso bili deležni, so se videli kot »kaznovani« s strani zlega delodajalca, in naraščale so zahteve za zakonsko pomoč v boju proti takim delodajalcem. Človek ima vendar »pravico« do boljše plače naslednje leto, zato ker mora biti plača pač naslednje leto višja; tako gre to razmišljanje.

    Ta sprememba v dojemanju, kakor smo videli, se je zgodila po spremembi vrednosti (po slovensko vrednot!). Societalna sprememba je tudi spremenila pogoje filozofije in pojavile so se nove uničujoče teorije. Otroci te generacije, rojeni v 1970-tih, ’80-tih in ’90-tih so bili na splošno deležni »proste« vzgoje (ki je temeljila na 1968-tih idealih), kar strnjeno pomeni otroštvo »prosto pravil« in »prosto odgovornosti.« Za to generacijo ni vzročnosti za kar koli v družbenem življenju; kar koli delaš, to ni stvar tvoje odgovornosti – celo imeti otroke. To so sedanji mlajši odrasli v švedski družbi …

    Vnuki socialne države
    Sam sem del te druge generacije ljudi, vzgojenih z in ob socialni državi. Znatna razlika med mojo generacijo in prejšnjo je, da večino nas sploh niso vzgojili starši. Vzgajale so nas avtoritete v državnih jaslih in vrtcih od najzgodnejšega otroštva; nato so nas porinili v javne šole, javne višje šole in javne univerze – državne; in kasneje do zaposlitve v javnem sektorju še več izobraževanja via močnih delavskih sindikatov in njihovih izobraževanih zvez. Država je večno navzoča in pomeni mnogim edino »orodje« za preživetje – in njene socialne ugodnosti edini možen način, da posameznik doseže neodvisnot.

    Razlika s starejšimi generacijami je očitna. Moji stari starši so živeli v popolnoma drugačnem svetu tako filozofično in moralno, in moji starši še nosijo ostanke svojih staršev, ostanke »starega« občutka pravičnosti in dojemanja, kaj je prav in kaj je narobe. Medtem ko so starši mojih generacij samo še »delno prepojeni« (kar je slabo), je moja generacija totalno »zamočena« (screwed up). Ker ni odrasla z zdravimi vrednostmi (vrednotami) naših starih staršev, ampak s tistimi propagandiranimi s strani države-pestunje/varuške; vnuki socialne države ali države blaginje ne razumejo ničesar o ekonomiji, o ekonomski teoriji – o ekonomiki v ožjem smislu.

    Splošno dojemanje pravičnosti med »vnuki« je, da imajo posamezniki večne zahteve do družbe, da jim zagotovi kar koli kar nekdo meni, da potrebuje (ali da je prijetno). V nedavnem pogovoru na državni televiziji, so se srečali otroci in vnuki socialne države, da bi razpravljali o brezposelnosti in o skupnih problemih, s katerimi se soočajo mladi odraščajoči in tisti, ki stopajo na trg dela. Zahteva »vnukov« je bila dobesedno, da naj »stari ljudje« (rojeni v poznih 1940-tih, ’50-tih in 60-tih) stopijo vstran (to pomeni, da prenehajo delati), kajti njihovo delo »krade« zaposlitve mladim!

    »Logika blaginje«, ko ščiti takšne nezaslišane zahteve, gre nekako takole. Predpostavlja se, da ima vsak posameznik pravico do dobrega življenja. Lahko zaključimo, da se dobro življenje doseže tako, da ti ni treba skrbeti za materialno bogastvo, in zato je uživati socialne ugodnosti in si pridobiti finančno »neodvisnost« bistveno. Finančna neodvisnost pa zahteva visok status/položaj, visoko plačo in ne preveč zahtevno delo; dobro delovno mesto je zato potemtakem človeška/človekova pravica. Ljudje, ki imajo trenutno zaposlitev, dobesedno zasedajo položaje in so napoti – zato vsak krši mojo pravico do tega delovnega mesta. To naredi vsakega, ki ima dobro zaposlitev, kršitelja pravic in zato kriminalca.

    Vsi vemo, kaj si mislimo o kriminalcih; morali bi jih zapreti. Takšna obsodba je, kar še vedno omejeno a hitro rastoče število mladih na Švedskem trdi – namenjena tudi lastnikom podjetij, ki jih nočejo zaposlovati ali starejšim, ki zasedajo položaje, ki bi jih želeli zase. Zato obstaja potreba po bolj progresivni zakonski politiki.

    A to ni nekakšna zamisel zgolj nevedne mladeži. 14. maja je nacionalni delavski sindikat zahteval državno »redistribuirana« delovna mesta, tako da bi ljudem v starosti 60-tih let ponudili državne pokojnine, če bi se umaknili, in bi njihovi delodajalci namesto njih zaposlili nezaposlene mlade.
    Po izračunih tega sindikata, bi takšen trik »ustvaril« 55.000 delovnih mest.

    To priča o tem, da je videti, da je za mlade edini sprejemljiv način iskanja delovnih mest takšen, da
    »olajšajo« starejše za njihova delovna mesta; res je, pomanjkanje delovnih mest in nezaposlenost narašča, čeprav povpraševanje po dobrinah in storitvah raste – zahvaljujoč težki državni regulaciji na tržišču. Socialna država – država blaginje ustvarja probleme in spore na mnogih ravneh, ko sili ljudi, da tekmujejo za deleže pri neprestanem zmanjševanju državnega bogastva. Rešitev: več regulacij in celo manj stvarne blaginje in progresa. To se zgodi, ko potreba in zahteva nadomestita zaslugo in izkušnjo tako v javni kot zasebni morali.

    Zahteva po družbeni odgovornosti
    Ta degenerirana moralnost in pomanjkanje razumevanja za stvarno in naravno urejenost stvari je prav tako očitna na področjih, kjer se zahteva osebna odgovornost in spoštljiv odnos do bližnjega. Starejše se zdaj obravnava kot balast, namesto kot človeška bitja. Mlajše generacije čutijo, da imajo »pravico« do neodgovornosti za svoje starše in stare starše in zato zahtevajo, da jih država razbremeni tega bremena.

    Posledica je, da večina starejših na Švedskem bodisi živi potlačeno in osamljeno na svojih domovih, čakajočih da jih bo doletela smrt, ali pa so institucionalizirani v javnih skupinskih objektih/domovih s 24 urno nego, tako da se za mlajšo delovno generacijo ublaži to breme. Nekateri od teh starejših imajo možnost da obiščejo svoje vnuke in sorodnike za uro ali dve v času božiča, ko se družine zberejo in se tedaj spomnijo na svoje starejše svojce.
    A starejši niso edini, ki se znajdejo na obrobju družbe blaginje, medtem ko država skrbi za delovno prebivalstvo. Enako se dogaja najmlajšim, ki so prav tako izročeni državi v javno skrbstvo, namesto, da bi za njih skrbeli in jih vzgajali starši.

    Moja mati, srednješolska učiteljica, se je morala soočiti s starši svojih učencev in njihovo zahtevo, da naj »nekaj« stori v zvezi z njihovo stresno situacijo v družini. Zahtevali so, da »družba« prevzame odgovornost za vzgojo njihovih otrok, saj da so že toliko let potrošili, ko so skrbeli zanje. (Čeprav ta »skrb« običajno pomeni, da so jih prepustili javnemu dnevnemu varstvu od 7 h zjutraj do 6 h popoldan.)

    Glasno so poudarjali svojo »pravico«, da se jim sname to breme. Težave, ki so jih povzročali neposlušni in neobrzdani otroci, naj razreši v šolskem razredu osebje šole in v dnevnih centrih – otroških vrtcih varuhi in varuške. Otroci so lahko videni, a ne slišani – torej naj molčijo in nikakor ne smejo biti motnja pri pravici svojih staršev do kariere, do dolgih počitnic v tujini in do obiskovanja družabnih prireditev – do družabnega življenja.

    Zato da bi starejša generacija lahko delala in ustvarjala bogastvo, ki je lahko obdavčeno (sedanja odmera davka za nižje prihodke je približno 65 % dohodka), Švedska država blaginje – socialna država neprestano uvaja progresivne programe, da bi jih zaščitila pred incidenti in težavami. Prostost blaginje je brez težav, brez odgovornosti in država blaginje – socialna država zagotavlja obilne ugodnosti.

    To, kar zdaj gledamo na Švedskem, je popolnoma logična posledica države blaginje: ko daje ugodnosti in vzame odgovornost posameznika za njeno oziroma njegovo življenje, se ustvarja nova vrsta posameznika – nezrelega, neodgovornega in odvisnega. Končni učinek je: država blaginje je ustvarila populacijo OTROK, po psihološki in moralni plati. Prav takšnih kot so njihovi starši, ki niso nikoli dopustili, da bi se otroci soočili s težavami, prevzeli odgovornost in sami prišli na dan z rešitvami, tako pa so naredili svoje potomce takšne, da so v stanju nenehnih potreb, da so razvajeni in skrajno zahtevajoči ter zahtevni.

    Analogija z razvajenimi otroki se je izkazala za pravo v vsakodnevnem življenju ljudi, ki delujejo v javnih sektorjih, ko se soočajo z zahtevami prebivalcev. Spoznal sem, da ni neobičajno za mlade starše, da se pritožujejo nad učitelji, češ da je domača naloga nekakšen »nepotreben« pritisk na njihovo mladež. Otroci imajo sicer pravico do znanja, a očitno naj ne bi bili izpostavljeni vzgoji, saj ta zahteva učenje in napor. Vloga učiteljev je potemtakem, da zagotovijo učencem znanje, ki ga lahko osvojijo, ne da bi ga morali odražati oziroma o njem premišljevati ali se celo učiti. Morati storiti nekaj sam, je »zatiralsko«. »Morati«, celo če je to učinek zakonov narave, je skrajno neprijazno in nasilstvo nad pravico posameznika do brezkrbnega življenja. Narava sama po sebi, skupaj z njenimi zakoni postane tako »breme«.

    Odvisna ekonomika
    Morda to mišljenje pojasni naraščajočo popularnost »anti-realnih« teorij, kakršni sta skepticizem in postmodernizem, kjer nič nič samoumevno. Logika, trdijo, je zgolj družbena konstrukcija, ki nima nobene povezave s stvarnostjo sveta (če sploh obstaja). Te teorije so veličastne v tem, da jih nikoli ne moremo dokazati – ali ovreči. Kar koli rečete, nikoli vam ni treba prevzeti odgovornosti za svoje izjave – nihče ne more verificirati vaše teze, nihče je ne more kritizirati oziroma je celo uporabiti. Je zgolj vaša in je zgolj za vas – in je prava zgolj za vas.

    Neuporabnost takšne teorije bi morala biti očitna. Prav tako bi moralo biti očitno, da proponenti teh teorij jemljejo določene stvari, kakor bivanje/obstoj na primer – za samoumevno – nikoli ne živijo svojih življenj, ki bi temeljila na dvomu in »vedenju«, saj ni ničesar, kar bi človek lahko vedel, saj nič ni tako kot je videti. Ampak to, se zdi, mora biti in je prav lepota tega.

    Na nek način je bila avstrijska predpostavka, da so »vrednosti (vrednote) subjektivne«, vzeta preveč dobesedno. V teh »sodobnih« teorijah, je subjektivnost načelo, ki je podlaga za stvarnost, in ne način, kako stvarnost ocenjujemo in dojemamo. To »razumevanje« se sklepa neposredno iz relativne moralnosti in relativne logike otrok in vnukov države blaginje – socialne države. Nobene potrebe ni, da bi človek proizvajal za porabo drugega – in ni nobenega nepotrebnega bremena za nekoga drugega, da bi mi zagotovil ugodnosti, ki jih moram imeti zato, da bi živel »dobro« življenje. Saj je živeti dobro življenje človeška/človekova pravica; pravica pa je edina trdna točka v vselej spreminjajočem se in na subjektivnosti temelječem univerzumu.

    Z vidika stranskega opazovalca (za kakršnega se imam) ima vsa ta blaznost nek smisel – učiteljem ni treba biti zaskrbljeni zaradi posledic svojih dejanj, saj ta blaznost dela zavestno odvisne subjekte. Država blagostanja – socialna država je ustvarila egoistične pošasti, ko trdi, da nas odrešuje – tako da daje privilegije in ugodnosti vsakemu na »nikogaršnjega« strošek.

    Socialni inženirji države blaginje – socialne države očitno niso nikoli premislili o možnih spremembah moralnosti in dojemanja – preprosto so hoteli sistem, ki bo garantiral varnost vsakemu; sistem, v katerem naj bi soposobni delali, da podpirajo sebe, a kjer tudi nesposobni lahko živijo dostojno življenje. Kdo bi tedaj pomislil, da bodo napredne reforme za zagotovitev pravic delavcev in prosperitete za vse v zgodnjem 20. stoletju udarile nazaj tako filozofično kakor moralno.

    Moralo bi biti očitno, da nič ne poteka tako, kakor pričakujemo – družba preprosto ni bila predvidljiva tako, kakor je bilo predvideno.

    Ta nova moralnost je očitno povsem nasprotna moralnosti generacije mojih starih staršev. To je moralnost, ki trdi, da je mogoče doseči neodvisnost tako, da se odgovornost preloži na druge in da je mogoče doseči prostost tako, da se zasužnji druge (in sebe). Posledica te degenerirane moralnosti na družbeni oziroma societalni ravni je razdejanje tako gospodarsko, družbeno, psihično in filozofično.

    A hkrati predstavlja tudi osebno nesrečo za več tisočev Švedov. Videti je, da ljudje niso več zmožni veseliti se življenja, ki je brez odgovornosti za lastna dejanja in izbiro, in nemogoče je čutiti ponos in neodvisnost, ne da bi imeli sredstva za nadzor nad svojim življenjem. Država blaginje- socialna država je ustvarila odvisne ljudi povsem nesposobne najti vrednost življenja; namesto tega se znajdejo nesposobni za povsem človeška občutja kot so ponos, čast in empatija. Ta občutja skupaj s sredstvi za ustvarjanje smisla življenja je prevzela država blaginje – socialna država.

    Morda vse to pojasni, zakaj tako velik del mlajše populacije prekomerno uživa antidepresive, brez katerih niso sposobni delovati normalno v socialnih situacijah. In predvidoma to tudi pojasni, zakaj število samomorov med zelo mladimi ljudmi, ki nikoli niso zares poznali svojih staršev, dramatično narašča (skupek vseh samomorov je sicer ostal enak). In še vedno so ljudje povsem nesposobni ugledati težavo ali najti rešitev. Kakor razvajeni otroci vpijejo »na pomoč« – državo!

    Tega moja stara mama ne bi nikoli mogla razumeti. Naj počiva v miru.

    (Per Bylund dela kot svetovalec podjetjem na Švedskem in pripravlja doktorat. Je ustanovitelj anarchism.net-a. Članek je izšel v rubriki »dnevni esej« v okviru: Ludwig von Mises Institute)
    Prevod: Anika

    Napad države blaginje – socialne države na družino!
    (The Welfare State’s Attack on the Family)
    Mises Daily: Vedran Vuk, 12. julij 2006

    Večino, ki posluša libertarne ideje, vrže iz tira misel, da bi zasebna dobrodelnost v odsotnosti državnih programov, zmogla rešiti probleme, ki zadevajo zares nemočne ljudi. Dobrodelne organizacije delujejo, a nihče ne ve zagotovo, za koliko bi se zvišale donacije posameznikov v družbi brez davkov.

    Ko se posameznik postara brez prihrankov, kaj naj stori brez socialnih programov kot je na primer socialno varstvo? Pozabljena dobrodelna ustanova je tukaj družina. Ko libertarci govorijo o dobrodelnosti, ne menimo »Vojsko odrešitve«, ampak imamo prav tako v mislih pomoč sorodnikov.

    Ko sva bila z bratom majhna, so vstopili moji stari starši in skrbeli za naju, med tem ko sta oče in mati delala. Moja starša pa sta v zameno zagotovila vsem gospodinjstvo in življenje pod eno
    streho, da bi privarčevali nekaj denarja. Ko je oče odšel v ZDA in zaslužil več, je zagotovil, da so bili moji stari starši preskrbljeni.

    Med Balkansko vojno, so bili člani moje družine nasilno preseljeni in so postali begunci zaradi vojaškega konflikta. Ko so izgubili vse, uganite, kdo je skrbel zanje? Vsa družina skupaj jim je pošiljala denar in vse, kar so potrebovali, kolikor je mogla

    Takšno je bilo pravilo povsod pred nastopom države blaginje – socialne države: vaši starši, ki so skrbeli za vas finančno v času vašega otroštva – morda boste vi pomagali njim v prihodnosti. Ta temeljna prvina življenja družine se zdi »vnebopijoča« podpornikom države blaginje – socialne države. Zagovorniki socialne države stalno govorijo o naši odgovornosti do družbe skozi redistribucijo davkov.

    Nobene odgovornosti nimam do družbe kot celote, do nekega tujca, ki ga nisem nikoli srečal. Osebno čutim, da sem odgovoren za mojo neposredno družino. Programi kot je TANF (Začasna pomoč za potrebne družine), socialno zavarovanje in zavarovanje za brezposelnost nam jemljejo našo odgovornost za družino in jo polagajo v roke države. Izrinjajo naš občutek za moralno odgovornost.

    Družina je stoletja bila integralni način skrbi za posameznike v celoti. Podporniki in zagovorniki socialne države so pozabili preteklost.

    Pred vzponom socialnega zavarovanja, kaj se je dogajalo z ljudmi, ki so živeli dlje od 65 let? Ali so ti ljudje kar umrli od lakote v tisočih? Ne. Ali jim je ogromen val dobrodelnih organizacij priskočil na pomoč? Ne vselej. Torej, kako so preživeli? Vsak se lahko strinja, da ni bilo zabeleženih množičnih smrti starih 65 let v času Velike depresije, še preden je svoj učinek doseglo socialno zavarovanje.

    Ti ljudje so preživeli zaradi temeljnega življenskega principa. Ta je, da skrbiš za svoje otroke in nekega dne bodo oni poskrbeli zate. V preteklosti je imeti otroke pomenilo naložbo v prihodnost. Vedel si, da bodo nekega dne tvoji otroci skrbeli zate, kakor si ti zanje.

    To je ustvarilo nove spodbude, ki so rezultirale v zdravi družini. Eno velja, človek mora biti ljubezniv do svojih otrok in biti prepričan, da jim je vsadil dobre vrednosti (vrednote). Otroci brez delovne etike ali dobrih vrednosti (vrednot) se ne bodo dobro onesli na trgu dela. Starši bi morali učiti otroke te vrednosti (vrednote), da bi si zagotovili pokritje svojih potreb kasneje. Odgovornost za družino se uvršča visoko. Brez te odgovornosti, vsajene v otroku, bo nekega dne zrastel in nikoli ne bo povrnil skrbi in nege, ki so mu jo naklonili starši v zgodnjem življenju.

    Z državo, ki poskuša ublažiti vsako napako v življenju, dobivamo zelo različne spodbude. Če so tvoji starši povsem odvisni od socialne države, koliko dejansko poskrbijo za tvojo prihodnost. Starši sicer običajno skrbijo za svoje otroke in jim želijo najboljše. Starši pa, ki vedo, da bodisi vzgajajo svoje otroke prav ali pa ne bodo imeli kaj jesti v prihodnosti, se bodo močno potrudili, da bodo svoje otroke obvarovali pred drogami, kriminalom in drugimi slabimi odločitvami.

    Običajni izgovori za abortus igrajo glavno vlogo, kar zadeva to vprašanje. Socialna država – država blaginje je uničila kulturo trdega dela in družino. Vsakič me zlomi, ko slišim nekoga govoriti o revščini kot izgovoru za abortus.

    Tukaj ne želim razpravljati o pravilnem in napačnem ravnanju v zvezi z abortusom, a kako naj bo opravičilo, da si prereven, da bi imel otroka in mora žena narediti abortus. V času hujših ekonomskih kriz, so imele družine deset in več otrok. Velike družine niso bile neobičajne. Danes pa me hočejo abortionisti prepričati, da si v gospodarskih pogojih stokrat boljših kakor prej, ne morejo privoščiti, da bi imeli otroka. Najti bodo morali primernejše opravičilo.

    Ni lahko imeti otroka, ne glede na to, ali si reven ali premožen. V vsakem življenjskem položaju je težko vzgojiti otroka in se ukvarjati z njim. Celo z visokošolsko izobrazbo bo imela takšna mati prav toliko težav kakor najstnica. To so življenjska dejstva. Vzgoja in pomoč pri odraščanju otrok je trdo delo! Socialna država je okrepila zamisel, ki pravi, če je kar koli težavnega, mora biti narobe.

    Delati pravo stvar ni lahko. A težavnost ne opravičuje amoralnih dejanj. Seveda, skrb za starejše starše je težja, kakor če to prevzame država. Vendar, ali je to tvoja moralna odgovornost? Da. To ni odgovornost nekega drugega davkoplačevalca, ki niti ne pozna tvojih staršev. Vsak, ki prepusti neznanim osebam, da skrbijo za njihove ostarele starše, bi se moral sramovati.

    Pred nastopom socialne države, so obstajale spodbude za to, da so imeli ljudje otroke, da bi si zagotovili svojo prihodnost. Zdaj pa imamo spodbude, da razbijemo družino. TANF dejansko daje večje vsote denarja samohranilkam. To je morda videti kot velik program za pomoč samohranilkam, ki jo potrebujejo, a stvarno program olajšuje moškemu, da zapusti družino. Zmanjšuje praktično odgovornost mož, da ostanejo in vzgajajo otroka. Ta program ustvarja več samohranilk!

    In nekega dne bo to vlada, ne njegovi potomci, ki bo zagotovila možu odhod. To pa prinaša celo še manj spodbud za vzgojo otrok.

    Zavarovanje v času brezposelnosti je prav tako spodkopalo družbo. V času Velike depresije, so bile množične selitve ljudi, ki so iskali delo. Če je bilo kje delo, so delavci množično odhajali tja. Zdaj pa z nadomesili za brezposelnost in socialnimi transferji ljudje ostajajo v istem mestu in opazujejo, kako vse okrog njih propada in razpada. Vladna stanovanja – neprofitna stanovanja jih zadržujejo zadovoljne, ko prosijo za še več pomoči. Ko postanejo časi težki, se običajno ljudje selijo. Velika Depresija je to potrdila. Ali so milijoni umrli brez socialnih transferjev ali brez nadomestila za brezposelnost? Ne. Ali subvencioniranje za to, da ostanejo ljudje na enem mestu, izboljšuje njihovo življenje? Ne.

    Govorim iz izkušnje. Videl sem dobrodelnost in ljubezen v svoji družini pri premagovanju vseh ovir. Rojen v bivši Jugoslaviji vem, kako je bila moja družina navajena na pomanjkanje in družbeno revščino. Videl pa sem tudi, kako je vsa družina sodelovala, da bi vsak njen član lažje shajal. To ni bila družbena odgovornost. Član družine je skrbel zate v določenem času; kasneje si ti zanj.

    Mama mojega očeta je dala vse svoje tridesetletne prihranke zato, da je mojega očeta poslala na medicinsko šolo. Ni bilo nobene pomoči vlade. Ko se je morala kasneje predčasno upokojiti zaradi raka na dojki, uganite, kdo je plačal njene račune in medicinsko oskrbo. Moja teta in stric sta ji tudi pomagala; živela sta pri njej in jo negovala. Ni bilo nobenega zdravstvenega varstva. Ni bilo nobega
    subvencioniranega doma za upokojence ali socialnega varstva. Otroci, ki jih je rodila in vzgojila odgovorno so ji zagotovili, da je imela dobro oskrbo in nego do poslednjih dni. Vsak je izpolnil svoj del odgovornosti otroka do mame.

    Načrt države pa je, da zlomi družino. Bolj ko je človek odvisen od države, bolj opravičuje njen obstoj in večja postaja. Zamisel, da si ljudje lahko zagotovijo stvari sami bodisi kot posameznik ali s pomočjo družine straši državo, saj delegitimizira njeno vlogo. Vloga družine je nevarna za njeno preživetje.

    Gibanje stran od socialne države je gibanje k boljšim družinskim vrednostim (vrednotam) in k boljši družini.

    Smrt družine je življenje države.

    (Vedran Vuk je študent ekonomije na Loyola University, New Orleans in udeleženec poletnega seminarja na Mises Institute leta 2006).
    Prevedla: Anika

  13. Draga Ana,

    hvala ti za podporo in filozofsko podkrepitev bistva moje zadnje kolumne. Včasih se nam zdi samoumevno, pa očitno ni.

    Naj samo dodam modrost moje sestre, ki je pametna ženska, ki svoja sinova, čudovita fanta, ljubkovalno kliče “moji penziji”.

    Moja sestra je že zdavnaj dojela bistvo pokojninskega zavarovanja in varnosti na stara leta. Upam, da bodo tudi ostali in nehali staviti na državo…sicer se bo zanje slabo končalo.

    Prihodnost Slovencev je v velikih družinah. Pa naj James še tako razgraja o prenaseljenosti planeta…

  14. Država kot sovražnica družine: vrtci, javne šole, najemna/neprofitna stanovanja(da otroci ne bi viseli do 35.leta pri starših? a to je pa v redu, ker je družina?)- nič od tega da ni potrebno/je dosegljivo na “prostem trgu”? Otroci kot “pokojninski steber”- hej, potem pa lahko ZPIZ kar privatiziramo, kajne? Ana, Anika, Anamarija, ježešmarija: prisilna gibljivost v času velike depresije in revščina prejšnjih časov kot argument proti socialni državi(ameriški- je taka gibljivost v Evropi realistična brez hudih homatij?)? – ali proti socialnosti nasploh in za ono thatcherjansko:”družba ne obstaja”;za socialni darvinizem- kam po vašem z “nesposobnimi”/družinsko nepovezanimi, ko bo odpadla soc-država, ki jih nesramno redi na račun nas “sposobnih” in “družinskih”?
    In to naj bi bila “filozofska argumentacija”- ne pa divje instinktivni retro biologizem in delanje kreposti iz nuje, v najboljšem primeru?? Per verso: družina kot grožnja državi,ki hoče zato “zlomiti” družino: torej-“nehajmo staviti na državo”, torej nazaj v plemensko/rodovno skupnost z “velikimi družinami”?? Nazaj v prihodnost, krasno- in to da je “filozofska argumentacija”? Ameriška sub-socialna in švedska hiper-socialna država kot argument proti slovenski-evropski socialni državi: in to praktično brez tehtnih, kaj šele kvantificiranih argumentov- to prepriča znanstenika-ekonomista?

    Nič nimam proti družini(in proti strogi reformi soc-države)- to je bila, je in bo “temeljna celica družbe”; in back-up/podporna jednota slehernika(če ima srečo) ; sam se “samo-oskrbujem” od svojega 20.leta, prave pokojnine ne bom videl, ker sem prepozno začel dovolj služiti; socialne podpore nisem dobival nikoli(imam na srečo nekaj prihrankov); a vseeno mislim,da je brez (socialne) “države” družina lahko le bojna enota v vojni vseh proti vsem (skupaj z iztrebljenjem/odmrtjem družinsko ne-povezanih individuov);in seveda -če postane prepomembna- gojišče frustracij, konformizma, patriarhalnosti, ne-samostojnosti itd.

%d bloggers like this: