Nihče ni otok – Zaupanje kot odločilni dejavnik

Vojkov prispevek je lepo sintetiziral negotovost, v kateri se je znašlo ameriško gospodarstvo in ki razdvaja tudi najbolj ugledne opinion-makerje med ameriškim ekonomisti. Ni preprostih rešitev. Zadeve so bolj kompleksne, kot si večina želi priznati. Pustimo ob strani tiste, ki mislijo, da je vsaka država otok zase in da se lahko (kot v 1930. letih) izklopi iz svetovne trgovinske in finančne mreže ter sama (intervencionistično) uravnava svoje notranje ravnotežje.

Ne gre oziroma drugače povedano, stroški takšne politike so ekstremno visoki. Izkušnja obdobja pred in med drugo svetovno vojno ter ekstremnega porasta vojne industrije in samozadostne gospodarske strukture ne glede na mednarodno primerjalno konkurenčnost tovrstne gospodarske strukture danes vse države absolutno odvrača od ponavljanja takšnih eksperimentov. Tudi ZDA kot največje gospodarstvo si tega ne more več privoščiti. Še manj pa Kitajska, Nemčija in ostale globalne gospodarske velesile.

Spodbujanje domačega povpraševanja je kratke sape in nobena država nima danes dovolj denarja oziroma se ne more dovolj zadolžiti, da bi si lahko privoščila ekscesivno keynesijansko spodbujanje domače proizvodnje. Kar nam danes ostane, je skupno reševanje iz teh težav, kajti globalno smo mnogo bolj odvisni eden od drugega, kot si mnogi želijo priznati. Zmanjšanje svetovne trgovine v času te krize je posledica povečanja negotovosti in upada zaupanja. Toda kot sta pokazala Grossman in Meissner (2010) s primerjavo velike depresije (1929-1933) in sedanje krize, je sedanji padec BDP vseh držav bistveno manjši kot v času velike depresije prav zaradi tega, ker so države ostale znotraj svetovne trgovinske mreže. Niso se izločile iz mreže z uvajanjem visokih carin, uvoznih kvot, deviznih kontrol in konkurenčnimi devalvacijami domače valute, kar je takrat svetovno trgovino v pičlih štirih letih zreduciralo na samo eno tretjino tiste iz leta 1929.

Tedanji dramatični upad domačega outputa je bil tako visok prav zaradi izstopa iz mednarodne trgovinske mreže. Sedanji upad pa je manjši zato, ker države niso izstopile iz njega. Mednarodni trgovinski sporazumi (GATT in GATS znotraj WTO) in mednarodne trgovinske integracije (predvsem EU) kot trden institucionalni okvir so države ohranili v trgovinski mreži in jim omogočili, da imajo še naprej podobno odprt pristop na tuje trge. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo z državami EU, če bi jim ZDA zaprle svoj trg? Kaj bi se zgodilo s Kitajsko? In kaj bi se zgodilo z ZDA, če bi Kitajski omejili izvoz na ameriški trg?

Pomislite, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, ki jo v zadnjem letu izključno izvozno povpraševanje vleče ven iz krize? Kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če bi ji mednarodni kreditni rating padel na raven Grčije? Če si ZDA ne morejo pomagati same, si lahko ena majhna Slovenija bistveno manj.

Treba je počakati na povrnitev zaupanja v mednarodne finančne in trgovinske tokove. Že Adam Smith je govoril o sentimentih in nobelovec Gary Becker je iz občutij v ekonomiji naredil znanost. Ne gre zgolj za mehaniko ekonomskih odločitev, ki jih sprejemajo posamezniki in podjetja, ampak predvsem zato, zakaj se v določeni situaciji odločijo ali ne odločijo narediti neko stvar. In tukaj nastopata zaupanje in negotovost kot ključna parametra. Ko se bo povrnilo zaupanje, bodo banke spet začele posojati in posamezniki in podjetja si bodo spet upali najemati kredite in več trošiti, domačih in tujih proizvodov in storitev. In takrat se bo vrnil tudi optimizem. Z optimizmom pa rast in izhod iz te krize.

5 responses

  1. Mene bi zanimalo, ali g. Damijan in ekonomisti na splošno verjamejo v neskončno rast BDPa? Mar ne obstaja točka zasičenosti, točka, ko bo povprečen potrošnik dobil prav vse, kar resnično potrebuje v življenju? Po moje smo to točko že dosegli!

  2. Pa še tukaj nekaj mojega priljubljenega esejista – v zvezi s tem, da nihče ni otok … ampak smo vsi del planeta Zemlje in Sončevega sistema itd.

    LAROUCHEPAC:
    LAROUCHE: VESOLJE, INFRASTRUKTURA
    Osredotočite se na tisto, kar je treba storiti
    September 5, 2010
    »In zdaj, kaj se bo zgodilo – poglejte, znova morate spremeniti eno veliko stvar v zvezi z razmišljanjem o ameriškem prebivalstvu: ker živimo v Sarpijevi družbi (Smithovi), Sarpijevi (Smithovi) kulturi, čeprav ameriški, in ne evropski, ljudje razmišljajo o javnem mnenju! In če pogledate stanje Združenih držav z ekonomskega in moralnega vidika, obojega, od smrti Franklina Roosevelta, je javno mnenje bolno, česar nočete dojeti – ali privoščiti vsakemu razen svojemu največjemu sovražniku! Zatorej, stvarnost, ne javno mnenje, bo morala določiti, kaj narediti. In imate populacijo, ki, kakor sem že ugotovil, imate dejavnike, ki morajo biti posredovani prebivalstvu takoj, prvi korak je preprosto ustavitev pekla in začetek obnove, ki bo določila način razmišljanja v tem razsutem stanju populacije, način, ki bo drugačen kakršen je bil do sedaj!
    Nikar ne poskušajte reči: »Javno mnenje in naravne težnje, ljudje so … ali ljudje bodo …« Ne veste kakšni so ljudje, še. Ne veste, kaj ljudje hočejo. Torej, zakaj se ne bi kar osredotočili na to, kar ljudje morajo. Ker to je tisto, do česar pridete na koncu. Stvari morajo biti postorjene, ker naj bi bile postorjene. Ker če niso, bo nacija končala v peklu. Torej, morajo biti narejene, ker naj bi bile narejene. Ne, ker bi to nekdo želel.

    Gasilec hoče biti gasilec, policist policist. Lokalna uprava hoče biti lokalna uprava, šole šole. In to je vse določeno s platformo, kakor tiste vrste platforma, ki sem jo specificiral kot teorijo platforme: infrastruktura kot platforma. In platforma in zahteve platforme bodo določile in naslednja določitev, kako bo to delovalo, temelji na odločitvi za razvoj.

    Torej, kaj se bo zgodilo na področju vesolja, je predvsem to, da bomo morali razviti okolje na povsem nov način: hočemo zeleno po vsem vesolju. Odkrižali se bomo vseh teh sončnih zbiralnikov, ki so samo nevarnost požara. Znebili se bomo vseh teh vetrnih elektrarn zaradi ljubeznivosti do ptic. Menim, da se ptice, ki jih ljubite, lahko ubijejo v stiku z vetrnimi turbinami, saj veste. Posledica bo tarnanje, tarnanje za grlicami in golobi.
    Nekako tako, v vsakem primeru, moramo narediti določene stvari, obvezno. In NAWAPA (Severno ameriško vodno in energijsko zavezništvo ali NAWAPTA, predlagano vladno telo Severno ameriški vodni in energijski pogodbeni organ so ustanovili vojaški korpusi inženirjev ZDA 1950 kot »Veliki projekt« za razvoj več vodnih virov v ZDA.) bo pomenila razvoj okolja kot posledica prav tega, kar hočemo narediti. Zdaj bomo prisiljeni misliti o tem okolju na popolnoma drugačen način, kakor je mislila večina ljudi do zdaj. In NAWAPA bo prisilila, da se bomo lotili tega vprašanja in tudi poskušali urediti arktično področje. Ali veste, da je tam en cel ocean, ARKTIKA. In delimo si ga z Rusijo, Kanado in Združene države Amerike, še posebej Aljaska, skupaj. In ta ocean je zelo pomemben.
    Zdaj imamo določeno raven ledu, ledeniškega ledu na tem planetu, in največje koncentracije so na Antarktiki, ker je to jug, zato je tam mrzlo. Zato moramo urediti celotno podnebje tega planeta. Zdaj je cela kolobocija s podnebjem. Povečali bomo količino zelenja na tem planetu, na sami Zemlji. Imeli bomo bogato zeleno rast, kjer imate umazane, stare puščave. In morali bomo upravljati atmosfero. Imeti moramo čisto atmosfero, tovariš. To ni šala. Večina teh fantov, ko govorijo o čistem zraku, so spački in pošasti, zaradi načina, kako govorijo o tem, a mi želimo čist zrak. Tisto, kar bomo vključili, so naravni sistemi, ki so nagnjeni k temu, da pomagajo, da se to zgodi : ena najboljših stvari je povečati vodne pretoke, 2,7 kratno količino dodatne vode bomo spustili skozi sistem NAWAPA-e, zato je to ena izmed prvih prekinitev s starim v tej smeri.
    Morali bomo upravljati vreme – znova na nov način na globalni ravni.. In to bo prineslo druga vprašanja. Kaj storiti na primer s Heaviside plastjo (the Kennelly–Heaviside layer, named after Arthur Edwin Kennelly and Oliver Heaviside, also known as the E region or simply theHeaviside layer, is a layer of ionised gas occurring between roughly 90–150 km (56–93 mi) above the ground — one of several layers in theEarth’s ionosphere. It reflects medium-frequency radio waves, and because of this reflection radio waves can be propagated beyond thehorizon. ), kaj storiti z vsemi tistimi drugimi stvarmi. Saj veste, da se je Zemlja obdala z velikim zapredkom, varovalnim zapredkom, ki zadržuje nekaj najhujše in najnevarnejše radiacije, da bi nas zadevala na Zemlji, če bi bili brez te »odeje«, ki nam je v pomoč, te odeje atmosfere in nad njo. In zato moramo biti prepričani, da to pravilno upravljamo.
    Ko smo se enkrat spopadli s to zamislijo izhajajoč iz NAWAPA-e, povečujoč težo, seizmičen pritisk v gorskih predelih, saj veste, tja moramo postaviti kar precej pritiska, z vso to vodo tam zgoraj, 3000 čevljev visoko in tako dalje? To bo velik pritisk.
    Tako bomo upravljali celoten sistem. In ko enkrat mislimo o tem, kako naj upravljamo ta sistem Zemlje z rastočim prebivalstvom na primer, in kako naj dvignemo standard življenja za tiste ljudi, ki živijo zdaj, bomo imeli nižjo stopnjo rodnosti, to se bo zgodilo naravno, saj izboljšave kakovosti življenja, izboljšave v produktivnosti znižujejo smrtnost otrok, no, te vrste stvari.
    Toda morali bomo upravljati ta planet. In zato, ko mislimo o upravljanju planeta, moramo reči: »Kaj imamo na razpolago? Kaj varujemo pred kom, ko upravljamo planet?« Ker so pogoji, ki jih nameravamo varovati na Zemlji, podrejeni pogojem, ki varujejo Zemljo pred neprijetnimi in usodnimi vrstami pritiskov, ki prihajajo od Sončevega sistema. Morali bomo stopiti v področje radiacije: veste, da tam zunaj ni praznega prostora. Ta prostor, vesolje je polno kozmične radiacije različnih vrst. Nekatere teh radiacij človeška bitja smatrajo za prav nadležna, in nekatera za dobrodošla. Zato moramo upravljati z njimi.
    Tako bomo tisti hip imeli poslanstvo, v katerem bomo razumeli, da je povečevanje gostote pretoka energije primarnih virov moči obvezna zahteva. In to nas bo vodilo v upravljanje planeta, ko ga bomo gledali z Meseca in s Sončeve razledne točke: kako zavarovati ta planet Zemljo, na kateri živimo, z zunanje strani? Saj je že varovana, le da nismo temu posvečali velike pozornosti, doslej.
    A mi želimo oditi na Mars, zakaj? Ker želimo zavarovati planet, planet Zemljo. In nekaj smo se naučili od Johannesa Keplerja o tem, iz njegovih preučevanj tega problema. Zato, bomo to naredili. In imamo manifest usode vgrajen v nas v tej smeri. In ta manifest usode je trenutek, ko začnemo misliti o tem, da moramo prevzeti odgovornost za upravljanje Zemlje in za ljudi, ki živijo na njej, in razumeti Zemljo bolje, stopamo v področja tehnologije, za katero smo mislili, da ni naša skrb, do zdaj. Začeli bomo misliti o fiziki bližnjega vesolja, o fiziki znotraj tega območja Sončevega sistema. In ko bomo enkrat naredili to, moramo misliti o 1-težnostnem sistemu hitrosti potovanja na Mars – in dalje, kamor koli človeštvo želi iti. Zato morajo začeti misliti o osnovni 1-težnostni sposobnosti v terminih hitrosti. Tako bomo šli onkraj in čez, šli bomo v vesolje. Prihodnje generacije bodo nahajale človeštvo znotraj galaksije in onkraj nje, ta čas bo prišel, ko bo človeštvo živelo onkraj te galaksije in se bo lotilo stvari, o katerih zdaj nismo nikoli niti sanjali ne. A to je dobro! Ni nam treba imeti vseh odgovorov. Razviti pa moramo prava vprašanja in razviti nekaj odgovorov, vsaj delne na ta vprašanja; in nato seči ven, da bi se lotili nekaj več vprašanj.
    Zato mislim, če se zavzamemo za NAWAPA-o in jo pogledamo na pravi način in pomislimo o razširitvi same zamisli na druge predele planeta in pomislimo o upravljanju planeta v celoti za dobrobit človeških bitij, potem moramo misliti o vesolju, bližnjem vesolju in ko bomo enkrat pomočili palec v vodo tam, kdo ve, kam bomo prišli? Zato pravim, napravimo najprej en grižljaj. Ta grižljaj je 21. stoletje. Vzemimo 21. stoletje in se razgljemo po treh naslednjih generacijah, ki se bodo rodile v tem stoletju. In pomislimo na to, kakšna je njihova usoda, kakšen je njihov razvoj, in kaj nameravajo doseči, preden bo zaključeno to stoletje. In morda boste našli, vse odgovore na vaše postavljeno vprašanje. In mislim, da bodo odgovori kazali to smer.»

  3. o čem, za milega boga, govori tale prispevek Anika -AMM?
    naprej k naravi (gonim to plehko parolo že desetletja – sedaj pa v njenem imenu prodajajo celjski jogurt)? globalno urejanje klime?
    bolano, pravim sam. še zmeraj si okoljevarstveniki zatiskajo oči pred prekletstvom, ponorele eksplozije prebivalstva (ljudi) na planetu, pred zločinom vseh zločinov, ki sliši na pridelava beljakovin za “osem milijard ljudi” planet (ta hip) v smislu pokola nekaj ur, dni ali kvečjemu tednov, starih visoko inteligentnih soprebivalcev,ki “niso vredni”, da živijo in to na način ob katerem bi moral posameznik (pa naj se vprašajo kaj?).. in o genocidu vseh genocidov, ki smo ga povzročili skoraj vsej karizmatični makrofauni in neskončnim tisočim vrst za katere niti vedeli nismo da obstajajo.
    le kdaj bo kakšnemu v svoji ošabnosti dano razumeti najpreprostejše in neahti prodajati “blodnje” in vizionarstva brez stika z realnostjo, ki pravi imejmo se radi, delajmo otroke, pa naj jih vrag vzame, jih bomo že naučili, da je življenje v kilometrskih stolpnicah, blaginja vseh blagginj, in da je rast in rast in rast številk, božanstvo, ki ga molimo, da se nam nebo ne zruši na glavo in..
    avtor pripevka nas poskuša s “malo sem malo tja”, kot mu pade pod roke kakšna knjiga ali “turistično” doživetje poučiti o kvaliteti življenaj ali kar o tem, kako moramo svoj vek preživeti? patetično, sploh ko se vse skupaj zreducira na ponorelost obrti, ki ji pravimo ekonomija. Nikar ekstrapolirati opažanj na posameznika – ta naj bo svoboden in naj ima prostor, da to lahko postane. Kolektivizem, ki ga je sproducirala obrt, ki je podporna dejavnost ideologij in religij, ubija posameznika. Bolj kompleksno to enostavno ni.
    In, vse skupaj je en sam kompromis, dnevni,..zato nikar, nikoli stvarizabetonirati – v tem pa je avtor JPDamijan, očitno dober. Ujame veter, v smilsu Župančičevega mornarja (predaj se vetrom,…) – in kam gre bik naj gre še štrik (ali obratno?)

  4. o kakšni Krapinivendarle Anika-AMM. iz najinih občasnih dopisov bi vendarle šla metafora dlje od Krapine, kajneda? Mars – ne vem. če ravno mars, ampak bo, vendar najprej dajmo času čas in predvsem dajmo prihodnjim možnost, da ga imajo. preveč enostavno – ne, preveč za trenutno stanje kolektivne miselnosti, ki jo propagirajo “upravljalci” populacije na majhnem modrem planetu. Premalo člvoeka in preveč ljudi. Še zmeraj preveč preprosto?

%d bloggers like this: