Svoboda in struktura napredka

Za nama je čudovit teden na božanskem Mljetu. Praktično absolutno “zeleni” teden. Kajak, kolo, pohodništvo in plavanje. Vmes en burek in jogurt, precej vode, pa sir, olivno olje, riba in vino. Vse z domačega vrta in ulova. Težko najdem kraje, ki sem jih spoznal, ki se bolje podajo temu idealnemu življenjskemu konceptu. Vmes mi je ob večerih nekako uspelo prebrati Superfreakonomics (ja, Črt, končno!) Stevena Levitta in Stephena Dubnerja. Močno priporočam – kljub nagravžnemu naslovu, ki potencira “frikovski” sloves predhodnice – kajti bolj intelektualno izzivalno ekonomsko knjigo je težko najti.

Peto poglavje, ki govori o globalnem segrevanju, je preprosto “muss” za vse ekologe in amaterske ter še bolj profesionalne klimatologe. Težko boste našli bolj ljudsko razumljivo in intrigantno razlago fenomena globalnega segrevanja, vzrokov zanj, preprostih rešitev za ta problem in objektivne nezmožnosti rešitve tega problema na preprost način.

In v petem poglavju Levitt in Dubner –  ko diskutirata, zakaj ne more dobiti javne in politične podpore rešitev problema globalnega segrevanja, ki je za eno šestino cenejša od sredstev, ki jih fundacija Ala Gora nameni zgolj za ozaveščanje javnosti glede tega problema, in ki pomeni eno petdesetinko odstotka (0,02 %!) zneska, ki ga Nicholas Stern v poročilu za britansko vlado priporoča za financiranje globalnega boja proti globalnemu segrevanju – navajata primer madžarsko-avstrijskega zdravnika Ignaza Semmelweisa.

Semmelweis je davnega leta 1847 odkril skrivnost mrzlice maternične postelje, zaradi katere je sredi 19. stoletja na dunajski prvi kliniki znašala mesečna stopnja smrtnosti mater ob porodu med 10% in 35%. Semmelweis je odkril, da je skrivnost v bakterijski okužbi ob porodu in da je rešitev problema zelo preprosta – dezinfekcija rok zdravniškega osebja. Po uvedbi dezinfekcije rok in instrumentov s klorinom v dunajski prvi kliniki, kjer je bil Semmelweis zaposlen, se je smrtnost mater po porodu dejansko zmanjšala na vsega 1%. Toda Semmelweis kot “rešitelj mater” je bil s to metodo uspešen samo na matični instituciji. Vsepovsod drugje so ga kolegi zasmehovali in nikakor niso hoteli prevzeti te metode. Toda tudi na matični instituciji je dve leti po odkritju dobil odpoved, preprečili so mu profesorsko mesto na Dunaju in dostop do kadavrov, prvi svoj znanstveni članek o tej temi je objavil šele 11, knjigo pa 14 let kasneje. Odšel je v Budimpešto, kjer je enako uspešno uvedel metodo dezinfekcije na tamkajšnji kliniki. Toda znanstvene kritike njegovih kolegov so bile morilsko odklonilne. Po skoraj dveh desetletjih brezuspešnega prepričevanja se je zafrustriranemu Semmelweisu mentalno stanje poslabšalo in končal je v umobolnici, kjer je čez dva tedna umrl (za gangreno po poškodbah, ki jih je dobil po nasilni preprečitvi pobega).

Kot zanimovost, Semmelweisove smrti v akademskih krogih sploh niso omenili. Njegov naslednik v kliniki v Budimpešti je njegovo metodo dezinfekcije ukinil, nakar se je smrtnost mater povečala za šestkrat, toda ta podatek nikogar ni zanimal. Avstrijski in madžarski akademski krogi Semmelweisu nikoli niso dali priznanja. Semmelweisovo odktitje je posredno rehabilitiral šele Luis Pasteur leta po njegovi smrti.

Max Planck je – preden je postal alfa in omega nemške predvojne fizike in se je kot mladi znanstvenik moral še boriti za uveljavitev svojega nastavka za teorijo kvantne mehanike – povedal čudoviti stavek o napredku. Rekel je: “A new scientific truth does not triumph by convincing its opponents and making them see the light, but rather because its opponents eventually die, and a new generation grows up that is familiar with it” (citirano po sloviti knjigi Thomasa Kuhna, The Structure of Scientific Revolutions (1970, str. 150). Priporočam, čudovita knjiga, ki razvoj znanosti razlaga v luči nelinearne zgodovine. Torej da razvoj posamezne znanstvene teorije ne sledi iz premočrtne akumulacije dejstev, ampak na podlagi nabora spreminjajočih se intelektualnih okoliščin in možnosti. Preprosto rečeno, revolucija v znanosti se lahko zgodi šele, ko so razmere za neko idejo (teorijo, koncept) v družbi zrele, ne glede na to, da je bila ideja v istem geografskem prostoru že dolgo časa prisotna in da so jo dejstva empirično podpirala.

Nič drugače ni z družbenimi spremembami. Toda prav nobenega smisla nima drugače mislečih “z macolo” prepričevati, da imaš ti bolj prav kot oni, da je tvoja razlaga, tvoja teorija boljša od njihove. Tvegaš kvečjemu grmado ali umobolnico. Na koncu pa itak vedno zmaga in preživi boljši koncept. Koncept, ki ga nova spoznanja in izkustva skozi leta verificirajo kot boljšega. Včasih traja nekaj let ali desetletij, včasih tudi kakšno stoletje, preden se nekoč heretični alternativni koncept polno uveljavi. Priznanja od nekdanjih kritikov pa ni nikoli za pričakovati.

Zato, dragi kolegi, nima smisla, da si “lomimo roke” in da se prepričujemo o bolj ali manj prav glede najbolj pravega ekonomskega koncepta razvoja. Naj vsak pove, kar misli in prepusti svoje misli in zamisli kritiki sodobnikov in kolesju časa. Čas bo pokazal, kateri koncept je boljši. In čas je neusmiljen. Ne bom šel nazaj do Kopernika in Gallilea in gorečih grmad. Sredi 19. stoletja je življenjsko zavarovanje veljalo kot nemoralni koncept. Še v drugi polovici 1980. let so nas na ekonomski fakulteti moji sedanji starejši kolegi goreče učili, da samo delo ustvarja novo vrednost, besede kapital se ni smelo izreči. Prav tako trg ni obstajal, namesto njega so izumili izraz “samoupravno družbeno dogovarjanje”. Leta 2002 je nacionalni interes v gospodarstvu veljal za osrednji slovenski nacionalni konsenz. Leta 2003 je bila misel o tem, da Mura nima prihodnosti in da ne sme dobiti državne pomoči bogoskrunska. Leta 2005 so sindikalni voditeljim upokojitveno starost 65 let proglasili za konec socialne države. Še leta 2010 se zdi večinsko lastništvo države v NLB kot tista točka, kjer slovenska nacija obstane ali pade. Pa vendar se je vse to in tisoče drugih, bolj pomembnih, heretičnih idej in konceptov izkazalo za pravilne.

No, leta 1776 je Adam Smith sintetiziral prosvetljenski duh tistega časa v Bogastvu narodov, kjer je ekonomski napredek države postavil v funkcijo v prostega tržnega gospodarstva, ki temelji na osebni (in politični) svobodi in ekonomski svobodi posameznika, na pravni državi in na regulaciji trga. In do danes noben drug koncept tega ni ovrgel. Vsi državni intervencionizmi, keynesianizmi, socializmi (samoupravni ali ne), komunizmi in solidarizmi so se izkazali kratke sape. Vsi so se po začetnem zagonu zadušili v lastni neučinkovitosti. Preprosto zato, ker zanikajo svobodo posameznika in pravno državo, ki bi morala biti “nad državo kot subjektom”. Samo svobodni posamezniki lahko v medsebojnih interakcijah (in ob razumnih omejitvah) ustvarjajo napredek, nobena institucija, noben tiranski vladar ali “modra država” tega ne morejo enako učinkovito dolgoročno zagotoviti. Samo svoboda (politična, intelektualna, ekonomska) je ključ napredka.

234 let kasneje se lahko v naši majhni zatohli dolinici pod Alpami lokalni intelektualci še vedno prepirajo ali ta bazičen koncept ekonomske svobode sploh drži, ali ni morda že arhaičen in ali ni mar absolutno neprimeren za našo lepo in tako posebno domovino. Toda komu mar?! Zemlja se danes še vedno vrti okrog sonca, Newtonova mehanika še vedno perfektno deluje, Planck-Einsteinova kvantna mehanika ni bila ovržena. Dezinfekcija je temelj medicinske higiene. In bolj svobodno delujoča tržna gospodarstva so v dolgoročnem povprečju še vedno neprimerno bolj ekonomsko učinkovita od manj svobodnih. In v ekonomsko bolj razvitih državah so posamezniki v povprečju vedno bolj srečni (glejte glede tega današnjo kolumno Janeza Šušteršiča v Financah). In Smithov klasični ekonomski liberalizem, temelječ na škotskem prosvetljenstvu in francoskem naravnem pravu, pač deluje, pa naj to naši vrli lokalni intelektualci to priznavajo ali ne. Komu mar! Že danes zanje zunaj te doline nihče ni slišal. Kaj šele jutri.

51 responses

  1. Tista rešitev ohlajanja s slanimi oblaki je najbrž dobra rešitev na krajši rok (vsekakor boljša od algoroidnih projektov); hkrati pa ekonomista spregledata pravi problem: to da so vse take “negativne ekstarnalije” posledica ogromnega števila in nezadržne rasti prebivalstva – najbrž se vse skupaj ne bi skladalo z ekonomistično ideologijo neomejene rasti.

  2. Odličen tekst, vreden NYT ali Guardiana. V zvezi s tem sem nekje slišal simpatičen rek: what was a joke yesterday is the truth today and will be dogma tomorrow. Edino vprašanje je, koliko škode za posameznika in družbo naredijo domačijske teorije sociale in socialnosti preden jih čas povozi (glej npr. včerajšnje Odmeve, v katerih smo lahko spremljali simpatično fantaziranje predstavnikov sindikatov in upokojencev, da se bo denar za pokojnine že nekje našel, zato ni potrebe po reformi…)

  3. Pozdravljeni,

    zadnjič sem prebral vašo recenzijo Smithove knjige, Bogastvo narodov, skupaj s samozavestnimi trditvami o “protinaravnosti” vseh drugačnih idej in še mnoge druge zadeve. Ampak, da zadevo skrajšam, še jaz ki nisem ekonomist, vem, da se najrazvitejše dežele od ZDA do Velike Britanije, do “azijskih tigrov” ala Južna Koreja, NISO razvijale po nobeni domnevni “naravni poti svobode” in stvarem pustile, da tečejo neko domnevno “prosto pot k napredku.” Ne, ZDA so bile še pošteno dolgo, dolgo v 20. stoletje, najprotekcionistična država na svetu in to jim je preklemansko koristilo, enako mnogim drugim razvitim državam.

    Državni intevencionizmi, “keynesianizmi” kot pravite, niso bili nobene “kratke sape”, bile so izredno dolge in obsežne. In odločilne pri njihovem razvoju.

    Med drugim obstaja monogo knjig, ena izmed zadnjih je knjiga korejskega ekonomista Ha-joon Changa, “Bad Samaritans: The Myth of Free Trade and the Secret History of Capitalism”. Koncept knjige gre takole: “Wealthy, first world economies, which preach free market and free trade to the poor countries in order to capture larger shares of the latter’s markets and to pre-empt the emergence of possible competitors are Chang’s bad Samaritans”. Še malo naprej pa: “Chang blasts holes in the “World Is Flat” orthodoxy of Thomas Friedman and other liberal economists who argue that only unfettered capitalism and wide-open international trade can lift struggling nations out of poverty. On the contrary, Chang shows, today’s economic superpowers–from the U.S. to Britain to his native Korea–all attained prosperity by shameless protectionism and government intervention in industry.” Chang je med drugim ekonomist na Cambridgeu, če bi ga kdo slučajno rad poceni odpravil. Tudi na Youtubeu se najde kar nekaj njegovih govorov, kjer na kratko razlaga rdečo nit svoje knjige.

    Svobodni trg je torej pravljica. Pravljica, kot smo videli slabi 2 leti nazaj, v letu 2008, “letu super-socializma za bogate”, če hočete. Vsak ki ima vsaj malo odprto glavo, mu je popolnoma jasno, da je to pravljica, da bodo najbogatejši “svbodoni trg” vsiljevali drugim, sami pa se ga bodo otepali kolikor se da. Svobodni trgi so torej navadna jajca, ki so se z zadnjo krizo, neslavno razbila.

    Vprašanje, ki ga imam pa je, zakaj tako mnogo ekonomistov, vključno z vami gospod Damijan, popolnoma ignorira ta elementarna zgodovinska dejstva in trdi nekaj povsem drugega?

  4. Hvala Zirosiiju za odlično pripombo. Sedaj vem tudi to, da govorimo o ohlajanju z zasenčenostjo z oblaki. Imeli smo že modela, ki je v morje metal železo (pa je pozabil na njegovo speciacijo) in napovedoval, da bo tako povečal fitoplankton v morju, da bo naredil, reci in piši, ledeno dobo.
    Trenutno samo diletant v znanostih o okolju lahko verjame tem in takim megalomasnksim projektom, ki sicer imajo nekaj podpore v (daleč, daleč preslabo polnjenih z relevantnimi podatki) računalniških modelih in se nad njimi navdušujejo tudi modeli tipa B. Gates, ampak realnost je nekaj pošteno drugega. Ne sanjati sanje ignoranta, temveč prebrati še enkrat vzrok, ki ga je spisal Zirosi. Mimogrede: Indija je v parlamentu sprejela sklep o nujnosti zmanjšanja rodnosti (na mehek (?) način, ker jih je Kitajska naučila, da tam, razen laganja o številu otrok in številu prebivalstva, politična zapoved ni delovala – mladi ljudej pa hlepijo po otrocih, kot izpolnitvi vsega v življenju, ravno tako kot njihovi starši, kar je najbolj normalna stvar na svetu – in najbolj biološka, ne glede na to kaj bo z otroci), Japonska pa je ustavila gradnjo najvišjega nebotičnika na svetu iz razloga, da ne spodbuja z norim pregretim gradbeništvom večje rodbnosti na prenaseljenem in okoljsko skoraj popolnoma uničeni otoški državi z mislijo, da mora število prebivalstva nujno vsaj stagnirati, v kolikor želijo dobro prihodnjim generacijam. Zrnca pameti? za petek tudi to dovolj.
    Drugače pa alternativni predlog – dajte prepleskati vse nagravžne urbanistične črne spake v deželici (pa še avte povrh) pod alpami z belo barvo in poglejte rezultat na lokalni ravni (to šteje in ne sanje o globalnem “toinonem” in upravljanju s planetarno klimo – abotno!, na lokalni ravni očuvajmo okolje pa je stvar takoj rešena! kje je razum ekonomisti?),.. pa še drevo zasadite in uredite fontano v naselju, kjer je dovoz z avtomobili prepovedan. Ko bodo ponoči ob tem edini hrup povzročala žabe s svojim regljanjem in boste v spoštljivi tišini s prijatelji in otroci opazovali utrinke na zvezdnem nebu v urbanem okolju. E, takrat ste končno dojeli! Točno takrat in niti sekunde prej. Ekologe, ki strokovno preučujejo odnos med živimi bitji in njihovem okolje ne bo težko prepričati. Ampak, katere ekologe je mislil avtor?
    Ker je bilo tako lepo spisano o svobodi posameznika (kapod ol, to je žgečkanje z gosjim peresom pod popkom) nisem hotel ravno težiti s pripombo na diletantizem lahkosti upravljanja z globalno klimo (o podrobnostih posledic, zakaj meni dež tebi pa sonce pa se itak nima smisla pogovarjati, saj zadeva nima veliko verjetnosti, da resnično dela – vsaka podrobnost z nekaterimi vidnimi znanstveniki pa je zgolj gostilniška špekulacija in prav primerna za danšnji petkov popoldan).

  5. Tekst, ki veliko obeta, se konča z antiklimaxom, zgolj s pavšalno trditvijo, da “Smithov klasični ekonomski liberalizem, temelječ na škotskem prosvetljenstvu in francoskem naravnem pravu, pač deluje”. Aha, kje pa? Očitno bolj ali manj le v državah, ki so – seveda v skladu z prosvetljensko logiko osvajanja in civiliziranja neciviliziranih – kolonizirale druge celine, si prisvajale surovine, razvijale industrijo in tako osvajale “trge”. Je imel Adam Smith s podjetniško svobodo v mislih pet “fat cats” na Wall Streetu, seljenje proizvodnje v sweat-shope, svetovno food crisis, ki jo poglabljajo špekulantski nakupi na “prostem trgu” pšenice, in privatizacijo vodnih virov v državah tretjega sveta? Se Adam Smith ne obrača v grobu, ko vidi, da koncept ekonomske svobode marsikje deluje le v obratnem sorazmerju s politično svobodo (Kitajska, Vietnam, Singapur)? Adama Smitha po mojem ne moremo razumeti le tako, da kot njegov antipod postavimo Velimirja Boleta. Sori.

  6. “Zemlja se danes še vedno vrti okrog sonca, Newtonova mehanika še vedno perfektno deluje, Planck-Einsteinova kvantna mehanika ni bila ovržena. Dezinfekcija je temelj medicinske higiene. In bolj svobodno delujoča tržna gospodarstva so v dolgoročnem povprečju še vedno neprimerno bolj ekonomsko učinkovita od manj svobodnih.”

    Zanimiva argumentacija. Štirje naključni “naravni zakoni” kar sami po sebi dokazujejo veljavnost “družbenega zakona”? 😉

  7. Hm, saj vem, da ne sodi v temo, ampak vseeno …

    Einstein nikoli ni sprejel kvantne mehanike, nekaj časa se je celo trudil, da bi samo teorijo ovrgel. Namreč nikoli ni mogel sprejeti dejstva, da v svetu subatomskih delcev narava operira z verjetnostjo. Einsteinova je relativnostna teorija, ki opisuje velike stvari na velikih razdaljah pri velikih hitrostih. In res Newtonova enačbe se še vedno uporabljajo, ampak so napačne kot je pokazala stric Einstein.

  8. Res ne vidim kje je poanta v vlecenju vsega in vsakogar, od klimatskih sprememb do Maxa Plancka v debato. Bi pa rad videl odgovor na moje vprašanje s strani gospoda Damijana. O ignoriranju tistih elementarnih ekonomsko-zgodovinskih dejstev, ki sem jih namreč omenil.

  9. Dobronamerni avtor JPD išče in najde zadovoljstvo v odročnem kraju, ki se ga ni dotaknila Smithova »globalizacija« in mu zato manjka globalnosti, kraju namreč, ali res, ima pa vse druge – zelene prednosti – in paradižnik je z vrta in ne iz Nizozemske. Kako lepo. Avtor želi, da bi našli zadovoljstvo tudi drugi. A človekovo zadovoljstvo – fiziološko biokemično nastopi zaradi sproščanja dopamina po uspešno opravljeni nalogi ali delu ter zlasti z ustvarjalno dejavnostjo. Ta ustvarjalna dejavnost, ki je inherenta človeku in samo človeku, ki je ustvarjen po podobi Stvaritelja in je zato tudi sam stvaritelj, pa je, ne bi verjeli, trn v peti vsem avtokratskim in imperialističnim sistemom od Aristotela naprej. (Kar lepo ilustrira tudi JPD s primerom tragičnega doktorja Semmelweisa.) Aristotel je namreč zakoličil fiksnost neskončnega univerzuma, ki da je ustvarjen in se več ne spreminja, v nasprotju s Pitagorejci in kasneje zlasti Nikolajem Kuzanskim, z njegovo razpravo De docta ignorantia (O učeni nevednosti) in iz njegovih premis izpeljujoč svojo edinstveno izvirno odkritje generalnega principa gravitacije v Harmoniji nebesnih teles – Johannes Kepler. Iz tega Keplerjevega principa je Einstein izvedel tisti usodni obrat, ko je dejal: »Univerzum je končen, a neomejen«, sodobniki pa dodajajo: ni podložen entropiji, razvija se v skladu z delovanjem človekovega uma skozi odkritja v fizični/fizikalni znanosti, ki ženejo tudi družbeno dinamiko, dinamiko, ki jo je v matematiki ponovno ustoličil Leibniz, in priznala Roza Luxemburg v pojmu »masovne stavke«.
    O tem in še o čem v nekaj odlomkih iz predavanj L.L. v letih 2009 in 2010. (Prevod: AMM).

    Zgodovinske korenine imperijev

    Pregled

    Naravno stanje človeka je, da je ustvarjalen, monetarizem, orodje imperijev za globalno prevlado od antičnih časov do danes, ga poskuša uničiti. Od starodavnega perzijskega imperija do Apolonovega Delfskega kulta, Beneške republike in potem Britanskega imperija, je bila politika monetarizma in prav pobožnjakarsko sovraštvo do ustvarjalnosti ter destrukcija te človekove ustvarjalnosti, edini način, da so lahko ti imperiji preživeli. Ustanovitev ZDA je ustvarila prvič v svetovni zgodovini nacijo, ki je zavrnila monetarizem, saj je bila namesto njega v zvezno ustavo položena zamisel o kreditnem sistemu. Vloga Združenih držav za severno ameriške države je, kakor je navedeno v preambuli ustave, vzpostaviti vlado, ki naj države varuje, neguje in razvija v njih ustvarjalne moči človekovega uma posameznika zaradi naslednjih rodov. Takšna politika si bo zagotovila varnost le tedaj, ko bo imperij (na primer danes je to Britanski monetarističen imperij) dejansko izkoreninjen in odstranjen enkrat za vselej. Zato, da bi zavarovali prihodnost človeštva, moramo vedeti, kdo je naš stvaren sovražnik.
    ***

    Benetke in Leibniz: Bitka za ekonomsko znanost
    Michael Kirsch: »Če bi državljani vedeli, da Isaac Newton, Rene Descartes in Galileo Galilei niso »zakrivili« niti enega samega izvirnega odkritja, potem bi zabloda, da obstaja osnova za verjetje v A. Smithovo »samoregulacijo trga«, v samoumevno vrednost denarja, v veljavnost statističnih metod in v kakršno koli nujnost za obstoj Londona in Wall Streeta, v trenutku izginila. In če bi državljani nadalje vedeli in izvedeli za edinstven um in boj, ki sta bila življenje Gottfrieda Leibniza, potem bi bilo mogoče obdobja dolgo trajajočo kampanjo beneškega monetarnega sistema proti westphalski eri nacionalne države ustaviti, kakor bi na vratih ustavili mrliškega oglednika, in zaustaviti današnjo nemogočo željo »njih« zavladati nad zelo zmanjšano svetovno populacijo, in človekovo odkrivanje bi bilo spet brez omejitev. (L.L. – prevod AMM)

    Um ali telo?
    Učiti se iz NAWAPE (L.L., July 27, 2020)

    (The North American Water and Power Alliance NAWPA or NAWAPA, also referred to as NAWAPTA from proposed governing body the North American Water and Power Treaty Authority was conceived in the 1950s by the US Army Corps of Engineers as a ‘Great Project’ to develop more water sources for the United States. The planners envisioned diverting water from some rivers in Alaskasouth through Canada via the Rocky Mountain Trenchand other routes to the US and would involve 369 separate construction projects. The water would enter the US in northern Montana. There it would be diverted to the headwaters of rivers like the Colorado River and others. The water would generate hydro-electricityduring its trip via dams. The water supply would double the total amount of fresh water available to lower 48 states with its major focus being on the western states. This would solve the water shortage problems of the west for the foreseeable future. The amount of water available would in fact be so great that some water would be left over for use by Mexico via the Colorado River which now runs dry as it enters Mexico)

    … Adam Smith je prepisal Sarpijev argument, saj ga je izrecno navedel v svojem delu Teorija moralnih občutij. Torej, celoten britanski sistem tega sveta visi v tem trenutku galopirajoče groze na goljufivih predpostavkah, ki jih je Smith zvesto prekopiral od Sarpija in od Sarpijevega lakaja, poznanega kot goljufa – Galilea.

    S Platonovo smrtjo je nastopila priložnost za porast vpliva na za tem klasično kulturo, kakor jo je označila tista izprijena, izjemno oligarhična ideologija goljufa Aristotela. S tem je bila dejanska znanost, ki je vladala s Pitagorejci in Platonom, odrinjena. To odrinjenje je bilo storjeno na način, ki nas spomni na še uničujočejše pometanje znanstvene pristojnosti, ki se je bila zgodila v zadnjem času z radikalnim empiricizmom pozitivističnih privržencev in naslednikov Bertranda Russella, ko je prevladala Russellova skorumpiranost v tako že koruptivnih kanalih znanosti v času praznovanja Solvay konference leta 1920.

    … Tako je s korupcijo zaznamovano s prevaranti podobnimi Bertrandu Russellu prišlo gorje, ki ga imamo danes.

    … Zanimivo je poudariti prav te dni, da je Smithova frakcija vztrajala, da so celotne tako sodobne kapitalistične kot Marxistične dogme odvisne, enakovredno od dogovora in soglasja obeh, da si izmenično porazdelijo tisto, kar je bilo poimenovano kot sarpijska ali newtonovska goljufija, ki jo je spodbujal prav Smith. Da je to goljufija, ki predpostavlja, da človek pozna samo svojo čustveno izkušnjo čutnega zaznavanja ali dojemanja, a dejansko ne ve pravzaprav ničesar o katerem koli stvarnem univerzumu, razen tistega, kar lahko sicer intelektualno šibak čutno zaznavajoč in dojemajoč ekspert namigne lahkovernemu. Smithova (in zato tudi sama Marxova) metoda sloni na praktično nevarni nesposobni metodi prakse statističnih metod in izmed teh prehajajo le te v ekonomsko prakso v večino uradnih akademskih in poslovnih krogov danes. Ta praksa je glavna metoda, s katero se rušijo naše Združene države in druge nacije od tistega dne, ko je velikega človeka, predsednika Franklina Roosevelta nasledil Harry S. Truman, odvratna marioneta Winstona Churchilla in Wall Streeta.

    … Predvsem pa relevantne posledice doktrine Sarpijevega ljubitelja Adama Smitha vključujejo skoraj neizogibno konsistentne neuspehe pri sodobnih poskusih napovedi današnjih liberalnih ekonomistov, ki se zanašajo na statistične metode. Podobna norost je v trenutno stalnem Aristotelovem kvazi nietzschejanskem vplivu, ki pravi: »Kakršen koli ustvarjalen Bog je zdaj mrtev!« Mistična nastranost poznana kot »ničelna rast«, ta nastranost je tipična tako za Aristotelijance kot britanske liberalce, kar je vsekakor potrebno poudariti prav s tem v zvezi.
    (Odlomki, prevod A.M.M.)

  10. @ Boris_j: opravičujem se za vmešavanje, vendar se mi zdi, da teksta JPD-ja niste razumeli v eni od bistvenih poant: “dragi kolegi, nima smisla…”, skupaj z ono Planckovo duhovitostjo, da v bistvu nikogar ne moreš v nič prepričat, lahko ga le nadživiš.
    Sicer pa se strinjam ,poznam tudi knjigo Ha-joon Changa , a vse to je brez veze, s to etatistično-kolektivistično zablodo sta za JPD-ja že davno opravila A.Smith in “človeška narava”, sedaj pa na novo -poleg njega samega- tudi še dr. Brščič kot avtor “prelomne” spremne besede k prevodu “Bogastva narodov”: izjemno zanimivo branje,toliko miselnih trikov in retoričnih fint že dolgo ne, konec je pa naravnost hilarious- “Svoboda osvobaja”: pravi slogan končnega poraza dela,solidarnosti, skupnosti (in ne-dela upokojencev,sindikatov, se bo strinjal AndrejM pa še mnogi), pa tudi konec zgodovine na SLO način=dvajset let pozneje, t.j. točno v času, ko se zgodovina, tudi ekonomska, vrača(ali pa prav zato?).
    Ali pa tudi liberalna inačica krilatice “delo osvobaja” , ekonomistična inačica socialnega darvinizma? Ne bom rekel- čas bo pokazal, ker čas je prevečkrat na strani močnejših.

  11. Vsako inteligentno in tudi manj inteligentno človeško bitje v svojem življenju pri svojem delu ali komunikaciji zagovarja svoj prav. Mnenje prvih praviloma vodijo k napredku, mnenja drugih običajno k konfliktom. Debati o temi med nekaterimi predhodnimi komentatorji po strokovni plati nisem dorasel, čeprav analfabet ravno nisem. Vem pa iz življenskih izkušenj, da čas slej ko prej pokaže, kdo je imel prav. Včasi to traja dolgo, pa nekateri seveda tega niti ne doživijo.
    Je pa moj prispevek k tej diskusiji v tem, da sem poanto avtorja zapisa kristalno jasno dojel.

  12. “etatistično-kolektivistično zablodo” je nekaj kar je dolga leta vodilo VSA razvita gospodarstva sveta, še dolgo v 20. stoletje, z ZDA na čelu. To je bilo bistvo razvoja. Kakšna “svoboda” neki, a dajte no. To so bistvena, osnovna dejstva, ki jih vsi neoliberalni ekonomisti gladko ignorirajo in najbrž računajo na idiotizem in kimanje svojih odjemalcev.

    Ko se je to obdobje državnega intevencionizma končalo, ni bilo v tem nič “naravnega”. Bilo je povsem politično, “umetno”. Bilo je do neke mere naključje, da so na čelo “prvega sveta” (ki je postal “prvi” natanko zaradi protekcionizma) prišli desničarski trgoglavci in skrajneži kot so Thatcherjeva in Reagan, ter mnogi drugi.

    In kaj se je zgodilo od takrat naprej, ko so idelogiji neoliberalizma široko odprli vrata? Bom kar citiral članek iz Financ, ki ga navaja dr. Damijan. V članku gre za raziskavo “sreče” in povezavo z gospodarsko rastjo. Takole gre: “Ena izmed redkih držav, kjer tudi omenjena avtorja nista odkrila statistične povezave, so Združene države Amerike. Njuna razlaga je, da se kljub gospodarski rasti realni dohodki širokih slojev prebivalstva niso povečali in zato tudi niso imeli od česa postati srečnejši.”

    Točno tako, to je bistvo neoliberalizma, zadnjih 25 in več let. Široki dohodki prebivalstva so se komaj kaj povečevali, ne glede na rast. Njihova varnost in gotovost, pa sta šla k psu, kar vse povzroča generalizirano in širko razširjeno tesnobo. Seveda so pa tisti pri vrhu imeli lepe dobičke. V ZDA so pred Reaganom “CEO-ji” zaslužili 43-krat več kot povprečni delavec, do leta 2005, pa so v primerjavi z malim palčkom delavčkom, zaslužili že preko 400-krat več. Mogoče je gospod Damijan glede sreče ciljal predvsem tja, kajti vsi drugi “nimajo od česa postati srečnejši”.

  13. Naslednji graf prikazuje realne ameriške dohodke gospodinjstev, naj vas dejstva ne motijo pri nadaljevanju prikupne etnične “intelektualne” razprave.

  14. Našemu vrlemu neoliberalnemu ekonomistu Jožetu P. Damijanu priporočam, da prebere še knjigo Naomi Klein: Doktrina šoka s podnaslovom Razmah uničevalnega kapitalizma, ki je ravno tega tipa, ki ga avtor tako vneto zagovarja. Predhodniki so se razpisali o protekcionizmu, ki so se ga šle vse velike svetovne ekonomije in ravno to, v spregi z uporabo sile, jim je zagotovilo današnji položaj, ki pa se, kot vidimo, končuje. In to ravno pri vseh pomembnih ekonomskih spremenljivkah. Da pa gre vsa neoliberalna ekonomija samo še v smeri zmanjšanja pomena delavca oz. njegovih pravic, pa itak že vrabci čivkajo.

  15. Mora biti že res, če v knjigi razvpite levičarske aktivistke tako piše. Nenazadnje doktrina joka, ups, šoka pravilno ugotavlja, da se tako širi le svoboda. Ne pa naprimer Oktobrska revolucija 1917 (v šoku prve svetovne vojne), socialistični totalitarizem v Sloveniji (v šoku druge svetovne vojne), osamosvojitev Slovenije (v šoku propada socializma), Francoska revolucija (v šoku propada fevdalizma), druga svetovna vojna (v šoku gospodarske krize), propad rimskega cesarstva (tudi v šoku gospodarske krize) ali kot je Deepak Lal napisal preden se je rodila odrešiteljica Naomi Klein – da za velike spremembe potrebujemo veliko nezadovoljnost s sedanjim stanjem in da nobena velika zgodovinska sprememba ni prišla iz golega mira, ampak jih je vse povzročila frustracija. In da tisto, kar je prišlo za njimi ni “zlorabilo šoka”, ampak je pač neko novo stanje. Nastalo, ker staro ni delovalo. Zdravilo in ne bolezen.

    Še bolj pa so res stvari, ki jih “že vrabci čivkajo”. Še posebej rdeče barve, po sindikalnih pijankah na forumih in na toalet- papirju znamke Mladina ali Sobotna priloga. Druge resnice sploh ni. Švedje že ukinjajo voucherje za šolstvo, Evropejci zapirajo meje za pretok robe, Nemci eliminirajo pravno državo, Britanci prepovedujejo prosto izbiro po trgovinah, Švicarji se bodo vsak čas znebili nizke davkov in bank, Slovenci pa tako ali tako nič od tega nimamo in zato nam gre po 65 letih etničnega kritičnega intelektualizma (ala Pol Pot in Ho ši min) tako dobro. Smo socialni Eldorado in kopamo se v denarju.

    Vse drugo pa bo propadlo in potem bodo svetu zavladali pravičnejši družbeni red (TM), pošteni politiki (TM), vsi bodo imeli enake plače in narod bo vodila napredna vojska etničnih kritičnih intelektualcev na čelo z Naomi Orleansko (ki bo vmes vzela slovensko državljanstvo), pod sloganom – “Resničnost bo poražena!”

  16. “kot je Deepak Lal napisal preden se je rodila odrešiteljica Naomi Klein – da za velike spremembe potrebujemo veliko nezadovoljnost s sedanjim stanjem in da nobena velika zgodovinska sprememba ni prišla iz golega mira, ampak jih je vse povzročila frustracija. In da tisto, kar je prišlo za njimi ni “zlorabilo šoka”, ampak je pač neko novo stanje. Nastalo, ker staro ni delovalo. Zdravilo in ne bolezen.”

    Tomaž res si preberi knjigo, ne na pamet čivkati. Jaz jo imam doma na polici, lahko ti jo posodim. To “veliko nezadovoljstvo” je bilo nezadovoljstvo ameriških koroporacij, kar se tiče Čila, prebivalci Čila so bili zadovoljni, ekonomija je “služila” njim. V 60-tih letih so imeli tudi najboljši zdravstveni in izobraževalni sistem za celini. Sledil je zločinski teror, spodbujan s strani ameriških korporacij, izveden s strani CIE in čilenske vojske, ter seveda intelektualno podprt s strani neoliberalnih vitezov ala Friedman, ki so Čilu videli svoje “testno območje”. Vsakdo, ki ima vsaj kanček pameti, se mu mora gnusiti tako nasilno in zločinsko poigravanje s človeškimi usodami. Kar je pika na i pa je, da zločinci niso bili kaznovani, še nagrajeni so bili. Pa ne mi zdaj o “cvetočem” Čilskem gospodarstvu, kar so jajca, kajti vse skupaj je bilo tako v dreku, da je Pinochet leta 82′ odpustil kar nekaj čikaških dečkov in nacionaliziral precejšenj del gospodarstva, skupaj s Codelcom, tovarno bakra in nacionalnim paradnim konjem, ki je še danes v državni lasti. Vam ves ta vzorec zveni kaj znano?

    Vse to je le vrh ledene gore, knjiga skupaj z viri šteje 580 strani v velikem formatu, tako da veselo na delo. Vse skupaj pa NATANČNO in dokumentirano priča o ZLORABI šokov, pa naj se Deepak Lal postavi na glavo in zapleše ča-ča.

  17. Bravo Boris! Vsaj eden, ki je prebral knjigo. O verodostojnosti avtorice knjige pa na vašo žalost, kritiki, ne gre dvomiti.

  18. Zanimiva, ampak malce zabredla diskusija. Glede doktrine šoka itd ne kaže izgubljati besed, bralci Kleinove naj najprej preberejo kaj resnega o Čilu pred letom 1973 – stavke, drastičen upad industrijske proizvodnje, inflacija, brezposelnost, kriza. Ne vem, od kje ideje, da je bilo tam v letih pred udarom vse rožnato.

    Prav tako ne razumem kritikov JPD. Po moje je želel samo izpostaviti, da bo čas pokazal, da gospodarski in socialni razvoj mimo osnovnih ekonomskih parametrov tržnega gospodarstva pač ni možen – vsega ostalega (protekcionizem v določenem obdobju, okoljske skrbi, socialno enakost) pač ne omenja, ker tu ni bistveno. Njegova poanta je namenjena našim dominantnim mnenjskim voditeljem, ki nenehno ponavljajo nesmiselne trditve, da bo mogoče socialo in zaposlovanje zagotoviti kar tako, z državnimi dekreti, demonstracijami, stavkami itd.

    Tkim. neoliberalni kapitalizem (karkoli naj bi že to bilo) je bil povsod (v državah, kjer je prej vladal socialistični etatizem) uveden z namenom, da bi povečali gospodarsko aktivnost preko izboljšanja pogojev za ustanavljanje podjetij in s tem ljudem zagotovili zaposlitev, česar noben socializem in prazno govorjenje o solidarnosti ne moreta, ker država ne ustanavlja podjetij, lahko jih le “kapitalisti”. Deformacije v kapitalistični praksi, ki smo jim priča zadnja leta, pa so vsaj pri nas – ironično – spet predvsem posledica socialističnega javnega sektorja (kadrovska katastrofa v državnih organih in pravosodju, ki je dejanski vzrok za šlampaste zakone in njihovo neizvajanje…).

    Sicer pa ob vseh upravičenih kritikah kapitalizma še vedno ne razumem, kaj bi kritiki pravzaprav radi – vrnitev v leto 1990? Ni problem, že če bi vsi sprejeli dohodke in pokojnine oziroma kupno moč od 10, 15 let nazaj, bi bila večina naših problemov rešenih (tako zaposlitve kot pokojnine).

  19. Spet ta etnična kritično intelektualna razmišljanja. Prebivalci Čila so za dlako (1%) izvolili socialističnega diktatorja Allendeja. Večinoma so ga volili zavedeni nepismeni in brez izobrazbe. Pod njim se je začela socialistična strahovlada in Čile je bil na najboljši poti, da postane druga Kuba. Tam je bilo dosti hujše, kot v Srbiji pod Miloševičem. Delavski sovjeti so v tej državi že zasedali zasebno premoženje, policija ni prišla na pomoč žrtvam in ni ščitila njihovih človekovih pravic, Allende je izvajal nacionalizacije in preganjal politične nasprotnike, zapiral njihove medije in jih metal iz služb. Obseg norosti vam najbolje pove zgodba o Cybersynu – centralno planskem centru, kamor so morale vse tovarne poročati podatke o proizvodnji. Ekonomija se jim je 1973 pod titoističnim gospodarskim ministrom razsula v prah in Čile je bil ob odstranitvi diktatorja z oblasti gospodarsko uničen. Po uspešni nevtralizaciji Allendeja in zasedbi oblasti s strani vojaške hunte so imeli ekonomisti v Čilu dve možnosti. Da ne storijo nič ali pa, da vzpostavijo vsaj ekonomsko svobodo, če že politične ni bilo (čeprav so bile omejitve le za socialiste, kar je podobno kot danes v Evropi, ko prepovedujemo nacional socializem).
    Ekonomisti so se odločili, da bodo narodu zagotovili vsaj ekonomsko svobodo. Nekatere delavske pravice, denimo do organiziranja sindikatov, do kolektivnih pogajanj) so bila uvedena prav s strani teh istih ekonomistov. Konkretno sindikate je pri Pinochetu zlobiral Jose Pinera, isti človek ki je v celoti in uspešno sprivatiziral njihov pokojninski sistem.
    Ko je po tridesetih letih Pinochet odstopil so naredili inventuro diktature. Ugotovili so, da je vseh žrtev 3.000.
    To so bili navadni nezakoniti umori. Toda to lahko rečemo tisti, ki nismo slovenska levica. To je namreč kar petkrat manj, kot je bilo v nezakonitih pobojih pobitih vojnih ujetnikov, Slovencev, s strani našega socialističnega režima (v državi s trikrat manj prebivalstva) le po vojni. Zločine v Čilu danes preganjajo, zaradi naše levice jih v Sloveniji ne, čeprav ne zastarajo. Na oblasti so v Čilu ostali 30 let, socialisti v Sloveniji pa petdeset let. Čile je danes najpropulzivnejše J. Ameriško gospodarstvo, mi pa smo najbolj propulzivno V. Evropsko gospodarstvo. In to samo zato, ker smo imeli manj socializma in več kapitalizma od preostanka V. Evrope.
    Naomi Klein je pač levičarska aktivistka z agendo in stvari prikaže nekoliko po svoje, da pri bralcih doseže cilj.

  20. No, pa je “liberalec” Štih prišel s pravo skrajno, anti-demokratično, da ne rečem fašisoidno barvo na dan, da o zavajanjih in prikrajanjih ne govorimo: Pinoche je bil good guy, vojaški udar in diktatura sta v redu, če ščitita zasebno lastnino, kreš gospodarstva je bil posledica “komunizma”, ne pa intervencije mednarodnega(ameriškega) kapitala, od katerega je bil Čile scela odvise itd. itd.: točno takšno “konservativno liberalno” razmišljanje in interesi so mdr. pripeljali Hitlerja na oblast- potem, ko niti Allendejeve večine ni imel! Torej so upravičeni tudi še kdaj v prihodnosti?
    Andrej M. pa se mu “naivno” pridruži, češ, pod Allendejem ni bilo “vse rožnato”: seveda ne, ko pa so ameriške korporacije-lastnice glavnine rudnikov bakra, telekomunikacij itd.(IT&Titd.) in CIA direktno in načrtno destabilizirale čilsko gospodarstvo, da bi “upravičili” vojaški udar. To ni nobena teorija zarote- to so mdr. ugotovitve samega ameriškega kongresa- seveda dosti kasneje.
    Glede njegovega dissanja N.Klein pa res ne kaže izgubljati besed,- res je tudi aktivistka, a je za razliko od njega vse svoje trditve v “Doktrini šoka” zelo natančno argumentirala in dokumentirala. Isto velja za njegovo trditev, da je danes stanje Slovenije posledica “socialističnega sektorja”, ne pa direktnega vpliva noveau riche, kapitalskih in klientelističnih “javno-privatnih” interesov in navez na “pravno državo”, pa seveda čudovito “svobodne” divje privatizacije družbene lastnine IN države v 90-tih.

    Glede krititike JPDja pa: vsaj podpisani ga je kar dobro razumel : oni njegov “čas bo pokazal” ni kar nekaj in “samo”, kot meni AndrejM, ampak pomeni odpoved polemiki in argumentaciji- pač v prepričanju, da je skupaj z A.Smithom in B.Brščičem že vse povedal in da ima včeraj, danes in jutri prav, torej enkrat za vselej.
    A zakaj potem vedno znova piše v podporo svojim stališčem -v Finance, Dnevnikov Objektiv in sem? Ali pa je bil to njegov zadnji tekst?

  21. Liberalec Štih za razliko od socialista Vidmarja meni, da je naš cilj liberalizem in ne demokracija. Svoboden človek, čimbolj suveren pri svojih odločitvah, dokler z njimi ne posega v svobodo drugih ljudi.

    Ne pa večinsko odločanje o zadevah. Demokracija je posledica te svobode, ne pa smisel sama po sebi. Ne sme biti uperjena proti svobodi posameznika. V takšni družbi je za zatirane čisto vseeno, če je tiran en človek ali množica ljudi.

    Demokracija sama po sebi ne prinese legitimnosti oblasti. Legitimnost oblasti so metode, ki jih ta uporablja. Zato menim, da je sta bila Allende in Pinochet diktatorja in da je dobro, da nikogar od njiju ni več na oblasti. Zgodovinsko gledano pa je praktično (za prebivalce te dežele) najbrž bolje, da Čile ni postal druga Kuba.

    Kdaj ste pa vi podprli preganjanje vojnih zločincev v Sloveniji, Vidmar? Nisem opazil. Kakšno je bilo vaše stališče do Titove ulice?

    Jaz bi podprl odstranitev demokratično izvoljenih predsednikov, ki so delovali proti liberalizmu. Denimo nacional socialista Adolfa Hitlerja. Socialista Salvadorja Allendeja. Aktivno sem podpiral odstranitev socialista Slobodana Miloševića. Kaj pa vi, Vidmar? V vseh primerih zagovarjate demokracijo? Ali pa dopuščate izjeme, le da so druge?

  22. Allende ni bil diktator, to je bedarija. Saj niti dovolj “trdega” nadzora nad svojo vojsko ni imel, zato je imel fašist Pinochet sploh priložnost priti na oblast. Večino stvari o Čilu si si tudi kratko malo izmislil, predlagam, da si res prebereš knjigo Kleinove, saj ni treba vsega, lahko le podpoglavje “Mit o čilskem čudežu”. Pa ne mi zdaj “Naomi Klein je pač levičarska aktivistka z agendo in stvari prikaže nekoliko po svoje”, ona zadeve vsaj dokumentira. By the way, kaj si pa ti? Objektivno-nevtralni-liberalni preiskovalni angelček? To bo to ja. Pa še za konec: “liberalni” fašisti SO posegali v svobodo drugih, mučili desettisoče in gospodarstvo poslali k hudiču. To je vredno obsodbe.

    Vleči v debato slovenko povojno levico, pa je precej deplasirano, kajti to je bil obračun s kolaboranti, kar so bile sicer metode ki se z njimi ne strinjam, ker so bile izvensodno izvedene. Drugod pa ni bilo takrat nič drugače, tudi v “svobodni” Franciji so partizani takoj po osvojitvi Pariza izvedli svojo “čistko”. Taka je bila pač žalostna usoda kolaborantov.

  23. Boris, kritika Allendejevega režima je bila v Sloveniji precej časa protidržavno dejanje. Pozneje je postala medijski samomor. Danes pa je precej razširjena zadeva. V osnovi –

    Allende is criticized for his government’s mass nationalization of private industry, alleged friendliness with more militant groups such as the Movement of the Revolutionary Left, and the supply shortages and hyperinflation that occurred during the latter years of his presidency. He is also accused of having had an autocratic style, attempting to circumvent the Congress and the courts, and having a hostile attitude toward critical media.

    A common claim among opponents was the belief that Allende’s closeness with Fidel Castro and Eastern bloc countries meant that he was planning to model the Chilean state along Cuban lines. According to his opponents, Allende’s own refusal to obey and/or enforce more than 7,000 Chilean Supreme Court and other legislative rulings (as detailed in the Resolution of August 22, 1973 was a sign of dictatorial style in defiance of Chile’s democratic government institutions.

    Razlike med najinimi pogledi pa so –

    1) Za vas socialist Allende ni bil diktator. Zame sta bila diktatorja Allende in Pinochet. In nobene škode, pa tudi nič dobrega ni bilo v tem, da je eden nadomestil drugega.

    2) Za vas so bili povojni poboji v katerih je bilo pobitih petkrat toliko slovenskih vojnih ujetnikov, kot je bilo vseh žrtev Pinochetovega režima nekakšen “obračun s kolaboranti” (pozabili ste na razredne sovražnike, na politično opozicijo in na dejstvo, da v državljanjskih vojnah ni domačih izdajalcev; ker če bi bili bi mi znali odgovoriti na preprosto vprašanje – če se v vojni polovica naroda odloči za eno in polovica za drugo stran, katera polovica so domači izdajalci?). Zame so oboji nedolžne žrtve. Tako Pinochetovega režima, kot slovenskega socialističnega režima.

    3) Za vas je to “pač žalostna usoda kolaborantov,” (in razrednih sovražnikov in politične opozicije), zame umori.

    Imamo povsem nasprotujoča si stališča. Vi ste socialist; jaz pa obsojam totalitarizem. Morda nadaljen pogovor nima smisla. Opozoril bi vas le, da bodite zelo previdni s socializmom. Ko govorite o uvajanju totalitarizma se vedno zavedajte, da ne govorite v imenu vseh ljudi.

  24. Čile je imel pred Pinochetom 41 let neprekinjenega miru. Praviš “tudi hyperinflation that occurred during the latter years of his presidency”. Ob koncu leta 1975 je inflacija v “pinočetovskem” Čilu dosegla 341 odstotkov, kar je več kot dvakrat več v primerjavi z vrhom inflacije pod Allendejem. Oziroma bom kar citiral: “By the end of 1975 Chile’s annual rate of inflation had reached 341% — that is, the highest rate of inflation in the world (1). Consumer prices increased that same year by an average 375%; wholesale prices rose by 440%.” Vir: http://www.ditext.com/letelier/chicago.html

    Libertarci/neoliberalci še vedno ne razumete temeljne predpostavke, da se korporacije in vlade ki delujejo pod njihovim pritiskom NIMAJO pravice vmešavati v zadeve drugih. Kajti potem lahko drži tudi obratno, nasilno prisvajanje in napadi nazaj na osvajalce. Bolje je če se države držijo nekih mej, vendar se imperialisti na to večinoma na žalost požvižgajo.

    Nisem za uvajanje “totalitarizma”, smeh. Na tvoje vprašanje: “če se v vojni polovica naroda odloči za eno in polovica za drugo stran, katera polovica so domači izdajalci?” Upoštevajoč, da je bilo v jugoslovanskem, konkretno slovenskem primeru, v izdajo vpletenega manj kot polovico naroda. Tukaj je bistveno s kom so potegnili. Če je nekdo potegnil z nacisti katerih bistvo in ideologija je iztrebiti tujo nacionalno substanco, v “najboljšem” primeru pa ljudi “zgolj” zasužnjiti, z njimi ni pakta. Pa kdo hudiča lahko sploh take stvari zagovarja? Tisti, ki je potegnil z naciji, ni izdal le drugih, ampak tudi sebe, saj je bil kot slovan pač “nižja vrsta”. Vsi pa niso hoteli biti na tej ravni in so se uprli.

  25. Glede ekonomskega koncepta razvoja imate prav oboji – gornji članek in njegovi kritiki. Naj si še jaz izposodim prispodobo iz fizike: delujeta tako Newtonska mehanika kot tudi Einsteinovska relativnost, le da vsaka pri svojem merilu. Protekcionizem je morda bil skrivni recept uspeha pri velikih ekonomijah, obskurno Slovenijo pa lahko reši le svoboda in delujoča pravna država. Česar nam socializem ni dovolil imeti v nobeni od svojih inkarnacij.

  26. Kar daleč (časovno&zemljepisno) ste se odpravili, da bi dokazovali svoj prav danes&tu. Prepričan sem, da bi nam danes liberalne reforme, ki jih v različnih medijih predlagajo naši liberalci zelo koristile in bi predstavljale odskočno desko od sedanje politično-mafijske sprege. Hkrati pa sem žalosten, ker na naslednjih volitvah SPET ne bom mogel takšnih idej podpreti. In res ne vem kaj čakate, glas v parlamentu se sliši! V vašem primeru pa niti čas ne bo mogel pokazati, da ste imeli prav, papir bo namreč zbledel, stari članki na netu pa tudi….

  27. Moralno opravičilo za intervencije v socialističnih državah je zaščita človekovih pravic. Več ni potrebno. Brezpravni v socialističnih državah so na milost in nemilost prepuščeni režimu in njihove pravice se sme ščititi s silo, saj se tudi proti njim uporablja silo. Če se žrtve socialistov uprejo razlastitvam se jih v najboljšem primeru zapre v zapore, v najslabšem pa pobije. Oblast, ki jim to počne nima nobene legitimnosti. Za žrtve je čisto vseeno ali je bila izvoljena ali ne, ker je v vsakem primeru vsiljena in diktatorska. Zato sem zgoraj napisal, da je cilj družbe liberalizem in maksimalna osebna suverenost, ne pa diktatura večine. Državne meje niso kakšna posebna moralna, ampak so praktična ovira. Ravno tako kot je praktična ovira interes tistega, ki intervenira. Vse to v resnici nima nobene zveze z liberalizmom, to je zgodovina. Če jo seveda želite videti takšno, kot je.

    Jaz se strinjam z vami, da z nacisti ni paktiranja. Enako mislim za socialiste, katerih cilj je iztrebiti ali zasužnjiti skupino ljudi, ki se jo opredeli za sovražni “razred” (bistvo nacionalnega socializma je le, da “razred” zamenja z “raso”, vse druge metode ostanejo iste) in na takšen način priti do pošastne “brezrazredne družbe”, kjer bi bila različnost med ljudmi prepovedana. Tudi podpora takšni grozljivi ideji, ki smo jo v praksi videli v različnih stopnjah krutosti v Kambodži, Sovjetski Zvezi in Sloveniji ni nekaj, kar bi ravno definiralo “dober del naroda”. Če preprosteje formuliram – če bi Lincoln tako razmišljal o državljanski vojni in razdelil narod na “narod” in “narodne izdajalce”, danes ZDA ne bi več bilo. In tudi Slovenije ne bo, če s to neumnostjo ne prenehamo. V času druge svetovne vojne je potekala državljanska vojna. Večina naroda je bila na obeh straneh zlorabljena. Na strani NOB so ljudje vstopali v vojno za narod in so jih zlorabili socialisti, ki so po vojni ta isti narod pobijali v rudnikih (v družini imam partizane in lahko vam mirno povem, da se za to že niso borili) in preganjali, potem pa so še vsem Slovenkam in Slovencem odvzeli temeljne človekove pravice in jih držali v totalitarizmu 50 let. Na strani domobrancev pa so ljudje vstopali v vojno za narod in proti socializmu. Tam so jih politikantje postavili na stadion in so morali priseči Hitlerju.

    Bodite malo Slovenec in se vprašajte, če resno verjamete, da so 18 letni fantje, vaški stražarji in domobranci, prisegli Hitlerjevi ideologiji in imeli možnost to zavrniti? Bili so enako nategnjeni kot 18 letni partizani.

    Hladna vojna nam je ponudila priložnost, da ta spor končamo. Z obsodbo ekstremizma obeh strani. To ni tako pomembno, kot teme današnjega dne. Bi bilo pa vsekakor zaželeno. Da se tisto, kar je bilo dobrega na eni in na drugi strani združi. Tako pristni proti- socialistični odpor kot pristni proti- okupatorski. Oboji naj obsodijo slabo manjšino na svoji strani – socialiste in nacionalne socialiste. In se rešijo teh neumnih delitev, ki jih v njihovem imenu zagovarjajo ekstremisti.

  28. @Tomaž

    Volitve v Čilu so bile vsaj tako poštene kot te volitve, ki so v Afganistanu ali Iraku. Ampak ker sta v Afganistanu in Iraku zmagala prava kandidata jih naš demokratični svet ni problematiziral (kot se je recimo to zgodilo v Palestini, kjer je zmagala napačna stranka na poštenih in demokratičnih volitvah). Ker pa je Kissinger rekel, da norcem ne smemo dopustiti, da izvajajo socializem, je pač Pinoche vrgel Allendeja (ob obilni pomoči psa čuvaja svobodnega sveta). Ti na svojem blogu sicer dokazuješ, da socializem povzroča vojne, ampak nimaš prav.

    Hm, a se spomniš, ko so kakšni dve leti nazaj svobodni mediji pisali, da je ameriška vojska v Iraku pokradla 200 miljard zelencev? A si si ogledal kdaj kakšno oddajo o Iraku? Recimo meni se je dopadel ta del – ena od multinacionalk (ki tam služijo, človekove pravice in ostale neumnosti jih ne zanimajo), je dobila cekine (avans), da postavi 180 bolnic. Postavila je štiri, denarja nikoli ni vrnila. Zakaj tega nikoli ne kritiziraš? A se ni Reagan nekoč hvalil, da država mora umreti, da bo zadihalo tržišče in podjetnost. Irak je najboljši dokaz, da je to neumnost – države ni, paraziti pa izkoriščajo takšno stanje in cuzajo davkoplačevalce (ki imajo oprane možgane s pravljicami o Al Kaidi).

    In kakšno je tvoje stališče do Busha jr., ki si namisli dokaze in napade neodvisno državo? A bi ti tudi nastavil pionirčke, da mu mahajo?

  29. @PePe: hvala za lucidno pripombo o času in prostoru – kot rečeno, Čile je zgodba zase in je tu nima smisla pogrevati, čeprav resno dvomim, da je stavke in demonstracije pred 1973 res organizirala CIA (se pa pustim prepričati v nasprotno, če me kdo napelje na kako povezavo o tem).

    Igor Vidmar ima sicer prav, da “čas bo pokazal” v bistvu pomeni, da se odpovemo argumentaciji, verjamem pa, da je JPD svoje argumente že tolikokrat brez uspeha predstavljal, da se mu preprosto ne da več – prepričanih se ne da prepričati.

    Dejansko so javne polemike v Sloveniji zelo podobne tistim v ZDA, le da je predznak drugačen – tudi tam velik del javnosti (in medijskih voditeljev) kljub nešteto protiargumentom misli in vztraja, da je mogoče navade, standarde in pričakovanja izpred 30 let v nedogled vzdrževati tudi v povsem spremenjenih svetovnih okoliščinah, le da gre v ZDA za radikalni konservativizem (suburbanizacija, poceni bencin, militarizem, nizki davki za bogate, odsotnost obveznega zdravstvenega varstva), v Sloveniji pa neosocializem (zgodnje upokojevanje, neskončno dolg študij, visoka nadomestila za bolniške, študentsko delo, rigidna delovna zakonodaja, izjemno visoki davki na delo). Tisti, ki mislijo, da bodo na slabšem, se takoj protestno organizirajo, tisti, ki bi jim spremembe koristile, pa se ne morejo, ker kot interesna skupina še ne obstajajo.

    Kritikom JPD svetujem predvsem, naj bodo konkretni – če jih skrbi socialna enakost tukaj in zdaj, naj se borijo za visoko obdavčitev nepremičnin v zameno za nižje davke na delo. Ampak iz Tarče na RTV, ki se je ravnokar končala, izhaja, da premikov še dolgo ne bo, davki na stanovanja bodo bolj kot ne simbolični, davki na delo pa še naprej astronomski. Ker pač večina verjame, da je to socialno. Tako kot velik del Američanov povsem resno verjame, da obvezno zdravstveno varstvo pomeni nekakšen komunizem.

  30. Tomaž pač ne ve kaj je terorizem. Najbrž misli, da je to le dejavnost tistih, ki si na glavno nataknejo kapuco, ter se zaderejo “Alah akbar” preden se razstrelijo. Žal se bridko moti, terorizem je v splošnem: uporaba nasilja za dosego političnih ciljev. Kot je rekel: “Moralno opravičilo za intervencije v socialističnih državah je zaščita človekovih pravic”, to je izjava naivneža, ki pod jelko čaka Dedka Mraza. Nasilnežem in imperialistom, kot so na primer ZDA, človekove pravice tujih državljanov, ne pomenijo nič. Nič, nič, NIČ. Kršijo jih po mili volji za dosego svojih političnih in gospodarskih ciljev, ki pa so: po svinjsko obogateti v Iraku z najbolj privatizirano vojno v zgodovini človeštva, pa če okrog umirajo tisoči, magari milijoni. Saj vsi vemo kdo so Halliburton, Blackwater in podobna kompanija kajne? Tem bajno krvavim, a presneto donosnim poslom, tudi Kleinova nameni doberšen del svoje knjige.

    Teza njene knjige je, da vzpon neoliberalizma ni bil rojen “v svobodi in miru”, ampak v vojnah in šokih, to je njegova “potlačena” resnica. Kar tudi prepričljivo dokaže. Te ideje no na splošno anti-demokratične, niso “liberalne” kot pravi Tomaž, kajti liberalno pomeni vladavino prava, neoliberalizem pa je zacvetel v državah, kjer je vladal brezpravni ali pa napol-pravni eldorado in velika zmeda. Čile, Bolivija, Argenitina v 70-ih in 80-tih, Rusija v začetku 90-tih, Južna Afrika v začetku 90-tih, Irak danes, itd… Le zakaj mislite, da se je neoliberalizmu tako težko povzpeti v naših razmerah? Ker smo “premalo” liberalni? A dajte no, preveč si pihate na dušico. Težko se mu je povzpeti, ker je enostavno anti-demokratičen in nepriljubljen. Glede tega, da se preveč ukvarjamo z zgodovino kot je rekel nekdo, pa bi odgovoril, da se je treba, saj je ta vse prevečkrat zlorabljena, z namenom, da se vpliva na današnji dan.

  31. Everybody knows that the dice are loaded
    Everybody rolls with their fingers crossed
    Everybody knows that the war is over
    Everybody knows the good guys lost
    Everybody knows the fight was fixed
    The poor stay poor, the rich get rich
    That’s how it goes
    Everybody knows
    Everybody knows that the boat is leaking
    Everybody knows that the captain lied
    Everybody got this broken feeling
    Like their father or their dog just died…. ( Leonar Cohen )…. In še vedno se najdejo, dandanes l. gospodovega 2010, ki verjamejo ( verujejo ) v free market in podobne pravljične bolnoumne strukture… Bog pomagaj.. Tov. Smith, je pač samo druga plat kovanca, na katerem najdemo še g. Marxa…

  32. Kaj nam hoče povedati boomslang – a je to le “strupenost”, ki nas naj napelje na metaforo, da je na slovenskem evrskem kovancu na eni strani T. Štih in na drugi I. Vidmar? Posrečeno 🙂
    na Cohenu pa se vidimo liberalci in klerikalci (verjetno smo še zmeraj bolj tukaj, kot pa, da razumemo svobodo posameznika in ustavno kategorijo socialne države, kot nekaj kar je pravzaprav čisto združljivo).

    Še za lepotico, kačo močnega strupa, ki je na spisku tistih, ki jih počasi ne bo več in katere ime bomo poznali le preko nadimkov anonimnežev v vzporednem svetu, kejr se betonira in asfalrtira v imenu mladih družin, verske enakost, logističnih centrov in podobnih .. proti njim pa boomslang itak ni imel in nima možnosti – pa je absolutno prioriteta, da jih ima! torej namesto Cohena:

    Somethin’ filled up, my heart with nothin’, someone told me not to cry.
    But now that I’m older, my heart’s colder, and I can see that it’s a lie.

    Children wake up, hold your mistake up, before they turn the summer into dust.

  33. Skoraj žalostijo me komentarji na razmišljanje o »Svobodi in strukturi napredka« JPD-ja in se v dokaz za bedo današnjega sveta komentatorji pretežno sklicujejo na navedbe in dokaze v knjigi »Doktrina šoka« Naomi Klein. Ta polnokrvna gospa več zakriva in prikriva, kakor pa razkriva. Spominja me na mojo mačko, Špelo. Bila je ena takšna »slikarska muca«, zaradi vseh vzorcev in barv, ki jih je imela na svojem kožuščku in ki jih sploh lahko imajo mačke: bila je progasta, pikčasta in črtasta, oranžne, rjave bele in črne barve. Imela je prekrasne velike svetlozelene oči in v profilu je bila videti kot egipčanske sfinga. Ponoči je v »njenem času« (opazovala sem jo skozi okno v prvem nadstropju)sedla pred dvoriščno ograjo naše hiše in čakala. Prišli so mačkoni. Vrteli so se okoli nje, ona pa je pazila edino to, da niso stopili na dvorišče. Ko jih je že dovolj zapeljevala s svojimi kretnjami in nekakšnim plesom v krogu in so postajali nestrpni, je stekla stran od ograje po ulici naprej. Maček pa za njo. Potem pa je v hipu, ko ni bil pozoren, smuknila skozi kakšno ograjo in izginila izpred njegovih oči ter se vrnila domov. Skratka, na ta način je branila svoje ozemlje, saj ni dovolila, da bi kateri koli maček stopil na naše dvorišče. Zanimivo pa je še nekaj. Poleg Špele sem imela namreč še Izaka, krasnega turškega mačka, ki je, medtem ko je Špela izvajala svoje obrambne zvijače, kukal izza hiše in opazoval njeno početje. Ko se je vrnila domov, se ji je pridružil in skupaj sta mirno zaspala v hišici na dvorišču. Tako. Na ta način tudi Kleinova čuva svoje dvorišče in svojega Izaka, nas, prismode pa speljuje na povsem napačno sled.

    »Zgolj uboge prismode in opeharjenci na poti, da postanejo sužnji, verjamejo v zgolj fikcijo/fantastiko o današnjem »ameriškem imperializmu«. »Wall Street«, edini dokaz, na katerega se morda lahko sklicujejo kot dokaz za »ameriški imperializem«, ni bil nikoli, že od leta 1763 naprej nič drugega kakor britanski imperialni parazit, ki sesa sok iz Manhattan-a, kakor tudi iz mnogih drugih lokacij po vsem našem planetu, vse v imenu Britanskega imperializma. Običajno se za tiste, ki zatrjujejo, da so ZDA imperialistične, izkaže po podrobnejši preučitvi, da so samo poganjki Threadneedle Streeta, ali preprosto opeharjenci in prismode izhajajoči iz nauka Karla Marxa, ki je častil Adama Smitha skoraj kot poganskega boga.« (L.L., »Skrivna ekonomija«, prevod A.M.M.)

    Kje so rešitve?
    1. V svetovnem merilu preiti iz monetarnega v kreditni sistem suverenih nacionalnih držav z lastno valuto.
    2. Vlade/države morajo načrtovati in zagotoviti izgradnjo infrastrukture, prometne zlasti železnice (izkazalo se je, da je promet po železnici ustreznejši od letalskega in cestnega), rečno/kanalski promet po celini in energijsko infrastrukturo z visoko energijsko donosnimi nuklearnimi in termonuklearnimi elektrarnami nove generacije čim bliže porabnikom z najbolj sofisticiranim prenosom energije do porabnika. (Razcvet gospodarstva ni odvisen od višine BDP-ja, temveč od gostote pretoka energije na določenem ozemlju na prebivalca).
    3. Ohranjanje nacionalnega stvarnega gospodarstva, saj se je izkazalo, da dolgoročno izvažanje proizvodnje v države s cenejšo delovno silo škodi nacionalnemu gospodarstvu, saj sicer cenejši proizvodi za potrošnike slabijo sposobnost in pristojnost domačega prebivalstva za fizično/fizikalno-stvarno gospodarstvo, pri tem se izgublja tehnično znanje in upočasnjuje raziskovalno delo, znanost pa razvodeni. Najkvalitetnejše je razvijanje proizvodnje orodij, saj zahteva visoko znanje obdelave materialov v kombinaciji z računalniško podporo; strojna orodja so potrebna pri izgradnji strojnih naprav v infrastrukturah!
    4. Vzpostaviti okolje, kjer bo cenjen um in ne razum, kajti razum nam da zgolj dresuro, od na(v)diha pa ni ne duha ne sluha. Um je tudi sposoben uvideti sovpadanje nasprotij in na osnovi le-teh zasnovati nove hipoteze. Preiti iz matematičnega sistema v fizično/fizikalen sistem v vseh področjih človekovega snovanja po vzoru ureditve v klasičnih umetniških delih pesništva in glasbe.

    @james et al.
    Kar pa zadeva Leonarda Cohena, ni nič boljši ali slabši od »našega« Vlada Kreslina, le da za Cohenom stoji »strašen« propagando-promocijski aparat! »Aimez vous Brahms?«

    Za podrobnješo seznanitev z zgodovinskim potekom razvoja stvarne ekonomije in politične ekonomije od renesanse in prej do danes, zelo poučno!
    THE AMERICAN
    A L M A N A C
    Table of Contents

  34. Še dosti huje od tega je. Free market še vedno deluje.

    Na Švedskem imajo še vedno voucherje za šolstvo in starši lahko še vedno izbirajo. Na Nizozemskem imajo še vedno 70% otrok v zasebnih šolah. V Švici imajo še vedno davčno konkurenco. Švicarje še vedno zavaruje 100 zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki nudijo osnovno zdravstvo in med seboj tekmujejo. V Čilu imajo še vedno zasebni pokojninski sistem. Na Slovaškem imajo še vedno enotno davčno stopnjo. V Veliki Britaniji še vedno nimajo državnega financiranja političnih strank. Na Češkem še vedno ne potrebujejo gradbenih dovoljenj za enostanovanjske hiše. V ZDA je še vedno 600 zasebnih televizijskih mrež. V Houstonu še vedno nimajo urbanega planiranja. V EU še vedno ni carin. Danska ima še vedno najliberalnejši trg dela na kontinentu. Slovaška in Švica še vedno držita javno porabo v okolici 35 odstotkov BDPja. Celo v Sloveniji lahko, ko se odpravljamo po fasungo, še vedno izbiramo med trgovinskimi centri. Ko gremo po nakup avtomobila izberemo med neštetimi modeli. In imamo v trgovinah pralni prašek, banane in kavo.

    Grozljivo, kajne? Le kdaj bodo vse to odpravili in začeli poslušati naše etnične kritične intelektualce, ki jim bodo s stališča nad- bitij (oz. za akutnim Dunning–Krugerjevim sindromom trpeče avantgarde) povedali, da so vse to “pravljične bolnoumne strukture” (in seveda razložili, zakaj imajo ob takšnih pametnjakovičih na oblasti preteklih 65 let pri nas upokojenci 500 evrske pokojnine). Da “neoliberalizem” ne deluje, pa to. Da “neoliberalisti mislijo, da sociala in svoboda ne gresta skupaj” (in vse drugega, kar neoliberalisti domnevno mislijo in naši etnični kritični intelektualci to vejo, naprimer da otrokov ne smemo jesti, pa da se ne sme puščati krvi nosečnimca in druga izjemna znanja naše avantgarde o njihovih nasprotnikih, ki jih nosijo v srcih od leta 45, ko so vzpostavili današnji “pravičnejši družbeni red”, pa to.

  35. Samo, da ima Tomažek zadnjo besedo 🙂 Mislim, da si obtičal v nekem drugem času. Dobršen del držav ki si jih naštel, s parimi izjemami, ima močno social-demokratsko tradicijo, na eni strani sicer fleksibiljnejši trg delovne sile, po drugi pa tudi dober javni zdravstveni sistem, dobro podporo za brezposelne, dobro socialno varnost, celo velik del njihove vojske je “državen” in učinkovit, ter brez potrebe po plačancih. Take in druge “bogokletne” iznajdbe “keynesianizma”. Pač ne nasedajo vsi pritiskom, da je privatizacija svega in svašta pot v “svobodo” in da “deluje”, če najbolj deluje zgolj za par najbogatejših, ki so obogateli z državnim “dekretom”, ki je še včeraj to kar je bilo javno, dal danes v njihove roke.

  36. Zanimivo etnično kritično intelektualno razmišljanje.

    Od kdaj pa je dobra socialna varnost social-demokratska tradicija? Saj so vendar prav social-demokrati leteli z oblasti v svojih skandinavskih mekah zato, ker niso zagotovili dobre socialne varnosti. Saj so vendar edine reforme, ki jih skandinavske države zadnjih 20 let izvajajo popravljanje zablod socialne- demokracije. Ste prepričani, da vi razumete politične usmeritve?

    Naj vam pomagam z nekaj klasičnimi primeri –

    Temeljna izobrazba prinaša družbi pozitivne eksternalije, zato jo država financira, izvaja pa se lahko v zasebni izvedbi, denimo z voucherji, da imajo starši maksimalno izbiro (to je naprimer konkreten program Miltona Friedmana za šolstvo iz knjige Capitalism and Freedom)

    Kje pa imajo naprimer v Belgiji to vaše “državno šolstvo”? Z več kot polovico otrok v zasebnih šolah. Ali pa na Nizozemskem? Kako pa se voucherji na Švedskem vklapljajo v to vaše “državno šolstvo”? Kje pa vidite polovico otrok v Sloveniji v zasebnih šolah? Kje pa vi vidite voucherje v Sloveniji?

    Milton Friedman je predlagal odpravo inštituta minimalnih plač, ker se s tem zviša fleksibilnost trga dela. Kje pa vi imate minimalne plače na Švedskem? Kje pa jih imate v Nemčiji? Kje pa jih imate v Avstriji? Kje pa jih imate v Italiji? Kje pa jih imate na Danskem? Jih ni.

    Milton Friedman je za zdravstvo predlagal katastrofično državno zavarovanje, sicer pa bi bilo to zasebno. Le primerjajte Slovenijo in Švico, model liberalne države na vrhu lestvice najboljših krajev za življenje. Slovenija – zavarovanje je po socialdemokratsko odvisno od plače. Švica – zavarovanje ni odvisno od plače. Slovenija – osnovno zavarovanje ureja ena državna ustanova. Švica – osnovno zavarovanje ureja 100 zasebnih zavarovalnic. Slovenija – dežela državnega zdravstva. Švica – dežela zasebnega zdravstva. Vidite, to je ta razlika med liberalizmom in socialno demokracijo. Če ne verjamete, kar pojdite predlagat našim social- demokratskim sindikatom reforme trga dela po Dansko, zdravstva po Švicarsko, voucherje in prosti izbiro med zasebnimi in državnimi šolami po Švedsko. Boste zelo hitro padli iz svoje Mladinske pravljice in pristali na realnih tleh.

    Boris, svet o katerem sanjarite ne obstaja. Liberalizem Adama Smitha, ki se zrcali v minimalni regulaciji, v nizkih davkih, v državi, ki izvaja temeljne servisom, v odprtih trgih za dobrine in vse bolj tudi za delo (kmalu bo konec moratorija v EU), v deregulaciji trga dela, v zdravi konkurenci, v stabiliziranju nedelujočih velikih državnih sistemov (denimo pokojninskega) – čisto lepo živi in še lepše deluje. In veste, kaj je najhuje? Svet se pomika PROTI tem receptom, ne pa stran od njih. Ne zamenjujte socialistične retorike za realnost. Večina reform gre in bo šla vedno bolj v tej smeri, ne v smeri gnijočih social-demokratkih birokracij. Le ozrite se okoli sebe. Tisto kar crkuje pred vašimi očmi je veliko-socialni model države.

    Del social-demokratskega sna je tudi politična privatizacija. Ali ste pozabili, kako ste takrat to zagovarjali, Boris? Da bo nacionalni interes ohranil delovna mesta, ste rekli? Da so domači lastniki prizanesljivejši do delavcev, ste rekli. Da bodo tujci kot kobilice vse pobrali, ste rekli. Da subvencionirate delavna mesta, ste rekli. Da vlagate denar v državni Vegrad zavoljo keynesianskega vzpodbujanja potrošnje in pomoči socialno šibkim, ste rekli. Da rešujete državne banke (kakšni bogataši, Boris, kje vi živite, naše bailoutane banke so državne, že 65 let jih vodijo razsvetljeni rdeči politiki?), ste rekli. Da bodo domačijska podjetja financirala domačijski šport in druge domačijske zadeve; tuja pa ne, ste rekli. Da naše družinske srebrnine ne bi prodajali privatnikom pod ceno (na vrhu konjunkture), ste rekli. Da ne smemo dovoliti brezobzirne dirke vseh proti vsem in da državna podjetja rabijo zaščito pred tujo konkurenco, da se pripravijo nanjo, ste rekli.

    Kam zdaj bežite, Boris, ko vam je vse to uspelo?

  37. “Austria none by law; instead, nationwide collective bargaining agreements set minimum wages by job classification for each industry; the accepted unofficial annual minimum wage is €12,000 to €14,000”

    “Denmark, none, nationally; instead, negotiated between unions and employer associations; 103.15 kroner per hour, according to statistics released on March 1, 2009”

    “Sweden, none; set by annual collective bargaining contracts”
    itd…

    Res je, da minimalci niso zakonsko določeni, toda pogajanja kljub temu so. Sindikati, ki jih neoliberalzem tako zelo mrzi, pa morajo ob odsotnosti zakonskega določila, pač toliko bolj rjoveti, da se kaj doseže.

    Kar se tiče zadnje krize, pa mislim, da ste neoliberalci po večini še vedno v oblakih. Vsem drugim je bilo jasno že pred tem, da je “svobodni trg” orodje in orožje proti revnim in vsem, ki niso super-bogati, vele-kapitalistom pa je bil v pičlih 10 dneh dodeljen 700 + milijardni blank check in to v samo eni deželici, da vseh drugih ne omenjamo. Edino pravilno bi bilo, da gre ob tako obilnem zalogaju, taka banka v JAVNO last, ne pa nazaj istim ljudem, ki so jo pripeljali na vladno-beraško palico.

    “Liberalci” ste vmes sicer nemočno pametovali, da to “ni prav”, ampak močni se za “prav” ne menijo. Seveda je pa takoj, ko je treba dati kaj denarja v javno zdravstvo ali pa šolstvo, nemudoma “premalo”. Ljudje se tega, da je vselej kao “premalo” za njih, pač naveličajo poslušati in se potem, tisti ki se seveda lahko, obrnejo k zasebnikom, tisti ki tega ne morejo pa j…. ježa. To, da so “domači lastniki prizanesljivejši” do delavcev, pa nisem sam nikoli trdil, saj se je že pred Vegradom vedelo da niso, številna opozorila na vlado so letela že zdavnaj prej (s strani “liberalcev” in kadra EF sam nisem zasledil ničesar na tem področju, lahko, da je kaj biLo, ne vem, sem pa bral kritiko tega področja s strani FDV profesorjev, ki so se potegnili za te delavce, že precej pred “Vegradom”) pa ni zaleglo. PS: lahko me tikaš.

  38. Šum dezinformacij na levi je prav neverjeten.

    1) Ni res, da lastniki v ZDA niso ostali brez premoženja in ni res, da jim je bil podarjen državni denar. Ne sodite ukrepanja ZDA po ukrepih v Sloveniji, tam so ravnali precej drugače.

    2) Stimulus je Obama namenil “distribuciji bogastva”. Z njim financirajo za narod kritične stvari kot denimo: raziskave spolnega življenja študentk, raziskave hroščev, tunel za želve, baseball stadion, prenova opuščenih železniških postaj. Demokratski politiki sicer tem zadevam rečejo bolj učeno kot jaz – politika aktivnega zaposlovanja, zdravstvo, šolstvo in oskrba ostarelih. To so štiri ključne postavke stimulusa.

    3) Vlade v državah se menjajo. In z njimi politike. Tako je države težko okvalificirati po ideologiji, pogovarjamo se lahko le o posamičnih ukrepih. V Sloveniji imamo politiko visoke javne porabe, največji delež državnega lastništva gospodarstva v EU, visoke, progresivne davke, vse ključne državne podsisteme – šolstva, zdravstva in pokojnin v državnem angažmaju, vse ključne banke v državni lasti. To je tisto, kar je privedlo do sedanjih rezultatov.

    4) Povsem napačno je razmišljanje, da socializem in social demokracija privedeta do boljšega položaja delavcev. Zgodovina nas uči, da privedeta do social- korporativizma. Do vladavine političnega razreda nad gospodarskim in do močnih navez med politiko in gospodarstvom (že zato, ker se več kot pol BDPja vrti v državi). Točno to se je pri nas tudi zgodilo. Dobili smo politične botre, ki so odobrili milijone posojil prek politično nadzorovanih bank, da so z njimi privilegiranci privatizirali po politični liniji in bili politično ščiteni pred sodnim pregonom. To je čisto klasičen razplet social-demokracije. Ker sta država in politika tako institucionalno močni se ljudje pač namesto k ustvarjanju zatekajo k njima, ker na ta način lažje minimizirajo vložke in maksimizirajo dobičke. Kdorkoli izvoli socialiste ali social- demokrate mora računati na to, da se mu bo v državi stopnja korupcije dvignila.

  39. Delaj se ti nevednega ja. Ni bil samo en stimulus package, dobro ves da je bil Bušek, ne pa Obama, tisti ki je podpisal “Emergency Economic Stabilization Act”, bailout, namenjen kupovanju hipotekarnih obveznic, ter druge genialne in ustvarjalne krame svobodnega nereguliranega financnega trga, ki je nihce ni hotel. Za posladek pa si gospodje bankirji niso izplacevali prav nic manjsih bonusov, ne tam in ne v “svobodni” VB. Bila pa je vsaj ena lepa stran: videti še-do-včeraj pametnega Greenspana, ki se je vsaj pokesal, za razliko od marsikaterih drugih “modrecev”. Na zalost pa so prav po “meritokratsko” nagradili dobrsen del horde odgovorne za krizo, tako da zdaj veselo delajo pod Obamo. Kaj pa ves, mogoce jim pa tam vlada social-demokracija?

    Mislim pa da imajo social demokratska nagnenja bore malo veze s slovenskimi tajkuni. To so pac tranzicijske zgodbe, ki so se dogajale povsod. Rusija je bila v 90-tih letih “divji vzhod” veliko bolj po okusu friedmancev in nikakrsna social demokracija. Dobili pa niso “tajkunov” ampak kar “oligarhe”.

  40. Vidim, da tukaj debatirate bralci Naomi Klein, zato vas bo razveselila novica, da je v zadnji številki Sunday Timesa objavila članek o svojih izkušnjah s tantričnim seksom.
    Spotoma, pravkar berem Smitha in nekako ne najdem nikakršnega free marketa v njem, itd. Je mogoče, da vsi, ki se sklicujejo nanj, niso zares prebrali te zelo debele knjige?

  41. “pravkar berem Smitha in nekako ne najdem nikakršnega free marketa v njem”

    Grozljiva misel Miha. Upam in želim si, da nimaš prav. Kajti če bi bilo to res, bi se izkazalo, da je naš Tomaž Štih blefer.
    /tega mu pa niti jaz ne privoščim/

  42. Mogoče nisem natanko napisal, poskušam spet:
    Ko berem zagovornike reaganizma in thacherizma, greed is good tipe, ko citirajo Smitha, vedno zveni nekako njihovo, torej prostaško omejeno – v resnici je pa super branje, širok pogled, vse, kar tisti, ki ga iztrgano citiranom, pač niso.
    Tudi tisti najbolj znan citat, da delavec/obrtnik ne dela za družbo, marveč zase, je v sklopu tega, da ga to veseli, torej je misel o tem, da si mora človek najti delo, ki ga v življenju veseli, torej smisel. Zato je velik del knjige o izobraževanje ne glede na stan in spol, pa proti fanatikom njegovega časa, ki so hoteli obdržati fevdalni red, tako kot zdaj, proti Cerkvi.

  43. Dodajam še to: človek, ki svoje delo opravlja z veseljem, je družbi neprimerno bolj koristen, kot tisti, ki ne. Pojdite kdaj v kak slovenski kafič ali trgovino, pa se boste takoj strinjali.

  44. Davno nazaj sem na temo pohlepa, Thatcherizma in Reaganizma napisal esej z naslovom “Vse kar ste si želeli vedeti o kapitalističnih svinjahm.”

    http://libertarec.blogspot.com/2004/07/vse-kar-ste-eleli-vedeti-o.html

    Filozofija “Greed is good” ni nič drugega, kot provokativna interpretacija nevidne roke Adama Smitha. Izrek ni nepriljubljen zaradi svoje vsebine, ampak zaradi različnih interpretacij, kaj pohlep pravzaprav je.

    Obstajajo utopisti. Morda so to postali, morda so bili v to vzgojeni v naši polpretekli zgodovini. Prepričani so, da oni niso pohlepni. Pa čeprav ga ni človeškega sistema na svetu, kjer pohlep ne igra ključne vloge. In čeprav je njihovo razmišljanje pogosto zgolj različica kapitalizma, v katerem se do dobrin namesto s pomočjo vsakodnevnega ustvarjanja pride z glasovanjem na volitvah vsake štiri leta. Ti utopisti vidijo v pohlepu vse tisto, kar mislijo, da sami niso. Onesnaževanje okolja (in vendar ne reciklirajo). Nespoštovanje pravne države (in vendar sodelujejo v utopičnih programih naturalne menjave, znanih tudi kot utajevanje davkov). Odsotnost družinskih vrednot (in vendar v nedeljo jedo v Leclercu).

    Pohlep iz izreka “greed is good” pa je mišljen kot zasledovanja racionalnega samointeresa. To po definiciji izključuje stvari, ki imajo za tistega, ki jih počne negativne posledice. Oziroma loči med pohlepom in neumnostjo. Kdor svinja okolje dela škodo samemu sebi. To je neumnost. Pohlep pomeni odgovorno skrbeti zase. Pohlepen je tisti, ki bi imel mnogo gozdov, ker želi zase čist zrak, ki bi imel najčistejšo vodo, ker druga ni dovolj dobra zanj.

    Takšno pojmovanje pohlepa je povsem izven koordinatnega sistema določene svetovno nazorske usmeritve. In ko oseba A reče, da je pohlep dober in oseba B, da ni – pride do nerazumevanja. Oseba A morda celo razume, kaj je problem osebe B. Toda razume, da mora oseba B priti na pol poti osebe A, sicer bo morala vse življenje živeti v njegovem vrednostnem sistemu, se mu opravičevati, se mu prilagajati in mu prevajati svoje misli, da je ne bo imel za zlobno.

    Podobno je z drugimi konotativnimi pojmi – prostega trga, neoliberalizma in vseh drugih objektov kulturnega bojevništva, ki se jih poskuša nasičiti zato, da se lahko ohranja staro.

    To je po moje bistvo nerazumevanja Adama Smitha.

    Disclaimer: avtor je bral Adama Smitha v izvirniku in zelo dobro pozna Thatcherizem in Reaganizem

  45. “Pohlep pomeni odgovorno skrbeti zase”

    Odlična misel!
    A s to nevidno roko trga je tako, da gre najbolj v korist prav tržnikom (blagovnim manipulantom, trgovcem, posrednikom, skratka tistim, ki jim gre posredovanje odlično od rok). Tisti, ki pa z delom svojih rok produkt zares naredijo, pa običajno ostanejo kratkih rok.

    Simptomatičen in zelo aktualen je analitični razrez cene kruha. Peki pokasirajo 25 % in kmetje 5 %, od končne cene kruha. Prvi za svoje delo, drugi pa za osnovno surovino. 70 % zaslužka torej pokasirajo, če sem malce grob, predvsem tisti ki v resnici ne znajo kaj veliko delati. Samo jezik otresajo in pokasirajo največji delež. Še prodajni riziko pogosto prevalijo na proizvajalce. Veliki trgovski sistemi so peke prisilili, da neprodan kruh prevzamejo nazaj.

    Me zelo zanima, ali Tomaž kaj zares producira, ali pa z nevidnimi rokami le mešetari po trgu.

  46. »Cel šop fazanov hoče kruti pes s taco tolči.«
    (pred vsemi soglasniki v tem stavku se piše s pri šestem sklonu sklanjatve, pri orodniku, s kom ali s čim torej)

    »Bodem ga že za mlinarja javil.« (pred vsemi soglasniki v tem stavku se piše z pri šestem sklonu sklanjatve – pri orodniku , z (kom) ali z (čim)

    No, pa dajmo »tolči« še malo po Adamu Smithu z argumenti L.H.L.jr. v eseju »Money or Credit?«

    Odlomki

    Ekonomska preteklost je zdaj za nami!
    DENAR ALI KREDIT?
    Lyndon H. LaRouche, Jr.
    Avgust 26, 2010

    “V pojmovanju oblike političnih sistemov med potekom in po evropskih verskih vojnah v letih 1492 -1648 je sledil aristotelovski model. To se je pojavilo s posegi, začetimi proti neuspešnemu Tridentinskem koncilu s strani odkrito satanističnega Paola Sarpija, ki je sicer znan kot pravi oče modernega evropskega liberalizma. Da poudarimo bistvo, ker je Aristotelova dediščina, kot je značilno za takšne med njegovimi izdelki kot so apriorne predpostavke in domneve Evklidske geometrije, predpisala model »ničelne tehnološke rasti«, so Sarpijeve sistematične domneve in predpostavke, ki so trenutno znane kot britanska imperialistična filozofija takšnih zapriseženih sovražnikov Združenih držav Amerike kot je Lorda Shelburnea Adam Smitha in Jeremy Bentham, to spodbujale, in kaj to pomeni za progenocidno »teorijo kaosa«, inherentno tisti matematiki Bertranda Russella, ki je sovražna do katerih koli dejanskih fizičnih/fizikalnih principov danes.”
    “Hkrati je motive te oligarhije, ki je zdaj še osrediščena v oligarhični vladavini nad globalno razširjenem monetarnem sistemu Britanskega imperija Adama Smitha po nalogu Lorda Shelburna in ostalih, možno preprečiti le z novim valom z znanostjo (za)gnanega napredka v proizvajalnih sredstvih za človekovo delo, napredek, ki bi s samo svojo naravo, uničil možnost in sposobnost oligarhične tradicije, da bi še naprej uživala svojo moč in oblast ter vladala planetu v celoti kakor danes. Zaradi tega cilja se je Britanski imperij prenovil s tistim, kar je Lord Jacob Rothschild začel in ustanovil kot Inter-Alpha Group – Inter Alpha skupina – IAG , začenši v letu 1971, in zajahal največji udarni val namernega genocida proti veliki večini človeške vrste danes. S svetovno oligarhijo je ta namera trenutno eksistencialna kakovost sovraštva do del in spomina takšnih vzorov čednosti kot je bil predsednik Franklin Roosevelt.”
    “Kakor smo imeli mi v ZDA navado pisati in objaviti v času druge svetovne vojne, velja tudi danes: »Spoznaj tvojega sovražnika«.”
    “Sarpi je učil svoje prevarance, da so verjeli, da niti slučajno ne morejo vedeti ničesar o stvarnem univerzumu. Adam Smith je kopiral Sarpija v tem mišljenju, in sicer natančneje v svoji Teoriji moralnih občutij.”
    “Smith je menil, da človek pozna samo izkušnjo zadovoljstva in bolečine, izkušnjo prejete nagrade ali kazni. Za britanske liberalce, ki so sledili Sarpiju, ne obstaja nobena resnica, ki bi jo naj poznali tisti, ki njim verjamejo, medtem ko je velik star-prevarant in čisti šarlatan Sarpi sam, dal jasno vedeti, da on pa natančno ve, kaj naj se dela za univerzalnost človeštva na njegov račun. Vladati človeštvu, tako je argumentiral, pomeni, da moraš ljudi degradirati tako, da postanejo kakor tisti prav poseben britanski tip podložnika, bodisi zasužnjen bodisi predana žival ali zvit zastrupljevalec kakor Sarpijev rival Aristotel, ki je prakticiral religijo znotraj nenavadne vrste cerkvenih relikvij, kjer je pavian v čednih damskih oblačilih vodil službe (čeprav nimamo nobenega trenutnega dokaza , da bi prejšnji premier Tony Blair kadar koli vodil takšne službe).”
    “Del izbrancev, s katerimi se igrajo opeharjenci šarlatana Paola Sarpija, pač bere priznanje Adama Smitha v njegovi leta 1759 izdani Teoriji moralnih občutij. Gre za učinek doktrine na nacije in na prebivalce, ki jo je ustvaril Sarpi za lahkoverne prevarance, in je predmet, na katerega se naslavljam tukaj, kakor sledi.
    »Kjer je Smith zapisal v svoji leta 1759 izdani Teoriji: »Narava nas je usmerjala in nas usmerja …,« Sarpijeva namera pa je bila, da mislimo, da »nas je usmerjal Satan.« Berite pomembno poglavje v delu iz leta 1759, ki sem ga pogosto navajal na sledeč, rahlo pretiran način:
    »Satan nas je usmerjal … s pomočjo izvirnih in trenutnih nagonov. Lakota, žeja, strast, ki združuje dva spola, ljubezen do užitka in strah pred bolečino, nas silita, da uporabimo tista sredstva za njihovo dobro, in brez kakršega koli dvoma o njihovi težnji za ugodnim koncem, ki nam jih je veliki Usmerjevalec narave (Satan) namenil, da se jih z njimi doseže.«

    »Smith je ubogljiv in priden lahkoveren suženj namere, ki jo škodoželjni Satan izvaja, in skušnjava za neumne može in žene, da bi postali sostorilci ali orodja svojega lastnega uničenja.«

    “No, zdaj pa preberite Ajshilovega Prometeja za učinek, ki sledi, kakor sem o tej zadevi spregovoril prej.”
    “Tam, v tisti vlogi Jaga v Shakespearovem Othelu ima igralec monolog, v katerem se nahaja model za lika kot sta Princ Philip in Bernhard v World Wildlife Fund – Svetovni sklad za divje živali. Ko imate uvid v stvarno življenje Paola Sarpija in njegovih del na ta način, ste razumeli spiritus agens sedanjega britanskega imperialističnega sistema in njegovih najmočnejših lakajev in prilizovalcev ter vodilnih bankirjev. To so tisti, ki so dogledali Sarpijevo pojmovanje kot satanski model, narejen na način njegovega prisvojenega občutka profiliranosti, in morajo šele razumeti bistvo britanskega imperialističnega sistema. Vprašati morate le mučene žrtve vloge Britancev v Afriki. Berite klečeplazca Adama Smitha z dejansko satanskim likom Sarpija v mislih. Glejte Sarpija, ne Smitha! Oziroma, glejte Abbe Antonio S. Contija, ki je sprejel britansko misijo za uničenje znanosti v osemnajstem stoletju v imenu neumne marionete »fantasta črne magije« znanega kot Isaac Newton.”

    “To je pravi namen, izražen v priljubljeni in zelo neumni rabi britanskega podložnika pojma »človeška narava«. Pomislite o zasedbi vloge Doriana Grayja v »Sliki Doriana Grayja« Oscarja Wilda. ”

    “Premislite o spletkarjih, ki so orkestrirali Grayjevo samouničenje, Kako zelo, zelo britansko!”

    Opombe
    1 Kakor bom poudaril to dejstvo ob primerni kasnejši točki znotraj tega poročila, večina ljudi še ni sposobna prepoznati razlikovanja med praksami zgolj »predvidevanja« in pristojne »napovedi«. Na kratko, dejstvo zadeve je, da običajno samo vraževerni ljudje statistično »predvidijo« določeno gotovost za ključen obrat v dogodkih. Seveda, v moji prvi napovedi, krajši napovedi, da bo velika recesija udarila okrog februarja-marca leta 1957, ki sem jo naredil julija leta 1956; posebni dejavniki so se zgrnili nad avtomobilsko industrijo tedaj, kar je dovoljevalo takšno precizno napoved. Drugače, ne glede na takšne izjemne okoliščine kakor ta, se pristojni ekonomisti, ki so seveda redki te dni, zanesejo na predvidevanje in sicer na to, kakšne so bile posledice ne zgolj to, da so spregledali predvideti, ampak so spregledali tudi popraviti posledice, ki so tičale v izboru, ali pa bi namesto tega preprosto določili značilno posebno območje fizično/fizikalno ekonomskega prostora-časa, znotraj katerega se dogodi sprememba stanja družbenega procesa, bodisi na bolje ali na slabše.. Zaradi razlogov, ki sem jih že predstavil, pa ponovno, osebne, patološke lastnosti predsednika Baracka Obama mu bodo preprečile, da bi opustil tiste trmaste izbire, ki bodo same po sebi zagotovile zgodnje, verižno sesutje sedanjega sveta monetarno-finančnega sistema. Predvsem, sedanje »popularne«, a nepristojne običajne metode statistične napovedi, je mogoče napovedati po predpostavkah forme brezbrižnosti Paola Sarpija, kakor tiste njegovega naslednika Adama Smitha, in to v opoziciji z eksistenco katerih koli učinkovitih in spoznatnih izrazov univerzalnih fizičnih/fizikalnih principov.
    Neumnost »navijalca ure« Isaaca Newtona je bil odmev ne le Aristotela v tej točki, temveč tudi Satanu podobnih likov olimpijskega Zevsa v Ajshilovi Trilogiji o Prometeju in »Bog je mrtev« Nietzschejevega slogana in tudi takšnih njegovih sledilcev kot ni samo princ Philip, ampak tudi satanska nagnjenja takšnih sledilcev nietzschejanskih »ustvarjalnih destrukcionistov« Sombarta in Schumpetra kot je Larry Summers predsednika Obama.

  47. Draga Ana,

    Uf, hude, zelo hude besede izbira tvoj priljubljen esejist Lyndon H. LaRouche, Jr. v svojih analizah. Po njem je ves svet zarota, predpostavljam da Židov oziroma monetaristov proti vsem ostalim nič-hudega-slutečim prebivalcem tega sveta. Ta miselna konspirativna shema me malce spominja na hermetični diabolizem in okultizem tako lepo opisan v Focaultovem nihalu Umberta Eca. Hudič je, kadar nekaj posameznikov takšno miselno okultistično igro vzamejo zares. Takrat začne teči kri, prava kri. Mislim, da je svet doživel preveč takih norcev, ki verjamejo v svoje diabolične sanjarije. Eno takih smo videli nedavno pri ameriški agresiji na Irak.

    Nisem se hotel mešati v dosedanjo diskusijo, ker verjamem, da ima vsak pravico, da ima svoje mnenje in da ga prosto javno izraža. Ter seveda, da dopušča to svobodo tudi vsem ostalim. Toda glede na to, da sem jaz pisal o preprosti filozofiji oziroma o naravnem ekonomskem redu, kot ga je tako lepo in preprosto ter brez kakršnihkoli ideoloških fantazem popisal Adam Smith, bi bilo morda zaželjeno, če bi kdo to knjigo najprej prebral in nato o njej razpravljal. Kot je lepo napisal Anthony de Melo v Zavedanju: mnogi posamezniki se odločijo in napišejo doktorsko disertacijo o tem, kakšen okus ima mango, čeprav manga še nikoli niso niti videli kaj šele (p)okusili.

    Za začetek pa morda počakajte na “Liberalizem Adama Smitha”, ki ga je napisal Vojko (objavljen bo v Pogledih), ki se je potrudil in prebral nekaj poglavij iz te obsežne, nedolžne in prijazne knjige. Znanje osvobaja in mnogi strahovi nenadoma postanejo povsem votli.

  48. Dragi Jože,
    resnica je prav obratna in Wikipedia ni vselej zanesljiv vir podatkov.
    Resnica ja tudi ta, da nas Adam Smith in njegovi privrženci ter nasledniki pač obravnavajo kot molzne krave, ki dajejo več mleka, če se jim predvaja nežna glasba … in če zaupajo kmetu, da jim bo naslednji dan spet v jasli nastlal krmo … Človek ni zgolj čutno bitje in dojemanje stvarnosti samo s pomočjo čutilnih organov – čutov je zaznavanje zgolj sence stvarnosti. Na tem temelječa znanost je redukcionistična, izvjajo jo empiricisti in pozitivisti. Človekova domena sta ironija in metafora in sposobnost iz sovpadanj neskladij izdelati nove hipoteze. Naučili so nas kako misliti, namesto da bi nas naučili kaj misliti. Smithova doktrina je namenjena bitjem, za katere velja Pavlov pogojni refleks in korenček ter palica – za zgolj senzualna bitja. No, bomo videli, če bomo doživeli, kako bo izgledal ta svet v prihodnje.

  49. @jože p. damijan
    Dragi Jože,
    ne vem, kaj si imel v mislih, ko si zapisal: “Mislim, da je svet doživel preveč takih norcev, ki verjamejo v svoje diabolične sanjarije. Eno takih smo videli nedavno pri ameriški agresiji na Irak.”? Ali to pomeni, da je šlo za “zaroto” ali ne? Ne vem, kakšno zvezo ima to z Larouchem?
    In a propos:
    Kar pa zadeva teorijo zarot : zarota – konspiracija – soglasno skupno skrivno delovanje močnih skupin, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Ne gre toliko za namerno povzročitev škode, kakor za pridobitev materialnih koristi in moči za nadaljno pridobitev materialnih koristi; škoda je stranski produkt. Za ilustracijo poročilo A.G. Marshalla s spodnjim naslovom o tem, kako s(m)o osvajali/osvobajali Divji Vzhod na osnovi knjig in drugih pisnih virov, zlasti dveh knjig: Peter Dale Scott, The Road to 9/11: Wealth, Empire, and the Future of America. University of California Press: 2007
    in David Rockefeller: “Carter’s ‘freeze’

    Global Research, The Imperial Anatomy of Al-Qaeda. The CIA’s Drug-Running Terrorists and the “Arc of Crisis”
    – by Andrew Gavin Marshall – 2010-09-05
    The geopolitical historical origins and nature of what we today know as Al-Qaeda

  50. Pravkar poslusal Vojkota na SLO1 in se spomnil Razgledov! Domaca scena mi se smucila pred referendumom in ponovnim izbruhom sebicne ksenofobije.

    Dolga leta hodil na Mljet in zastopim JPD navdih. Veseli me ponovljen sklep okrog svobodnega posameznika. Ustvarjalne klima za produktivne debate je verjetno tezja v jezikovnem okolju malega naroda?

%d bloggers like this: