Pokojninska shema Leonarda Cohena

S pokojninskimi shemami je velik križ. Če prisilno plačujemo vanje, kot to počnemo pri nas in v večini evropskih držav, bomo ob teh demografskih trendih zelo skromno – ob vodi in rižu – preživljali zadnja leta ali desetletja življenja. Če pa plačujemo prostovoljno v razne državne ali zasebne pokojninske sklade, pa tvegamo, da nam bo kakšna resna globalna finančna kriza pobrala vse prihranke – tako glavnico, naloženo v vrednostne papirje, kot tudi ves fiktiven donos od njih. Ali pa nas bo nategnil kak prevarantski menedžer, kot je denimo Kenneth Lay oropal desettisoče zaposlenih v Enronu njihovih bodočih pokojnin ali kot je Kelley Lynch do kosti obrala Leonarda Cohena.

No, moram priznati, da so moja čustva glede dejstva, da je menedžerka Kelley Lynch leta 2005 spraznila več kot 5 milijonov evrov iz pokojninskega sklada Leonarda Cohena, nekoliko mešana. Jasno, da sočustvujem s Cohenom, ki je tožbo leta 2006 proti Lynchevi sicer dobil, ne pa tudi denarja. Toda še malce bolj sem vesel, ker je ta pokojninski bankrot Cohena nato prisilil, da je maja 2008 po petnajstih letih koncertne abstinence, začel spet polniti svojo pokojninsko shemo. S tem, kar nas – njegove džankije – najbolj fascinira, z vrhunsko liriko, zapeto z zlatim baritonom.

Poleti leta 2008 sem Cohena zgrešil, koncert v Lucci je bil razprodan še preden sem se zavedel. Toda oktobra 2008 v Münchnu smo bili tam. Spoštljivo smo čakali na 74-letnika in njegove pesmi naše mladosti. Koncert me je ganil, priznam. Gospod v temni obleki in s klobukom, ki je njegov stalni spremljevalec zadnja leta, se je zdel tako krhek, nebogljen. Vsaka njegova gesta je – v mojih očeh – izražala skromnost in krhkost. Ko se je po burnih ovacijah po vsaki pesmi samo krhko priklonil in privzdignil klobuk, je ta njegova gesta izražala skromnost nekoga, ki je vesel, da lahko nastopa za nas. Ganljivo in veličastno hkrati. Prav tako kot njegova izjava prav proti koncu koncerta: “I found the answer to greatest mystery of life”. Smrtna tišina v dvorani. In nato Cohen: “It goes ‘too too tum tum, too too tum tum …’”

Veličastna modrost 74-letnika, ki je v življenju preizkusil skorajda vse. Modrost nekoga, ki ima za seboj multikulturno mladost Montreala, študij poezije na McGill University, podiplomca na Columbia University, beatniško mladost vzporedno z Andyjem Warholom, Nico in Velvet Underground, prostovoljni kreativni eksil na grški Hydri (kjer so nastale legendarne pesmi, posvečene ženskam drugih moških – Suzanne in Marianne), osebne depresije in travme, mnoge ženske, en kratek zakon in dva otroka, izlete v droge in alkohol, petletni exil v zen budističnem samostanu nad Los Angelesom, pa spet izlet v steklenico, raje dve, rdečega vina na dan, vse do romantične zveze s prelestno Anjani Thomas v zadnjih letih. Modrost nekoga, ki je iskal odgovor celo življenje … in ga morda končno našel. Kot Hesse v Siddharti v podobi splavarja, ki vidi in sliši vso modrost sveta zapisano v toku velike reke.

Koncert v Zagrebu to nedeljo je bil drugačen. Veličasten, toda na drug način. Morda se je spremenilo samo moje dojemanje Cohenovega glasbenega izvajanja. Toda ta koncert se mi je zdel bolj izdelan. Spoliran in skrajno profesionalen po eni strani. Po drugi pa glasbeno bolj raznolik in virtuozen. Ob spremljavi iste glasbene zasedbe, ob spremeljavi fenomenalnega flamenco melosa in izvrstnih back vokalistkah, Shannon Robertson in “the supreme Webb sisters”. Cohen se je zdel bolj živahen. Poln energije. Dal nam je tri ure čistega razdajanja. Zagrebška publika si je zaslužila dva veličastna bisa. Ter akustično verzijo Suzanne s Cohenom na kitari.

Jaz pa veličastno izvedeno “Famous blue raincoat”, s tistim zlatim baritonom, ki se zareže v žile:

“… Ah, the last time we saw you you looked so much older
Your famous blue raincoat was torn at the shoulder
You’d been to the station to meet every train
And you came home without Lili Marlene
And you treated my woman to a flake of your life
And when she came back she was nobody’s wife.
Well I see you there with the rose in your teeth
One more thin gypsy thief
Well I see Jane’s awake –
She sends her regards.
And what can I tell you my brother, my killer
What can I possibly say?
I guess that I miss you, I guess I forgive you
I’m glad you stood in my way.
If you ever come by here, for Jane or for me
Your enemy is sleeping, and his woman is free.
Yes, and thanks, for the trouble you took from her eyes
I thought it was there for good so I never tried.
And Jane came by with a lock of your hair
She said that you gave it to her
That night that you planned to go clear”

Uf, še zdaj se mi naježijo kocine.

Leonard, jaz bom z veseljem prostovoljno po svojih močeh prispeval v tvojo pokojninsko shemo. Najprej z nakupom zadnjega albuma Dear Heather, ki ga še nimam, in nato na koncertu oktobra v Ljubljani. Naj te le zdravje dobro služi in, prosim, pridi še kdaj naokrog na turnejo.

Nauk za nas ostale pa je dokaj preprost – treba je biti nekaj posebnega, imeti nek poseben dar, kot Leonard Cohen. In biti pripravljen delati do konca življenja. Kajti to je edino pravo zavarovanje proti upokojenski revščini na stara leta, ko vas tako država kot finančni menedžerji pustijo na cedilu. Ne glede na to, koliko vplačujete v pokojninske sheme.

7 responses

  1. Ja, vseeno se mi zdi, da Leonard rad dela, kar dela. Zato to dela tudi tako zelo dobro.
    In morebiti ni tako težko potegniti kakšno leto… seveda v svoje dobro in dobro vseh, ki ga imamo radi.

  2. Vse lepo in prav, toda kaj lahko dela na stara leta večina državljanov, ki je od 40 letnega dela iztrošena in ki nima kakšnega posebnega talenta, s katerim lahko kaj zaslužiš tudi na stara leta? Pokojnina mora biti tolikšna, da omogoča dostojno življenje. Problem pa je v tem, da večina današnje generacije ne bo uspela ‘spraviti skupaj’ let za pokojnino, da morajo torej že sproti varčevati v dodatnih skladih. To področje mora biti regulirano tako, da zlorabe niso možne, pa še marsikaj (morda diferencirane stopnje obveznih prispevkov za pokojninsko blagajno; morda davčne olajšave za tiste, ki imajo dodatna pokojninska varčevanja). Da ne govorimo o tem, da bi bilo treba bolj nadzirati pogoje dela itd.

  3. pa dajmo že enkrat, lepo vas prosim ekonomisti, prenehati s temi vašimi demografskimi shemnami. samo lani je prebivalstvo v deželici naraslo za dodatnih (uradna številka, neuradne ne ve sam bog ne) 11600 slvoencev neslovenske narodnosti in 2800 novih državljanov slovenske narodnosti. v EU pa je naraslo na več kot 507 mio (ponovno preštetihm, nepreštetih sam bog ne ve). kam? za božjo voljo, kam še? pa saj ste nam duhovniki produkcijske formule v vseh javnih občilih prodajali to sveto pismo, ki govori o tehnološkem razvoju in, bog vas nima rad, v matemartično formulo vtaknili še človeka, kot strošek, ki ga je potrebno čim bolj zmanjšati. Dela zadeva. seveda dela, dokler je družba zgrajena na temelju malikovanja rasti številk in svoje moralno-etične vrednote skriva za nebesi, ki jih imenuje prosti terg. Danes za eksistenco dela do 5% zemljanov, ostalo životarimo in delamo, da se prenaseljeni planet ne sesuje sam vase. Azteki so to počeli tako, da so klali čedalje več ljudi in z njihovo krvjo skrbeli, da jim nebesni svod ni padel na glavo (malo karikiram, ampak poanta se razume). kakšni demografski trendi, lepo vas prosim? eden sam zaposleni lahko onb današnjem tehnološkem razvoju poskrbi za 90 posameznikov. od tukaj naprej, prejko enormne zadolženosti v menjalni vrednosti (denarju), ki je na ramenih novih generacij in, ki je definitivno imaginarna, izniči jo inflacija (pa če je potrebno hiperinflacija) realna je tista, ki pravi, da čez nekaj let ne bo nobenega pravega gozda več na planetu in nobenega koščka divjine, vse samo gomazeče gmote ljudi v 50-milijonskih konglomeratih nebeških višin, kjer se množica drenja ena drugemuiu na glavi,.. upam, da vidimo sliko čez fah-idiotizem..
    ampak, vse ostalo spisano, vključno s hvalospevom rusko-judovskemu trubadurju, podpišem.

    PS dodatne oblike varčevanja z apenzione pa čimprej narediti pregledne, varne,…ne pa kot razni TEŠ6, avtoceste, katastrofe t.i. logističnih centrov, ponorela decentralizacija z občinami, ki kot rak uničujejo rodovitna tla, in kar je še vsega tega kar nem upravljalci deželice veselo prodajajo kot zgodbo o uspehu, in kar resnično lahko spravi generacije, ki prihajajo v obsodbo na životarjenje v nemogoči kvaliteti bivanja.

  4. James, ob tvojih jeremiadah o gomazečih gmotah ljudi te prosim za en sam odgovor: koliko bi bil premer krogle v katero bi spravil vse prebivalstvo zemlje?

    Če slučajno ne znaš izračunati, mi prosim javi!

  5. oh, ponovno nekdo s poenostavljanjem Lucijan. na to vprašanje vendarle nobeden ne more (razen v gnecu, ker mu ne paše kaj prebere in ga popade sveta jeza) odgovoriti v kvadratnih metrih. odgovor leži v kompleksnosti dejanj, ki pomenijo možnost preživetja divjine, ohranitev okolja zanamcem v stanju naših pradedkov z vsemi tehnološkimi dobrotami, ki so naredile človeku bivanje dosti lepše oz. kvalitetnejše. zakj potemtakem tako hudo manipuklativno vprašanje, ko pa vendarle vsak ve odgovor in vsak ve, kakšen bo odgovor. jasno je vsakemu, da ne v kvadratnem metru, kajneda? izračunati? ali je to skrajni domet vprašanja pri najbolj perečem in težkem vprašanju trenutka, ki ga živimo (konsens znotraj celotne mednarodne skupnosti).

  6. Dragi James, zaenkrat se volumen računa v kubičnih metrih. Kot kaže ti ne gre najbolj osnovna matematika, ti bi pa reševal svet!

    Sicer je pa ponavadi tako.

  7. lepo te prosim Lucijan Rejec – preberi nazaj in boš takoj videl kako neskončen primitivizem v debati je pokroviteljstvo o tem kakšne so ploščinske in kakšne prostorninske enote. In akjko neskončnen primitivizem in nepoznavanje živega je vprašanje o volumno planeta, ki bi naj,..kaj pravzaprav? Odgovarjam zato, ker danes skoraj vseh 8 milijard ljudi na planetu razmišlja v skladu s tvojim vprašanjem, ki nima absolutno nič s tamtiko in hkrati absolutno nič z naukom, ki g aje JP Damijan tako presneto dobro povlekel iz življenske zgodbe judovsko-ruskega trubadurja.
    Upam, da zmoremo ob tem kaj več, kot nerazumevanje odgovora (od tod namreč popolnom napačen zaključek, da james rešuje planet (pa to je tako bedasto, da tovrstno razmišljanje pripišem 12 letniku, ko ga zadane prva ljubezen) in, da odgovarja na vprašanje o litrih, ki bi jo naj krogla imela -..zakaj že?).
    vseakkor vztrajam, sedanjost določa prenaseljeni planet z izjemno hitro raztočo populaijco ljudi..ja, in kaj ima sedaj to veze s tem, da skoraj 8 milijard ljudi ponori, ko sliši, da to nekdo na glas izgovori?
    danes je floridsko močvirje šlo na OZN dolgi, dolgi spisek ekosistemom, ki jim grozi popolno uničenje, hkrati vse mangrove na karibskih otokih,..no, pa bomo ponovno poskusili s tezo, da določena oseba, kako že rešuje svet in ne pozna prostornskih enot.
    poskusil sem odgovoriti – upam, da sem. bolj se ne znam potruditi.

%d bloggers like this: