Konec evra – Teorija zarote in dejstva

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Prejšnji konec tedna se je v Tokiu v okviru mednarodne konference o trgovini in investicijah in ob robu empiričnih študij o vplivu finančne krize na svetovne trgovinske tokove razvila zanimiva razprava, ki spada bolj v polje teorije zarote kot pa empirično dokazljivih dejstev, s čimer se ukvarjamo empirični ekonomisti. Zgodba gre takole, presodite pa sami.

Šibkost ameriškega dolarja v zadnjem desetletju zaradi velikega zunanjtrgovinskega deficita je ogrozila položaj dolarja kot svetovne rezervne valute. Kitajska, ki je kot največja izvoznica v ZDA in hkrati kot največja investitorica v ameriške državne vrednostne papirje celo desetletje financirala ameriški zunanjetrgovinski deficit, je zaradi večje trdnosti evra začela svoje strateške devizne rezerve vse bolj preusmerjati v evre. Z bolj intenzivnim prestrukturiranjem valutnega portfelja kitajskih deviznih rezerv bi se seveda zmanjšale kitajske naložbe v ameriške vrednostne papirje, kar bi ogrozilo financiranje ameriške plačilne bilance in hkrati postavilo pod hud pritisk ameriški proračun. Zaradi tega je v strateškem interesu ZDA, da se trdnost in s tem zaupanje v evro občutno zmanjša. Zato naj bi bila informacija o tem, da je ameriška banka Goldman Sachs pomagala pri ponarejanju finančne vsebine izza podatkov o stanju grških javnih financ, načrtno plasirana iz glavne ameriške tajne službe. Špekulativni napadi na Grčijo naj bi bili dejansko politično induciran, čeprav zasebno organiziran in profitno motiviran napad največjih špekulativnih deviznih skladov hedge na evro. Gre predvsem za tri največje sklade v lasti Johna Taylorja in Jonathana Clarka (FX Concepts), Johna Paulsona in Georga Sorosa

No, do sem gredo špekulacije. Nadaljevanje pa temelji na preverljivih podatkih. Za špekulativni napad na Grčijo so skladi hedge uporabili že dobro preizkušen instrument izpred začetka sedanje finančne krize, in sicer finančne derivate v obliki obveznic za primer neplačila kredita, t.i. CDS (credit default securities). Kot sledi iz poročila nemškega bančnega regulatorja BaFin, naj bi v februarju letos skladi hedge v svojem portfelju držali kar za 85 milijard dolarjev tovrstnih CDS za Grčijo, kar je dvakrat več kot pred enim letom. S tem manevrom naj bi vnesli nemir na finančne trge in ostale investitorje »prepričali« o povečani tveganosti naložb v grške državne obveznice. Zato bi se lahko kmalu zgodilo, da izdaje grških obveznic več ne bodo našle dovolj kupcev in bo Grčija prisiljena objaviti bankrot. Grčija se je temu scenariju zaenkrat izognila, saj je nemška podpora grškemu varčevalnemu programu prejšnji teden omogočila uspešno izdajo grških državnih obveznic v višini 5 milijard evrov. Grčija si je s tem kupila za nekaj tednov miru, toda do konca maja bo zapadlo v plačilo še za 20,5 miljard evrov njenih obveznic.

Seveda pa je Grčija samo prva v vrsti domin, ki lahko letos padejo pod špekulativnimi napadi. Do konca leta bo namreč v najbolj problematičnih državah evra, v državah PIIGS (Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija) v plačilo zapadlo za skoraj 405 milijard evrov obveznic. Največja zalogaja za finančne ministre teh držav bosta meseca april in junij, ko zapade za 62 in 53 milijard evrov obveznic. Če jim ne bo uspelo refinancirati dolga z novimi izdajami, to ne bo pomenilo samo začetka bankrota posameznih držav, temveč bo resno ogrožen sam obstoj valute evro.

V tej luči je tudi treba razumeti nervozo, ki je zajela nemško vlado ter nemško Bundesbanko. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je prejšnji teden predlagal ustanovitev Evropskega denarnega sklada (EMF), ki bi imel v evropskem merilu podobno nalogo, kot jo ima Mednarodni denarni sklad v svetovnem, to je da pomaga državam, ki so zašle v resne plačilnobilančne in proračunske težave. Schäuble se je tudi osebno potrudil in za nemško izdaja Financial Timesa napisal kolumno, v kateri je razložil, kako si predstavlja pravila delovanja EMF.

Države iz evroobmočja, ki bi zašle v zelo resne proračunske težave, bi načeloma lahko dobile likvidnostno pomoč iz EMF, vendar pod zelo strogimi pogoji in z zelo resnimi sankcijami. Prvi pogoj je, da gre za tako resne težave posamezne države, ki bi lahko ogrozile finančno stabilnost celotnega evroobmočja. Drugi pogoj je, da država pripravi verodostojen program sanacije javnih financ, ki bi vključeval tako rezanje tekočih javnih izdatkov, vključno s pokojninami in plačami v javnem sektorju, kot tudi dolgoročne strukturne reforme, vključno s pokojninsko, davčno in zdravstveno. Hkrati pa naj bi s politično odobritvijo finančne pomoči, pri kateri bi sodelovala tudi ECB, država prejemnica pomoči izgubila možnost glasovanja v evroobmočju. Kot skrajni ukrep pa Schäuble predvideva tudi izključitev države, ki ni sposobna sanirati svojih javnih financ, iz evro območja. Med tekočimi sankcijami proti nedisciplinirani državi pa predvideva odtegnitev sredstev iz evropskih kohezijskih skladov ter dodatne kazni, ki bi jih država morala plačati v evropski proračun po izteku določenega obdobja. Ob ECB naj bi angažirali tudi Eurostat, ki bi – po izkušnji z grškim lažiranjem javnofinančnih kazalnikov – dobil možnost pregledovanja verodostojnosti podatkov posamezne države.

Nemški predlog seveda ni naletel na enoglasno navdušenje v Evropi. Predsednik evroobmočja Juncker ga je celo označil kot zelo radikalnega in dal vedeti, da se mu zdi izvedljiv le na dolgi rok. Bojim se, in pri tem sem enakega mnenja kot nemška vlada, da evroobmočje nima prav veliko časa, če želi ohraniti stabilnost in verodostojnost evra. Če bo pod špekulativnimi napadi padla Grčija in takoj za njo še Portugalska, bo prepozno za ukrepanje. Ogrožena bo finančna stabilnost Nemčije, Francije in vseh ostalih držav. Takrat bo ostala kvečjemu rešitev iz začetka 1990 let – najprej začasen izstop posameznih držav iz evro območja in nato določitev relativno širokega razpona nihanja nacionalnih valut okrog tečaja evra. To je edini način, da se državam v težavah omogoči prestrukturiranje v skladu z lastnimi sposobnostmi, brez da bi pri tem ogrozili finančno stabilnost in konkurenčnost ostalih držav z evrom.

Ob tem pa seveda ne velja pozabiti implikacij na Slovenijo. Slovenski strateški interes je, da se evro kot skupna valuta obdrži, saj nam v primeru tovrstnih velikih zunanjih šokov omogoča ustrezno zavetje. Predstavljajte si, kaj se lahko zgodi, če se ob sedanjem tempu neučinkovitega zadolževanja naše države globalni finančni špekulanti lotijo Slovenije. In nato, kaj bi se zgodilo, če bi se špekulanti lotili Slovenije brez zavetja evra. Upam, da nam bo ta grenka izkušnja prihranjena.

%d bloggers like this: