Kdor ima Pomurje res rad, mu ne bi tako pomagal

Moram reči, da zelo cenim prizadevanja glede tega, kako najti neko konstruktivno rešitev za hitrejši razvoj Pomurja, kot tudi glede tega, kako voditi o tem konstruktivni dialog. Da nam ni vseeno za Pomurje, je zelo razvidno tako med tistimi, ki od tam prihajamo, kot med drugimi, ki ga malce bolj romantično ali prizadeto opazujejo od daleč. In da bo predlogov glede potencialnih rešitev za hitrejši razvoj Pomurja toliko kot nas je osebkov, ki o tem razmišljamo, je tudi jasno.

Všeč mi je tudi ta zanos – gre za zanimiv eksperiment, dajte nam priložnost, da zapravimo teh 100 milijonov evrov za ta eksperiment. Morda bo uspelo, morda ne bo. Živi bili, pa videli. Simpatično.

No, kljub temu pa ne moremo iti mimo nekih jasnih standardov in kriterijev stroke, ki omogočajo bolj objektivizirano in objektivno presojo glede tega, kateri predlogi rešitev in ukrepov so sploh smiselni in potencialno učinkoviti. In ali se zanje splača zapraviti 100 mio evrov, natančneje 182 mio evrov v obdobju 2010-2015.

Točno tega v vladnem orisu programa za Pomurje manjka, da bi ga lahko resno jemali. In prav zaradi tega ga kritiziram.

Geneza problema
Pomurje je regija z najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi – 15% v juliju letos, zdaj pa je k temu dodatno prišlo še 2.600 odpuščenih iz Mure. Socialno sliko Pomurja sta zadnjih 50 let reševali Mura (ki so jo umetno izgradili sredi pomurskih polj, da bi zaposlili nizkokvalificirano delovno silo kmečkega porekla in jo zadnjih 15 let umetno vzdrževali pri življenju) ter bližina in odprtost meje z Avstrijo, kjer po nekaterih ocenah dela več kot četrtina aktivnega prebivalstva Pomurja. Toda obe »začasni rešitvi« sta bili hkrati ves čas ključni del problema. Zaradi stalnega povpraševanja po nizkokvalificirani delovni sili bodisi v Muri bodisi čez mejo, se je temu prilagodil tako (srednje)šolski sistem (v murskosoboškem Srednješolskem centru (»Kombinatu«) sta se naša dva razreda naravoslovno-matematične gimnazije izgubila med 2.000 dijaki pretežno tekstilne in delno kovinarske usmeritve) kot tudi miselnost prebivalcev Pomurja. Službo v Muri si lahko vedno dobil in bila je trajna, ker je država (in zadnje desetletje državna NLB) skrbela, da »Mura ne sme propasti«. Če ne v Muri, pa si delo lahko vedno našel čez mejo v Avstriji. Stalna potuha. Zato ni bilo spodbude in prisile niti za prestrukturiranje gospodarstva niti za bistveno drugačno usposabljanje mladih.

Na državni ravni so se vedno zavedali razvojnega zaostanka Pomurja. Imeli smo razvojne programe za demografsko ogrožena območja, imamo zakone in resolucije o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Imeli smo agencije za regionalni razvoj imamo službo vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Imamo mehanizme spodbujanja regionalnega razvoja, imamo spodbude za zaposlovanje brezposelnih oseb, imamo regionalno specifične spodbude za vlaganja v tehnološki razvoj. Imamo milijarde evrov evropskih sredstev za kohezijo in strukturna prilagajanja, ki so idealna z vidika tako socialnega kot gospodarskega prestrukturiranja Pomurja.

Toda vsi ti horizontalni ukrepi niso delovali. Podjetniki zaradi tega niso zaposlovali bistveno več brezposelnih, podjetja niso bistveno več investirala v nove tehnologije ali razvijala novih proizvodov. In projekti, ki so prihajali iz Pomurja, da bi jih financirali iz domačih sredstev za regionalni razvoj ali evropske predpristopne pomoči ali iz EU strukturnih in kohezijskih skladov, niso imeli fokusa na nova delovna mesta. Pač pa so bili namenjeni za obnovo gradov, ureditev krajinskih parkov, ureditev lokalnih cest, izgradnjo vodovodnih omrežij, pločnikov in lokalnih razsvetljav. Vse našteto ima gotovo ogromne učinke na povečanje blaginje pomurskega prebivalstva, toda ne prinaša novih delovnih mest.

Ko sem leta 2005 delal analizo učinkovitosti regionalne politike v Pomurju in porabe sredstev za regionalno politiko iz naslova tedanje Agencije za regionalni razvoj in evropske predpristopne pomoči, sem z grozo ugotovil, da naj bi porabljena sredstva v letih 2003-2004 po uradnih predvidevanjih do leta 2010 ustvarila samo 10 (!) novih delovnih mest. Ko sem aprila 2005 to predstavljal na okrogli mizi pomurskim veljakom, so me samo začudeno gledali. V smislu, da ne razumem njihovih resničnih potreb. Le kaj hudiča me skrbi, saj vendar država skrbi, da Mura ne bo nikoli propadla. Povsem enako se mi je nato dogajalo vsako leto znova na regionalnih zborih in okroglih mizah. Pa kaj težim s tem ustvarjanjem novih delovnih mest. Naj nam Ljubljana samo da denar in ga bomo že mi porabili, kakor je najbolj prav za nas. In avtocesto naj že končno zgradi. In Ljubljana je to pridno počela.

Povsem podobno lahko ugotavljam danes, ko prebiram zajeten Regionalni razvojni program Pomurske regije 2007-2013, vreden 2 milijardi evrov – ni govora o novih delovnih mestih. Kot da Pomurcev delovna mesta ne brigajo.

Vladni program
Najboljši javno dostopen oris programa je na spletni strani SVLR (Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj). Dodatno k temu priporočam tudi, da si preberete »obvezno tolmačenje« ukrepov, ki sta jo dala ministra Matej Lahovnik in Ivan Svetlik.

Program prinaša nabor ukrepov, ki že obstajajo v obstoječi zakonodaji (spodbude za zaposlovanje, olajšave za tehnološka vlaganja) in v obstoječih mehanizmih razvojnega financiranja (možnost črpanja strukturnih in kohezijskih sredstev EU) ter regionalno pisarno z guvernerjem Pomurja. Pri tem naj bi pri črpanju evropskih sredstev favorizirali vlaganja v megapodjetniški center (2 mio eur), regijsko gospodarsko središče (30 mio eur), prestrukturiranje kmetijstva (40 mio eur) in v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo (90 mio eur). Država pa bi k temu prispevala oziroma natančneje, se odrekla za okrog 19 mio eur iz naslova spodbud za zaposlovanje, tehnoloških olajšav in diskriminatornih davčnih olajšav za nova podjetja. Ves razvojni paket skupaj naj bi znašal 182 mio eur v obdobju 2010-2015. In prinesel 1,000 novih delovnih mest.

Zakaj vladni program ne more imeti bistvenih učinkov na kratek rok?
Edini resnični novosti v vladnem programu sta davčna olajšava na dobičke v prvih šestih letih in regionalna pisarna z guvernerjem. Dejanska finančna vladna pomoč je zelo skopa – 19 mio eur (skupaj z ostalimi spodbudami za zaposlovanje) in denimo kakšen milijon eur za regionalno pisarno, skupaj 20 mio eur. Resnici na ljubo je prvih 19 mio eur zgolj obljuba vlade, da bo podjetjem pobrala za toliko manj davkov, dejansko bo vlada financirala le delovanje regionalne pisarne in guvernerja. Vse ostalo so evropska sredstva ali obljuba vlade, da bo pobrala manj davkov. Oboje pa je podobno golobu na strehi.

Vse to je Pomurju že bilo na voljo brez tega programa (skupaj z EU sredstvi v obliki goloba na strehi), pa ni delovalo. Zakaj bi delovalo tokrat?

Prvič, ker bodo evropska sredstva tokrat bolj skrbno in ciljno razdelili med prioritetne projekte? Hm, primerjajte zgornje predloge glede ciljev črpanja EU sredstev s tistimi v RRP Pomurske regije 2007-2013. Ni bistvenih razlik. Hkrati pa projekti iz Pomurja v večini primerov niso bili uspešni pri kandidiranju za EU sredstva.

Drugič, ker bodo zdaj v vladi poskrbeli za »pozitivno diskriminacijo« projektov iz Pomurja? Hm, prav glede kvalitete projektov iz Pomurja se najbolj zapleta, kot je prostodušno razgalil cesarjevo goloto minister Lahovnik : “Doslej se je izkazalo, da če so bili razpisi povsem odprti, se Pomurje ni uspešno prijavljalo na razpise. To je bilo razumljivo, saj so najmanj razvite regije tudi najmanj usposobljene za tekmovanje na teh razpisih.” Ja, razvojni projekti iz Pomurja preprosto niso (bili) prepričljivi. Zato naj bi zdaj za projekte iz Pomurja uvedli pozitivno diskriminacijo. Pač v slogu saj vsi vemo, da so slabi projekti, ampak dajmo jim ta denar, da bo mir. Saj gre za denar EU. (Da ne bo pomote, gre za naš denar! Denar nas davkoplačevalcev, ki ga naša vlada plačuje v bruseljski proračun, in kolikor smo sposobni pripraviti dobre projekte, toliko našega denarja pride nazaj.)

Toda glavni problem projektov iz Pomurja je, da niso fokusirani na nova delovna mesta.

Tretjič, ker se vladni predlog programa za Pomurje zdaj vendarle fokusira na ustvarjanje novih delovnih mest v Pomurju? Ja, res je. Obljublja jih natanko 1,000. In v ta namen ponuja 30 mio evrov. Lepo, a ne?

No, zdaj si pa pojdite natančno prebrat vladni tekst, ki obljublja 1,000 novih delovnih mest. Navajam ga v celoti:

Naložbe podjetij bodo prednostno usmerjene v prioritetne lokacije – poslovne in gospodarske cone. Koncentracija novih podjetij v conah bo omogočila njihovo vsebinsko specializacijo in nadgradnjo s podpornimi institucijami za razvoj podjetništva. Investicije bodo prednostno usmerjane v razvojne vsebine, ki so prepoznane kot primerjalne prednosti Pomurja: geotermalna energija in drugi obnovljivi viri energije, trajnostno in konkurenčno kmetijstvo ter agroživilstvo in turizem. Cilj programa je s kombinacijo različnih instrumentov ublažiti posledice finančne in gospodarske krize in v šestih letih neposredno ustvariti 1.000 novih delovnih mest. Na podlagi izvajanja podobnih programov za razvoj podjetništva v Posočju in v Zasavju ocenjujemo, da vsako neposredno ustvarjeno novo delovno mesto v okolju generira še dve do tri dodatni novi delovni mest. Upoštevaje oceno, da je za odprtje novega delovnega mesta v podeželskih okoljih potrebnih okoli 30.000 evrov, je bil določen obseg programa prestrukturiranja, ki znaša 30 milijonov evrov v obdobju 2010-2015. S temi sredstvi in z drugimi ukrepi, ki jih določa zakon, naj bi tudi v Pomurju ustvarili pogoje za razvojno dohitevanja drugih slovenskih regij.

Je komu jasno, kako konkretno naj bi pomagali s temi 30 mio evri ustvariti tisoč delovnih mest? Z izgradnjo poslovnih in gospodarskih con? Hja, Pomurje je polno tovrstnih con, murskosoboška poslovna cona povsem sameva, kvadratni meter poslovnega prostora je predrag. Resnično delujejo samo od države »nesubvencionirane« poslovne cone, kjer so župani z nizko ceno zemljišč privabljali podjetja. Odličen primer je industrijska cona v Gornji Radgoni, kjer je pač župan po nizki ceni razprodal zemljišča na Meleh in privabil številna podjetja. Prišla oziroma razširila so se brez subvencij.

Bo vladna SVLR ciljno odobrila črpanje EU sredstev tistim projektom, ki bodo načrtovala odkup zemljišč v posameznih občinah v Pomurju, jih komunalno opremila in nato zastonj oddajala novim podjetjem, ki se ukvarjajo z geotermalno energijo in drugimi obnovljivimi viri energije, trajnostnim in konkurenčnim kmetijstvom ter agroživilstvom in turizmom? Za vsako našteto dejavnost posebna poslovna cona. Hm, ste kdaj slišali za prostorske plane in koliko časa traja, da se spremenijo? In kako se bodo med občinami različni subjekti in predlagatelji projektov zmenili, v kateri občini bo poslovna cona za eno izmed naštetih dejavnosti? Bo o tem sokratovsko odločal guverner Pomurja? Leto 2013 bo zdavnaj mimo, preden bo katera izmed teh con zaživela.

Četrtič, vladni program bo uspešen, ker bodo podjetjem pri odpiranju novih delovnih mest svetovali v megapodjetniškem centru, vrednem 2 mio eur. Hm, v tej državi imamo PCMG (Pospeševalni center za malo gospodarstvo) z vsemi regijskimi svetovalci, imamo Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost na Ministrstvu za gospodarstvo. V Pomurju imamo območne enote Obrtne zbornice, imamo enote VEM (Vse na enem mestu), imamo številna zasebna svetovalna podjetja, ki pomagajo pri pripravi poslovnih načrtov in pisanju »evropskih projektov«. Zakaj potrebujemo še nov megapodjetniški svetovalni center?

Zdaj pa h glavni težavi vladnega programa in obljubi 1,000 novih delovnih mest. Če se še spomnite geneze problema Pomurja, popisane zgoraj, vam bo kmalu postalo jasno, da ne bo velikega interesa med brezposelnimi, da bi dobili eno izmed teh tisoč novih delovnih mest. Moja soseda ne bo šla delat za 350 evrov v neko novonastalo podjetje. Raje ostane »na zavodu« dve leti, nato prejema socialno podporo in počaka na penzijo, vmes pa se preživlja z akumuliranim zneskom socialnih transferjev, ki je višji od plače, ter kakšnim priložnostnim delom. Za podjetja s kakšno bolj sofisticirano tehnologijo in proizvodi z višjo dodano vrednostjo, kjer bi lahko zaslužila denimo 600 evrov, pa zaradi nizke stopnje kvalifikacije ni zanimiva. Moj sosed, ki je mlajši in ima srednjo šolo, pa že aktivno išče službo čez mejo, ker lahko tam zasluži najmanj 800 evrov.

Da ne bo nesporazuma. Vladni ukrepi v Pomurju bodo imeli določene učinke. Toda šele na precej dolgi rok. Aktivno spodbujanje podjetništva, povezano z ugodnim poslovnim okoljem, ima pozitivne dolgoročne učinke na razvoj majhnih in srednjih podjetij v Pomurju. Toda ta podjetja rastejo zelo počasi. Traja po 20 ali več let, preden iz zelo uspešnega majhnega podjetja (med 10 in 50 zaposlenih) nastane srednje veliko podjetje (več kot 250 zaposlenih). Toda zelo uspešnih majhnih podjetij je zelo malo in večina jih nikoli ne prebije meje 100 zaposlenih. Zato srednjeročno ni mogoče pričakovati bistvenih učinkov od programa za Pomurje na zmanjšanje brezposelnosti. Hkrati pa, kot lepo ilustrira anketa med menedžerji vodilnih slovenskih industrijskih podjetij, od obstoječih velikih slovenskih podjetij ni mogoče pričakovati, da bodo zaradi ugodnosti iz programa za Pomurje tam odprla obrate ali povečala obstoječe zmogljivosti in še več zaposlovala.

Kaj bi pa lahko delovalo na kratek rok?
Če bi želeli kratkoročno in hipno zaposliti večje število brezposelnih, pride v poštev samo »paketni pristop«. Da denimo vladi uspe v Pomurje zvabiti kakšno veliko – domačo ali tujo – naložbo. Denimo da se minister za gospodarstvo – tako kot pri Revozu – dogovori s katero izmed multinacionalk, da ji slovenska država da 30,000 evrov subvencije za vsako novo ustvarjeno delovno mest, če zaposli vsaj tisoč brezposelnih za obdobje vsaj 5 let. Zraven pa ji obljubi še brezplačno preusposabljanje bresposelnih, davčne počitnice za prvih šest let, 50% olajšavo za zaposlitev brezposelnih, 40% olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj. Torej to, kar ponuja sedanji program za Pomurje, le da je kot kriterij postavljeno določeno število ustvarjenih delovnih mest. Na ta način so denimo ameriške zvezne države tekmovale med seboj, katera bo z višjo subvencijo privabila naložbo BMW in Daimler Benza.

Seveda je osnovni problem, da tovrstni paketni ukrep s subvencijami močno izkrivi poslovno okolje in daje neupravičeno prednost enemu subjektu pred ostalimi. In seveda, da nihče ne more jamčiti, da ta multinacionalka ne bo odšla, ko bo konec davčnih počitnic. Toda to je edini način, kako hipno – preden začnejo delovati zelo dolgoročno zasnovani horizontalni ukrepi – povečati zaposlenost v neki regiji in omiliti kratkoročno pereč problem brezposelnosti.

Tak ukrep pa stane enako, kot če bi ta sredstva razpršili med množico majhnih podjetij, pa še nobenih administrativnih stroškov z raznimi megapodjetniškimi svetovalnimi centri in regionalnimi pisarnami za guvernerja ne prinaša.

8 responses

  1. turobno.. in to na današnji prekrasen deževen dan, ki nam zagotavlja vodo in nam omogoča, da prihodnje poletje preživimo ubijalsko pripeko in vročino iz vseh neštetih črnih površin, ki so očitno tam samo zato, da grejejo pregreto okolico…
    zaradi razumnosti razlage sem kritiki in ji še enkrat, na žalost, pritegnem. Hkrati je potrebna dobršna mera osebnostnega humorja, da ne zapadeš v popolno depresivnost, ko bereš vse možne in nemožne urade v majhni mikrodeželici, ki skrbijo za delo, ki ga bo po novem opravljala še nova “la préfecture” – in še sreča, da se to s t.i. horizontalnimi ukrepi sliši vsaj malo združevalno, ker drugače bi spisali: “saj ne vedo kaj počno” ali “zakaj pa jih rabimo toliko?” ali “zopet denar za betonerje in asfalterje (tja, zaslužil bo lokalni gradbenik, ki bo mimogrede podprl še župana pa po novem perfekta).
    O tem, da smo si z lastnim znanjem in lastno zgodbo o uspehu lagali, ne samo v Pomurju, temveč v celi deželici, pa je potrebno pisati in pisati in pisati..od raziskovalcev, zdravnikov, avtomehanikov do Murinih šivilj,..prav nikjer nismo bili primerljivi, temveč, res je, nižje. Zato je zapis o logiki človeka iz namišljenen periferije (ker ta dfržava nikoli ni imela resničnega centra), “ti samo daj, bom že jaz zapravil, glej samo, da tega kar daješ ne zmanjka” uporaben za prav vse regije, vključno s samo prestolnico. Da je prišel čas, ko je potuhe v celi državi dovolj in bomo morali vsi pričeti od govorjenja da delam preiti na delo,.. to pa bo boleče in ne gre in ne gre.
    Moram pa si vseeno zapomniti tisti “flanc” o tem kako bo “zraslo novih 1000 delovnih mest” z naložbami v beton in asflat in v podiranje dreves ter uničevanje orne zemlje, če mi kdaj zadiši lagodno življenje, je potrebno spisati tako, da bo tisti, ki ponuja državni sesek tudi razumel. in tovrstna latovščina ni ravno nekaj kar spišeš vsak dan.

  2. @ Jože, pomembna ugotovitev tvojega prispevka je, da dosedanji horizontalni ukrepi za razvoj Pomurja niso delovali oziroma ne delujejo. Potrebno je torej nekaj korenito spremeniti. Poskus vlade razumem kot korak v tej smeri – k iskanju novih, učinkovitejših ukrepov.

    Kritike svojega prejšnjega prispevka si nekoliko manipulativno ali morda hudomušno strnil v naslednjo misel: “Gre za zanimiv eksperiment, dajte nam priložnost, da zapravimo teh 100 (o.p. kot pojasnjuješ v nadaljevanju besedila, dejansko 182) milijonov evrov za ta eksperiment. Morda bo uspelo, morda ne bo. Živi bili, pa videli.”

    Kot sam ugotavljaš, vlada svojemu eksperimentu ne namenja 182 milijonov, ampak le okoli 20 milijonov evrov. Po tvoje so “vse ostalo evropska sredstva ali obljuba vlade, da bo pobrala manj davkov.”

    Namesto manipulacij javnega mnenja bi bilo strokovno mnogo bolj korektno, če bi se dotaknil na primer naslednjih vprašanj:
    1) Kako spremeniti obstoječi nedelujoči sistem razvoja regij?
    2) Kako spremeniti sedanji sistem pisanja akademskih razvojnih programov, namenjenih razvoju regij, ki nimajo veze z realnostjo?
    3) S katerimi novimi ukrepi pospešiti razvoj regij?

    »Paketni pristop« z domačim ali tujim velikim vlagateljem, ki ga predlagaš in ki bi v eni potezi zagotovil 1000 novih delovnih mest, je sicer možen, a prav tako precej na hitro stresen iz rokava. To je le ena od možnosti. Analiza, ki sem jo pred leti naredil za razvoj neke panoge, je pokazala, da so ravno mala in srednje velika podjetja ključna, saj ustvarjajo največ delovnih mest. To velja splošno, kar veš tudi sam. Zato je ravno tako pomembna podpora malim in srednje velikim podjetjem.

    Če strnemo oba predloga:
    1) Privabljanje domačih in tujih vlagateljev
    2) Podpora malim in srednje velikim podjetjem

    Nadalje lahko med ukrepe za ustvarjanje novih delovnih mest dodamo še en predlog »naravni« predlog:
    3) Ustvarjanje novih mikro, malih in srednje velikih podjetij. Tukaj je že večji problem, saj se je do sedaj pokazalo, da ravno ta segment v Pomurju ne deluje. Najbrž ni problem v pomanjkanju idej in sposobnih ljudi, ampak v podpori pri ustanavljanju in zagonu podjetij, le-ta pa se soočajo tudi z velikimi težavami pri poslovanju.

    Vsi ti predlogi niso nič novega, ampak so sestavni del razvojnih politik, usmerjenih k ustvarjanju novih delovnih mest. Pomembno je, s katerimi programi in aktivnostmi bomo pri vsakem ukrepu dosegli zastavljene cilje (ki jih je potrebno predhodno postaviti). Potrebno jih je ustrezno ovrednotiti in postaviti prioritete.

    Potem so tukaj še sektorski pristopi:
    4) Spodbujanje razvoja turizma
    5) Prestrukturiranje kmetijstva, ….
    6) Razvoj infrastrukture, ki se prav tako nerazumno počasi gradi
    7) …

    Zopet, tako kot zgoraj, se rešitev skriva v pravih programih in aktivnostih ter v njihovem uspešnem in učinkovitem izvajanju. Potrebno jih ovrednotiti in postaviti prioritete.

    Država bi moral spremljati uspešnost in učinkovitost izvajanja razvojnih politik, meriti bi morala rezultate in učinke svojih politik – kot v podjetju z merjenjem določenih indikatorjev. Na osnovi tega bi morala sproti prilagajati svoje politike in ukrepe. Direktorje agencij in ministre, ki bi bili izmerjeno neuspešni, bi morali zamenjati. Prav tako bi morali na nek način kaznovati prejemnike sredstev, ki niso uspeli doseči zastavljenih ciljev. Povečati bi morali nadzor nad subvencijami …

    Vsega tega danes ni, oziroma obstaja v fragmentih. Slabo vodenje v državni upravi in raznih paradržavnih ustanovah se ne sankcionira … Zato smo tam kjer smo.

  3. Dušan,
    zmotil si se, vlada ne namenja temu eksperimentu okoli 20 milijonov evrov, napisal sem “…dejansko bo vlada financirala le delovanje regionalne pisarne in guvernerja. Vse ostalo so evropska sredstva ali obljuba vlade, da bo pobrala manj davkov”.

    Torej, vse, kar je vlada dejansko naredila s tem programom za Pomurje, je postavitev in financiranje še enega funkcionarja in še ene institucije, kar nas bo po oceni prek palca stalo cirka 1 mio evrov za obdobje treh let. Ampak institucije so večne, kar pomeni, da smo še dodatno trajno povečali javne izdatke zaradi nepotrebnih neumnosti.

    Predlagam ti, da napišeš razvojni program za Pomurje in ga daš v kritično presojo strokovne javnosti. Ampak da ne bi odkrival tople vode, si vzami čas in prouči za nazaj vse razvojne dokumente s področja regionalne politike, državne razvojne programe, razvojne programe za Pomurje ter že izpeljane projekte v Pomurju, financirane s strani ARRS, EU, itd. Ogromno je tega. Lahko ti jih zapakiram in pošljem.

  4. Jože,

    strinjam se, da je postavitev nove institucije nepotrebno zapravljanje denarja.

    Vem, da je bilo veliko napisanega, in verjamem, da je bilo napisanih veliko dobrih dokumentov. Problem je nedvomno bil v njihovi realizaciji (če se ne spuščamo v vsebino). Nekateri infrastrukturni projekti so bili več let na prioritetni listi, a se niso izvedli. Razpisi za gradnjo širokopasovnih omrežij, ki so se večkrat omenjali, so se pripravljali štiri leta – cel mandat prejšnje vlade, čeprav so priprave stekle že v mandatu LDS-ove vlade v mandatu 2000-2004.

    Ker določena področja profesionalno spremljam, mi je zelo jasno, kako kakovostne so politike, projekti, …, kako uspešno in učinkovito se izvajajo, …

    Država z veliko lahkotnostjo postavlja cilje. Ker običajno najema akademske strokovnjake, so ti cilji dokaj dobro utemeljeni. Zaplete pa se že pri določanju programov za doseganje ciljev, ki imajo včasih premalo stika z realnostjo, še bolj se zaplete pri izvajanju programov, sistem pa povsem odpove pri spremljanju realizacije.

    V takšnih razmerah, ko sistem za spodbujanje regionalnega razvoja ne deluje, se lahko zgodi, da vlada vehementno sprejme (ne)sistemski interventni zakon za razvoj Pomurja. Če bi sistem deloval, bi imela nemalo težav z utemeljevanjem potrebnosti novega zakona. Še več, če bi sistem deloval, bi bilo Pomurje danes pripravljeno na zaprtje Mure.

    Ob tem ko je država postavila nelojalno konkurenco, ki ji je namenila 1 milijon evrov za delovanje, bi bilo altruistično angažiranje popolna norost. Zato tvojega provokativnega izziva, da napišem razvojni program za Pomurje, za enkrat ne morem sprejeti.

  5. @Dušan

    Kako spremeniti sedanji sistem pisanja akademskih razvojnih programov, namenjenih razvoju regij, ki nimajo veze z realnostjo?

    Pomoje z vašo operativno verzijo, ki se bere: ustvarjanje novih …podpora in zagon…dosegli zastavljene cilje (ki jih je potrebno predhodno postaviti)…potrebno jih je ustrezno ovrednotiti in postaviti prioritete…sektorski pristopi … spodbujanje… prestrukturiranje…razvoj infrastrukture…rešitev skriva v pravih programih in aktivnostih…uspešnem in učinkovitem izvajanju ….(zopet) ovrednotiti in postaviti prioritete…spremljati uspešnost in učinkovitost izvajanja razvojnih politik…izmerjeno neuspešni bla, bla…

    Zato smo tam kjer smo.

  6. @DS

    Strateško planiranje je disciplina, ki v Sloveniji ni niti popularna niti pretirano razvita. Podjetnikom se zdi brez veze in jih dela nervozne, v velikih podjetjih se osredotočajo na bilance in letno planiranje, država se ga loteva akademsko.

    Namen komentarja, ob katerega ste se obregnili, ni bil podajati kakršnekoli ultimativne rešitve v dveh stavkih, ker le-te ne obstajajo. Njegov namen je bil pokazati na to, da rešitev ne smemo poenostavljati, da je potrebno gledati celovito, da obstajajo osnovna področja, na katera se lahko osredotoči državna razvojna politike, ki so relativno znana, uspeh razvojne politike in njenih razvojnih programov pa ni odvisen (zgolj) od razumevanja položaja ali postavljanja (visokoletečih) ciljev …

  7. @DS

    Popolnoma se strinjam. Dobre strategije so praviloma preproste. Če so preveč kompleskne, se izgubi fokus. Celovitost, o kateri sem govoril, sama po sebi ne pomeni kompleksnosti, le celovit pristop k obravnavani probleamatiki.

    Preprostost pa nekako ni v duhu slovenske javne uprave. Zagotovo poznate kakšen upravni postopek. Sam poznaj nekaj sila kompleksnih upravnih postopkov, ki so že v sosednji Avstriji skrajno preprosti. Le zakaj? Ne poznam prvotnega namena zakonodajalcev, ki so uzakonili upravne postopke, toda danes na njihov račun živi zajeten aparat v javni upravi in cel kap zasebnih podjetij, ki tiskajo in žigosajo razna mnenja, dovoljenja, projekte, … Tovrstni postopki predstavljajo ne le dodatne administrativne ovire, ampak tudi nepotrebno povečevanje stroškov državljanov, podjetij, …, ovirajo svobodno delovanje trga, … in na koncu ovirajo hitrejši regionalni razvoj.

    Žal se je birokratska logika upravnih postopkov zavlekla v vse pore javne uprave.

%d bloggers like this: