So tehnološke subvencije brez zveze?

Tehnološki razvoj je temelj napredka človeške družbe. Predpostavljam, da se o tem strinjamo vsaj ekonomisti. (Glede drugih izobrazbenih in duhovnih profilov si ne upam špekulirati o tem, dopuščam pa seveda možnost, da imajo popolnoma nasprotno mnenje o tem.) Tale zapis temelji na zgornji predpostavki, saj jo je z ekonomskega vidika težko ovreči. Seveda pa se ograjujem od vrednostnih sodb glede tega, ali in v kolikšni meri je bilo to splošno koristno in kako so bile koristi napredka socialno in geografsko porazdeljene.

Moderna doba, ki se je nekako začela po letu 1492 (Kolumbovo odkritje Amerike), je poskrbela ne samo za večjo transportno povezanost sveta, ampak prek nje predvsem za večjo trgovinsko povezanost in s tem dala temelje za naprednješi gospodarski  razvoj. Toda resnici na ljubo se prvih 300 let po Kolumbu ni zgodilo nič resnično pretresljivega z vidika gospodarskega razvoja. V obdobju 1500-1820 je svetovna trgovina v povprečju rasla po 1 odstotek letno, svetovni BDP pa je rastel za tretjino odstotka letno. Tako se je do leta 1820 svetovna trgovina povečala za 21-krat glede na leto 1500, svetovni BDP pa za manj kot 3-krat.

Toda konec 18. stoletja je prišlo v tedanji Angliji do prve tehnološke revolucije, ki jo je izzvala iznajdba parnega stroja, ki je nato revolucioniral ne samo transport (parniki, parne lokomotive), ampak tudi in predvsem proizvodnjo. Začelo se je obdobje industrijske revolucije. Z liberalizacijo tedanje svetovne trgovine po koncu Napoleonovih vojn in pod taktirko tedanje gospodarske velesile Anglije je v obdobju 1820 – 1870 svetovna trgovina rasla kar po 4% letno, svetovni BDP pa za slab odstotek letno. V vsega 50 letih (1820 – 1870) se je svetovna trgovina povečala za skoraj 8-krat, svetovni BDP pa se je skoraj podvojil. Toda v primerjavi z letom 1500 je bil leta 1870 obseg svetovne trgovine kar za 165-krat večji, obseg svetovnega BDP pa za 4,4-krat. (Vir podatkov: Maddison, 2006)

Seveda pa je to bil šele začetek industrijskega razvoja, do leta 2003 se je namreč glede na leto 1500 obseg svetovne trgovine povečal za 1253-krat, obseg svetovnega BDP pa za 59-krat. Tega gospodarskega razvoja brez hitrega tehnološkega razvoja z vsemi njegovimi aplikacijami v transportu, industriji, financah, telekomunikacijah itd. seveda ne bi bilo. (Seveda pa ne smemo zanemariti vpliva proste trgovine, saj sta v obdobjih manj liberalizirane trgovine tako svetovna trgovina kot svetovni BDP bistveno počasneje naraščala. Svetovna trgovina je olje v mehanizmu svetovnega gospodarstva. Več kot je je, hitreje gospodarstva rastejo in hitreje nam raste naš standard. In nasprotno, seveda.)

Tehnološki razvoj in odstotek, ki ga posamezna država nameni za R&R je postal vrhovni mit. Sveti gral. Tudi tehnologija, kako priti do tega cilja, je jasna: približno dve tretjini tega odstotka morajo zagotoviti podjetja, ostalo tretjino pa primakne vlada.

In tako smo prišli ekonomisti v svetovnem merilu konec drugega tisočletja do konsenza, da je tehnološki razvoj izjemno pomemben in da države, kjer podjetja in njihove vlade več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R) hitreje rastejo. Evropska komisija je izdelala celo svojo Lizbonsko strategijo, kjer si je zastavila za cilj postati najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu do leta 2010 na podlagi visokih vlaganj v R&R. Tehnološki razvoj in odstotek, ki ga posamezna država nameni za R&R je postal vrhovni mit. Sveti gral. Skandinavske države, kjer je ta odstotek med 3 in 4%, pa naš pop idol. Tudi tehnologija, kako priti do tega cilja, je jasna: približno dve tretjini tega odstotka morajo zagotoviti podjetja, ostalo tretjino pa primakne vlada. Vlada to seveda zagotavlja v obliki financiranja visokega šolstva, raziskovalnih inštitucij in tehnoloških subvencij.

Seveda pa se od tu naprej zadeve precej zapletejo. V najbolj razvitih državah ni dilem, tam se je takšna struktura tehnoloških izdatkov razvila skozi stoletja gospodarskega razvoja. Države, ki pa so se želele hitreje prebiti od spodaj navzgor, od revnih proti bolj razvitim državam, pa so takšno strukturo tehnoloških izdatkov morale “sforsirati”. Običajni način za “forsiranje” razvojnih izdatkov države so ob javnih izdatkih za visoko šolstvo in raziskovalne inštitute predvsem tehnološke subvencije. Medtem ko je glede prvih dveh relativno manj dilem o njihovi smiselnosti, pa so tehnološke subvencije precej sporne.

Prejšnji četrtek, po objavi mojega komentarja v Financah Ali so krize res priložnost?, sva se po elektronski pošti zapletla v debato s kolegico Simono Toplak, urednico Financ. Simona pravi takole: “Tale R&R je ful tricky – posebej v Sloveniji – ker, v kaj se bo spridilo, je šestnajst milijonov svetovalnih pogodb, raziskav, analiz, projektov, ki ne bodo imeli absolutno nobenega učinka ne na dodani vrednosti, ne na dobičkonosnosti podjetja.  Mal se bojim, da smo pač dežela knaufarjev – in da mogoče ni slabo, da se v veliki meri s tem sprijaznimo, pa začnemo knauf najboljše v Evropi delat “. In nato nadaljuje: “Ne dam nobenih državnih subvencij whatsoever  – ne na ravni nacije, ne EU, ne nobenega. Če hočejo denar, naj ga dobijo na trgu – ali prek IPO, obveznic, na banki, kjerkoli, samo ne od države, ker dvomim v učinkovitost državnih postopkov kaj šele nadzora. Ok, ker to ni možno – torej moram dopustit državno pomoč za projekte – ampak moram zagotoviti enakopraven in »pravičen« dostop do denarja za vse, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih pač ovrednotim z možnostmi enega naroda in s količino denarja, ki ga imam na voljo, ki pač ni neomejen – in na koncu se vprašam in ovrednotim  – a je posamezen projekt subvencije v R&R »družbeno« koristnejši kot razvoj knaufa?”.

Razpršenost sredstev za tehnološki razvoj ne omogoča doseganja kritične mase pri ključnih tehnoloških projektih, zato je lahko takšna splošna in razpršena tehnološka politika problematična.

Simona ima seveda v veliki meri prav. In pri tem ni osamljena. V ekonomski literaturi prevladuje skepsa v učinkovitost in upravičenost subvencij.Tudi na ravni tehnološkega razvoja. Osnovna težava v zvezi s tehnološkimi subvencijami je v tem, ali te javne subvencije morda ne nadomeščajo naložb v  R&R, ki bi jih zasebna podjetja izvedla ne glede na javne subvencije. Javne tehnološke subvencije torej lahko izrivajo zasebne naložbe v R&R. Po drugi strani pa lahko podjetja zapirajo tehnološke programe, ki niso deležni subvencij, na račun subvencioniranih programov, kar ne vodi nujno v optimalne naložbene odločitve podjetij, saj državne agencije težko realistično presodijo, katere tehnologije bodo zmagovalne na daljši rok. Hkrati s tem pa mnoge države močno razpršijo tehnološke subvencije, tako da so jih deležna številna podjetja. Seveda pa ta razpršenost sredstev za tehnološki razvoj ne omogoča doseganja kritične mase pri ključnih tehnoloških projektih, zato je lahko takšna splošna in razpršena tehnološka politika problematična.

Predstavljajte si, da ste minister za tehnološki razvoj. Kaj bi vi naredili v tem pogledu? Empirija pravi naslednje. David, Hall in Toole (1999)  so pregledali ekonometrične študije o “koristnosti” tehnoloških subvencij. Njihova osnovna ugotovitev je, da študije, narejene na ravni panog, dajejo precej bolj spodbudne rezultate o upravičenosti tehnoloških subvencij kot tiste, narejene na ravni podjetij. Izmed 19 študij, narejenih na ravni podjetij, jih kar 9 nakazuje na to, da javne tehnološke subvencije nadomeščajo zasebne naložbe v R&R. Vendar pa je tak izid posledica predvsem vpliva ZDA, saj kar 7 študij izmed 12, ki so bile narejene za ZDA, kaže na nadomeščanje, medtem ko med 7 študijami za evropske države le 2 kažeta v smer nadomeščanja. Tako denimo Klette in Moen (1997) kažeta, da tehnološke subvencije norveškim podjetjem povečujejo njihove lastne izdatke za R&R. Podobno Lach (2000)  ugotavlja za izraelska podjetja, da vsak dolar javnih sredstev za tehnološke subvencije na dolgi prinese dodatnih 41 centov zasebnih naložb podjetij v R&R.

Študije, narejene za slovenska podjetja, potrjujejo koristnost tehnoloških subvencij podjetjem.

Precej podobno spodbudne so ekonometrične ocene učinkovitosti tehnoloških subvencij za Slovenijo. Damijan, Jaklič in Rojec (2005) na vzorcu približno 3000 podjetij iz ankete o inovativni dejavnosti podjetij ugotavljamo, da javne tehnološke subvencije – tako vladne kot tiste iz EU – povečujejo verjetnost podjetij, da bodo začela inovirati. Damijan in Kostevc (2008) – na istem vzorcu podjetij, vendar z drugačno ekonometrično metodo, ki med seboj primerja skupine popolnoma primerljivih slovenskih podjetij, pri čemer so nekatera podjetja bila deležna javnih subvencij, druga pa ne –  potrjujeva, da so javne tehnološke subvencije povečale verjetnost prejemnikov subvencij, da postanejo  inovativni v naslednjem obdobju. Ta učinek je – zanimivo – bolj izrazit za srednja in velika podjetja kot pa za majhna. Bovha de Padilla, Damijan in Konings (2009) ugotavljamo, da javne tehnološke subvencije pomagajo podjetjem v času krize, da manj zmanjšujejo izdatke za R&R. Kajti – kot ugotavljajo tudi Domadenik, Prašnikar in Svejnar (2008) na vzorcu 150 velikih slovenskih podjetij – naložbe v R&R se sicer obnašajo bolj prociklično kot običajne poslovne investicije podjetij. Študije, narejene za slovenska podjetja, torej potrjujejo koristnost tehnoloških subvencij podjetjem.

Kaj torej narediti s tehnološko politiko? Slediti nasvetu Simone in številnih akademskih kolegov, da je tehnološki razvoj najbolje pustiti trgu in da naj država ne razmetava denarja, ker naše okolje še ni dovolj zrelo? Ali slediti zgledu Finske in Švedske ter prek javnih tehnoloških agencij namenjati velik obseg javnega denarja za različne tehnološke programe podjetij? Ali koncentrirati javna sredstva za tehnološko politiko in dajati subvencije le nekaterim zelo velikim podjetniškim projektom ali pa tehnološke subvencije bolj razpršiti?

Pavšalni odgovor na to vprašanje je seveda nemogoč. Strinjam se s kolegoma Simono Toplak in Dušanom Cafom, da gre pri politiki tehnoloških subvencij za velik moralni hazard. Po eni strani vlada res ne more vedeti, katere tehnologije in katere tehnološke projekte naj podpira, saj je njihov uspeh zelo negotov. Po drugi strani pa mnoga podjetja tehnološke subvencije pač dodatno izrabijo, da tako zmanjšajo svoja lastna sredstva, potrebna za nek tehnološki projekt. Zasebni investitorji ali finančne institucije znajo precej bolje ovrednotiti verjetnost uspeha projekta kot vladne agencije in se odločiti ali nek tehnološki projekt finančno podpreti ali ne.

Kaj pa država izgubi, če teh 5 milijonov evrov vrže na neplodna tla? Kaj je to v primerjavi z denarjem, ki ga država z lopato meče v trikrat predrage avtocestne odseke ali v nekoristno vojaško železnino?!

Pametna politika vlade na tehnološkem področju bi po mojem mnenju morala težiti k naslednjemu. Prvič, k oblikovanju čim bolj spodbudnega inovativnega okolja, kar je mogoče doseči s primerno visokimi javnimi izdatki za visoko šolstvo in zagotavljanjem kvalitete teh programov ter sredstvi za delovanje javnih raziskovalnih inštitutov, katerim vlada financira izvajanje temeljnih raziskav. Katerih, je seveda težko vprašanje. Drugič, k outsourcanju dela tehnološke politike na sklade tveganega kapitala, ki bodo prek lastnih selekcijskih mehanizmov poskrbeli za financiranje tehnoloških projektov z dobrimi izgledi za uspeh. Tretjič, s spodbujanjem inovativne klime prek spodbujanja majhnih, garažnih tehnoloških projektov.

Denimo, da vlada nameni 5 milijonov evrov letno za nediskriminatorno spodbujanje tehnoloških start-upov, ki sicer po definiciji ne morejo priti do bančnega financiranja. To je, kot smo se pogovarjali prejšnji teden na Evropski komisiji, podobno sejalcu, ki iz velike košare zajema seme in ga v širokem loku raztresa po polju. Vendar s to razliko, da je pri semenu veliko večja verjetnost, da bo seme vzklilo kot pri tehnoloških start-upih. Toda če izmed 200 letno financiranih garažnih projektov uspe eden ali dva, ima to lahko izjemno pomembne dolgoročne učinke. In na drugi strani, kaj pa država izgubi, če teh 5 milijonov evrov vrže na neplodna tla? Kaj je to v primerjavi z denarjem, ki ga država z lopato meče v trikrat predrage avtocestne odseke ali v nekoristno vojaško železnino?!

5 responses

  1. Tehnološki razvoj je omogočil tehnološki napredek (dejavnosti, ki nas obvarjuejo pred: stradanjem, škodljivimi vplivi iz okolja,-mraz, sonce in podobne stvari-, boleznimi, sočlovekom in zvermi, -vso to orožje do same fuzije atomskih jeder,. itd) človekove družbe. Pa je dilema iz prvega odstavka rešena in tudi pravilno zapisana. Ja, pa prenaseljenost vsekakor, ki ji ni videti recesije.
    V zadnjem odstavku pa je metafora na sejalca prav pesniška – lepo, da ekonomisti še poznajo dejavnosti, kot je sejanje semen (verjetno zaradi tistega na kovancu nekdanjega francoskega franka, pa originalov od kar nekaj slikarjev, ki so motiv uporabili in katerih slike so kapital, profit, naložba, vrednost, ki se oplaja,..).

  2. Po mojem se tukaj splača učit od američanov, lekcije z njihovih trgov tveganega kapitala pa so po mojem naslednje:

    1. Spodbujat se splača tiste projekte, ki rezultirajo v izdelkih ali storitvah z visoko dodano vrednostjo in lahko zato prinesejo ustrezen donos. Podlaga za vrednotenje je realističen poslovni načrt in ne zapletena formula za računanje stroškov, niti patent, niti članek, niti neko abstraktno znanje oz. tehnologija. Raziskave, kateri rezultat so patenti in tehnologije, se financira v okviru financiranja znanstvenih inštitucij.

    2. Deljenje tveganja. Vlaganja v tehnološki razvoj naj niti ne bi imele oblike subvencij, ampak vložka lastniškega kapitala, deli se tako dobiček, kot tudi tveganje. Slednje pomeni, da država v tem primeru sprejme največ tako veliko tveganje, kot ga sprejme organizacija, ki se projekta loteva. Izjema so morda vložki “all in”, kjer organizacija, ki stoji za tem ali pa celo posameznik uspeh tega projekta poveže z lastnim obstojem ali celo osebnim bankrotom, v teh primerih je lahko finančni vložek tudi večj in tudi ne povsem sorazmeren delitvi dobička.

    Šele na teh osnovah lahko pridejo na vrsto razne politike in prednostne naloge in področja in podobna šara. Sicer lahko hitro postane metanje denarja z lopato skozi okno.

  3. Zanimivo razmišljanje. Sam bi dodal, da je sicer potrebno s strani države spodbujati R&R, ne pa vsepovprek. Optimalne naložbene odločitve po mojem mnenju na področju R&R niso možne, saj ne moreš vedeti katera tehnologija bo v prihodnosti prinesla največ. Torej menim, da je treba nujno na ravni države opredeliti področja tehnološkega razvoja, ki nudijo z vidika države največje komparativne prednosti. Z drugimi besedami, potrebna je specializacija na ravni države, saj dandanes govorimo o konkurenčnosti na globalni ravni.
    Država naj v konsenzu s stroko (in demografijo!) določi področja perspektivnih področij in tam neposredno izvaja politiko tehnoloških subvencij, za ostala področja pa omogoči ugodno klimo za sklade tveganega kapitala, ki bodo že sami ločili zrnje od plev. No, lahko tudi, da nimam prav…

  4. Na tem področju se strinjam, da bi si bilo dobro jemati zgled po ZDA. Predvsem je važno, da se ukine zahtevo po ustanovnem kapitalu(čemu sploh to služi?) in zreducira birokracijo pri odprtju d.o.o.-ja.

    Predlagam tudi, da si preberete eseje Paula Grahama na njegovi strani, ki je sam uspel kot ustanovitelj start-upa in se sedaj ukvarja s investiranjem start-upov ter pisanjem esejev na to temo.

  5. Če bi bilo spodbujanje tehnoloških start-upov res povsem nediskriminatorno, bi se verjetno prijavil vsak slovenec, ki ve, kaj je to računalnik in na koncu bi od 5 mio dobil vsak 2,5 EUR. Malo pretiravam, ampak nekdo bi vendarle moral ločiti tiste ideje, ki imajo vsaj nekaj možnosti za uspeh, od povsem nekoristnih. Drugače bi bila boljša prispodoba sejalca, ki semena strelja v vesolje in upa, da bo katero pristalo na plodnem planetu.

    Če že moramo imeti državno subvencije, je verjetno še najbolj smiselno, da država ustanovi sklad tveganega kapitala in njegovo upravljanje prenese na neodvisne zunanje upravljavce, ki so nagrajeni glede na uspešnost.

%d bloggers like this: