V Mefistovem objemu – Politične plati gospodarske krize

Kolumna je v izvirniku objavljena v Dnevnikovem Objektivu.

Nevarnosti, ki jih s seboj za družbo prinašajo gospodarske krize, niso samo ekonomske. V resnici na ljubo so politične posledice lahko bistveno hujše od stotin bankrotiranih podjetij, tisočev ali milijonov izgubljenih delovnih mest, desetine tisočev zarubljenih hiš in milijonov tragičnih socialnih usod. Ne jemljite tega kot cinizem. Gospodarske krize so lahko povod za dramatične politične preturbacije. Bolj globoka je kriza, hujše potencialne politične posledice nosi s seboj.

Ni treba iti preveč v zgodovino, da bi dobili konkretne primere za to. Gospodarska kriza iz začetka 1980. let kot posledica druge naftne krize in posledične dolžniške krize je pahnila tedanjo Jugoslavijo v globoko gospodarsko krizo. Ob slabem političnem vodenju tedanje skupne države so kmalu prevladale nacionalistično-hegemonistične ambicije v enih ter nato osamosvojitvene težnje v drugih republikah, kar je na koncu privedlo do razpada države. Za Slovenijo sta bila tak razvoj dogodkov in končne posledice ugodna, toda na Hrvaškem in v Bosni in Hecegovini se je to odrazilo v stotisočih mrtvih, popolnem porušenju nekaterih območij, največjem eksodusu v zgodovini države ter desetinah tisočev razseljenih.

Podobna zgodba, toda v globalnem okviru, se je odvijala v 1930. letih. (O tem več pod Protekcionizem je zdaj najhitrejša pot v pogubo). Nacionalizma, ko njegov duh uide iz steklenice, ni več mogoče zaustaviti. S tega vidika je zato treba presojati tudi sedanjo situacijo v Sloveniji. Slovenska politika se je v zadnjih mesecih zapletla v dve izjemno nevarni politični avanturi. Prva je zgodba okrog blokiranja hrvaškega vstopa v EU zaradi domnevnega prejudiciranja meje, ki se je izjemno nespretno razvila v, prvotno verjetno nehoteno, vendar pa v končni inštanci v velikodušno vladno sponzoriranje vzpona ekstremističnega nacionalizma. Do neslutene moči so prišli obstranski nacionalisti in huligani, ki jim je uspelo celo vplivati na način in izid odločanja v parlamentu. Druga je zgodba okrog popravljanja krivic »izbrisanih«, ki jo ekstremistična desnica že drugič v zadnjem desetletju zlorablja kot svoj poligon za politični vzpon.

Obe zgodbi imata imata nekaj ključnih skupnih značilnosti. Prvič, imata skupnega sponzorja, to je nekdanjo vodilno stranko oziroma njenega voditelja. Ne smemo spregledati, da je celotno zgodbo okrog blokiranja hrvaških pogajanj o vstopu v EU zastavila in pripravila prejšnja vlada in da je sedanja vlada, z verjetno precej naivnimi pričakovanji o uspešnosti tovrstnega izsiljevanja naše sosede, samo formalni nosilec te politike. Seveda pa bo ceno zaostrovanja političnega konflikta s Hrvaško plačala sedanja vlada, kar je seveda odlična popotnica voditelju opozicije za kovanje političnih dobičkov. Podobno je glede »izbrisanih«, kjer vodilna opozicijska stranka izjemno nesramno in hujskaško minira dejstvo, da je treba popraviti krivice, ki so bile povzročene 25,000 prebivalcem Slovenije z nezakonitim izbrisom iz državljanskih evidenc.

Drugič, obe zgodbi se dogajata na istem ideološkem poligonu. Politične manipulacije političnih obstrancev in prvakov vodilne opozicijske stranke v glavnih terminih vodilnih digitalnih medijev bodisi glede reševanja meje bodisi glede namišljenih astronomsko visokih odškodnin »izbrisanim« so učinkovito usmerjene predvsem na sentiment ljudi, ki so v času velike negotovosti izjemno dojemljivi za tovrstne »krivice«. Desničarski politiki poskušajo zlorabiti sentiment in ranljivost preprostih državljanov za ponovni vzpon na oblast.

Gospodarska kriza je torej tudi pri nas odlično gojišče za najnižje nacionalistične strasti. Ob neučinkovitih odgovorih na gospodarsko krizo in ob neustreznem političnem vodenju lahko kriza na oblast naplavi ekstremistične politike. Tudi politiki, ki so bili v prejšnjem mandatu v funkciji vodenja Evropskega sveta, torej načelovanja EU, se lahko v drugačnih zunanjih okoliščinah v skladu s svojo dejansko naravo brez velikega napora prelevijo v ekstremistične politike. Politike, ki ne samo v politični retoriki javno izražajo ozemeljske pretenzije do sosednjih držav in odrekajo temeljne državljanske in človekove pravice velikemu deležu prebivalstva neslovenskega porekla, ampak ki to, ko pridejo na oblast, tudi v praksi izvajajo. Od insceniranih demonstrativnih napotitev policijskih patrulj na državne meje, kot smo jih lahko videli v mandatu prejšnje vlade, do dejanskih oboroženih incidentov na meji je samo majhen korak. Še manjši korak pa je temeljne državljanske in človekove pravice, ter s tem tudi ekonomsko preživetje, velikemu deležu prebivalstva neslovenskega porekla še naprej odrekati. Prejšnja vlada je to zelo »uspešno« počela cela štiri leta. Toda tudi do morebitnih deportacij tako velike skupne »nedržavljanov« je v primeru spremenjenih zunanjih okoliščin samo majhen korak.

Kako se temu valu nacionalizma in političnega ekstremizma upreti? Prvič, z odločnim in učinkovitim odgovorom proti vzrokom krize. Odločno ukrepanje političnih voditeljev vliva ljudem zaupanje, da bo vladi uspelo zajeziti krizo ali vsaj ponuditi zadovoljiva socialna jamstva  v času krize. Mencanje, neodločnost in mlahavost ukrepov samo krepijo negotovost ljudi in jih silijo k iskanju na prvi pogled bolj odločnih »rešiteljev«. Drugič, z jasnim nasprotovanjem vsakršnemu protekcionizmu in ekonomskemu nacionalizmu, ki po eni strani samo poslabšuje gospodarsko situacijo, po drugi strani pa krepi tudi nacionalistična čustva drugačne vrste med ljudmi. Tretjič, z jasnim in odločnim zavzemanjem za temeljne državljanske in človekove pravice in z odločno obsodbo sovražne politične retorike ter vsakršnih ekstremističnih političnih stališč. Celotna vladna koalicija se mora odločno postaviti za notranjo ministrico, da popravi storjene krivice v preteklosti. In četrtič, vrh koalicije se mora enotno upreti mefistovskemu objemu, ki ga – v obliki ponujene politične podpore – ponujajo tako bivši predsednik vlade kot drugi politični obskurneži. Kooptiranje in iskanje konsenza s politiki z ekstremnimi stališči vodi v erozijo politične moči in prenaša moč na nacionalistične sile. Pogajanja in iskanje konsenza z ekstremisti ne pridejo v poštev, kajti s tem njihova ekstremna stališča dobijo politično legitimiteto.

Na zadnjih volitvah je večinsko podporo za vodenje vlade dobila sedanja koalicija, in ta koalicija nosi vso in polno odgovornost za ekonomski in politični razvoj te države v naslednjih treh letih. Slovenija danes potrebuje politično enotno, odločno in učinkovito vodenje. Prosim, ne podleči mefistovskemu objemu lažnih »rešiteljev« in ne rušiti enotnosti koalicije od znotraj, kajti posledice bodo lahko nepredstavljivo velike.

14 responses

  1. Moram na tržnico, zato le to: vzorec JP”M”D-jevih “kriznih intervencij” postaja vse bolj jasen,a očitno še neprepoznan: malo resnice, malo polresnice ;slednja naj prikrije kako drugačno resnico, ki bi lahko relativizirala ali razkrinkala kako njegovo resnico; pa kup liberalno politično korektnih stališč in invektiv, ki jih podpišem – o Hrvaški, o oizbrisanih; ampak zraven pa seveda obvezna doza infiltracije, subterfužinskega tihotapljenja (neo)liberalizma- tokrat napadanje “ekonomskega nacionalizma” na sledi njegovih in ostalih-Mastena,Polanca, S.Kovača- neuslišanih želja o liberalizirani Sloveniji in slo-mazo strasti po čim večji lastninski udeležbi tujcev. spomnimo se njegovega poskusa “šokiranja” slo-javnosti glede bank:katastrofa!! Vse bo šlo k hudiču, če ne bo “slabe banke”!!itd. Skratka- kriza kot priložnost za pravo LIBERALIZACIJO. In tako se mu zgodi groteskno umeščanje Sarkozyja, Obame in KRIŽANIČA v isto linijo, čeprav bi Križaniča lahko obtožili kvečjemu “ekonomskega patriotizma”, pa še ta je bolj omleden: kajti razlika med “nacionalizmom” in “patriotizmo” obstaja , in SLO ne bo nikoli “vodila sveta”(kar Obama še kar naprej obljublja Ameriki in svetu), in tudi krizna lastninska ekspanzija navzven (kar je druga polovica Sarkozijevega “protekcionizma”) pri nas ni in je nikoli ne bo kaj prida.Se pa z internacionalizmom glede ne-zapiranja slo-tovarn v Makedoniji itd. strinjam- a poziva sindikatom k solidarnosti z “tujimi” delavci v slo-firmah tu pri JP”M”D-ju ni, kdove zakaj.
    To, kar konec koncev želi- zavestno ali ne- JP”M”D- je torej še več istega, kar nas je pripeljalo v to krizo; je še en primer Lampedusove strategije:”spreminiti vse, da se nič ne bi spremenilo”. Pa bo kdo rekel: saj se zavzema za “podržavljanje” bank, kar lahko storijo le “nacije”? Ja, a to je le navidez protislovje, kajti za kakšen način “podržavljanja/sanacije bank ” mu gre? Za takega, ki naj se čimprej konča s privatizacijo, in ki naj takoj čimbolj vključi zasebne investitorje- ti pa so v SLO lahko predvsem tuji. (nekaj več o tem JP”M”D-jevem slight of handu sem poskusil povedat v post ob njegovem nedavnem tekstu na temo SLO-“slabe banke”).
    Brez politično-korektnega slepomišenja in dissemblanja je to povedal S.Kovač v Financah: Slovenijo bo rešil/naj reši neoliberalizem. Dodatno bizarno pa je , da JP”M”D ob vsej svoji “kritiki” Pahorja scela “spregleda”, da je podobnih Tony Blairovskih misli tudi predsednik vlade, ki kot da si “nezavedno” želi, da bi SLO zares padla v hujšo krizo, da bi lahko izvedel prave reforme.
    Pa še to: seveda fašizem ni nastal (le)kot posledica krize, ampak v veliki meri kot odgovor italijansekega liberalnega kapitala in vladajočih razredov na “rdečo nevarnost”- in za Hitlerja velja podobno. In zakaj bi za sedanjo krizo in njegove liberalne , “anti-nacionalistične” reševalce veljalo bistveno drugače? JP”M”Djeva politična “neinformiranost” je vse bolj nenavadna. Ampak zdaj moram pa res na tržnico, brodet pri kiosku Vinka Privileggia(kuhar:Damjan) gre ob sobotah hitro.

  2. Predlagam Vojkotu, da malo “pošraufa” spletno stran. Očitno tehnično nekaj ne klapa ali pa so virusi…Igor Vidmar komentira nekaj, kar sam v prispevku JPD-ja ne najdem…

  3. Igor, ne vem odkod vam trditev: “fašizem ni nastal (le)kot posledica krize, ampak v veliki meri kot odgovor italijansekega liberalnega kapitala in vladajočih razredov na rdečo nevarnost – in za Hitlerja velja podobno,” morda bi morali osvežiti znanje zgodovine.

    Benito Mussolini je bil goreč socialist do dneva ustanovitve fašistične stranke odgovorni urednik mainstream socialističnega časopisa Avanti (obsojati Benita kapitalizma je kot bi Janka Lorencija obsojal liberalnosti, Tomaža Mastnaka pa oboževanja G.W.Busha).

    Hitlerjeva NSDAP pa pravna naslednica nemške delavske stranke, ki je marksizem cepila z antisemitizmom in tako je nastal arhetip židovskega kapitalista, ki na borzi pije kri nemškemu delavcu.

    Obe stranki imata korenine in sta se razvili iz delavskih gibanj in sta bili izrazito proti-liberalni (oziroma kot bi rekli vi proti-neoliberalni).

    Prilagam še manifest fašističnega boja iz leta 1919 in manifest NSDAP iz leta 1920, ki nekoliko bolje od osnovnošolske zgodovinske čitanke SFRJ osvetli njihova stališča –

    http://libertarec.blogspot.com/2007/11/zgodovinski-originali-i-manifest.html

    http://libertarec.blogspot.com/2007/11/zgodovinski-originali-i-program.html

  4. misli avtorja so zelo na mestu. ne vem zakaj bi bilo v primeru izbrisanih pa SFRJ pa abotnega populizma s sosedi hrvati morali iskati dlako v jajcu.

  5. @ok, DS- če ne najdete, pač ne najdete, a to še ne pomeni, da tega, kar sem jaz našel, ni. Ne berite še enkrat?

    @T.Štih: vem, kaj je bil BM in AH – pedigre slednjega potvarjate- NSDAP ni imela formalne zveze ne z nemškimi soc-demokrati ne s komunisti, pa tudi ona o “koreninah” je propagandistična-prva star ki so jo naredili oboji, ko so prišli na oblast, je bila zatrtje socialistov in komunistov. Zasebne lastnine, kapitalizma , profiterstva itd. pa nikoli niso ogrožali, nasprotno itd.itd- a kaj se trudim, ob takšnih prijateljih kot ste vi liberalizem sploh ne rabi sovražnikov. “Good business is where you find it.”, to je večna resnica vaših gospodarjev.
    Vaša inačica liberalizma je iz nedeljske šole M.Friedmana- podobna zgodba kot “samoupravljanje s temelji marxizma” v mojih časih, a so me tega že davno rešili tovariši , nazadnje naši pohlepni liberal-demokrati

    @james, ljuba duša- na keterem zelo mestu so misli avtorja? Na mestu vaših misli, se mi zdi

  6. Igor, vi preprosto ne poznate zgodovine. Vaše predstave o nacističnem in fašističnem režimu so ignorantske. Ne poznate njihovega političnega programa, njihovega dejanskega obnašanja, načina razmišljanja, vrednot članstva, socialne države, ki je bila za tiste čase najbolj darežljiva na svetu (preberite Alyja Gotza), korporativizem in državne elite (npr. zakone o arijizaciji s katerimi so državne uradnike nastavili v podjetja), nacionalno šampijonstvo in protekcionizem ter zakone o konfiskaciji premoženja. Če iščete naciste in fašiste – vam in Marcelu Štefančiču ni treba nič dlje od ogledala.

    Vi sanjarite. Vez med Hitlerjem in kapitalom ni bila prosto-tržna, ampak je bila politična. V nacistični Nemčiji in fašistični Italiji ni bilo prostega trga. Ta vez je bila iste vrste, kot nastaja med vsako levo oblastjo in podjetji, ki se borijo za državne projekte, omejevanje konkurence preko regulacije in druge “nacionalne interese”. Tista, ki ste jo zagovarjali in branili, ko ste napadali liberalne reforme. Antisemitizem je bil način financiranja države s plenjenjem zasebnega premoženja. Spopadi med Hitlerjem, Mussolinijem in socialisti pa so bili spopadi med frakcijami social-populistov, primerljivi s spopadi znotraj Kitajske in sporom Tita in Stalina. Šlo je za spopad za moč; ne pa za spopad ideologij.

    Vsi troji so imeli le enega sovražnika – liberalizem. To, Igor, je dokumentirano v neštetih izvirnih člankih iz tistega obdobja, ki pa jih vi (ali Marcel Štefančič, ko smo že ravno pri tem) niste nikoli prebrali, ker vas bi potegnili iz zone ugodja.

    Stanje v vašem taboru spominja na stanje Srbske Sazu konec osemdesetih. Nacizem in fašizem iščete povsod okoli sebe, le tam ne, kjer je zares prisoten.

  7. @ Igor V. na “@james, ljuba duša…” pri političnih plateh gospodarske krize..
    nimam težave s tem, da v primerih, ki jih navaja avtor JPD vidim povezavo kolapsa v družbi s predhodno krizo merjeno z ekonometričnimi parametri.
    Kvazi-inetlektualno pa si ne morem kaj, da ne bi dodal, da gledano nazaj pri iskanju pravičnejše družbe kolektiv zmanipulirajo tisti z najbolj drastičnimi rešitvami.
    Ali konkretno, bodimo aktualni, lahko zapišemo za bodočnost, da je Peterle nastavil tempirano bombo pri (ne)pravični denacionalizaciji v naravi (retorično, zakaj Vatikanu da, Izraelu pa ne?.. historično so tudi vse žide poklali v drugi vojni, recimo v Prekmurju, in če zanemarimo kolektivno zanikanje tistih, ki se še spomnijo, da so židje bili lastniki zastavljalnic pri katerih so ljudje pred drugo veliko vojno bili zapufani do vratu in čez vse nepremičnine, zakaj za vraga Peterle potem ni vrnil prekmurja Izraelu?) ne vem.
    Prebanalno in kvazi-intelektualno? V vaših očeh da, ker je napisno po lastnem razmišljanju, brez citatov iz relevantne(?) literature, dokazov sposobnosti brskanja dlje od Google-ta ali Wikipedije?
    Evropske nacionalne države verjetno res niso nastale samo zaradi ekonomskih kriz, no avtorjeve povezave zame vzdržijo.
    Verjamem pa lastni presoji, ki trdi, da imamo težavo najprej v hitri rasti populacije ljudi in, da je zato trenutek sedanjega sesuvanja neenakosti ponovno enkraten oz. unikaten. Ne trdim pa, ljuba duša, da je pravilni odgovor na izziv časa v slabi interpretaciji darwinizma, ki bi naj bil znanstveneni dokaz o intrinzični pravilnosti odločitve za vrednost, ki se mora kvantitativno oplajati.

  8. ker je bil fasizem tema mojih raziskovanj, naj bralcem dam nekaj osnovnih izhodisc, ce jih zanima:
    “Fasizma ni ustvaril Mussolini, obratno, Mussolini sam je bil produkt razlicnih etap fasizma in zato genialni oportunist, ki je vsako leto radikalno spremenil svoja stalisca, da se je ohranil na oblasti”.
    Ignazio Silone, La scuola dei dittatori, Mondadori, 1976

    Zakoreninjena teza, da je fasizem, tako v Nemciji kot Italiji, porazil socializem, ne drzi.
    Zaradi poraza socialisticnega gibanja sta zrastla nacizem in fasizem.
    Fasisticno gibanje se je rodilo ze leta 1919, ustanovili pa so ga nekdanji vojni prostovoljci, nepotrebni vojaki, vojni invalidi, predrzezi in klatezi, studentje itd in v letu 20 s pomocjo velikih industrialcev in lastnikov zemlje uniceval vse, kar so si majhni lastniki zemlje pridobili v casu liberalizma.
    Po letu 23, po t.I. pohodu na Rim, s e je fasizem obogatil se z novo komponento drzavne birokracije, delavcev in tehnikov velikih drzavnih podjetij in seveda z mescanstvom porazenih strank in se prenovil leta 25 kot posledica Mussolinijevih NEUSPELIH ekonomskih in fiskalnih sprememb( glej A.Tasca, nascita e evvento del fascismo, La nuova Italia, Firenze, 1963, P.Allatri, Le origini del fascismo e la classe dirigente italiana in zelo dobrega zgodovinarja,G.Gentile, Origine e dottrina del fascismo, Roma, 1929, P.Ercole, la rivoluzione fascista, Palermo 1936);
    In napomenbenjse, DOKONCNO se fasizem utrdi in si nadane ime narodnega resitelja in branilca vere pa je po podpisu Lateranskih paktov, februarja 29, ki sta jih podpisala kardinal gasparri in Mussolini. ( glej AAS – Acta Apostolicae sedis, 21(1929) str 209 – 221)

  9. Odlično Tomaž Štih! Ostali si preberite vendar knjigo Alyja Gotza, ki odlično opiše izjemno uspešne socialistične in populistične prijeme tovariša Hitlerja. Zelo poučno branje za profesorje na FDV:

  10. Igor V., ker ne vem, kaj si mislil z liberalnim kapitalizmom, se bom temu pač izognil in poskusil drugače povedati, kateri kapital je prvi podprl fašistični in kasneje nacistični prevzem oblasti. (Čeprav močno dvomim, da ti to ni znano, nenazadnje vsaj iz Dolarjeve Strukture fašističnega gospostva.) Torej, kar najbolj na kratko, bil je to kapital nekonkurenčnh panog, panog, ki niti na svetovnem niti na domačem trgu niso mogle držati koraka. Kajpak (lumpen)proletarske in (malo)meščanske (danes bi jim najbrž rekli množice s.p.) so bile nujne, da je ‘ideologija postala materialna sila’, v odločilnem delu pa so prav tako prihajale iz panog, ki s konkurenčnostjo niso bile sposobne zagotoviti niti profita niti mezd (še delovnih mest ne). Kasneje si je tudi, hm, rekel bom dostojni kapital (tukaj bom spomnil na Viscontijev Somrak bogov) rekel ‘Zakaj pa ne, če lahko na ta način dobimo poceni surovine, delovno silo in trge’. (Nekaj o tem posredno pravi tudi zgodba o Oplu, ki jo bom povzel iz Spiegla jutri.) Podobno, pač v razmerah samoupravnega socializma, se je z ekspanzionistično politiko (navzven glede zagotavljanja trgov, navznoter glede krepitve države) spajdašilo srbsko gospodarstvo v 80. letih prejšnjega stoletja.
    To, nekonkurenčnost celih panog, denimo avtomobilske industrije, dela tudi okoliščine današnje krize nevarne v političnem smislu (pozivi k protekcionizmu), nekonkurenčnost pa na drugi strani proizvaja armade socialno pavperiziranih, ki jim vbijajo v glavo, da sta za njihov položaj kriva kriza in tuja konkurenca ter, seveda, ‘pogoltni kapitalisti’. Če sta neposredni povod te krize finančni in nepremičninski balon, je v ozadju pravzaprav problem alokacije kapitala iz ‘starih’ v ‘nove’ panoge, iz avtomobilske v okoljsko industrijo, če hočeš, iz množične proizvodnje dobrin v proizvodnjo kvalitete življenja. Sam bi bil zelo zadržan z navdušenjem, da ima država spet ‘razlog’ vrniti se v gospodarstvo, da jo k temu celo kličejo. Ne le kapital, ampak tudi ‘široke množice’. Država ima namreč to dobro lastnost, da rada ‘obračuna’ s ‘pogoltnimi kapitalisti’ (ee, Judi …) in ‘poskrbi’ za delavce, tako da razrednega miru (na pokopališčih) nič več ne moti, konkurenčnost pa zagotavlja s čim drugim (v začetni fazi recimo s protekcionizmom). Če velja, da je treba dobro razmisliti, preden kapital ‘spustimo z vajeti’, velja dobro razmisliti tudi v obratni smeri (preden mu jih nataknemo in spustimo z vajeti državo). Drugače rečeno, ko se ‘država vrača’, je modro imeti pred očmi exit strategijo.

  11. Hm, vidim, da ste se kar pridno zadebatirali med vikendom. Nimam kaj dodati. Razen tega, da sem tudi ta lep vikend izkoristil za redno letno čiščenje vrta in obrezovanje trte in sadovnjaka doma pri mami. Ful je bilo prijetno sonce na Štajerskem. Če bo tudi naslednji vikend tako lep, bom verjetno celo glavnino še končal.

    Res je bil čudovit vikend.

  12. @vojko

    A niso Hitlerja najprej financirali bankirji iz Amerike?

    En link je tukaj http://www.xat.org/xat/worldbank.html. Sicer govori o FEDu in zli naravi te institucije (o tem naj si vsak sam ustvarja svoje mnenje), ampak mislim da bi moral del o Hitlerjevih bankirjih ustrezat zgodovinskim dejstvom.

  13. Hm, zanimiva debata. Kdo med gornjimi debaterji bo najbolj uganil kaj se je v resnici dogajalo 1919 in bo zato najbolj zadel kaj se bo zgodilo 2009?
    A k pisanju me je vzpodbodel komentar avtorja članka o uživanju čez sončni vikend.
    Kot da sta dve bistveni stvari v življenju. 1. Narediti približek k resnici 2. Dotakniti se sončnega odbleska zelenorumene.
    Avtor članka poskuša oboje, tudi Igor Vidmar (ki sproži viharno debato), ko se usmeri k tržnici na brodet.
    Verjetno lažje živiš, če znaš narediti korak k obojemu, istočasno .
    Živeti to dvojnost? Prav gotovo je to več kot je sposobna večina ljudi, a nek vražiček vrta…

  14. Čestitam za odličen tekst J.P. Damjan.

    Tudi sam menim, da utegne politična kriza prinesti dolgoročno težje popravljive posledice, kot zgolj gospodarska.

    Skrajni nacionalizem je spet v vzponu. Tokrat je veliko bolje kamufliran, kot njegove predhodnje verzije. Njegovi tvorci se skrivajo pod pretvezo domoljubja, sovražijo vse neslovensko in imajo podporo pri ljudeh, ki sedijo v parlamentu.

    Njim zakoni in ustava nič ne pomenijo in tega me je najbolj strah. Če šibkih zakon ne bo ščitil, se bodo morali braniti.

    Verjetno so vam znane namere skrajnih neonacistov, Blood and Honour Slovenija, t.i. domoljubov Hervardov, SSN in podmladka NSI, da 27. aprila v Ljubljani pripravijo shod proti gradnji džamije.

%d bloggers like this: