So krize res priložnost? So, če ima država tehnološko politiko …

Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.

Predsednik vlade Borut Pahor je nedavno ponovil sicer znani stavek, da so krize priložnost za podjetne. Z mojima kolegoma iz Evropske komisije Simono Bovha de Padilla in Joepom Koningsom se ukvarjamo prav s tovrstno raziskavo – ali krize pomenijo priložnost za podjetja in ali v ta namen podjetja v času krize v zadostni meri vlagajo v raziskave in razvoj (raziskava bo jutri predstavljena na konferenci Evropske komisije o mladih inovativnih podjetjih v Bruslju). Izhajamo iz standardne hipoteze, da iz krize mnoga podjetja izidejo kot zmagovalci. Če seveda v času krize vse svoje napore vložijo v nove zamisli, nove procese in nove proizvode ter tako ustrezno prestrukturirajo svojo proizvodnjo. Ta teza izhaja od Josepha Schumpetra, avtorja besedne zveze »kreativna destrukcija«, na katero se sklicujejo praktično vsi, ki se ukvarjajo s preučevanjem podjetništva in inovacij.

Toda ta »schumpeterijanski svet« je precej krut, povsem darwinovski. Za preprosto besedno zvezo »kreativna destrukcija« se skriva vsa krutost preživetja. Preživijo pa – tako v naravi kot v poslovnem svetu – načeloma samo najbolj vitalni. Ko pride do pojava novih zamisli, storitev ali proizvodov, stare zamisli, storitve in proizvodi  z njimi načeloma več ne morejo konkurirati in v konkurenčnem boju podležejo. Nove kreacije uničijo stare. Ali aplicirano na poslovne cikle, preživijo tisti ponudniki idej, storitev in proizvodov, ki se najhitreje in najbolj učinkovito prilagodijo spremenjenim okoliščinam.

Sliši se logično. Toda, ali v času kriz podjetja res več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R), da bi iz krize izšla kot zmagovalci z najboljšimi zamislimi, proizvodi in storitvami? In še naprej, si v času krize podjetja sploh lahko privoščijo povečane izdatke za R&R, ki dajejo rezultate šele na dolgi rok?

Aghion in kolegi (2004) za države OECD ugotavljajo, da so izdatki za R&R (kot delež v celotnih investicijah podjetja) prociklični v državah s slabo razvitim finančnim sektorjem in kontraciklični v primeru razvitih finančnih trgov. To z drugimi besedami pomeni, da se v finančno nerazvitih državah v primeru recesije izdatki za R&R še hitreje zmanjšujejo od prihodkov podjetja, medtem ko se v finančno razvitih državah ta delež za R&R povečuje. V novejši raziskavi pa Aghion in kolegi (2005) ugotavljajo, da ta kontracikličnost R&R izdatkov tudi za finančno razvite države ni nujna, kadar pride do motenj v finančnem sistemu. V primeru negativnih šokov na strani povpraševanja so finančno omejena podjetja ključno odvisna od lastnega denarnega toka in možnosti najemanja kreditov, da lahko premostijo kratkoročne likvidnostne šoke, kar zmanjšuje njihov potencial za zadolževanje v namen inoviranja. To seveda pomeni, da so bolj finančno omejena podjetja bolj podvržena zmanjševanju R&R izdatkov v času krize in da je kriza priložnost le za podjetja z manj finančnih omejitev.

Do povsem podobnih rezultatov smo prišli tudi mi s kolegico Bovho de Padillo in Koningsom na podlagi analize podatkov o inovativnosti slovenskih podjetij v obdobju 1996-2002. Najprej je treba vedeti, da so v najslabšem položaju majhna in mlada podjetja, saj so po eni strani finančno bolj omejena in po drugi strani posledično tudi manj inovativna. Naši izsledki zelo jasno kažejo, da prav finančne omejitve podjetij povzročajo procikličnost  izdatkov za R&R. To pomeni, da so v času krize majhna in mlada podjetja v slabšem položaju glede dolgoročnih perspektiv razvoja. Lasten denarni tok je izjemno majhen, bančnih kreditov v času krize skorajda ne morejo dobiti, primarni kapitalski trg pa že tako ali tako pri nas skorajda ne deluje, v času krize pa je sploh zamrl.

Za majhna in mlada podjetja torej kriza ne pomeni priložnosti, saj te priložnosti ne morejo financirati. Tudi če imajo še tako genialne zamisli za izdelke ali storitve, je v času krize zelo majhna verjetnost, da jih bodo lahko razvili, saj sama nimajo dovolj denarnega toka, kreditov pa ne dobijo. Kaj lahko naredimo, da bi majhnim in mladim podjetjem pri tem pomagali? Naši izsledki kažejo tudi to, da v času krize za podjetja, ki so bodisi v tuji lasti, ali podjetja, ki so deležna državnih subvencij za R&R, ne velja procikličnost R&R izdatkov. Jasno, podjetja znotraj mednarodnih podjetij imajo dostop do internih kreditnih trgov, kar jim omogoča financiranje inovacij. Na drugi strani pa se kaže pozitivna vloga tehnološke politike države. Tehnološke subvencije, ki so jih dobivala podjetja v preteklosti, niso bile vržene stran, ampak so omogočale predvsem majhnim in mladim podjetjem financirati njihove investicije v R&R ter inovacije.

Povedano seveda potrjuje pravilnost preteklih odločitev vlad skandinavskih držav za povečano financiranje R&R dejavnosti podjetij. Kar se danes seveda kaže v večji robustnosti oziroma odpornosti gospodarstev teh držav na zadnje gospodarske krize. Hkrati pa seveda upravičuje letošnje povečanje izdatkov za R&R za 98 milijonov evrov, ki ga je odobrila slovenska vlada v rebalansu proračuna. Tehnološke subvencije iz tega novega vira dajejo priložnost predvsem majhnim in mladim podjetjem, da razvijejo svoje inovativne zamisli do izdelkov in storitev. Te bodoče tehnološke subvencije lahko naredijo nove slovenske šampione, zmagovalce nad krizo.

5 responses

  1. Pozdrav,

    mislim, da je prepozno začeti vlagati v R&R, ko nastopi kriza. R&R je dolgotrajen, ampak kumulativen postopek, ki se ga ne da poljubno pospešiti z velikimi finančnimi vložki – čas je tudi zelo pomembna sestavina. Ko pride do krize imajo podjetja odlično možnost, da stare načine delovanja, procese in produkte, zamenjajo za nove, optimalnejše. Kriza sprosti resurse tako v podjetjih, kot v družbi, ki se jih lahko uporabi za bolj produktivnejše dejavnosti – če se seveda ve, kaj bi to lahko bilo. Trg je pri tem odlično vodilo, ampak know-how mora obstajati pa že prej. Tega se ne da kupiti ali pa ustvariti iz nič z enkratno investicijo. Ko se že omenja skandinavske države, po mojih informacijah je na Finskem preteklo skoraj celo desetletje, preden se je povečano vlaganje v R&R odrazilo v gospodarski rasti. Je pa res, da v današnji situaciji mala podjetja, ki morda imajo ideje, težko pridejo do sredstev, za njihovo implementacijo.
    Naslednje leto je torej čas, ko bomo v Sloveniji želi, kar smo prejšnji 10 let sejali. In glede na stanje, v katerem je naša znanost in splošna R&R kultura v podjetjih, ne računam ravno na obilno žetev. Za sejanje pa je rahlo prepozno, ko človek postane lačen.

    LP

  2. Jože,

    že večkart sem zapisal, da so osnovne predpostavke, o katerih govoriš, tokrat jih imenuješ “standardna hipoteza”, skoraj samoumevne in jih z “raziskavami” in “analizami” ni težko dokazati.

    Ključno vprašanje je, zakaj so nekateri zmagovalci in drugi poraženci? Vlaganje v RR zagotovo ni edini razlog za uspeh. Pomembni so dejavniki, ki jih iz finančno-računovodskih podatkov ne moreš razbrati. Morda bom o tem v kratkem napisal prispevek.

    Tehnološke subvencije, ki so jih dobivala podjetja (pa tudi nekatere “institucije znanja”) v preteklosti, morda res niso niso bile vržene stran, velikega učinka pa v večini primerov tudi ni bilo. Za nekatere segmente tehnoloških subvencij sem spremljal učinke in po pokazateljih tehnološke razvitosti so bili le-ti zanemarljivi, celo negativni. Največjih učinkov so bili deležni posamezniki (profesorji in svetovalci) in podjetja, ki so se v teh zgodbah pojavili kot razni “mediatorji” in “blagajne”, ki so osvojili/utrdili veščine za prijavaljanje in vodenje projektov, kar lahko uporabijo na novih projektih. Drugače pa so se le redke zgodbe, ki so se napovedovale, uresničile.

    Predlagam, da na EF analizirate uspešnost preteklih in sedanjih tehnoloških politik in učinkov vloženih sredstev v posamezne grozde, platforme, mreže, projekte, …

  3. predlog analize, ki jih omenja Dušan bi bilo vredno podpreti. Verjetno pa ni treba biti iz EF, da se popraskamo za ušeni in se vprašamo kako rezultate, ki bodo sledili interpretirati. Gre za politično ekonomijo in v njej drugače kot politično korektno ali nekorektno ne more biti (primer Mencinger versus JPD).
    zaradi korektnosti pa je nujno dregniti v “vrag je v malenkostih” pri neskončnem posploševanju Darwinizma. Evolucija atomov po velikem poku, evolucija anorganskih in organskih molekul in nenazadnje evolucija đživljenja in kroženja materije in energije na našem planetu, ni tako prekleto preprosta, kot je poenostavljeni model. Kompleksnost življenja sama po sebi narekuje vse kaj več, kot le paradigmo nastanka vrst z naravnim izborom. Vključuje nenavadne dogodke, kot so hitre lokalne spremembe okolja ter lastnosti živih bitij (do ljubezni in sovraštva), ki (naj)večkrat onemogočijo najboljšim razplojevanje (čudilo bi me, če bi moral navajati primere). Če kaj, potem nas evoluciaj uči (ljudje pač komparativno razmišljamo, rabimo referenco), da se razmnožujejo najbolj prilagodljivi, vsestranski in nikakor ne najboljši (specializirani). najboljši nujno izumro. Pustimo zato vnemar darwinizem pri iskanju poetičnih metafor. Imamo jih dovolj za obrazložitev temeljev gospodarske uspešnosti sedanjega časa: skriva se v sužnjelastništvu (sužnji afroameričani v nedavni preteklosti v ZDA, sužnji židje in politični nasprotniki v državah stalinizma, sužnji sedanji ljudje na področju Brazilije, delih Azije,.. kako bi imenovali konkurencio v kitajski delovni sile naj spesni kdo drug), oz. svobodomiselni razlagi produkcijske formule v kateri je najlažje za glorifikacijo rasti številk (prosfit, kapital..) povečati število ljudi, ki delajo in jih ne plačati. pa se izzide. In, ker so bariere pri ljudeh (nujnega tabuja, ki nas uči, da smo ljudje načeloma enakovredni, svobodni, brratje in sestre..), ki se po evolucijsko ubadajo z gospodarjenjem s sodobno družbo ohlapne, drugi del (tehnološki napredek?), ki bi moral bbiti edini dovoljeni, služi za modrovanje, ki ima limito v neskončnosti.
    Toliko pošteni pač moramo biti.

  4. Dusan: Največjih učinkov so bili deležni posamezniki (profesorji in svetovalci) in podjetja, ki so se v teh zgodbah pojavili kot razni “mediatorji” in “blagajne”, ki so osvojili/utrdili veščine za prijavaljanje in vodenje projektov, kar lahko uporabijo na novih projektih.

    Vsaj tega smo se v YU dobro naucili z denarjem za nerazvite! Pa sse spomenik islamske arhitekture smo postavil s Smelt stolpnico. V EU lazje gre z nasim komisarjem. IJS rulz 😦

  5. Ta clanek o krizi sem prebrala s polletno zamudo, pa ga najbrz ne bi, ce ne bi ujela Simoninega imena, predvsem pa priimka, da sem pomozgala, od kod jo poznam, hehe.

    nobena kriza ni priloznost sama po sebi, priloznost je v toliko, v kolikor jo vzamemo kot izziv, da jo premagamo in da se iz nje ucimo.
    Le ce smo se pripravljeni uciti iz napak, ki so do krize pripeljale , pa so lahko odskocna deska za naprej. To na teoreticni ravni. Na prakticni pa spet seveda nekoliko drugace.

    Ze ko gledam imena zaprtih poslovalnic bank po mestu, izginjajo majhne banke, velike se povezujejo in izzivom kljubujejo. Vceraj Fortis, danes Paribas Fortis in tako dalje.
    Podjetja pa, se strinjam z zapisom:

    za mlada in majhna podjetja kriza ni niti slucajno izziv in perpektiva, ce ni kapitala, nasvidenje!
    V Bruslju v centu mesta izginjajo trgovine, poslovalnice, predstavnistva podjetij s svetlobno hitrostjo, od danes do jutri.

%d bloggers like this: