Garancije za najem kreditov so darilo zasebnim lastnikom

Medtem ko se politiki, denimo ministri v naši vladi ali Obamova administracija, še vedno delajo, da bodo lahko sedanjo finančno in gospodarsko krizo, največjo v zadnjih 70 letih, rešili brez aktivne vključitve države, smo ekonomisti “world wide” precej enotni. Sedanje finančne krize in kreditnega krča, ki preprečuje gospodarstvu, da bi lahko okrevalo, ni mogoče rešiti zgolj z nekakšnimi finančnimi injekcijami, garancijami za najem kreditov bank v tujini ali za najem kreditov podjetij pri bankah.

Finančni ministri in centralne banke se lahko v tej smeri trudijo na vso moč in v ta namen potrošijo ne samo stotine, ampak tudi tisoče milijard dolarjev ali evrov. Pa ne bo delovalo. Če že, pa bo trajalo dolga leta, preden bo začelo delovati. In zaradi tega nas bo stalo precej več. Najprej v obliki po nepotrebnem potrošenega davkoplačevalskega denarja za razne jamstvene sheme, nato pa v obliki milijonov delovnih mest, ki bodo po nepotrebnem propadla zaradi zdravljenja krize z napačnim zdravilom.

Kot pravi nobelovec Paul Krugman v zadnji kolumni, je nacionalizacija nekaterih bank nujna, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi:

“First, some major banks are dangerously close to the edge — in fact, they would have failed already if investors didn’t expect the government to rescue them if necessary.
Second, banks must be rescued. The collapse of Lehman Brothers almost destroyed the world financial system, and we can’t risk letting much bigger institutions like Citigroup or Bank of America implode.
Third, while banks must be rescued, the U.S. government can’t afford, fiscally or politically, to bestow huge gifts on bank shareholders.”

Ja, vztrajanje politikov, tudi naših, na reševanju bank z benevolentnimi fiskalnimi akcijami, je namenjeno predvsem reševanju lastnikov bank. Finančni ministri in centralni bankirji pumpajo gore denarja v nesolventne banke, s čimer dajejo darila lastnikom bank in velikim bančnim dolžnikom. Ker vrednost slabih kreditov umetno vzdržujejo na nominalni ravni, čeprav je vsem jasno, da je njihova realna, tržna vrednost le še določen odstotek od nominalne.

Glede ZDA je Krugman dovolj jasen:

“The real question is why the Obama administration keeps coming up with proposals that sound like possible alternatives to nationalization, but turn out to involve huge handouts to bank stockholders.
For example, the administration initially floated the idea of offering banks guarantees against losses on troubled assets. This would have been a great deal for bank stockholders, not so much for the rest of us: heads they win, tails taxpayers lose.
Now the administration is talking about a “public-private partnership” to buy troubled assets from the banks, with the government lending money to private investors for that purpose. This would offer investors a one-way bet: if the assets rise in price, investors win; if they fall substantially, investors walk away and leave the government holding the bag. Again, heads they win, tails we lose.”

Za Slovenijo velja enako. Garancije za najem kreditov bank v tujini pomenijo darilo zasebnim lastnikom bank, ki jim ni treba dodati svojega denarja niti prevzeti odgovornosti za slabe odločitve uprav glede podeljevanja kreditov za nerazumne projekte podjetij, predvsem tiste povezane z menedžerskim lastninjenjem ali prevzemi drugih podjetij. Banke, ki so dale slabe kredite denimo Istrabenzu, Merkurju, Pivovarni Laško, Petrolu itd., morajo preprosto priznati realno tržno vrednost svojih terjatev do teh podjetij. V mnogih primerih je ta negativna in jo je treba v celoti odpisati, v mnogih primerih znaša le še 30 ali manj odstotkov nominalne vrednosti terjatve. Dlje časa, ko država podeljuje garancije tem bankam za najemanje kreditov v tujini za refinanciranje, več teh garancij bo z intenzifikacijo te gospodarske krize unovčenih in več davkoplačevalskega denarja bo vrženega v brezno.

Garancije za najem kreditov podjetij pri bankah so podobno nerazumne, saj v mnogih primerih ni smiselno vzdrževati sedanjega napihnjenega obsega proizvodnje in števila zaposlenih v podjetjih, ki so izgubila polovico ali več povpraševanja po svojih izdelkih. Ker ni izgledov za skorajšnje povečanje povpraševanja na staro raven, obstaja visoka stopnja gotovosti, da bodo mnoge izmed teh garancij vnovčene. Seveda na račun davkoplačevalcev. Ne, podjetjem je treba pomagati na drugi način. Tako, da jim država čim prej prevzame socialne stroške za zaposlene, ki bodo začasno, za leto, dve ali tri, izgubili službo. Če se ne bomo lotili reševanja tega problema na ta način, bomo davkoplačevalci plačali tako za vnovčene garancije kot za financiranje nadomestil za brezposelnost. Vendar ne samo tistih, ki bi izgubilli službe v vsakem primeru, ampak tudi tistih, ki jih bodo izgubili zaradi napačnega pristopa k reševanju problema. Velika verjetnost je, da bodo zaradi tovrstnega umetnega vzdrževanja pri življenju na koncu propadala cela podjetja, ne pa zgolj najmanj perspektivni deli podjetij, kar bo znatno povečalo stroške reševanja krize.

Mnogi se bojijo podržavljenja bank. Razumem tovrstne strahove v zibelki kapitalizma, ZDA. Naj spet navedem Krugmana:

“The Obama administration, says Robert Gibbs, the White House spokesman, believes “that a privately held banking system is the correct way to go.” So do we all. But what we have now isn’t private enterprise, it’s lemon socialism: banks get the upside but taxpayers bear the risks. And it’s perpetuating zombie banks, blocking economic recovery.”

Tistim, ki se bojijo začasne nacionalizacije bank, Krugman predlaga, naj na to gledajo kot na fazo “predprivatizacije” bank.

Jasno je tudi, da vseh bank ni mogoče rešiti s podržavljanjem. Za nekatere bodo dovolj državne dokapitalizacije. Nekatere pa so prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti z nacionalizacijo. Kot pravi Nouriel Roubini, potrebna je

“čistka v bančnem sistemu, kjer je potrebno ločiti med plačilno sposobnimi in nesposobnimi bankami ter nacionalizacija nekaterih bank, tudi nekaterih največjih. V nekaterih državah so morda nekatere banke preveč velike, da bi propadle, vendar so tudi prevelike, da bi jih rešili, saj davčni in finančni viri ne bodo dovolj veliki za pomoč takim insolventnežem v finančnem sistemu.”

Toda, če so nekatere banke prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti, je škoda davkoplačevalskega denarja, da ga z lopato mečemo v njihovo brezno. V tem primeru jih je bolje pustiti propasti in davkoplačevalski denar nameniti za dokapitalizacije manj slabih bank. Zato, ker nas bo to vse skupaj manj stalo, hkrati pa bo imelo bistveno hitreje vidne pozititvne učinke.

2 responses

  1. kako je pri tem z vsem “nakopičenim”, ki bi naj poganjalo gospodarstvo? Proizvodnja avtov presega planet zemlja za nekajkratnik – možnosti za rast so samo še v tem, da absolutno celotni planet zbertonirami in zasfaltiramo ter postavimo prometno signalizacijo – potem lahko obdržimo vsa (ne)potrebna mesta v avto industriji. Planet zemlja ima toliko posekanega gozda, da ga trenutno kurimo kot zmešanci na krilih brilijantnih (kvazi) strokovnjakov, ki to imenujejo ekološko čisto (nič emisij) gretje ali sopridobivanje denimo elektrike, povprečnež si danes postavlja 400 kvadratov velike vile, ker iam na raspolago gradbenih parcel koliko se mu le zahoče, oz. koliko je pač pripravljen plačati podkupnine lokalnim šerifom v t.i. demokraciji ali kakšni drugi -iji, povprečen zemljan je bombardiran s poplavo populističnega senzacionalizma o izumiranju človeštva, ki ga od vseh možnih do nemožnih institucij in posameznikov (od religij do nobelovcev) silijo, da si svoj družbeni status utemeljuije s številom otrok, ki da mu zagotavljajo mirno bodočnost (?), povprečni zemljan,.. saj vsi živimo na istem planetu, kajneda? Torej ima nekakšna ureditev (vsi sistem, so energetsko nagnjeni k neredu, to potrebuje najmanj energije) skoraj že deset milijardne populacije z vso kompleksnostjo “nagonov” posameznika v njej (teritorialni je le eden od njih – zato se ljudje kljub brilijantnemu kolektivizmu pogosteje pokoljejo v stolpnicah, kot sosedje na dveh hribih, oz. soseda v stolpnici ignoriraš in si ustvariš navidezni teritorij, da sploh lahko mentalno dihaš) tudi dimenzijo, ki je ljuba ekonomistom. Z molitvijo k bogu rasti številk, ker drugače sistem ne funkcionira (navidezni sistem), upravljamo in gospodarimo s planetom na način, ki pravi pšroizvajaj in troši (p čeprav nič od večine niti slučajno ne rabim) ne glede na zdravo pamet,.. ja, včasih se potem on dobri stari lastnosti življenja, pogoltnosti, korumpiranosti, lastni večvrednosti, tudi kaj zalomi. In se je. No, in? Bogati bodo bogatejši in revni revnejši, pravi Leonard Cohen (pa ni nobelovec, samo pesmi piše, kot Platon na koncu svoje knjige v kateri je v samem začetku popljuval pesnike).
    A sem že povedal kaj o ceni, ki jo v vsaki krizi (rešujmo jo z več betona, asfalta, črnih streh, pogoltnih strojev za kvazi avto-mobilnost,..) plača divje življenje? Ahm, seveda sem. In sem že povedal, da je potrebno populacijo ljudi za naše zanamce spraviti nazaj na kvalitete vrendno znosno številko. Ahm, seveda sem pa ne s povečano mortaliteto. A bo po krizi vse drugače (nič več ne bo kot je bilo). Kakšen bull shit pa je to? Seveda ne bo nič drugače, vse bo ostalo kot je, le kakšno novo ime bo kakšna “starina” dobila. Pa to ve omenjeni pesnik in trdi, da to vemo vsi (Everybody knows)?

  2. najbolj zabavno pri celi stvari je, da vedno potem ugotavljamo, kaj je šlo narobe in kaj bi lahko ukrenili. Potem nekaj flikamo, bo že kdo plačal. In na vse skupaj pozabimo do prihodnjič, ko gre voz spet v jarek.
    če 800 let cikličnih kriz, prenajedanj in bankrotov ni prižgalo žarnice, je tudi sedanje modrovanje in “ukrepanje” dobro samo za kak nov doktorat napisat. Dve- tri ali pet let bomo lezli ven iz jarka, potem pa spet po starem do novega “flopa”.

%d bloggers like this: