Zakaj so »tajkunski krediti« problematični

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.
Vzrok vseh finančnih kriz je običajno ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti. To velja tudi v tej krizi tako za ZDA kot za ostale razvite države. Za Slovenijo zgodba ni veliko drugačna. Po letu 2005, ko se je ob visoki gospodarski rasti povečala tudi likvidnost na mednarodnih finančnih trgih, so se mnoga podjetja in gospodinjstva začela ekscesno zadolževati. Večinoma pri domačih bankah, ki pa so najemala kredite v tujini. Od leta 2007 do 2008 se je skupen obseg kreditov povečal z 28,3 na 33,3 milijard evrov, od tega se je gospodarstvo dodatno zadolžilo za 3, gospodinjstva pa za 1 milijardo evrov. Hkrati je prišlo do velikega povečanja uvoza tako za investicijske namene kot za porabo, zaradi česar se je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance poslabšal z 1,6% konec leta 2006 na kar 5,7% novembra 2008 (glej sliko 1), kar smo seveda plačevali s zadolževanjem v tujini. Slovenci smo dobesedno živeli na tuj račun. In vsi pogoji za sedanjo krizo so bili predprogramirani. Še huje, do sistemske bančne krize bi pri nas prišlo tudi brez krize v ZDA ali tudi brez ohladitve mednarodnega bančnega financiranja. Ne verjamete? Berite naprej.

Slika 1: Plačilna bilanca RS, 2005-2008
komponentetr.jpg
Vir: Bilten BS

Finančne in gospodarske krize so si med seboj presenetljivo podobne. Ekonomista Kenneth Rogoff s Harvarda in Carmen Reinhart z univerze Maryland, ki sta v zadnjem letu objavila pet študij o različnih makroekonomskih vidikih finančnih kriz, sta dokumentirala, da je bilo tovrstnih resnih kriz v zadnjih osemsto letih nekaj sto. Mnoge države so zaradi kriz bankrotirale, ker niso več mogle odplačevati zunanjega ali domačega javnega dolga. Španija je denimo bankrotirala kar trinajstkrat po letu 1500, podobno pa tudi Francija, Italija ali Velika Britanija. Med letoma 1800 in 1945 sta naštela 127, med letoma 1946 in 2006 pa kar 169 državnih bankrotov (glej sliko 2). V prvem obdobju je okrevanje držav v povprečju trajalo 3 leta, v drugem pa kar 6 let (glej sliko 3). Nič neobičajnega niso tudi serijski bankroti, ko države bankrotirajo večkrat zaporedoma v teku nekaj let ali desetletij. Podobno sta ekonomista Barro in Ursua po letu 1870 za 35 izbranih držav dokumentirala 148 večjih gospodarskih kriz, ko se je BDP kumulativno zmanjšal za več kot 10%.

Število bankrotov držav se običajno poveča med vojnami. V času prve svetovne vojne je bilo 10% držav v bankrotu, nakar se je ta delež strmo povečeval na skoraj 20% v času svetovne gospodarske depresije ter na 30% v času druge svetovne vojne. V povojnem obdobju se je delež bankrotiranih držav ustalil na ravni okrog 7% ter se po drugem naftnem šoku (1979) zaradi dolžniške krize v nerazvitih državah spet približal 15%. V zadnjem desetletju je bilo zaradi hitre rasti v državah v razvoju državnih bankrotov izjemno malo, le okrog 2% držav je imelo težave z nesolventnostjo. Seveda pa bo sedanja gospodarska kriza število bankrotov krepko dvignila, lahko bomo zadovoljni, če delež bankrotiranih držav ne bo presegel tistega iz prve polovice 1980. let.

Slika 2: Število držav v bankrotu (kot delež v celotnem številu držav), 1800-2006
rr-2.jpg
Vir: Reinhart in Rogoff, 2008

Slika 3: Trajanje državnega bankrota v letih, 1800-2006
rr-1.jpg
Vir: Reinhart in Rogoff, 2008

Bankroti držav so običajno povezani s sistemskimi bančnimi krizami, to je obdobji, ko se delež slabih kreditov močno poveča, večina bančnega sistema pa postane nesolventnega. Po podatkih IMF smo v svetu samo po letu 1970 imeli 124 sistemskih bančnih kriz. Večina tovrstnih kriz je bila sicer značilnih za nerazvite države, toda dober ducat jih je v tem času bilo tudi v razvitih državah. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova, je za vse te finančne krize značilno, da so sledile velikim cenovnim balonom na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter močnemu zadolževanju države, podjetij ali gospodinjstev.

Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

V nekaj zadnjih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so se cene nepremičnin v obdobju 6 let pred krizo do izbruha krize enormno povečale – denimo na Japonskem za 50%, v ZDA za 80%, na Švedskem za 90% in V. Britaniji za 110% (glej sliko 4). Podobno so se napihnile tudi cene na kapitalskem trgu. Oboje pa je bilo poganjano z enormnim povečanjem zasebnega zadolževanja. V ZDA se je dolg zasebnega sektorja (gospodinjstev, podjetij in finančnega sektorja) med letoma 2000 in 2006 povečal z 22 kar na 41 bilijonov dolarjev oziroma z 222% BDP na 294% BDP. Večino tega povečanja zadolženosti je povzročilo zadolževanje gospodinjstev in finančnega sektorja. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci na ravni 5-6% BDP, financirale pa so ga azijske države in izvoznice nafte, ki so svoje trgovinske presežke vlagale v ameriške vrednostne papirje.

Slika 4: Baloni na trgih nepremičnin
economist.jpg
Vir: Economist

Bogata zgodovina finančnih in gospodarskih kriz v svetu kaže ob njihovi veliki, sistematični pogostnosti tako skorajda popolnoma identične razloge za krizo (povečano zadolževanje, ki se izrazi v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu), kot tudi zelo podobne posledice kriz. Rogoff in Reinhartova dokumentirata, da so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Zaradi poceni denarja je bilo izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična.

Kot pravi ekonomist Nouriel Roubini, so vzroki podobni – ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti, toda konkretne pojavne oblike teh kriz so lahko različne. In Slovenija ni tukaj v osnovi nič drugačna od ZDA – imela je podobno velik primanjkljaj v plačilni bilanci in podobno veliko povečanje neracionalnega zadolževanja, ki so ga financirali tujci. Ob tem neizmernem zadolževanju sta se seveda začela polniti tako nepremičninski kot tudi kapitalski balon. V tem času je bilo zaradi poceni denarja izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična. Podobno fizičnim osebam, ki so se zadolževala za nakupe delnic ali vlaganja v investicijske sklade. In menedžerjem, ki so se zadolžili za prevzem podjetij z zastavo njihovih delnic. Ker so pač vsi špekulativno pričakovali nadaljnjo rast cen delnic in nepremičnin ter predpostavljali, da bo denar še naprej tako poceni in v neomejenih količinah.

V ZDA je prišlo do zloma v trenutku, ko so finančne institucije, ki so odobrile slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne anuitete ob hkratnem dvigu obrestnih mer FED. Od oktobra 2007 do maja 2008 se je stopnja neplačnikov med slabimi kreditojemalci povečala s 16% na 25%, število izvršb pa se je v letih 2007-2008 povečalo za 80% (glej izvrsten opis geneze in evolucije hipotekarne krize zaradi slabih kreditov v ZDA na Wikipediji). Leta 2007 je prišlo zato seveda do padca nepremičnin za okrog 20%, kar je spravilo v težave banke. Te kljub sekuritizaciji (izdaji hipotekarnih obveznic na osnovi danih kreditov) niso mogle pokriti izgub, saj je bila vrednost zaplenjenega premoženja nižja od vrednosti zapadlih kreditov. S sekuritizacijo so samo spravile v težave tudi vse preostale finančne institucije širom ZDA in sveta, ki so te toksične obveznice in iz njih izvedene finančne derivate kupovale kot špekulativne naložbe. Ponzijeva shema se je sesula sama vase, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost nepremičnin rasla še naprej. Banke so začele odpisovati vrednost slabih terjatev, oblikovati rezervacije za kredite, ki se bodo šele pokazali kot slabi in celoten finančni sistem je zajel kreditni krč. Ne glede na stotine milijard dolarjev finančnih injekcij in povečane likvidnosti v sistemu.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007. Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6 vseh kreditov v letu 2008.

Podobno je bilo v Sloveniji. Ponzijeva shema odobrenih bančnih kreditov za prevzeme podjetij, za menedžerske odkupe ter za nakupe vrednostnih papirjev s strani fizičnih oseb, zavarovanih samo z vrednostjo zastavljenih delnic, se je sesula v trenutku, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost delnic rasla še naprej. Ko so začeli padati tečaji delnic, se je sesulo kritje odobrenih kreditov in krediti, zavarovani z zastavo delnic, so postali slabi krediti. Banke so začele oblikovati kapitalske rezervacije, depozite in finančne injekcije pa uporabljati le še za uravnavanje lastne kratkoročne likvidnosti. In razlog za ta kreditni krč ni pomanjkanje mednarodnih finančnih virov, kajti likvidnosti je na tujih trgih ogromno, za najem kreditov pa jamči država z garancijsko shemo, pač pa negotovost bank glede kvalitete odobrenih kreditov in bodoče sposobnosti vračanja.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007 (1,3 od 41 bilijonov dolarjev vseh outstanding kreditov). Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6% vseh kreditov v letu 2008 (1,2 od 33,3 milijard evrov vseh outstanding kreditov). Toda naše banke so dodatno kontamininirane, saj imajo v svojih bilancah tudi kredite, odobrene za druge prevzeme podjetij, za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin fizičnih oseb, ki oboji temeljijo na napihnjenih cenah delnic in nepremičnin. Oboje skupaj pa krepko presega delež slabih kreditov v ZDA.

Po zadnjih podatkih BS (Bilten BS, januar 2009) se v bančnem sistemu nadaljuje zastoj pri kreditiranju gospodarstva, saj je neto povečanje posojil nebančnemu sektorju v decembru 2008 znašalo vsega 28 mio evrov! Zaradi zmanjšanja izvoznih naročil tudi za 50% in več ter zaradi velike pretekle zadolženosti podjetij se namreč njihova boniteta hitro poslabšuje, kar streznjenim bančnikom preprečuje, da bi jim še naprej posojali denar. Denar posojajo le še za refinanciranje slabih kreditov s takimi, kjer je zavarovanje nekoliko boljše kot prej (primer Merkurja) ali prvovrstnim strankam za tekoče poslovanje. V primeru tako velike negotovosti – glede kvalitete lastnega kreditnega portfelja bank, glede dinamike bodočega poslovanja podjetij v obdobju najhujše gospodarske recesije po letu 1933 ter glede razvoja trga nepremičnin, odpuščanj v podjetjih in zmožnosti vračanja stanovanjskih kreditov zaposlenih – ne more »prijeti« nobena finančna shema države. Banke kljub odobrenim finančnim injekcijam in poroštvom države nočejo in ne bodo hotele posojati denarja. Ker je zanje to preveč rizično. Poleg tega pa tudi ni razumno, da financirajo presežne kapacitete podjetij, vključno z zaposlenimi, če se je povpraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjšalo za polovico ali še več in ni videti, da bi se v roku naslednjega leta ali dveh povpraševanje spet dvignilo na prejšnjo raven.

Kako iz krize? Tudi glede tega so nauki preteklih finančnih kriz zelo jasni. Države morajo zelo hitro odreagirati z reševanjem bančnega sektorja. Švedska iz let 1992-93 je najboljši primer, Japonska v letih 1991-98 pa najslabši primer v bližnji zgodovini. Švedska je po hitrem postopku dve največji banki podržavila, ostale pa dokapitalizirala in sanirala slabe kreditne portfelje bank, Japonska pa je čakala šest let, preden je spoznala, da brez sanacije slabih bančnih portfeljev ne bo šlo. No, ta teden je nemška vlada že poslala v parlament zakon o ustanovitvi slabe banke.

9 responses

  1. Moram reci, izvrsten clanek g. Damjan. Imamo pa zaradi “nerazvitosti” nasega bancnega sistema, mnogo boljsi startni polozaj v tej krizi, kot “razviti zahod”. Delez toksicnih kreditov je morda res za nekaj desetink odstotka visji pri nasih bankah, kot pri npr. Ameriskih, zato, pa je delez nepreglednih derivatov na te kredite sigurno vsaj nekajkrat mansi… In to je bistveni problem sedanje financne krize. Zaradi izvedenih financnih instrumentov ( predvsem bank in hedge skladov ), dejansko nihce ne pozna reale visine toksicnosti bilanc v teh bankah. Posledicno , jasno ni medbancnega zaupanja in seveda je tudi kreditiranje v krcu. Nemska vlada je te dni ze sprejela zakon o podrzavljanju bank ( potrditi ga mora se parlament ). tako, da bo imela Nemcija pravno platformo, za morebitno defakto podrzavljenje pripravljeno. V nemciji je trenutno najvecji problem Hypo Real Estate, ki ima( zaenkrat neuradno ), poleg uradno iskazane bilancne vsote 400 mrd evrov, se za 600 mrd evrov nikjer izkazanih izvenbilancnih obveznosti, kot posledico visoko spekulativnih poslov. Tako se meni vsaj ne zdi toliko sporna visina toxicnih kreditov nasih bank, kot posledica “tajkunskih privatizacij”, kot se mi zdi sporen princip, kjer lahko zastavljas bodoce premozenje za najemanje kreditov, s katerimi, do tega sele prides…. Ze res, da pomeni morala propad kapitalisticnega sistema. Navkljub temu, pa je sedaj jasno, da brez nekih zakonskih , eticnih in moralnih zavor, le ta podivja in koncni rezultat je po navadi katastroficen za dolzne in nedolzne…

  2. In a fiat world, money is printed into existence by the central bank – in the United States the Fed. Given there is nothing backing up this money, it is inherently worthless. However, one can think of as real. It was printed (even if only electronically), therefore it exists.

    In addition to the previously mentioned money supply, fractional reserve lending allows credit to be extended by banks and financial institutions on top of that inherently worthless money. Indeed, banks and financial institutions have leveraged credit to base money at ratios of 30-1, 50-1 or even higher.

  3. lepo napisano – da se razumeti. meni (prav zmeraj) manjka preslikava k življenju. torej, kaj smo počeli nevedni in navadni ljudje, ko s(m)o jemali kredite (v SFRJ ali po njej)? Kako to, da po vseh stotinah bankrotov svet še stoji? Kdo je vse te bankrote plačal (če bi se pa pregovorno naj “vse se vrača vse se plača”) in na kakšen način? Kako, iz stališča življenja, tako perverzno govorico iza profesorskega katedra prevesti meni traktoristu iz rakičanskega kmetijskega posestva? In kako meni, ki dan preživim s kepo zemlje (včasih zemlja, danes večinoma le še fini prah) najti način, da gospodom v frakih postane nekaj jasno:
    da se je od časa, ko je profesor našel prvo krizo (in bankrot) prebivalstvo namnožilo na današnjih osem milijard, ki zagotavljajo, da bančniki krize nikakor ne bodo doživeli,
    da so vse bankrote plačali prebivalci planeta zemlje, ki niso človek,
    da se ponoči več ne vidi zvezd (pri nas je to doseglo razmere, ko bi bilo treba postreljati vse, ki žaromete svojih strahov skušajo skriti iza prižganih megavatov v nebo),
    da kot zadnji kočevski medved (ki bi naj bil zaščiten?) tulim na imbicilnost črnih streh in shizofrenijo črnosivih-temno rdeče fasad,..
    zakaj?
    ker ves ta “flanc”, vso to preučevanje zgodovine “bančništva” ima svojo sliko v realnem življenu, pozna jo traktorist kmetijskega posestva, ki je vedel, da ob vseh kreditih SFRJ ne more preživeti, ve, da je isto sranje (oprostite izrazu) v socialistični republiki Sloveniji (ali kakor koli se že demokratična država imenuje), ve da ima zgodba tisočere obraze (kršitev vseh zakonov, ki si jih država postavi je itak folklora, ki vsakemu prinese častni znak švercerja Martina Krpana), ki jih danes vsaj malo vidi prvi svetovalec postkomunističnih vlad (veliki opravičevalec zmotnih napotkov iz Hardvarda) in, vsak kmet ve, da smo vsi, pa tudi najsijajnejši ekonomski profesorji, vedeli kaj počnemo in kako se bo končalo. lažemo samo o enem, namreč vsak dan tulimo da izumiramo, medtem ko se plodimo kot,.. (ni živali, ki je ob tem nebi užalil).. kot ljudje. nekaj malega resursov za otroke je še, vnuki pa.. bodo razpravljali o bančnem krahu, malo morgen!

  4. Sicer me je Buba prehitel, ampak bom tudi jaz nekaj dodal, ker mi ena stvar ne da mira.

    Če bi procentualna vrednost slabih kreditov res bila tako mala v ZDA, to je 1,3 biljona USD nominalno, bi ameriške banke sedaj že morale posojati cekine. Ameriški davkoplačevalci so namreč dali že več cekinov, banke še vedno ne posojajo. PMSM cifra (ali ocena) ne drži in je teh slabih kreditov veliko več in upam, da jih ni toliko kot je objabila revija International Economy – 220 biljonov USD (to je evropskih biljonov z 12 ničlami).

    VL

  5. Jup, James, tako se vrti kapitalizem že od nekdaj. Nevidna roka, dokler ne crkne, potem pa država (se pravi, mi) na pomoč. In ta cikel ponavljamo non-stop, ker je to pač kao najboljši sistem. Najboljši je za tiste, seveda, ki tele cikle s pridom izkoriščajo in ki vedo, da sankcij za njih ne bo, problematične sektorje bo pa tako ali tako reševal davkoplačevalski denar (tako je zdaj tudi v ZDA, ko rešujejo med drugim tudi avtoindustrijo).
    Ob tem seveda obstaja na tone literature, ki prepričuje, da država ni dober lastnik, ampak v času krize pa očitno je. Nekaj je hudo narobe s to logiko razmišljanja in tukaj ekonomistov, ki to logiko zagovarjajo, sploh ne razumem.
    A se ne zdi že končno komu, da je za normalno, ne preveč stresno in ekstremno ciklično funkcioniranje gospodarstva potrebna neko normalno (naravno) razmerje regulative/državne lastnine/privat lastnine, ne pa ekstremi v eno in drugi smer? Zakaj v vsej vrli ekonomski literaturi ne najdem ene omembe ali raziskave na to temo (mogoče sem kdaj to bral v kakšnih knjigah od kanadskih ekomonistov, kjer celo imajo tele svoje crown korporacije)?

  6. Največja sprememba v stališčih pomembnejših držav, med njimi Velike Britanije, naj bi bilo po navedbah omenjenega vira dejstvo, da so se vsi zbrani predstavniki v Berlinu strinjali o neposrednem nadzoru nad skladi tveganega kapitala (hedge skladi). Gre namreč za visoko špekulativne produkte finančnih trgov, ki so bili doslej manj nadzorovani, poleg tega pa naj bi bili krivi za trenutno nestabilnost na finančnih trgih. ( vir, Finance )

  7. Lepo je videti, da je kljub vsemu klub fanov JP”Morgan” D-ja še vedno lepo dejaven. Da gre res za fan klub, dokazuje najprej Buba, ki JPD-ja pohvali, nato sicer opozori na bistveno pomanjkljivost njegove mantre: “Amerika je v malori- podobno je v Sloveniji”: majhna izpostavljenost “toksičnim” financam(nekih 100-200m); a hvala ostane, v JP”M”Damjana mi liberalci seveda moramo verjeti. Potem pa so fani še vsi tisti- vključno z Jamesom, ki se očitno še ni umaknil, ki to spregledajo.

    KAJ PA TOLE/PA ŠE TO: kaj pa varčevanje, ki je v ZDA cca 0%? kje je podatek o SLO VARČEVALNIH depozitih v bankah v Sloveniji? Teh je, če prav pomnim, 13mlrd? Je ta podatek v bilanci slo-bank res popolnoma nevažen? Tega podatka pri JP”M”D-ju sploh ni, in tudi noben iz njegovaga fan kluba se tega ni spomnil; kot tudi ne tega, da so I-benz, P-Laško/Mercator, Merkur- sme otipljive zverine- ….vendarle nekaj vredni, celo če bi jih pod mus prodali že danes, verjetno so vredni sorazmerno celo precej več kot one ameriške hiše in toksični papirji?? Tudi to vrednost bi bilo po moji laični pameti treba odšteti od onih 1,2mlrd slabih kreditov, preden se naš dobri doktor loti enačenja Amerike in Slovenije in onih svojih strokovnih računanj, ali pač?

    ps: če JP”M”D pokaže, da sta oba podatka “pro bono Sloveniae” irelevantna, se bom njegovemu fan klubu vsekakor opravičil.Hvala za pozornost.

  8. PA ŠE TO 2.0: kompletnost in natančnost JP”M”Djevih analiz bi pričakoval tudi zato, ker njegovo neprestano omenjanje K. Rogača in Coprnice R. in njunih analiz o bankrotih držav JASNO namiguje na
    nekaj podobnega za Slovenijo. Junija -ali oktobra torej ne bo bankrotirala Amerika, kot je napovedal Jože 1.0, ampak Slovenija, kot kot da napovedjue Jože 2.0? Zelo visoka stava.

%d bloggers like this: