Kdaj je čas za reforme?

Nekaj preprostih dejstev ob rob aktualni diskusiji o primernosti časovnega trenutka za reforme, ki jo je sprožil kolega Igor Masten.

Prvič, reforme je NAČELOMA lažje delati v dobrih časih, ko je na voljo dovolj časa in finančnih sredstev za njihovo izvedbo. Toda na žalost je v dobrih časih zavedanje o pomenu reform bistveno slabše, javno mnenje pa je temu primerno apriorno proti kakršnim koli spremembam. Takšno je bilo obdobje pri nas v času 2004-2007.

Drugič, šele slabi časi zaostrijo situacijo do te mere, da enostavno ni več na voljo dovolj sredstev za financiranje izdatkov, ki so se razbohotili v dobrih časih. Zato se DE FACTO večina vseh reform izvede v slabih časih, ker pač ni druge izbire. Problem je v tem, ker so tako reforme bistveno bolj drastične, bolj radikalne in manj premišljene kot bi bile, če bi bile izvedene v dobrih časih.

To se je zgodilo skandinavskim državam v začetku 1990. let. Od takrat poznamo danski model fleksibilne varnosti na trgu dela, ki je uspel znižati njihovo stopnjo brezposelnosti z 11 % na manj kot 5 %. Švedska je bila prisiljena v znižanje javnih izdatkov z več kot 55 % na 45 % BDP itd.

jpd_reforme.jpgPodobno je v drugih državah. Seveda se potem pojavi neka Naomi Klein (Doktrina šoka), ki poišče “skupni vzorec” tem reformam v neki kvazi neoliberalni globalni zaroti, ki da v obliki nasvetov “čikaških fantov” izkoristi gospodarske krize v posameznih državah za izpeljavo radikalnih neoliberalnih reform. Za ljubitelje teorij zarote je to seveda izvrstna in zelo elegantna razlaga. Povsem enako bi lahko za to obtožili tudi marsovce, samo da gre za “nekoga” iz ozadja. Dejansko pa so razlogi bistveno bolj prozaični: reforme so bile preprosto nujno potrebne in šele v slabih časih jih je zaradi siceršnjega nasprotovanja javnosti in raznih lobijev mogoče izpeljati. Povsem enako je v podjetjih ali na povsem osebni ravni. Bi vi osebno zmanjšali svoje trošenje, če vas ne bi “prizemljila” bodisi zmanjšanje dohodkov ali negotovost glede vaših bodočih dohodkov ali celo strah pred izgubo službe? Bi Nokia postala vodilni proizvajalec mobilne telekomunikacijske tehnologije, če je ne bi prizemljila izguba sovjetskih trgov konec 1980. let?

No, dobra novica za dežurne nasprotnike reform je to, da socialne reforme na državni ravni običajno izvedejo socialisti. S tem je javno nasprotovanje reformam seveda ustrezno manjše. In zato bo “Janševe reforme” pač izvedla Pahorjeva leva vlada. Pa ne, ker bi si to intimno želela ali ker bi v ozadju stal nek zarotniški desničarski think-thank, ampak preprosto zato, ker ne bo imela druge izbire, če hoče ohraniti Slovenijo znotraj nekih normalnih, vzdržnih makroekonomskih parametrov. In prav nič spektakularnega ne bo v tem. Le s časovne distance kakšnih 10 let ji bomo lahko ploskali za te dosežke. Tako kot danes vsi dežurni nasprotniki reform še vedno ploskajo Ropovi zelo antisocialni, vendar preprosto nujni pokojninski reformi iz konca 1990. let. (In sploh se ne bom spuščal v to, zakaj niso ploskali Janši za zelo socialno pokojninsko antireformo iz leta 2005).

Jaz bom pa osebno zelo vesel, če se bo kot “kolateralna škoda” te krize in prihajajočih reform dvignila inovacijska dejavnost slovenskih podjetij in bo nastala kakšna lokalna slovenska Nokia, ki bo perspektivna v globalnem okviru. In tudi tukaj ne bo nič spektakularnega, le naša podjetja bodo – kot podjetja v skandinavskih državah v zadnjih treh desetletjih – morala najti izdelke in storitve z dovolj visoko dodano vrednostjo, ki bodo lahko prenesli visoke stroške delovne sile pri nas. Za to pa so potrebne inovacije.

13 responses

  1. Pingback: “Neki” Damijan bere Naomi Klein | Drugi dom

  2. Kaksna je korelacija med inovacijami in stroski delovne sile? Jaz imam v spominu Angleze in Italijane kot kreativne ljudi. Reforme so itak KONSTANTA sodobne dinamicne druzbe. Parlamenti in politiki bi ostali brez dela.

  3. Ni res, da reforme ponavadi izvajajo socialisti – večino večjih reform so izvedli konservativci ali liberalci.

    V Sloveniji so razlogi drugje. Ker je Jašna “princ teme”, levica pa se je zažrla v vse pore, je jasno, da bodo te interesne skupine desnici skušale le škodovati, z levico bodo pa radi sodelovali.

  4. Ne vem, če Naomi Klein kar tako mimogrede lahko obsodimo kovanja teorije zarot, posploševanja itd. Nekaj tega je prav gotovo moč zaznati v njenem pisanju. Ampak še več je pretresljivih podatkov in zelo elevantnih podatkov. Zelo neusmiljenih in krutih. Je pa bralcu, tako kot tudi sicer pri vsakem “Gorečnežu” potrebno biti previden in vsaj malo skeptičen.
    Seveda so slabi časi, na žalost edini pravi časi za izvedbo reform. Strinjam se. Na človeško žalost. Ampak reforme so lahko takšne in drugačne. Vsekakor gre za zmanjševanje trošenja, za racionalizacijo na vseh področjih. Ampak poti do tja je veliko. Lahko so premišljene. Socialno prijazne. Spoštljive. Vešče skomunicirane. Po drugi strani, pa so lahko tudi površne, ad-hoc, butaste, nepravične. In to čemur smo bili priče zadnjih nekaj desetletij na tej zahodni, krščanski sferi, je bilo to zadnje.
    Ali so zadaj centri moči in neka koordinirana zarota republikanskih desničarskih think-thankov ali zgolj človeški pohlep, volja do moči itn. pa je drugotnega pomena. Sam seveda ne verjamem nekim koordiniranim centrom moči, ki bi bili sposobni natančno odločati in peljati človeštvo po svoji hudičevi poti. Mislim, da bi s tem precenil sposobnost posameznikov in podcenil človeštvo kot celoto.
    Je pa dejstvo, da je po desetletjih , ki so nas peljala na pot korporativnega in zelo dvomljivega liberalizma, pripeljalo človeštvo v grozljivo razslojenost.
    Danes se po vsem svetu srečujemo z istimi trendi. Vse večja skupina bolestno bogatih in cunami milijard tistih najbolj revnih. Srednji sloj se briše in postja redka, izumirajoča vrsta. To pa je neizpodbitno dejstvo. In nekaj bo potrbno spremeniti.

  5. No… mislim, da je od Damjana neokusno, da je Naomi Klein omenil v tem kontekstu. Še bolj neokusno od njega je to, da knjige Teorija šoka sploh ni prebral in da o tem pametuje. Če bi jo prebral, potem bi vedel, da ona ne opisuje neke “teorije iz ozadja”, ampak kar konkretno s statistiko dokazuje svoj pogled.

    Prav tako zamenjuje “teorijo šoka” z reformami, ki so jih sprejele Danska, Finska, Švedska (in tudi Slovenija), z reformami, ki so jih sprejele Poljska, Rusija in ostale vzhodnoevropske države. To sta dve različni poti in lahko tudi izmerimo, kaj je po eni strani prinesel prvi tip reforme (gradualistični) in kaj je prinesel drugi tip reforme (neoliberalistični). Podatki so znani in za drugemu tipu refrom niso ravno v čast. Če je povečana razslojenost družbe, povečanje odstotka ljudi pod črto revščine, znižanje pričakovane življenske dobe in koncentriranje bogastva države v roke nekaj odstotkov prebivalstva te države, uspeh, potem imamo resen problem pri pogledu na življenje človeka.

    Zanimivo je, da se vedno govori o tem, da je potrebno nekaj let potrpeti slabše razmere. To so neoliberalci govorili v vseh državah, kjer so izvedli njihove reforme. Ljudstvo naj počaka nekaj let in potem se bo čez 10 let cedila med in mleko. SE BO KU…C! Podatki iz vseh držav, ki so uvedli “neoliberalistične” reforme (Čile, Bolivija, Rusija, Poljska, Estonija…) to tudi potrjujejo. Razmere so se izboljšale le majhnemu segmentu prebivalstva, ostali živijo slabše kot pred reformami.

    Prav tako zanimivo dejstvo je, da ne pride do t.i. “tackle down” efekta, po katerem bogastvo pronica iz najbogatejših slojev po lestvici navzdol do najrevnejših. Pa vendar, v vsaki krizi ki pride, vedno najkrajše potegnejo najnižji sloji. Vedno se morajo tisti, ki že tako ali tako nič nimajo, nečemu odreči (kakšnemu socialnemu transferju recimo), vedno morajo oni zatisniti pasove. Najvišji sloj pa navadno dobi še kakšno davčno olajšavo.

    Skratka bolj kot drastična reforma v smislu omejevanja socialnih in delavskih pravic, bi bilo dobro, da se popravi sodstvo, da se uvede striktna pravna država, ki bo klicala na odgovornost tudi javne uslužbence (recimo Simonittija, Bručana, Erjavca…) za njihovo slabo delo v državni upravi. To je ključen problem Slovenije. Pravna država.

  6. Naredimo eksperiment. Nadomestimo besedo reforma z besedo sprememba. Ljudje imajo zono ugodja in se spremembi načeloma upirajo. Tako je Deepak Lal daleč pred Naomi Klein napisal, da je politično gledano najboljši čas za izvedbo (liberalnih) sprememb gospodarska kriza. Tisto, kar dela Naomi Klein za kovalko teorij zarot je, da ne razume, da je to splošno pravilo, ki velja za kakršnekoli spremembe.

    Denimo – v Španiji na vlakih eksplodirajo teroristične bombe in na volitvah čez tri dni pride na oblast Zapatero in Socialistična stranka.
    Ali pa – Komunizem bankrotira in Slovenija si s 94% plebiscitarnim soglasjem prvič v zgodovini izbori svojo državnost.
    Pa – Argentinska generaliteta izgubi Falklandsko vojno in v državi zavrejo demokratični procesi, ki pripeljejo do svobodnih volitev.
    In – Miloševič izgubi Kosovo in Srbski opoziciji uspe notranja demokratizacija.

    Naomi Klein kuje teorije libertarnih zarot iz nekih zelo splošnih lastnosti družbene dinamike; ki skoraj sledi psihološki dinamiki posameznika (frustracija -> sprememba).

  7. “z reformami, ki so jih sprejele Poljska, Rusija in ostale vzhodnoevropske države.”

    Zelo homogen vzorec, res. Tudi primerjati zabačene družbe z one strani železne zavese z družbami, ki so že celo stoletje bolj ali manj med najbogatejšimi je…. tako Kleinovsko.

    Ta “teorija šoka” pogori ob trdnem dejstvu, da imajo družbe, ki so bolj liberalne (torej imajo višjo stopnjo ekonomske, osebne in politične svobode) tudi višjo stopnjo blaginje. Niti se ni potrebno spuščati v njene osebne diskreditacije, trganja iz kontekstov in prirejanja faktov.
    Že samo to je crash n burn za Kleinovo.

  8. Samo da odgovorim…. Naomi Klein se še kako zaveda, da so krize primeren trenutek za spremembo tako socialnega modela, kot ekonomskega modela. In tudi sama ne pravi, da vlade ne smejo v takih trenutkih sprejemati ukrepov, ki bi pripomogli h reševanju te krize. Vlada to mora početi. Problem pa je v načinu in modelu reševanja. Še enkrat ponovim… v načinu in modelu, ne pa o času.

    Ko se je Slovenija leta 1991 izvijala iz Jugoslavije, smo imeli dve možnosti nadaljnega razvoja. Gradualistični, katerega smo na koncu sprejeli in “Sachov” enoten načrt za vse postkomunistične države, ki je predvidel “šok terapijo” in prehod v kapitalizem v približno enem mesecu. Posledice obeh pristopov poznamo. Takorekoč lahko sami preverimo na “CIA factbooku” (https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/) ali pa na Wikipedii (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_countries_by_GDP_(PPP)_per_capita), pa čeprav ima uvrstitev države glede GDP-ja svoje omejitve. Poglejte položaj Slovenije in ga primerjate z ostalimi postkomunističnimi državami.

    Ta dva pristopa nista več “akademski ekonomski teoriji” ampak že kar konkretni teoriji z zgodovino rezultatov. In kot sem že prej rekel, rezultati kažejo, da pretirano liberaliziranje držav pelje večino državljanov te države v revščino, majhni del prebivalstva pa v ekscesno bogato “elito”.

    Skušam samo povedati, da namesto, da ubijate prinašalca novic (Naomi Klein), raje preberite, kaj sploh je novica.

    Kot drugo, da se primerjati, kako so države živele pred uvedbo reform in po uvedbi reform. Recimo kako so živeli v Čilu, Argentini, Venezueli, Boliviji, San Salvadorju, Estoniji, Rusiji, Poljski, Indoneziji…, da ne bo kdo očital pristranskosti samo na bivši vzhodni blok? Saj to so dostopni podatki in jih lahko vsak sam pogleda.

    Kot tretje pa… Slovenija se mora zgledovati po skandinavskih državah glede modela razvoja svoje družbe. Nekako se mi zdi zgledovanje po azijskih državah zgrešeno. Prvič zato, ker nikoli ne bomo mogli biti tako poceni delavna sila kot je lahko kitajska delavna sila, kot drugič pa sama slovenska družba je zelo različna od kitajske. Ali si kdo v Sloveniji želi imeti socialni in družbeni sistem, kot je na Kitajskem? Ali si res kdo želi biti “mravlja”, brez vseh pravic v velikem organizmu države, kot so to kitajski delavci in kmetje? In nižanje davkov, uničevanje socialnih pravic, nižanja plač, ukinjanja 40 urnega delavnika… vse to pelje v smer kitajske družbe in njenega “komunizma” ;).

    Kot četrto… V Sloveniji se preveč javnega denarja izgubi pri javnih naročilih in drugih mahinacijah. Že samo dejstvo, da je ministrica za zdravstvo v primeru pediatrične klinike vedela, da je do nepravilnosti prišlo (to ji je nenazadnje odkrila tudi neodvisna revizija), pa se vseeno ni odločila za preganjanje storilca, veliko pove o kulturi in morali “kaste”, ki odloča o porabi javnega denarja. Dokler bodo razni Erjavci z deškim nasmehom v kamero brez pravnih in finančnih posledic zagotavljali, da ni bilo pri javnem naročilu nobenih nepravilnosti, potem pa se teden dni kasneje izkaže, da naročeno blago ne ustreza niti smernicam, ki jih oni sami sprejeli, do takrat bo vedno primanjkovalo denarja in vedno bodo tendence po krčenju pravic.

  9. Dragi kolega Svit, naše vzhodne tekmice so v preteklih 20 letih sprejemale zelo različne ukrepe – od gradualističnih do liberalnih in ni mogoče govoriti o našem in njihovih modelih. To je propagandni konstrukt, ki sodi v Mladino in ne na resne bloge.

    Še manj si lahko to vsak ogleda kar na CIA Factbook s primerjavo BDP. Slovenija je izšla iz socializma kot zmagovalka zato, ker je bila pol stoletja liberalnejša od vzhodnih tekmic in ne zato, ker bi bila pol stoletja socialističnejša od njih.

    Mi nismo višjega BDP ustvarili z gradualizmom. Mi smo imeli višji BDP leta 1991, ko smo zaključili s socializmom. In od takrat smo izgubili prednost. Kar pomeni, da je naš gradualni model deloval slabše; da sploh ne omenjamo vseh drugih kazalcev, ki kažejo našo šibko pripravljenost na rast v prihodnje.

    Kar se tiče skandinavskih držav me zelo čudi vaše veselje nad njimi ob hkratnem oboževanju propagandistke Naomi Klein. Na Nizozemskem je tri četrtine otrok v zasebnih šolah. Jim bomo sledili? Na Švedskem imajo voucherje za šolstvo. Jim bomo sledili? Na Danskem imajo najfleksibilnejši trg delovne sile. Jim bomo sledili? Po vseh relevantnih mednarodnih lestvicah ekonomske svobode so Skandinavske države vedno pri vrhu glede liberalnosti trga. Ali vi sploh veste, kaj govorite?

    Zdi se mi, da živite v nekem svojem svetu? Cenenih sindikalnih floskul, ki nimajo nobene zveze z resničnostjo.

  10. meni si ne dozdeva, da se pogovarjamo o nekih večjih rečeh. nobenega preskoka, da bi si zaslužilo obkladanje z -izmi.
    na začetku so na tem mestu pač govorili več in več in več trošiti, da ne bi igralci na razmnoževanje ljudi pokrili izgube oz. fiktivno vrnili izposojene tisoče in tisoče milijard v ameriški valuti za najvišje, najmočnejše in kaj je še naj pri uničevanju naravnih virov in prostora na planetu,.. vse v glavnem na dolg novim množicam, ki jih je moderno upravljanje zreduciralo na največji kapital.
    danes se sliši tudi varčevanje, pa odpuščanje, pa krize in se v ameriški valuti ponovno dokazuje kakšen mali košček silnega bruto proizvoda je milijoni ljudi brez zaposlitve, brezdelna mladina do tridesetih pohajkujoča po malo vrednih študijih s hiperinflacijo titlnov, večvredni, ki se znajdejo in tisti ničvredneži, ki so preveliki bedaki za razumevanje boga številk, ki rastejo,.. v glavnem ne vidim niti v teoriji neke inovativnosti – razen omenjenih -izmov. nikjer pa človeka. pa kje se je vraga v vseh teh silnih milijardah izgubil človek, ki piše poezijo vredno tiste Jana Cvitkoviča, ki smo jo brali do nedavnega? Dajte mi nazaj človeka. ne maram malikovalcev številk. človeka in zverino in rožo- to je to. to je vendarle osnova.

  11. “Skušam samo povedati, da namesto, da ubijate prinašalca novic (Naomi Klein), raje preberite, kaj sploh je novica.”

    Kaj pa je novica? Da se so se v Čilu, Argentini in Rusiji zgodile neke blazne liberalne reforme? Na katerem planetu?

  12. Povedati je treba tudi, da so bili tisti, ki so resnično zlorabljali krizo in so bili tudi prvi v tem, vse sorte socialisti. Že Marx je vedel, da so ljudje naklonjeni spremembam le v krizi.

    Pomembno je tudi to dejstvo, da so liberalne ideje postale spet bolj aktualne tudi zaradi tega, ker smo različne socialistične ideje že preizkusili – in vse so dale slabe rezultate.

%d bloggers like this: