Recesija! Kako ukrepati hitro, a ne brezglavo?

Finančni trgi so zbegani, vlade pa bezljajo vsaka s svojim “reševalnim” paketom. Kdor prej pride, pobere koristi, takoj naslednji na vrsti dobi še kako drobtinico, vsi ostali pa lahko samo še žalostno gledajo. Gre za “beggar-your-neighbour” nacionalne politike, ki jih poznamo iz obdobja po svetovni gospodarski depresiji 1929-1933. Zanje je bilo značilno, da so se države ena za drugo zaprle, uvedle visoke uvozne carine, omejile odliv “deviz” v tujino ter izvajale konkurenčne devalvacije svojih nacionalnih valut, da bi vsaj hipno povečale konkurenčnost svojega izvoza. Seveda so prizadete države na drugi strani povrnile z enakim. Devalvacija nacionalne valute pet- ali šestkrat letno je bilo nekaj običajnega. Kaj je sledilo, vemo: obseg svetovne trgovine se je od leta 1929 do 1933 skrčil s 3 milijard tedanjih dolarjev na manj kot 1 milijardo. Sledila je rekordna brezposelnost, politični prevrati, vzpon nacionalizma, nacizma, fašizma ter največja morija v zgodovini človeštva.

Šele leta 1944 se je v Bretton Woodsu v ZDA “zgodil” nastanek Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke. Namen prvega je bil pomagati državam, ki so zašle v plačilno bilančne težave, namen druge pa pomagati financirati obnovo v vojni porušenih gospodarstev. Leta 1947 je sledil podpis splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), ki je postopno, v številnih in dolgotrajnih meddržavnih pogajanjih, zniževal carinske in druge trgovinske ovire. Vse tri institucije so postopoma zagotovile stabilen institucionalni okvir za mednarodne blagovne in finančne tokove. Toda trajalo je dolgo, desetletja, da je svet dobil tisto podobo bolj ali manj stabilnega prostora, v katerem imamo vsi bolj ali manj enake koristi od medsebojnih interakcij.

Ne želim biti pesimist. Svet seveda potrebuje novo institucionalno ureditev, nov IMF, novo Svetovno banko, novega bančnega regulatorja. Svet potrebuje tudi drugačno “razdelitev sedežev” na podlagi precej spremenjene porazdelitve ekonomske in politične moči in bolj “pravičnega” dostopa najmanj razvitih držav (predvsem latinskoameriških in držav subsaharske Afrike) na trge razvitih držav (pri kmetijskih proizvodih). Toda do oblikovanja te nove institucionalne svetovne ureditve bo, kot kaže zgodovina, preteklo še nekaj časa. Najprej mora vsaka država narediti svoje lastne domače naloge.

In te domače naloge niso tako enostavne, kot se morda komu zdi. Ekonomisti si sploh nismo edini v tem, katere ukrepe uporabiti za reševanje krize, kaj šele vrstnega reda in timinga posameznih ukrepov. Niti v konceptih se ne strinjamo. (Hvala Ani, ki je opozorila na diskurz med zadnjim Nobelovim nagrajencem Paulom Krugmanom ter njegovimi kritiki iz vrst avstrijske šole free-market ekonomske teorije).

Mainstream keynesianska logika, ki jo pri reševanju ameriške recesije zagovarja Krugman, pravi: potrošniki ne držite denarja doma in ne nosite ga na banko, raje trošite čim več, ker boste s tem povečali povpraševanje in financirali svoja delovna mesta v podjetjih. Več ko varčujete, slabše je za celotno gospodarstvo in globlja bo recesija. Na drugi strani pa Robert Murphy kot predstavnik free-market ekonomske šole avstrijskega tipa pravi: krize ni povzročilo premajhno, pač pa preveliko povpraševanje zaradi napake ekonomske politike (preveč poceni denarja FED, ki je pognal nepremičninski balon), zato je spodbujanje povpraševanja ne more rešiti. Nobenega smisla nima še naprej spodbujati povpraševanja po teh istih dobrinah. Na trgu mora priti do očiščenja zaradi napačne alokacije resursov. Njegov nasvet je zato: potrošniki, varčujte, zaradi vaših bančnih depozitov se bo denar pocenil in podjetja bodo lahko financirala proizvodnjo tistih dobrin, ki jih želite.

Če so različnih mnenj ekonomisti in če ni soglasja niti med superinteligentnimi Nobelovimi nagrajenci za ekonomijo in podobno inteligentnimi oponenti, kaj mislite, kako se šele morajo počutiti politiki (če seveda predpostavimo, da se vsaj nekateri zavedajo, kaj se dogaja)? No, pretekli teden smo doživeli, da si je ameriški finančni minister Henry Paulson premislil glede načina reševanja krize: namesto odkupa slabih terjatev bank, naj bi se fokus vladnega bailouta paketa preusmeril k spodbujanju povpraševanja prek “odmrznitve” kreditnega trga za potrošnike. Načrt je naslednji:

“Treasury officials said they hoped to invest about $50 billion from the bailout fund into the new loan facility, with the aim of helping companies that issue credit cards, make student loans and finance car purchases.
As envisioned, the Treasury would put up about 5 percent of the money that a company would use for lending and private investors would put up perhaps 20 times that much by buying bonds issued by the new program.”

Seveda, nobene garancije ni, da bo ta “povpraševalni paket” prijel. Ampak ameriškemu finančnemu ministru počasi zmanjkuje idej, saj je na ponudbeni strani že skoraj popolnoma izkoristil potencial – obrestna mera FED je že na zgodovinsko nizki ravni – 1% (leta 2002 se je Alanu Greenspanu prav s tem uspelo izogniti recesiji), davke pa je Busheva administracija tudi že zdavnaj znižala na zgodovinsko nizke ravni. Če ne prepriča potrošnikov, naj najemajo kredite za avtomobile in druge trajne dobrine ter bank naj jim posojajo denar, se bo recesija poglobila, zraven pa bo bankrotirala še avtomobilska industrija. Če pa oboje uspešno prepriča, se lahko zgodi, da bomo čez nekaj let deležni še enega takega povpraševalnega balona. Tudi Greenspanu je leta 2002 uspelo s poceni denarjem prepričati banke, da so potrošnikom z nizkimi dohodki dajale kredite za nakup nepremičnin, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti, in tako povzročil nepremičninski balon ter posledično tudi to globalno finančno krizo. Ne, Obamovemu finančnemu ministru ne bo lahko.

Nič lažje pa ne bo tudi novi slovenski vladi. Slabšo popotnico ob začetku mandata bi težko dobila. Dilema novih nosilcev ekonomske politike je naslednja. Potrebujemo povečano kreditno aktivnost bank, da poženemo realni sektor, obrestne mere pa so določene v Frankfurtu, kredite tako lahko povečujemo le na podlagi zbranih depozitov v bankah ali z njihovim zadolževanjem na kapitalskem trgu. Voljnega kapitala pa je malo na voljo, kot kaže primer Nemčije pri aktualni emisiji obveznic. Če pa pozivamo državljane in gospodarske subjekte k povečevanju njihovih depozitov v bankah, s tem zmanjšujemo povpraševanje in še dodatno tonemo v recesijo. Treba je torej najti nekakšen optimalni mix ukrepov ekonomske politike, ki bo hkrati deloval na strani povpraševanja po dobrinah in na strani ponudbe denarja ter še dodatno na strani spodbujanja podjetniške aktivnosti. Da o socialnem svežnju ne govorim.

Na strani ponudbe denarja problem v praksi ni trivialen. Če države s svojo boniteto ne morejo dobiti kapitala na trgu, kako ga bodo banke oziroma kako ga bodo šele slovenske banke. Tukaj pogledovanje proti državi in rokohitrski 12-milijardni garancijski paket slovenske vlade čisto nič ne pomaga – te garancije so neoperativne, če pa bankam nihče več ne posoja. Tudi kapitalski vstop države v banke in podjetja, kot naslednji ukrep v seriji, postaja brezzobi tiger. S katerim denarjem bo država financirala svoj kapitalski interventni pohod na banke in podjetja, če pa njenih obveznic nihče več noče kupiti? Slovenska vlada, tudi če bi si še tako želela, ne more odkupiti Mercatorja nazaj od Boška Šrota, niti Dela in Večera od taistega Šrota, in niti Kolinske od Istrabenza. Ker preprosto nima denarja za to. Še Sodu ne more dati denarja in mora ta po tej mizerni ceni prodajati 10 odstotkov Telekoma, da poplača svoje obveznosti. Zadeve so postale preklemansko resne. In najprej morajo te stvari dojeti ministri nove vlade, preden se zapletejo v nerodne izjave in daje napačne signale gospodarstvu in volivcem.

Povečanje kreditnih skladov, iz katerih se bo financirala likvidnost finančnega sistema ter krediti gospodarstvu mora priti tako od znotraj države (povečanje depozitov nebančnega sektorja) kot tudi od zunaj. V tej situaciji ne bomo mogli mimo tujih lastnikov naših bank. Kot kaže zadnji Bilten Banke Slovenije:

“Razlike v dinamikah rasti posojil med domačimi bankami in bankami v večinski tuji lasti se povečujejo. Medtem ko se je rast posojil pri domačih bankah od začetka leta prepolovila na 18,5%, se je pri skupini bank v večinski tuji lasti znižala le za dobrih 7 odstotnih točk, na 37,6%.
[…] Domače banke so septembra znižale dinamiko kreditiranja na 17,8% oziroma za 2 odstotni točki, banke v večinski tuji lasti pa so jo zvišale za 4,4 odstotne točke na 42,8%. Kar dve tretjini prirasta posojil nefinančnim družbam so septembra prispevale banke v večinski tuji lasti.”

To preprosto pomeni, da trenutno tuje “bančne matere” prek svojih “hčera” v Sloveniji rešujejo likvidnost slovenskega gospodarstva. Toda glede na specifično velikost NLB to preprosto ne bo dovolj, da bi ohranili kreditno aktivnost bank na ravni vsaj 15% rasti letno. Potrebno bo kapitalsko okrepiti predvsem NLB, tukaj pa v tej situaciji druge možnosti razen močne dokapitalizacije s strani njene tretjinske lastnice KBC ne vidim. Bolje bi bilo sicer, če bi to dokapitalizacijo NLB (in povečanje lastniškega deleža KBC) izvedli pred letom ali dvema, saj bi več iztržili. Toda NLB sedaj krvavo potrebuje sveži kapital in odprto kreditno linijo, to pa ji lahko omogoči samo kapitalsko močan lastnik iz tujine. Lastniški zadržki gor ali dol, sedaj rešujemo gospodarstvo, ne pa kapric politikov.

Podobno bo treba razmisliti o vlogi tujega kapitala tudi pri vprašanju odkupa premoženja nasedlih menedžerskih prevzemov. Očitno je, da država tega denarja nima in ne more poplačati slabih kreditov, ki so jih menedžerji najeli pri bankah, zato bo to premoženje seveda lahko kupil samo nekdo, ki denar ima. In ta denar je trenutno le še pri resnih multinacionalkah in private equity skladih. Se bojim, da si kakšnih kapric tudi tukaj ne moremo privoščiti.

Na strani povpraševanja je nesmiselno računati na vladno spodbujanje agregatnega povpraševanja prek infrastrukturnih projektov, pač pa bo treba prek znižanja dohodnine vplivati na povečanje realnih dohodkov potrošnikov in računati hkrati na njihovo prelitje tako v bančne depozite kot v trošenje. Naslednji ukrep je temeljito prečiščenje proračuna in v tem okviru zamrznitev nepotrebnih investicijskih izdatkov (patrije ipd.), opustitev očitno predragega enotnega sistema plač v javnem sektorju ter dogovor s sindikati javnega sektorja o zamaknitvi poračuna plač javnim uslužbencem vsaj za eno leto.

Vlada potrebuje več manevrskega prostora v proračunu za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu kot tudi zaradi znižanj davkov in prispevkov podjetjem zaradi spodbujanja njihove aktivnosti. Znižanje stopnje davka na dobiček ter s tem povezane manjše akontacije iz tega naslova lahko hipno razbremenijo gospodarstvo, podobno zmanjšanja socialnih prispevkov za zaposlene.

Hitro in pravočasno ukrepanje je nujno. Toda najprej se je treba usesti in v miru premisliti stvari. Najbolj nevarno je brezglavo sprejemanje ukrepov in dajanje napačnih signalov davkoplačevalcem in podjetjem. Nenadno povečanje 8 milijardnega v 12 milijardni reševalni paket za banke ni bil dober signal. Upam, da mi ni treba na glas povedati, zakaj. To vsoto bi po potrebi mirno lahko povečali kasneje. Podobno neumno se je pogajati z Desusom o povečevanju pokojnin, ko svet drsi v resno recesijo. Prav tako ni oportuno govoriti o vsesplošni nacionalizaciji in odkupu slabih terjatev bank in podjetij. To povečuje tveganje moralnega hazarda in ima lahko precejšnje negativne posledice za končne stroške reševanja finančne in gospodarske krize. Določena podjetja je preprosto treba prepustiti trgu in prostemu kapitalu, ki bo njihove težave rešil bistveno bolj učinkovito in ceneje, kot bi jih država.

Pa naj se fundamentalisti (pro-tržni in proti-tržni) strinjajo ali ne, potreben bo eklektičen program ukrepov za reševanje finančne krize in prihajajoče recesije.

2 responses

%d bloggers like this: