Ameriški poker in hipokrizija

Ameriška finančna kriza in zapleti s sprejemom reševalnega finančnega paketa odpirata predvsem dve vprašanji. Prvo vprašanje se nanaša na učinkovitost odgovora tako Fed kot ameriške vlade na največjo finančno krizo po letu 1929. Zdi se, da sta obe pristojni “ustanovi” precej podcenjevali razsežnost krize in sta se tako prepozno lotili celovitega reševanja krize kot tudi fundamentov krize. Na področju regulacije finančnih inovacij bi moral tako Fed kot ameriški sekretar za finance Paulson že lani jeseni narediti bistveno več, da bi zajezili hazardersko naravo finančnih institucij in da bi zaščitili potrošnike. Ter s tem posredno tudi preostali svet.

Zapleti s sprejemom finančnega paketa v višini 700 milijard dolarjev za odkup slabih kreditov s strani ameriške vlade kažejo, da se niti predstavniki uradne oblasti (kongresniki, vlada) niti strokovna javnost ne zavedajo v celoti dimenzije problema ter njenega pomena za globalno gospodarstvo. Nekateri kongresniki finančni reševalni paket imenujejo kar “finančni socializem“, medtem ko ugledni profesor ekonomije Nouriel Roubini Georgea Busha, Henryja Paulsona and Bena Bernankea imenuje kar “a troika of Bolsheviks who turned the USA into the United Socialist State Republic of America“.

Dejstvo je, da gre za precejšnjo hipokrizijo, ki jo slikovito opisuje George Monbiot v Guardianu. Ameriška vlada natanko to – se pravi subvencioniranje podjetij – počne že ves čas. Samo leta 2006 je ameriška zvezna vlada za subvencije podjetjem porabila 92 milijard dolarjev, največ denarja je denimo šlo za največja podjetja, kot so Boeing, IBM in General Electric. Da ne govorimo o 21 milijardah dolarjev, namenjenih subvencioniranju kmetijstva, tehnoloških subvencijah v okviru Advanced Technology Program, ki so načeloma namenjena majhnim podjetjem, vendar pa so glavnino pobrala velika podjetj, kot so IBM, General Electric, Dow Chemical, Caterpillar, Ford, DuPont, General Motors, Chevron in Monsanto. Potem so tu še izvozne garancije, kjer je samo Boeing dobil garancije v višini 4,5 milijard dolarjev, pa vojaški domači programi in programi za vojaško finančno pomoč drugim državam, ki je namenjena za nakupe vojaške opreme od ameriških podjetij ipd.

Naslednja izmed ameriških hipokrizij je denimo davkoplačevalsko subvencioniranje plač menedžerjev v finančnih ustanovah v višini kar 20 milijard dolarjev. Zaradi načrtno slabe regulacije kot posledice lobiranja finančnega sektorja je namreč v davčni in računovodski ureditvi ogromno lukenj, ena izmed njih omogoča, da menedžerji v hedge skladih in private equity skladih svoje zaslužke prikazujejo v obliki kapitalskih dobičkov namesto dohodkov, zaradi česar seveda plačujejo minimalno dohodnino. Ko je lani kongres želel zapreti to “luknjo”, je bil zakon blokiran v Senatu – po izdatnem lobiranju najbogatejših finančnikov, seveda.

Toda ne glede na to hipokrizijo ter načelno sporno socializiranje izgub zasebnih finančnih ustanov, ki so jih pridelale izključno z brezskrupuloznim hazardiranjem s tujim denarjem, je situacija v ZDA preveč resna za preostali svet, da bi se smeli ameriške uradne institucije in predstavniki oblasti ter strokovna javnost tako igračkati z reševanjem njenih fundamentov in pojavnih oblik. Ameriška finančna kriza za seboj v brezno vleče ne samo evropske finančne ustanove, ampak širi virus splošne gospodarske recesije po vsem svetu. ZDA so padec gospodarske aktivnosti zabeležile že v prvem četrtletju letos, evro območje v drugem četrtletju (medletna rast je upadla na 1,6%, naslednje leto pa utegne pasti na vsega 0,5% do 1%), kitajska gospodarska rast je zaradi zmanjšanega ameriškega povpraševanja že upadla za 3 odstotne točke ipd. Za to prihajajočo recesijo so odgovorne ZDA, zato morajo pokazati tudi ustrezno odgovornost, zavzetost in resnost tudi pri odpravljanju fundamentov te globalne krize.

S tem smo pa pri drugem vprašanju, to je pri učinkovitosti političnega menedžiranja vladnega reševanja finančne krize v ZDA. Kot kaže zadnja javna raziskava ABC, Američani večinsko za krizo krivijo predsednika Busha, 47% proti 45% nasprotujejo reševalnemu finančnemu paketu, kar 61 % vprašanih pa meni, da reševalni predlog ni dovolj dober, ker rešuje samo finančne ustanove, ne pomaga pa javnosti na splošno. V osnovi je ameriška finančna kriza posledica hazardiranja tako finančnega sektorja kot zasebnikov (v vlogi finančnih naložbenikov ter kupcev nepremičnin), vse skupaj pa je zraslo v “ugodnem” miljeju načrtno pomanjkljive regulacije ter fatalne napake Fed pod vodstvom Alana Greenspana. Zato bi moral sedanji reševalni finančni paket zajeti hazarderje na obeh straneh, ne pa pomagati samo finančnim ustanovam z nacionalizacijo slabih kreditov ter bogatim posameznikom z garancijo za vloge do 250.000 dolarjev. Finančni paket bi moral zajeti tudi pomoč gospodinjstvom, ki jih je dvig obrestnih mer najbolj prizadel in si ne morejo več privoščiti odplačevanja hipotekarnih kreditov. S finančno pomočjo za refinanciranje teh kreditov oziroma za subvencioniranje obrestnih mer, bi ameriška vlada za ta reševalni finančni paket pridobila tudi podporo široke javnosti. Brez tega pa vse skupaj izgleda zgolj kot velikodušno subvencioniranje izgub bogatih hazarderjev.

In bolj kot je vtis takšen, manj je možnosti tudi za politično podporo temu projektu ter tem bolj ZDA v brezno vlečejo tudi ves preostali svet.

%d bloggers like this: