Barack Obama – Upanje za Ameriko

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je lani v svojem manifestu za “liberalizem s socialnim čutom” (The Conscience of a Liberal, 2007) opisal genezo razvoja neenakosti v ZDA po letu 1973. Medtem ko se je med letoma 1945 in 1973 življenjski standard tipičnega Američana več kot podvojil, pa se je v zadnjem desetletju med ameriškimi ekonomisti razvnela razprava o tem, ali se je dohodek medianskega Američana po letu 1973 sploh realno povečal ali pa se je celo zmanjšal.

Po oceni Deana Bakerja s CEPR se je med letoma 1973 in 2006 produktivnost v ZDA (dodana vrednost na zaposlenega), popravljena za inflacijo, povečala za 48 %, po odbitku dajatev in predvsem amortizacije pa je realno povečanje neto mase plač znašalo okrog 36 %. Če bi se torej koristi od povečanja produktivnosti in mase plač enakomerno porazdelile med zaposlenimi Američani, bi se torej morala realna plača povprečnega Američana v tem obdobju povečati za 36 %. Kako je torej možno, da se med ekonomisti razvnemajo razprave o tem, ali se je plača medianskega Američana v tem istem obdobju sploh realno povečala ali celo zmanjšala?

Odgovor je seveda v neenakomerni prerazdelitvi koristi od povečane produktivnosti oziroma neenakomerni porazdelitvi te povečane realne mase plač. Podatki kažejo, da je bil leta 2005 za inflacijo popravljen zaslužek medianskega polno zaposlenega moškega v ZDA nekoliko manjši od zaslužka v letu 1973. Nekoliko bolje, vendar ne zelo, kaže moškim v najboljši dobi, to je v starosti med 35 in 44 let, tem se je realni zaslužek med letoma 1973 in 2005 povečal za 12 %. Še več, podatki kažejo, da so se realni zaslužki povečali bolj od povprečja samo zgornjim 10 odstotkom zaposlenih. Vendar ne gre zgolj za razlike v rasti plač med zaposlenimi z različno stopnjo izobrazbe, ampak predvsem za razlike v odvisnosti od vrste zaposlitve. Denimo tako šolski učitelji kot top menedžerji imajo običajno magisterij, vendar se je šolskim učiteljem v tem obdobju plača realno nekoliko – vendar podpovprečno – povečala, medtem ko so se plače top menedžerjev ekscesno povečale. Če je bilo leta 1970 razmerje med povprečno plačo delavca v ZDA in povprečno plačo top menedžerja 1 proti 30, je do leta 2005 to razmerje naraslo na 1 proti 300. (Naj za primerjavo navedem, da je to razmerje v Sloveniji po priporočilih cehovskega združenja menedžerjev določeno na 1 proti 8 za velika podjetja).

Podobno sliko kažejo tudi podatki samo za obdobje po letu 2000. Kot je prejšnjo soboto na znanstveni konferenci v Boulderju (Coloradu), pokazal Matthew Slaughter z univerze Dartmouth ter v letih 2005-2007 član Sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Georgea W. Busha, so se po uradnih podatkih v obdobju 2000-2007 realni prihodki večine (98,5 %) ameriških zaposlenih letno zmanjševali po 0,8 % do 5%. Tudi plače zaposlenih z magisterijem ali doktoratom znanosti so se v tem obdobju realno zmanjševale. Povečevali so se, in to za dobre 4 % letno, le prihodki tistega 1,5 % zaposlenih z magisterijem v pravu ali poslovnih vedah, ki so zaposleni seveda kot top pravni svetovalci, finančniki in menedžerji v podjetjih. Sem spadajo tudi ekscesni prihodki denimo tudi glavnega menedžerja propadlega Lehman Brothers (v višini 500 milijonov dolarjev) ali glavnega menedžerja AIG (v višini 350 milijonov dolarjev).

Kaj se torej dogaja v ZDA, da prihaja v zadnjih treh desetletjih do tako enormnega razslojevanja? Teh razlik v dinamiki plač namreč ni mogoče pojasniti niti s tehničnim napredkom nagnjenim v korist bolje izobraženih, niti z napačno merjeno inflacijo, niti z veliko imigracijo slabše izobraženih, niti z učinki globalizacije. Krugman pravi, da gre za učinke skrajno konzervativne ekonomske politike »nove desnice«, ki je na pohodu od 1970. let in je svojo legitimnost dobila najprej v mandatih predsednika Ronalda Reagana (1981-1988) ter Busha starejšega (1989-1992) in Busha mlajšega (2001-2008). Namen politike te nove desnice naj bi bilo zmanjšanje davkov na kapitalske prihodke na nič ter zmanjšanje davkov za najbolj premožne. Reagan je začel svoj mandat z močnim znižanjem najvišjih stopenj dohodnine ter davka na dobiček podjetij. Clinton je takoj na začetku mandata dvignil davčno stopnjo v najvišjem razredu in odpravil omejitev navzgor pri plačilu zdravstvenih prispevkov (Medicare), kar je efektivno davčno stopnjo zaposlenih v zgornjem 1 % po prihodkih dvignilo za dobrih 5 odstotnih točk (na 35,8 % v letu 1994). Bush mlajši je v letih 2001 in 2003 izvedel dve znižanji davkov, najprej je znižal zgornjo davčno stopnjo dohodnine ter postopno odpravil davek na nepremičnine, nato pa še znižal davek na dividende in ostale kapitalske dobičke. S tem je efektivno davčno stopnjo za zgornji 1 % zaposlenih znižal za 4,7 odstotnih točk, torej skoraj povsem na raven, kjer je bila pred Clintonovim mandatom.

Zanimivo je predvsem to, da se ta prerazdelitvena bitka vodi na povsem ideološki ravni. Za Clintonovo zvišanje davkov ni glasoval niti en republikanec v kongresu, medtem ko je za Bushevo znižanje davkov glasovalo le sedem demokratov. Tudi Bushev zakon iz leta 2005 (Gasoline for America’s Security Act), ki je uvedel davčne olajšave za naftna podjetja in je bil sprejet le z enim glasom večine, ni dobil niti enega demokratskega glasu in le sedem republikancev je glasovalo proti. Podobna bitka se je bojevala med leti 1994 in 1998 med Clintonovo administracijo in republikansko večino v kongresu. Tedanji vodja republikanske večine Newt Gingrich je skušal uveljaviti zakonodajne spremembe, ki bi zmanjšale financiranje zdravstvenega varstva (Medicare) ter zdrave starejše osebe izločile iz tega sistema. Ker niso imeli dovolj večine v kongresu za preglasovanje Clintonovega veta na te zakonske spremembe, so republikanci blokirali sprejetje proračuna, kar je leta 1995 privedlo do znamenitega lock-outa, ko je skoraj polovica administracije morala zapustiti delovna mesta, ker ni bilo denarja za njihove plače. Clinton ni popustil, seveda pa je v naslednjih letih za to plačal ceno z dokaj benigno afero Lewinsky, ki je republikancem omogočila povratek na oblast.

Prerazdelitvena vojna v ZDA se torej dogaja na ideološki osnovi, v ozadju katere je predvsem pohlep bogate elite. In vse kaže, da bo ta pohlep elite letos odločilno vplival tudi na izid politične tekme za Belo hišo. Oba Busheva mandata sta poskrbela za dodatno prerazdeljevanje dohodkov v korist elite, sedanja finančna kriza pa je proizvod te politike, ki pohlepu finančnikov ni želel zategniti regulatorne uzde. Meteorski vzpon demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obame je odraz sentimenta v ameriški družbi, ki ji je dovolj te skrajne konzervativne politike in ki si želi več socialne varnosti. Obama predstavlja upanje na spremembe, upanje srednjega razreda za relativno izboljšanje svojega položaja. Obama svojo kredibilnost vleče iz svojega preteklega socialnega angažmaja kot dobrodelnega organizatorja v Chicagu ter iz svoje velike sposobnosti motivacije ljudi. Med njim in republikanskim kandidatom Johnom McCainom pa obstajajo predvsem zelo konkretne programske razlike, ki odražajo predvsem velike ideološke razlike obeh političnih opcij, od odnosa do splava, do okolja, davkov, zdravstvenega varstva, do odgovora na sedanjo finančno krizo. Veliko pa je tudi retorične bravuroznosti, ki zna te razlike tudi učinkovito – čeprav demagoško – predstaviti.

Naj se osredotočim samo na zadnje tri točke. Prvič, Obama napoveduje znižanje davkov za 95 % Američanov, McCain pa znižanje davkov na dobiček. No, v resnici zajema Obamov načrt 95 % Američanov, ki imajo otroke. Pa tudi v tem primeru ne gre za zmanjšanje davkov, ampak za povečanje socialnih upravičenj. Vendar je »znižanje davkov« v ZDA volilcem lažje prodati kot povečanje socialnih upravičenj. Zato Obama na drugi strani McCainov načrt znižanja davkov označuje kot »4 milijarde dolarjev davčnih olajšav za velika naftna podjetja«. Seveda pa Obama ponuja tudi povečanje minimalne plače, McCain pa bi ohranil Bushevo znižanje davčne stopnje za zgornji 1 % davkoplačevalcev.

Drugič, Obama napoveduje uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja, kritega z javnim denarjem, na drugi strani pa McCain napoveduje znižanje cen zdravstvenih storitev prek uvedbe večje konkurence na zdravstvenem trgu ter z ukinitvijo pravila, da lahko samo podjetja ne pa tudi fizične osebe dobijo davčno olajšavo za zdravstveno zavarovanje. Tudi tukaj je vsebinska razlika med obema velikanska, vendar je še bolj pomembna retorika pri trženju teh razlik. McCain govori, da bo Obama socializiral zdravstveno zavarovanje, kar je v ZDA psovka, Obama pa nasprotno trdi, da davčne olajšave za zasebno zdravstveno zavarovanje v višini 5.000 dolarjev, ki jih ponuja McCain, v bistvu pomenijo, da bodo davkoplačevalci na slabšem. Povprečna ameriška družina je namreč na leto zaradi davčnih olajšav, ki jih dobijo podjetja za zdravstveno zavarovanje zaposlenih, deležna za približno 12.000 dolarjev beneficij. Ker pa McCain napoveduje ukinitev pravila, da lahko samo podjetja dobijo davčno olajšavo za zdravstveno zavarovanje, Obama iz tega izpelje sklep, da mnoga podjetja zaradi tega morda ne bodo več zavarovala svojih zaposlenih. Kar pomeni, da bi lahko družine s samo enim zaposlenim na letni ravni potencialno izgubile za 7.000 dolarjev beneficij v ta namen.

In tretjič, podobno velike razlike so tudi v ukrepanju glede odprave posledic sedanje nepremičninske in finančne krize v ZDA, ki sta jih oba predsedniška kandidata predstavila prejšnji torek in to sredo. McCainov odgovor na to vprašanje je – presenečenje! – znižanje davkov in odkup slabih hipotekarnih kreditov od posojilojemalcev z najnižjimi dohodki. Po ocenah naj bi to zadnje državo stalo najmanj 300 milijard dolarjev. Obamov predlog je za proračun manj potraten – predlaga 90-dnevni moratorij na izvršbe, možnost sodnikom, da v izvršbenih postopkih spremenijo kreditne pogoje in tako olajšajo breme odplačevanja.

Nič čudnega torej, da tako volilci kot tudi vodilni neodvisni mediji liberalne provenience (denimo CNN, New York Times in Economist) ocenjujejo Obamov socialni in gospodarski program precej bolje kot program njegovega tekmeca. Tako je ostalo tudi po zadnjem medsebojnem dvoboju to sredo, ki je ponovno pokazal, da ima Obama bolj prepričljive odgovore na reševanje finančne krize. Obama kot morebitni predsednik bo verjetno lažje zadostil sentimentom ameriške javnosti, ki si želi več stabilnosti in socialne varnosti. Raziskave javnega mnenja v ZDA kažejo, da ljudje za slabši lastni ekonomski položaj krivijo preveliko stopnjo izpostavljenosti globalizaciji, pritok imigrantov iz Latinske Amerike, naftno krizo ter pohlep kapitalske elite. S tem pa se javno mnenje vse bolj nagiba k večjemu protekcionizmu in izolacionizmu ZDA ter politični polarizaciji znotraj države, kar ima lahko dolgoročne negativne posledica za ves svet. Največji izziv za Obamo torej ne bo zmagati v tej predsedniški tekmi, ampak kako Američanom dejansko omogočiti izboljšanje življenjskega standarda brez da bi ogrozil svetovno gospodarstvo. Zaenkrat jim daje predvsem veliko dozo upanja, upanja na spremembe.

7 responses

  1. Ja. seveda. ZDA so priskočile na pomoč svojim bankam kot nekakšna megazavarovalnica, zato ima ta država zdaj vso moralno pravico, da takšnim finančnim institucijam začne od naslednjega leta zaračunavati “zavarovanje” v obliki višjih davkov.

    In drži. Ko sem pred nekaj leti bil v ZDA, vsaj navzven nisem opazil, da bi sploh živeli bolje kot leta 1986, ko sem tam živel. (To moje opažanje je še ostrejše od statistik, saj smo v tem času imeli tehnološki napredek, ki nam olajšuje življenje – npr. GSM-e.)

  2. Manjši popravek: Slaughter ni mogel biti član Sveta ekonomskih svetovalcev G.W. Busha med 1995 in 1997 (takrat bi svetoval Clintonu), bil pa je med 2005 in 2007.

    Zabavno je, da je McCainov štab za slabše stanje podpore krivil gonjo liberalnih/levih medijev proti njemu (Ne vem zakaj me to spominja na naše volitve?) in ne treh slabih soočenj, pomanjkanja stika z volilci, izbire Palinove, dejstva, da so ga dobro “zlepili” z GWB, davčnih olajšav bogatim…

    McCainu ni pomagal niti Joe “the plummer”, ki je bil precejšnja priložnost, glede na medel odziv Obame.

  3. “Največji izziv za Obamo torej ne bo zmagati v tej predsedniški tekmi, ampak kako Američanom dejansko omogočiti izboljšanje življenjskega standarda brez da bi ogrozil svetovno gospodarstvo.”

    Problem Obame je predvsem, kako v obdobju recesije združiti mesijanske napovedi o širjenju sociale z nujnimi vzpodbudami gospodarstvu. V obdobju, ko se najbolj socialne države na svetu že nekaj časa obračajo proti liberalizmu.

  4. Dodal bi še tole: Nekako se ne morem znebiti vtisa, da avtor verjame, da je neneenakomerna dinamika rasti plač posledica prerazdeljevalnih politik. In to kljub temu, da sam omeni nekaj vzrokov, ki sami po sebi sicer ne morejo biti ključni, a jih v kombinaciji nikakor ne bi ignoriral.

  5. Davki niso glavni razlog, da so se v tem času enormno povečevali prav prihodki top managerjev in top pravnih in finančnih strokovnjakov. Razlog je en bolj temeljni premik v logiki kapitalizma, ki se je v teh desetletjih obrnila na glavo. Protestantsko logiko, ki jo najbolje ponazarja načelo “postponement of gratification” je zamenjalo načelo “gratification now”.

    Jedro problema je v tem, da si je ameriški kapitalistični razred dovolil odtujitev od lastnega kapitala. Razpršeno finančno premoženje je vredno nekajkrat toliko kot realno premoženje, zato kapitala ne kontrolirajo več pravi kapitalisti, ki so v osnovi desničarji in kot takšni zainteresirani za rast in stabilnost svoje lastnine, ampak finančni posredniki, svetovalci ter managerji – tisti, ki s upravljajo z razpršenim finančnim premoženjem, ki so v osnovi levičarji in kot takšni zainteresirani zgolj za čimvečjo mezdo. Ko ti ljudje dobijo prevladujočo moč v kateremkoli sistemu, se uveljavijo pohlep, prevara in blef kot nekaj normalnega in zato tudi pride do takšnih ekscesov kot je 500.000.000$ plače managerja AIG. Tukaj ne gre za učinke skrajno konzervativne ekonomske politike “nove desnice” ampak za mezdne delavce, ki so kapitalistom ušli iz vajeti.

%d bloggers like this: