Nevarna inflacijska pričakovanja

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Kljub ničelni rasti cen v juliju ostaja letošnja inflacija na dramatično visoki letni ravni 6.9%, kar je za dobri dve tretjini višje kot v evro območju (4.1%). Medtem ko se je po lanski ekstremni rasti rast cen hrane po januarju letos unesla, v zadnjih tednih pa tudi cene energentov, pa se je nevarno povečala osnovna inflacija.

Indeks cen življenskih potrebščin, očiščen cen energentov ter hrane, pijač in tobaka, ki se je v drugi polovici lanskega leta na letni ravni povzpel na 3%, se je v prvih sedmih mesecih letošnjega leta povečal že na skoraj 4%. Za primerjavo – v evro območju se je osnovna inflacija v drugi polovici lanskega leta gibala na ravni 1.9%, v prvi polovici letošnjega leta pa se je znižala za 0.2 odstotne točke. Nevaren je naraščajoči trend osnovne inflacije pri nas, medtem ko je le-ta celo rahlo padajoč v evro območju (Slika 1). Iz tega sledi, da je pri nas inflacija dobila strukturni pospešek, ki ima lahko močno negativne učinke na konkurenčnost slovenskega gospodarstva in gospodarsko rast, če se bodo ta gibanja nadaljevala.

Slika 1: Indeks CPI in osnovna inflacija v Sloveniji in evroobmočju (EA13), letne stopnje rasti
slika1.jpg

Vir: Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/extraction/evalight/EVAlight.jsp?A=1&language=en&root=/theme2/prc/prc_hicp_manr’) 

Podatki ter tudi poročila mednarodnih inštitucij (denimo Evropska komisija in ECB) potrjujejo, da je lansko nenormalno visoko rast inflacije pri nas glede na evro območje poganjal predvsem nenormalno močan prenos svetovne rasti cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živilskih izdelkov. Razlog za to je tudi ECB našla predvsem v oligopolni strukturi trga – dobaviteljev in trgovcev.

Razlaga je precej preprosta. Ob oligopolni strukturi trga dobavitelji in trgovci na porast zunanjih cen ne bodo reagirali z znižanjem svojih marž, s čimer bodo rast uvoznih cen bolj ali manj v celoti prenesli v maloprodajne cene. Ob bolj konkurenčni strukturi trga bodo dobavitelji in kupci zaradi bojazni izgube tržnega deleža ob rasti uvoznih cen prilagajali marže navzdol, seveda pa le tako dolgo, dokler ti eksterni šoki ne postanejo previsoki in trajni. Kasneje so tudi bolj konkurenčni ponudniki prisiljeni k prilagajanju svojih cen, vendar je ta prenos počasneši in manj popoln kot pri oligopolnih ponudnikih.

Zaradi tega učinka strukture trga smo lahko opazovali, kako se od januarja do avgusta lani v evro območju rast maloprodajnih cen hrane v povprečju sploh ni povečala (ostala je na ravni 2%), pri nas pa se je v istem obdobju povečala na raven med 6 in 7% (Slika 2). Po avgustu lani so se nato tudi v evro območju maloprodajne cene hrane drastično povečale (na 6.7% na letni ravni v juniju letos), toda bolj konkurenčna struktura trga je še vedno imela izjemno pozitiven blažilni učinek na cene hrane, saj je rast maloprodajnih cen predelane hrane ves čas zaostajala za okrog 2 odstotni točki za rastjo cen nepredelane hrane.

Slika 2: Gibanje cen nepredelane in predelane hrane v Sloveniji in evroobmočju (EA13), letne stopnje rasti
slika2.jpg

Vir: Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/extraction/evalight/EVAlight.jsp?A=1&language=en&root=/theme2/prc/prc_hicp_manr’)

Pri nas je bilo prav nasprotno, saj so maloprodajne cene hrane v istem obdobju ves čas naraščale za dobri 2 odstotni točki hitreje od cen nepredelane hrane. Največji del krivde za dvig inflacije pri nas na sedanjo raven lahko torej mirno pripišemo nekonkurenčnemu obnašanju tako trgovcev kot njihovih dobaviteljev ter seveda državi, ki je aktivno omogočila nastanek tovrstnih oligopolnih struktur. Največji “vojni dobičkarji” od visoke inflacije so seveda tako trgovci in njihovi dobavitelji na eni ter država na drugi strani. Oboji le stežka skrijejo lani povečane dobičke oziroma javne prihodke iz naslova prilivov od DDV. Seveda pa so delovali še drugi, vendar manj intenzivni vzroki visoke inflacije pri nas – predvsem rast cen energentov ter pozitivna proizvodna vrzel zaradi visoke lanske konjunkture.

Medtem ko se je lani pri nas glede teh vzrokov za inflacijo odvijala precej burna diskusija med ekonomisti ter celo med uradnimi inštitucijami, bo letos konsenz med ekonomisti in inštitucijami bistveno lažji. Problem je v tem, da se je tudi po ustalitvi rasti cen hrane in energentov ter bolj umirjeni gospodarski rasti inflacija ustalila na visoki ravni. Zato smo tako analitiki kot Banka Slovenije že lani jeseni opozarjali predvsem na nevarnost inflacijskih pričakovanj. Inflacija ni problematična, kadar je posledica enkratnih kratkotrajnih cenovnih šokov (kot je bila denimo tudi uvedba evra), postane pa nevarna, kadar se za dlje časa (denimo za več kot pol leta) ustali na visoki ravni. Po eni strani začnejo vsi proizvajalci blaga in storitev zaradi inflacijskih pričakovanj višjo inflacijo sistematično vgrajevati v svoje končne cene, po drugi strani pa se povečujejo tudi pritiski sindikatov po višjem nominalnem usklajevanju rasti plač, kar povečuje stroške podjetij in še dodatno podpihuje inflacijo.

Najbolj problematičen je storitveni sektor, ki je manj podvržen konkurenci in ki si ob visoki konkunkturi lahko privošči še precej višjo rast cen. Rast cen storitev na letni ravni je bila denimo pri nas julija kar davkrat višja kot v evroobmočju. Zelo intenzivno pa se kaže predvsem v gostinstvu in turizmu, saj je bila rast cen počitniških paketov pri nas letos večinoma nad 10% (za tretjino višja kot v evroobmočju), rast cen storitev restavracij in hotelov pa nad 9% (trikrat višja kot v evro območju). Tudi sindikati tako v gospodarstvu, še veliko bolj pa v negospodarstvu, so bili letos “uspešni” pri pogajanjih o izrednih uskladitvah plač navzgor. Dodatno pa bomo nekaj tega v javnem sektorju deležni še pred volitvami.

Iz obojega sledi trdovratna visoka inflacija, ki jo je precej težko znižati, običajno predvsem na škodo gospodarske rasti in zaposlenosti. Banka Slovenije v aprilskem Poročilu o cenovni stabilnosti – ob naraščanju cen energentov in surovin – opozarja predvsem na pretirano vrajevanje pretekle inflacije v plače. Po ocenah BS bi “polna indeksacija plač na rast cen in proizvod na zaposlenega povzročila vztrajanje inflacije na ravni okoli 5% v letu 2009 in med 4% in 5% v letu 2010.” Toda te ocene so bile narejene na podlagi podatkov iz prvega trimesečja letos, od takrat pa se je situacija še poslabšala, zato bi bile lahko te ocene tudi za pol do ene odstotne točke višje. Problematično je dejstvo, da se ob skoraj dvakrat višji stopnji inflacije kot v evro območju ter brez možnosti tečajnih prilagajanj ob trendni rasti stroškov dela vztrajno znižuje mednarodna konkurenčnost našega gospodarstva.

Sedanjo inflacijo je mogoče zniževati le sočasno z zamiranjem zunanjih ponudbenih vzrokov in notranjim omejevanjem inflacijskih indeksacij. To pa zahteva sistematično in dosledno politiko, čeprav brez umiritve gospodarske rasti in zmanjšanja zaposlenosti ne bo šlo. Toda da bi bili ti gospodarski stroški zniževanja inflacije čim manjši, bi bilo potrebno v naslednjih mesecih zagotoviti večjo doslednost vladne politike na področju javnih financ in dohodkovne politike. Pri dohodkovni politiki je vlada že (bistveno preveč) popustila, toda vsaj pri javnofinančnih odhodkih bi morala preprečiti prelivanje povečanih javnih prihodkov zaradi višje rasti cen (prilivi od DDV) v povečane javne odhodke ter namesto tega ustvarjati večje proračunske rezerve. Dober mesec pred volitvami, ko vlada deli le še darila potencialnim volivcem, je takšno proračunsko vzdržnost od te vlade le še iluzorno pričakovati.

Zato pa bi veljalo opozoriti sedanje opozicijske stranke, da se v svojih predvolilnih programih resneje posvetijo področju javnih financ in dohodkovne politike v smeri njune večje restriktivnosti, saj lahko s tem pomembno vplivajo tako na inflacijska pričakovanja kot na svojo percipirano kredibilnost pri kasnejšem zniževanju inflacije.

11 responses

  1. 1. Dvig cen hrane in energentov je strukturne narave, zato je jalovo govoriti o osnovni inflaciji brez hrane in energentov.

    2. Lepo je videti, kako se razkorak v inflaciji cen hrane med območjem evra in Slovenijo zmanjšuje.

    Je vzrok za to oligopolna struktura slovenskega trga? Nikakor ne. Trg je v Sloveniji visoko konkurenčen, podobno kot drugje v EU. Razlika je le v tem, da so pogodbe z dobavitelji v Sloveniji kratkoročnejše in zato bolj odzivne na dvige cen kot v tujini. S tem ko se iztekajo dolgoročne ponudbe v tujini, se tam inflacija cen hrane približuje slovenski.

  2. Zanima me tudi zajem podatkov o inflaciji – nikjer ni naveden vir, kjer bi bilo mogoče podatke preveriti.

  3. “Razlika je le v tem, da so pogodbe z dobavitelji v Sloveniji kratkoročnejše in zato bolj odzivne na dvige cen kot v tujini. S tem ko se iztekajo dolgoročne ponudbe v tujini, se tam inflacija cen hrane približuje slovenski.”

    Prav je povedati še, kdo je (prvi?) avtor te neumnosti. To je Mitja Gaspari.

  4. Omeniti velja tudi, da je kot razlog za približevanje stopenj rasti cen hrane med območjem evra in Slovenijo to možnost izpostavil tudi največji strokovnjak za mednarodno ekonomijo na Slovenskem, profesor Mojmir Mrak.

    Da ponovim. Jože P. Damijan s svojo tezo o odgovornosti oligopolne strukture trgovine za višje cene hrane še ni ničesar dokazal. Ni namreč upošteval vpliva najmanj dveh faktorjev: zgoraj omenjene ročnosti pogodb in relativne pogajalske moči trgovcev in dobaviteljev. V primerjavi s tujimi trgovci so naši pravi pritlikavci, zato se bolj občutljivi na zvišanje dobaviteljskih cen.

    Jože P. Damijan tudi ni pojasnil, zakaj nobeden izmed trgovcev ni izkoristil visokih marž svojih konkurentov, saj bi po njegovem zlahka prišel do večjega tržnega deleža, če drugi trgovci potrošnike tako hudo obirajo. Jože P. Damijan nam je tudi dolžan pojasnilo, zakaj so se trgovci začeli grdo obnašati šele zdaj, ko pa bi lahko potrošnike obirali že vrsto let pred tem – ko npr. še ni bilo diskontarjev.

    Ko bo Jože P. Damijan uspel pojasniti vpliv različnih dejavnikov na rast cen hrane – strukture trga, ročnosti pogodb, pogajalske moči trgovcev – bomo lahko tudi izračunali, koliko pivc nas je na leto stala neodgovornost vlade.

  5. Kronik, isti politikantski ekonomisti, ki so zagovarjali neumnost o fiskalnih vzrokih lanske inflacije v Slovenije, so zagovarjali še eno drugo neumnost, namreč tezo, da so glavni krivec za inflacijo storitve. Gaspari in sdjevska kriminalna kompanija sedaj za lase vleče tezo o ročnosti trgovskih pogodb. Vendar ta teza niti v teoriji ne opravičuje početja slovenskih trgovcev, če vemo (podatki Eurostata), da so se cene pri slovenskih trgovcih povišale bolj kot pa cene pri pridelovalcih in predelovalcih. Če bi Gasparijeva teza držala, bi se cene pri slovenskih trgovcih višale skoraj enako (ampak še vedno manj), nikakor pa ne bolj.

  6. No, cene storitev v Sloveniji so rasle več kot dvakrat hitreje kot v območju evra, če gledamo obdobje, ki ga analizira dr. Damijan. Zgleda je kriva oligopolna struktura storitvenega sektorja v Sloveniji, ane?

    Bistvena razlika med dr. Damijanom in menoj je, da jaz dopuščam še kakšen drug vzrok višjih stopenj rasti cen hrane kot pa oligopolno strukturo slovenske trgovine.

    V tej optiki ti bo morda bolj jasno, zakaj se tezi o ročnosti in strukturi ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Ko bomo vedeli, za koliko povišanja cen so krive ročnosti, za koliko manjša pogajalska moč trgovcev in za koliko struktura trga, se bomo lahko naprej pogovarjali.

    Do takrat pa dr. Damijan Financam lifra futer za njihovo napikovanje Boška Šrota, ki kao krade denar iz žepov starih mamk.

  7. Cene storitev so v Sloveniji rasle leta 2007 podobno kot leta 2006. Pomembno je ugotoviti, od kje je leta 2007 prišla povečana inflacija, torej kje so bili inflacijski pospeški. Storitve k tem skoraj nič niso prispevale.
    Nazorno je to pokazal Kovač: http://www.finance.si/201750

    Seveda je za povišano inflacijo v Sloveniji leta 2007 več razlogov, so tako zunanji kot notranji. Ampak med njimi kot po pravilu ni tistih (fiskalna politika, storitve, ročnost pogodb), ki prihajajo iz EIPF (Mencinger & Gaspari).

  8. A ni g. Pavlič Damijan do nedavnega zatrjeval, da so za inflacijo v sloveniji krivi le zunanji šoki in ne dogajanje na oligopolnem trgu dobaviteljev in trgovcev? Kako lepo, da si je premislil.

  9. ne morem si kaj, da ne vprašam Ervinator za nekaj dokazov o gayspari in krimminalna sdjevska kriminalna kompanija. na tej podlagi ni vrag, da jih članica komunistične partije jugoslavije Barbara Brezigar, današnja prva tožilka ne spravi vse v zapor.
    kako to gre v primerjalni kontekst lčlanov kom unistične partije Jugoslavije Janša in Bavčar, ki sta takoj po osamosvojitvi (potem ko smo vsi stali pred Roško in jih na odprtih seja ZSMS pomagali, da so prevzeli oblast, zato je šlo za prevzem oblasti, nekateri smo tam, brez velikih iluzij stali za demokracijo) vdrla v arhive tajnih služb (UDBA in podobne), potem ko jih je član komunističen partije Jugolasvije Miha Brejc (takratni prvi človek tajne službe, kakorkoli že da je imela ime) kratkomalo odnesel domov in je potem kar naenkrat sledil pojav UDBA.net-a.. kaj točno je definirano pod sdjevska kriminalna kompanija – guverner banke Slvoenije gaspari se v svoji napovedi o inflaciji ni zmotil – zmotil pa se je debelo UMAR – in zato ker je napoved bila točna (le inflacija je bila še malo višja) je moral leteti.

  10. James, po dokaze bo treba v Izolo (Breda Pečan), v Laško (Boško Šrot), v Ljubljani (Danica Simšič) pa celo tudi Janković razgalja grehe sdjevskih zločinov.

  11. ja, za omenjene sem slišal – a bo njihova kolegica iz komunistične partije Jugoslavije, generalna tožilka glede tega kaj postorila ali? In kaj poreči o Šrotu in kaj o Bavčarju? A nista omenjena gospoda člana komunistične partije Jugoslavije zgledno sodelovala s članom komunistične partije Jugoslavije, ki ej danes premier. NAvedbe, ki jih navajate so namreč vsepovsod več, kot očitno primerljive. Če to primerjam še s trgovino z orožjem, postavljanjem zapornic, ki so danes meje (s strani premierja in bavčarja) ob osamosvojitveni vojni, katastrofo v obliki prisvojitve arhivov UDBE in pozneje SOVE,.. tja, ni kaj komunistična partija Jugoslavije deluej ine res ne vem kaj piše na plačnicah, ki jih množice nosijo – da nekateri so res bili v KPJ ampak so naši, da drugi pa so res nili v KPJ – ti pa niso naši? Očitno?
    Ne bo šlo tako rpeprosto. res je,d aje vodilna partija na slovenskem na ta način dobila volitve (z objavo naslednika Komunsita, na vasi Stednik in v mestu Ekspres), vendar to ni demokracija o kateri bi se naj pogovarjali. Demokracija, kot varovanje pravic posameznika pred vladavino povprečja (oz. večine). Še dolga bo pot do dojemanja kaj bi sodobna evropska demokarcija naj bila. Vsa zgodovina in 16 let nadaljevanja zgodbe pa še zmeraj stran od odgovorov na izzive sedanjosti (baby boom v prenaseljenem svetu, načrtovanje ustrezne populacije ljudi, energetske alternative za ohranitev okolja pravnukom, spoštovanje posameznikove pravice do, povedano metaforično, tišine in teme v noči..)
    No, mislim, da sodna obravnava (in obsodba) kogarkoli – pa naj je član ali ne KPJ, ne bi bil slab dogodek v današnji zmedi informaciji in tako modernim poudarjanjem “saj so tudi oni to počeli”.
    preproščina na tem, mestu, ki ji domena Stednika in Elkspresa je žaljvia za zdrav razum, ki deluje primerjalo in vzročno-posledično. Če je vse skupaj hranjeno z dezinformacijami in vedenjem, kje so se današnji oblastniki učili obrti (kakopak v komunistični partiji) je le potrebno nekaj distance ohraniti.
    In dobro je vedeti, da recimo Tomaž Štih in gregor Golobič nista bila člana KPJ – no, sedaj pa že postajam duhovit.

%d bloggers like this: