Razvojni premislek štev. 10: Davčni popravki

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Spomnimo se – prejšnja vladna koalicija je leta 2004 izgubila volitve – kljub epohalnemu dosežku vključitve v EU in odločitve za sprejem evra – zaradi kombinacije nakopičenega nezadovoljstva volivcev zaradi stanja v družbi (občutka vsesplošnega klientelizma in privilegijev oblasti) ter napak ekonomske politike. Žebelj v krsto usode prejšnje vladne koalicije je bila nedvomno ponesrečena davčna reforma z uvajanjem izjemno kompliciranega sistema dohodnine (spomnite se obdavčitve bonitet službenega mobitela in parkirišča ter obravnave odvisnega in neodvisnega razmerja pri obdavčitvi dohodkov!) ter z uvedbo »turbo davka« na kapitalske dobičke s 50 % davčno stopnjo. Ta turbo davek je bil nekakšen »lex Janković« oziroma tedanji vladni populistični poskus boja proti kapitalskim tajkunom, ki jih je simboliziral Zoran Janković kot tedanji direktor ter (razmeroma glede na današnje standarde) relativno majhen lastnik Mercatorja.

Volivci in gospodarstveniki so bili tako nezadovoljni s tem vladnim hokus – pokusom, da se jim je celo Janez Janša zdel boljša izbira kot Anton Rop in tedanja vsemogočna LDS. Čeprav o davkih ni vedel skorajda nič povedati, razen da je to tisto, kar ljudje čutijo na svojih žepih. Nova, sedanja vladna koalicija je potrebovala le dober mesec mandata, da je odpravila turbo davek na kaptalske dobičke in namesto njega uvedla cedularno obdavčitev v višini 20%, hkrati pa napovedala korenito reformo sistema dohodnine. In če smo pošteni (in če zanemarimo ponesrečen poskus uvajanja enotne davčne stopnje, kar je »zasluga« mene in mojih kolegov) je dvojcu Šircelj – Simič uspelo izjemno reformirati davčni sistem in predvsem sistem dohodnine poenostaviti (ukinitev mnogih bonitet in olajšav), ga narediti evropsko prijaznega do davkoplačevalcev (ukinitev vlaganja dohodninskih napovedi) ter nekoliko znižati davčno breme.

Seveda pa je sedanja vlada v tej davčni reformni ihti naredila tudi mnoge nepotrebne neumnosti zaradi ne dovolj pretehtanih ex ante analiz sprememb. Pokazalo se je, da je reforma dohodnine sicer znižala davčno breme tistim z najnižjimi dohodki, čeprav le v višini »pol kranjske klobase in enega piva« na letnem nivoju, medtem ko je zaradi premalo pretehtane davčne lestvice, ukinitve olajšave za nakup stanovanja ter zmanjšanja otroške olajšave dodatno davčno obremenila predvsem širok pas srednjega sloja, ki danes plačuje višjo dohodnino kot pred to davčno reformo. Davčna reforma je prinesla tudi takne nesmisle, kot je uvedba 50-odstotne davčne olajšave na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic ob hkratni uvedbi obdavčitve obresti z relativno nizkim pragom neobdavčenih obresti. Da ne govorimo o tem, da vlada s premajhno splošno olajšavo ni kompenzirala ukinitve olajšav za knjige, naložbe v znanje in zdravila.

No, in na koncu se je vlada ujela v tipično predvolilno demagogijo z uvedbo novega »turbo davka na turbo dobičke« od kapitalskih dohodkov v všini 40 %, kar v osnovi predstavlja samo nadaljevanje politike populizma in demagogije boja proti tajkunom – ki jih je sicer sama ustvarila – z davčnimi sredstvi tudi za glavnino nič krivih davčnih zavezancev. S temi slabo domišljenimi ali celo popolnma nepremišljenimi demagoškimi davčnimi spremembami se je vlada ujela v lastno populistično past, saj nobena normalna vladna koalicija, ki si želi izvolitve, v letu volitev ne zvišuje davčnih bremen, sploh pa ne za najbolj aktivni del prebivalstva. Zato lahko jeseni pričakujemo podoben odgovor volivcev, kot ga je dobila davčna reforma Ropove vlade.

Gospodarstvo je izjemno dinamična dejavnost, ki zato potrebuje tudi izjemno učinkovit, preprost in prilagodljiv davčni sistem. Prebivalstvo na drugi strani pa potrebuje ob administrativni preprostosti predvsem predvidljiv in v nekaterih obrisih dolgoročno stabilen davčni sistem, ker pač na njegovi osnovi temelji svoje dolgoročne odločitve – od odločitev glede števila otrok, odločitev glede vlaganj v dolgoročne vrednostne papirje do nakupa nepremičnin. Naslednja vlada mora zato razmisliti o nekaterih nujnih popravkih davčnega sistema, ki ga bodo naredili bolj preprostega, administrativno učinkovitega, stimulativnega in prijaznega do davkoplačevalcev.

Predlog 1: Dohodninski popravki

Kot sem omenil že zgoraj, je vlada ob ukinitvi večine olajšav (tudi za nakup stanovanja ter naložb v znanje in zdraje) določila prenizko splošno olajšavo ter otroško olajšavo. Ob hkratni nerodni razporeditvi davčnih zavezancev v obstoječe tri davčne razrede je nova dohodninska ureditev le neznatno razbremenila tiste v najnižjem razredu, hkrati pa občutno dodatno obremenila srednji sloj, medtem ko je bil ozek sloj davkoplačevalcev z najvišjimi dohodki močno razbremenjen tako z znižanjem dohodninske stopnje, s cedularno 20-odstotno obdavčitvijo kapitalskih dohodkov kot tudi z butasto 50-odstotno davčno olajšavo na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic. Vlada je s takšnim sistemom ponostavitve dohodnine in premešanja davčnih razredov dejansko uvedla nekatere najmanj zaželene učinke davčnega sistema z enotno davčno stopnjo na slovaški način – višjo obremenitev srednjega sloja.

Toda sistem je bil spremenjen in deluje, potreben je le določenih popravkov v smeri bolj pravične razporeditve davčnih bremen ter doseganja nekaterih drugih ciljev v kombinaciji s socialnimi politikami. Vlada se je pred kratkim reševanja tega problema lotila na precej neroden način – popravki dohodninskega zakon, uvedeni 1. julija letos, namreč prinašajo diferencirane višine splošne olajšave. Zavezanci z do 8.300 evrov letnega skupnega dohodka bodo tako lahko uveljavljali splošno olajšavo v višini 4,959.60 evrov, tisti z letnim dohodkom med 8.301 do 9.600 evrov splošno olajšavo v višini 3.959,60 evra, tisti nad 9.600 evrov pa le višini 3.959,60 evra. Kakorkoli že zgledajo socialno naravnane, so takšne diferencirane višine splošne olajšave neumnost in uvajajo ob neenakopravnosti davčnih zavezancev tudi precej nepotrebnega davčnega administriranja. Bistveno bolj smiselno je uvesti enotno splošno olajšavo v višini davčne osnove zavezancev z minimalno plačo, torej okrog 5.400 evrov. S tem bi davčne zavezance z minimalno plačo dejansko oprostili plačevanja dohodnine, medtem ko bi bili ostali davčni zavezanci dodatno nediskriminatorno razbremenjeni ne glede na višino dohodka.

Veljalo bi razmisliti o uknitvi »otroške olajšave« (olajšave za vzdrževane družinske člane), ki je v sedanji obliki nepravična, saj je davčni zavezanci z nizkimi dohodki sploh ne morejo izkoristiti, za tiste v srednjem razredu je prenizka, medtem ko so otroci staršev v najvišjem razredu ovrednoteni bistveno višje. Za lažje razumevanje naj povem, da to olajšavo (ki po novem znaša 2.183,76 evrov), lahko starši izkoristijo samo v višini davčne stopnje razreda, v katerem se nahajajo. Torej zavezanci, ki spadajo v davčni razred 16-odstotno stopnjo lahko za prvega otroka zmanjšajo svojo letno davčno obveznost za 349 evrov (29,1 evro mesečno), tisti v razredu z 27-odstotno stopnjo za 589 evrov letno (49,1 evro mesečno), tisti v razredu z 41% stopnjo pa za 895 evrov letno (74,6 evra mesečno). To preprosto pomeni, da je prvi otrok staršev v najnižjem davčnem razredu vreden približno trikrat manj od prvega otroka staršev v najvišjem razredu. Bistveno bolj primerna bi bila nadomestitev »otroške olajšave« z uvedbo univerzalnega dodatka za vzdrževane družinske člane v višini 150 evrov mesečno (1.800 evrov letno) za prvega otroka (vzdrževanega člana), 200 evrov mesečno za drugega, 250 evrov mesečno za tretjega in tako naprej. S tem bi, prvič, vse otroke dejansko izenačili pred zakonom ne glede na višino dohodka staršev, drugič, bistveno bi povečali stimulacije za otroke in bolj spodbujali višjo rodnost, in tretjič, hkrati bi se znebili nepotrebnega davčnega administriranja pri različnih socialnih transferjih (otroški dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo itd.).

Prav tako nujna je ponovna uvedba davčne olajšave za nakup stanovanja, saj ta pomaga predvsem tistim z najnižjimi dohodki in mladim pri reševanju stanovanjskega problema in s tem spodbuja k odločanju za družino in večjo rodnost.

Predlog 2: Poenostavitev obdavčitve kapitalskih dohodkov

Z zadnjimi popravki zakona o dohodnini glede kapitalskih dohodkov je tudi ta vlada kapitalsko pogrnila in dokazala, da se na to področje ne spozna. Namesto poenostavitve sistema in popolne uveljavitve cedularne obdavčitve (enotne davčne stopnje) je uvedla številne nove anomalije (50-odstotna davčna olajšava na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic in še dodatno zapletla davčno ureditev (določanje višine doseženih a ne izplačanih obresti po metodi konstantnega donosa, možnost uveljavljanja pobotanja dobičkov in izgub itd.), ki je bila že sedaj slabo razumljiva davčnim zavezancem in hkrati administrativno izjemno zahtevna tako za davčno upravo kot za davčne zavezance. Da ne govorimo o »turbo davčni stopnji«.

Ta del dohodninske zakonodaje, ki se nanaša na kapitalske dohodke, zahteva bistveno prevetritev v smeri poenostavitve in odprave oprostitev, znižanih davčnih stopenj, upoštevanja stroškov povezanih s pridobitvijo in odsvojitvijo finančnega kapitala ter pobotanja izgub z dobički ter v smeri enotne, cedularne obdavčitve. Najbolj sprejemljiv se zdi predlog, ki sta ga pripravila Marko Simoneti in Žiga Dremelj, ki predvideva, da bi pri dohodkih od finančnih in kapitalskih naložb v večji meri izkoristili način pobiranja davka z davčnim odtegljajem pri organizacijah, ki izvajajo te kapitalske transakcije. Tako bi dohodnino od dividend in dividendam podobnih dohodkov ter obresti (za naložbenike) plačevali izdajatelji vrednostnih papirjev, od obresti banke in hranilnice, od kapitalskih dobičkov od prodaje investicijskih kuponov družbe za upravljanje, od prodaje domačih vrednostnih papirjev preko organiziranega trga borzni člani, od dividend, obresti ter dobičkov od prodaje tujih vrednostnih papirjev preko slovenskih borznoposredniških družb te družbe. Od ostalih domačih dobičkov od odsvojitve domačih finančnih naložb (izven organiziranega trga ter lastniških deležev domačih gospodarskih družb) in dividend, obresti ter dobičkov od odsvojitve finančnih naložb v tujini oziroma preko tujih posrednikov, pa bi se davek pobiral na podlagi napovedi davčnega zavezanca ter odmerne odločbe davčnega organa. Potrebna bi bila tudi razširitev davčne osnove na izvedene finančne instrumente in dolžniške vrednostne papirje. Tovrstne spremembe bi ob razširitvi davčne osnove predvsem doprinesle k bolj enakopravni davčni obravnavi vseh finančnih naložb ter bistveno poenostavile davčno administriranje.

Predlog 3: Večje davčne spodbude za podjetniška vlaganja

Ena večjih neumnosti prejšnje vlade, ki je tudi ta vlada ni popravila, je zmanjšanje investicijskih olajšav za podjetja. S tem so bila po eni strani prizadeta predvsem manjša in manj kapitalsko intenzivna podjetja. Po drugi strani pa se davčno breme za podjetja – klub postopni odpravi davka na izplačane plače ter zniževanju stopnje davka od dohodka pravnih oseb – ni zmanjšala, ampak se je za najbolj dinamična podjetja, ki največ investirajo, celo povečala. Naslednja vlada bo morala razmisliti o ponovni okrepitvi olajšave (do 40 % osnove za davek od dobička) za poslovne investicije v raziskave in razvoj ter nove tehnološke programe oziroma tehnološke posodobitve. Po drugi strani pa tudi o uvedbi posebne olajšave za družbeno koristno donatorstvo podjetij (do višine 10 % osnove za davek od dobička), torej za »donatorske investicije« podjetij na tistih področjih, ki pomagajo predvsem razvoju zdravstva, znanja, umetnosti in športa. S tem bi donatorska dejavnost podjetij ponovno zacvetela, okrepil bi se gmotni položaj zdravstva, znanosti, šolstva, umetnosti in športa na bistveno bolj činkovit način in ne da bi morala ta sredstva zagotavljati država.

3 responses

  1. dobro jutro – največji problem (sprejeto prvič soglasno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v OZN – od takrat pa ponavljano in ponavljano in ponavljano) planeta je prenaseljenost s človeško populacijo – najhujša posledica je genocid nad divjim življenjem (pomanjkanje prostora zanj) in uničenje rodovitne zemlje ter celotnih ekosistemov (npr. Amazonka – lani je padlo po konzervativni oceni 16 milijard dreves, ki niso bile zamenjane z nobeno!).. Edini možen ukrep za zagotoviterv kvalitetnega življenja vnukom vnukov (ter njihovo sobivanje z življenjem) je zmanjašnej natalitete vsepovsod tudi v slvoeniji, kjer rastemo s kakšnim procentom ali nekaj več na leto (število prebivalcev oz. državljanov, medtem ko je v deželic vsak dan prosotnih dosti več ljudi).
    in rodnost raste in sovenske porodnišnice pokajo po šivih in akademsko izobraženi ekonomisti govoričijo in pleteničijo o ljudeh, kot politiki in kler – namreč izumiramo. Ja, ampak medved (že davno) in ne ljudje. pamet v rooke pri najbolj priljubljeni propagandi vseh kolektivističnih propagand – namreč izumiramo, dajmo dvihgniti nataliteto in podeliti davčne olajšave.. vem, da je težko, ampak pamet v roke. ravno zato, ker imamo pogled na dojenča, ki spi najraje na svetu in je ni velčje ljubezni, kot je ljubezen do lastnega otroka – ravno zato in ne navkljub temui je potrebno na nivoju natalitete zagotoviti, da se človeška populacija zmanjša – pa naj gre k vragu vsak ekonomist in njegova nezmožnost razmišljanja o kapitalu, kot vrednosti ki raste.

  2. hvala najprej za odziv na anonimneža. spoštujem, sa ste naredili korak mimo (se strinjam, da pravilne) pravila neodgovarjanja na “anonimke”.
    Sam imam zelo jasno in razumljivo stališče “največja kvaliteta je življenje”. Mimo tega lahko samo fanatično idealiziramo o človeku, kot kapitalu. Kvaliteta žoivljenja za vse na planetu je namreč nekaj, kar nikakor in nikoli ne bo šlo v “vrednost, ki se mora oplajati”. In nujnost zmanjšanja števila ljudi je danes vsakemu, ki si “upa” razmišljati razvidna iz genocida, ki ga prenaseljenost izvaja nad življenjem. Skrivanje za vrednopstjo, ki se oplaja in ljubeznijo do otrok, kot nedotakljivo svetinjo je strahopetnost in opravičevanje, zakaj ne naredimo to, kar bi morali. Denar in znanje od orožja v razvitem svetu v majhnem procentu preusmeriti za izobraževanje in zmanjšanje rojstev v zasužnjenih postkolonialnih in napol diktatorskih ali močno tradicionalnih državah (Afrika, države z isalmom, kot državno vero, južna Amerika, ZDA, Indija, recimo, da Kitajci vseeno poskušajo, vendar očitno rabijo pomoč,..).
    16 milijard dreves je padlo v Amazonki leta 2007, 200 prepoznanih vrst izumrlo, padla je četrtina pragozda v Afriki in petina pokljuških gozdov (!). Ves gozd mora ob sedanji rasti populacije ljudi biti posekan do leta 2050 (revija Science).
    ne se sprenevedati in prodajati demagogijo – kapirtalizma se lahko gremo, če odgovorimo na sedanjo edino res hudo težavo, ki jo imamo – kako načrtovati vzdržno populacijo ljudi na nivoju natalitete (in ne mortalitete, kar se vse prehitro lahko zgodi in se je že dogajalo v preteklosti).
    vsekakor je člvoek največji kapital in kapitalizem, kot odraz človeka tista dovolj fleksibilna ureditev, ki odgovor zmore, vendar bo družboslovni del strokovne javnosti moral požreti grenko zdravilo in preseči limito svojega razmišljanja o kapitalu, kot vrednosti, ki se oplaja. Razmišljati bo mroal o kvaliteti, kot kapitalu. To pa je naravno okolje s kvalitetnimi dobrinami (kot npr. nikoli več prostimi, zrak, voda, tišina in tema) in tehnologijo, ki omogoča sobivanje. V tem, primeru se pa lahko pogovarjamo o človeku, kot največjem kapitalu – je edini, ki to lahko zagotovi.
    žal mi je, ne strinjam se z vami – ne maram, da vsi plujemo s tokom neodgovornosti do pravnukov (kaj me briga, takrat bom že mrtev, tako neskončno vse pa bi naredili za otroka in vnuka, ki ga poznamo in čutimo neskončno ljubezen do njega, saj res tudi medvedka čuti popolnoma enako ljubezen do svojega kosmatega otroka – pa mi ne reči, da tega ne veste, oz. da ne verjamete,.. vsaj od Lorentza dalje ne več). ne maram fatalizma in politike, kam je šel štrik naj gre še bik – čas je, da družboslovci, ki imate vpliv narediti korak naprej k naravi. za člvoeka, kot največji kapital. čas je za politiko ena družina en otrok – vem kaj pomeni to za posameznika, ampak druge alternative ni. zaradi življenja, ki pa je največji kapital.

%d bloggers like this: