Razvojni premislek štev. 9: Zunanjepolitične vizije

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zunanja politika je v svojem bistvu sredstvo za doseganje ekonomskih in morebitnih drugih ciljev države. Bolj kot je država sodobna in politična elita zrela, bolj zunanja politika skrbi za doseganje ekonomskih ciljev. Manj kot so demokracije in politične elite zrele, tem bolj se navdušujejo nad »nacionalnim« interesom v obliki fizičnih osvajanj tujih ozemelj oziroma tem bolj želijo maksimirati nacionalni teritorij. Dobra ilustracija tega so na eni strani vse osvajalne vojne v zgodovini, vojne za kolonije, v novejši zgodovini denimo srbska »sveta vojna« za »Veliko Srbijo« ali Busheva neumna vojna za Irak. Lep primer te kratkovidne, predmoderne zunanje politike je denimo tudi Jorasova »vojna« pod političnim sponzorstvom SLS za »vsak pedenj slovenske zemlje«.

Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino. Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj. Na prehodu iz srednjega v novi vek, v času ekonomskega merkantilizma, so se države denimo zavzemale za doseganje čim večjega nacionalnega bogastva, danes bi temu rekli BDP, ker je to po pomenilo ne samo veliko ekonomsko ampak tudi politično moč. Problem je bil edino v razumevanju, kako najbolj učinkovito povečati nacionalno bogastvo. Tedaj so nacionalno bogastvo merili z zlatom, kajti nacionalne valute so bile bodisi nominirane v zlatnikih bodisi je zlato predstavljalo kritje za izdajo bankovcev.

Bila sta samo dva načina za povečanje obsega zlata v državi. Bodisi ropanje zlata v tujini (zato vse te španske, portugalske, britanske in francoske osvajalne ekspedicije in kolonizacija sveta) bodisi presežek v zunanji trgovini s svetom, ki je pomenil neto dotok zlata v državo (ker se je v mednarodni trgovini plačevalo z zlatom). Seveda je bila takšna politika držav med 15. in 18. stoletjem kratkovidna in ni omogočala optimalnega razvoja, saj so bile svetovne zaloge zlata omejene, ne glede na uspešnost v vojnah za kolonije. Na drugi strani pa tudi enostranska zunanjetrgovinska politika, ki je zasledovala cilj presežka v zunanji trgovini, ni omogočala velikega potenciala za rast, saj so vse države omejevale uvoz in poskušale pospeševati izvoz. Moral se je pojaviti Adam Smith, ki je v knjigi z naslovom »Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov« (1776) razložil, da izvor bogastva narodov ni v zlatu, ampak v uspešnem gospodarstvu in čim bolj prosti zunanji trgovini. Razložil je, da je trgovina za vse države koristna, ker z njo bodisi pridejo do proizvodov, ki jih doma sploh ne proizvajajo, bodisi lahko določene proizvode v tujini kupijo ceneje, kot če bi jih same proizvajale. Ker to velja univerzalno, je torej bogastvo držav tem večje, čim bolj sprostijo trgovino in dovolijo, da se povečuje nacionalna proizvodnja in trgovinski tokovi s svetom.

Smith je tako uveljavil koncept ekonomskega liberalizma v zunanji trgovini, ki še danes predstavlja najbolj zdrav koncept uveljavljanja nacionalnih interesov v mednarodnem okolju. Neumno se je bojevati za fizične zaplate zemlje, pač pa je potrebno te – katerekoli že – zaplate zemlje spraviti v funkcijo domačih ekonomskih interesov. Ali z drugimi besedami, tuja ozemlja je treba kapitalsko osvojiti. Eno najbolj pametnih politik na tem področju je po padcu železne zavese vodila Avstrija, ki je ne samo dovolila, ampak predvsem aktivno utirala pot avstrijskemu kapitalu pri prodoru na Vzhod in Jugovzhod Evrope. Avstriji gre danes prav zaradi tega zelo dobro, čeprav se njeno ozemlje ni povečalo niti za centimeter. Če naredite vzporednico z velikosrbsko politiko iz konca osemdesetih let in primerjate rezultate, lahko lepo vidite, kakšni zahojeni tepci so – po izgubi še Kosova – izpadli srbski voditelji v primerjavi z avstrijskimi. Če potegnete vzporednico denimo tudi s slovensko zunanjo politiko do Hrvaške v zadnjih 18 letih in primerjate rezultate, lahko ugotovite, kakšni zahojeni kekci smo izpadli Slovenci, ker smo zasledovali arhaičen »interes zemlje«, namesto, da bi »žrtvovali« vloge hrvaških varčevalcev v nekdanji Ljubljanski banki in jih poplačali ter nato kapitalsko osvojili Hrvaško in zdaj podobno kot Avstrijci vlekli iz tega velike dolgoročne dobičke. Zraven pa bi še z levo roko rešili problem meje v dobrososedskem duhu.

Čeprav se zdi na prvi pogled, da smo z osamosvojitvijo, vključitvijo v EU in zdaj še predsedovanjem EU izpolnili vse slovenske zunanjepolitične cilje, je to zelo kratkoviden pogled. Osamosvojitev in vključitev v EU predstavljata zgolj infrastrukturo za hitrejši gospodarski razvoj, samo predsedovanje EU pa je bilo zgolj prestižnega pomena brez resnih ekonomskih posledic. Nasprotno pa mora biti zunanja politika stalna spremljevalka interesov slovenskega gospodarstva ne glede na tovrstne enkratne zunanjepolitične dogodke in ne glede na to, kdo je na oblasti pri nas ali v kateri izmed tujih držav. Zato dovolite, da dam v premislek tri drobne zunanjepolitične vizije, ki lahko pomembno vplivajo na promocijo slovenskih gospodarskih interesov v tujini.

Predlog 1: Make trade with Croatia not war

Kakorkoli pogledate, je Hrvaška najpomembnejši slovenski trgovinski partner tako na strani blaga kot storitev. In tako bo ostalo tudi v prihodnje, ker pač Slovenija meji na Hrvaško in so stroški trgovine najmanjši, in ker ima Hrvaška čudovito jadransko obalo, mi pa alpsko hribovje, kar bo vedno ustvarjalo pomembne bilateralne tokove turistov in denarja. Zato mora biti Hrvaška v bodoče prva slovenska zunanjepolitična prioriteta. Vendar ne tako, da se pogovarjamo prek patruljnih čolnov v Piranskem zalivu ali Jorasovih cvetličnih korit ter izmenjujemo diplomatske note, pač pa tako, da Hrvaško obravnavamo kot partnerja. Enakopravnega partnerja. Meja, tako morska kot Jorasovi centimetri zemlje, je dejansko nepomembna in ne bo nič hudega, če še 50 let ne bomo razrešili teh mejnih zadev. Pač pa se bomo namesto tega domenili, kako ljudem, ki živijo na teh ozemljih ter gospodarskim subjektom, omogočiti čim lažje bivanje in prehajanje meje ter izkoriščanje mejnega in obmejnega področja. Jošku Jorasu bo popolnoma vseeno ali se njegova hiša nahaja na hrvaški ali slovenski strani neke itak umetno namišljene politične meje, ko bo Hrvaška postala članica EU in Schengena. Ko bomo odstranili mejne prehode med Slovenijo in Hrvaško, bodo odšla tudi cvetlična korita in Joras bo lahko hodil na svojo parcelo koder bo hotel. Podobno bo s turističnim prehajanjem meje na morju in z dostopom koprskega pristanišča do mednarodnih meja. Podobno bo s prostim kupovanjem nepremičnin na tej in oni strani meje.

Zato pa mora Slovenija postati prva in najglasnejša sponzorica čimprejšnjega hrvaškega vstopa v EU. Ker bo prav Slovenija imela od tega daleč največje koristi. Vendar ne samo to, Slovenija bo morala končno tudi rešiti vprašanje vlog hrvaških varčevalcev in jim povrniti, kar jim nekdanja LB dolguje. Šele ta simbolna gesta na nacionalni ravni in konkretna gesta za opeharjene varčevalce bo omogočila, da bo slovensko gospodarstvo lahko v bolj polni meri uveljavilo svoje interese na Hrvaškem. Upam, da bo naslednja vlada bolj modra in bo rešitvi tega problema bolj naklonjena in s tem omogočila, da počasi nadoknadimo tisto, kar smo zamudili v zadnjih 18 letih zaradi neke neumne politike.

Predlog 2: Mednarodna razvojna pomoč

Zrele razvite države imajo zelo jasno strategijo, kako spodbujati domače gospodarstvo v tujini. Ne gre samo za pomoč pri navezovanju stikov prek diplomatskih in gospodarskih predstavništev. Pač pa za konkretno finančno podporo domačim subjektom pri njihovem prodoru v tujino, kar lepo zapakirajo v termin »mednarodna razvojna pomoč«. Mednarodna razvojna pomoč običajno obsega ob humanitarni pomoči predvsem financiranje aktivnosti domačih subjektov pri načrtovanju in izvajanju razvojnih projektov, financiranju razvojnih projektov v tujini ter pri izobraževanju tujih kadrov. Po dolgih mukah in pripravah – predvsem zaradi nerazumevanja njenega pomena in bolj zaradi pritiska EU – je parlament leta 2006 končno sprejel zakon o mednarodni razvojni pomoči, ki naj bi omogočil uresničevanje natanko teh ciljev – financiranje humanitarne pomoči državam v razvoju, načrtovanje in izvajanje razvojnih projektov, financiranje razvojnih projektov v tujini (finančna pomoč in financiranje dobav blaga in storitev), izobraževanje in usposabljanje posameznikov, organizacij in institucij iz držav v razvoju, donacije izobraževalnim, zdravstvenim, raziskovalnim, družbenim ali kulturnim institucijam, kulturno in znanstveno sodelovanje, sodelovanje slovenskih predstavnikov v mednarodnih mirovnih in humanitarnih operacijah itd. Zakon je relativno jasen in omogoča operativno delovanje, njegov problem pa je, da veže svojo operativnost – po nepotrebnem – na Resolucijo o mednarodnem razvojnem sodelovanju.

Zakon pravi, da se »mednarodno razvojno sodelovanje načrtuje in izvaja na podlagi Resolucije«, ki »mora vsebovati vsebinske in geografske prednostne naloge in okvirno višino sredstev za njihovo uresničevanje«. Ta konkretna Resolucija, ki sicer predvideva, da naj bi Slovenija namenila za razvojno sodelovanje do 0.17 odstotka BDP do 2010 in do 0.33 odstotka BDP do 2015, pa že dve leti stoji v parlamentu in čaka na obravnavo. In nič ne kaže, da bo obravnave deležna še v mandatu te vlade. Očitno se niti vlada niti parlamentarci ne zavedajo pomena tovrstne mednarodne razvojne pomoči za slovensko gospodarstvo. Naj omenim samo tri aspekte. Prvič, s to razvojno pomočjo je mogoče financirati tehnično pomoč slovenskih subjektov tujim vladam. Drugič, mogoče je financirati načrtovanje in izgradnjo konkretnih infrastrukturnih in drugih projektov v tujih državah, ki bi jih seveda izvedli slovenski subjekti. Tretjič, mogoče je financirati izobraževanje in usposabljanje tujih študentov na do- in podiplomskih programih v Sloveniji. S tem financiranjem bi po eni strani omogočili razvoj kvalitetnih univerzitetnih programov v tujem jeziku, hkrati pa bi z ustrezno štipendijsko shemo omogočili pritok perpektivnih tujih kadrov v Slovenijo, ki bi po končanem študiju bodisi ostali v Sloveniji ali pa bi se vrnili nazaj. V kombinaciji s prakso teh študentov v naših podjetjih bi lahko ti diplomanti postali odlični predstavniki naših podjetij v tujini. Mednarodne izkušnje kažejo, da so študenti, ki so študirali v tujini, najboljši ambasadorji ali trgovski predstavniki države, ki jim je omogočila usposabljanje. Upam, da se bo tega dejstva naslednja vlada bolje zavedala.

Predlog 3: Ekonomska pomoč manjšinam

Večina držav se močno zaveda pomena svojih manjšin v tujini, pa ne samo iz političnih ampak tudi iz ekonomskih vidikov. Diaspora je vedno izjemno dober ambasador v tujini. Spomnimo se pomena posameznikov slovenskega rodu pri lobiranju za naše priznanje v času slovenske osamosvojitve. Pri nas se zdi, da smo po osamosvojitvi nekako pozabili na te naše manjšine v tujini. Z zmanjševanjem ali celo odtegnitvijo finančnih podpor te manjšine vse bolj izgubljamo. Namesto zgolj političnih zavzemanj za denimo slovenske krajevne table na avstrijskem Koroškem bi lahko našim zamejcem bolj konkretno finančno in drugače pomagali. En vidik je, da slovenska vlada najde sistematični vir za financiranje kulturnih in izobraževalnih ustanov na območjih, kjer živijo naši zamejci. Drug vidik je, da oblikuje konkretno štipendijsko shemo za izobraževanje in usposabljanje zamejskih dijakov in študentov v Sloveniji. Tretji vidik pa je, da zamejcem – denimo Slovenski gospodarski zvezi na avstrijskem Koroškem – omogoči, da dobi svoje lastniške deleže v podjetjih, kjer ima slovenska država še vedno lastniške deleže. S tem bi se ekonomska moč zamejskih gospodarskih združenj izjemno povečala, hkrati pa tudi okrepil njihov ekonomski, politični in kulturni položaj.

%d bloggers like this: