Nesrečna NLB

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Marca lani sem v komentarju za Finance napisal, da je »načeloma zelo dobro za državo, da ima ministra za finance, ki razmišlja. Precej bolje kot imeti ministra, ki sploh ne razmišlja. Toda še bolje je imeti ministra za finance, ki je inteligentna, strokovno podkovana in operativna oseba. Torej ministra, ki zna iz svojih zamisli oblikovati strokovno konsistentne in operativno izvedljive predloge«.

Ta komentar se je nanašal na leto in pol dolgo »razmišljanje« ministra Bajuka, kako bi optimalno zaokrožil lastniško strukturo naše največje banke NLB, tako da bi ostala večinsko v slovenski državi, hkrati pa pod efektivno pod nadzorom države. Takrat, petnajst mesecev je od takrat, nas je minister Bajuk razveselil s svojo domislico, da bo država ustanovila holding slovenskih lastnikov NLB, ki bo imel nekaj več kot 50-odstotni lastniški delež v NLB, država pa skupaj 25 odstotkov plus eno delnico, torej vsaj 50-odstotni delež v holdingu. Iz tega predloga se seveda ni rodilo nič. Kar je dobro, kajti predlog je bil strokovna šlamastika, operativno neizvedljiv, hkrati pa nevaren za stabilnost NLB ter škodljiv za davkoplačevalce.

Danes moram priznati, da sem miselni domet ministra Bajuka podcenil. Močno podcenil. Predpostavljal sem namreč, da živimo v tržnem gospodarstvu in da je ob popolni neprenosljivosti delnic NLB (minister Bajuk je namreč lani izjavil, da delnice NLB ne bodo nikoli kotirale na borzi) edini način prepričati domače institucionalne vlagatelje k nakupu deležev v NLB ta, da jim država delnice proda po diskontni ceni (torej brez prevzemne premije). Izbrani lastniki pa si od kapitalskega vstopa v NLB obetajo, da bo ta naložba nekoč postala prenosljiva in da jo bodo takrat, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, lahko prodali z velikim kapitalskim dobičkom. Tako bi ravnali racionalni investitorji v tržnem gospodarstvu.

No, sedanji nesrečni poskus dokapitalizacije NLB kaže, da očitno ne živimo v tržnem gospodarstvu. Ministru Bajuku sploh ni treba delnic NLB prodajati pod ceno domačim investitorjem. Ne, lahko prisili podjetja v državni lasti, da delnice NLB odkupijo po nekajkrat višji ceni od tržne! Ker sedanji vladi v treh in pol letih ni uspelo oblikovati neke boljše lastniške strukture za NLB, ki bi NLB zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način. V času ko so vsi svetovni finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je naša vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice najbolj uglednih evropskih bank. V prvem krogu je prisilila oba paradržavna sklada Kad in Sod ter državni Triglav in njegov DZU. V drugem krogu smo davkoplačevalci, ki smo se lahko svobodno odločali, plebiscitarno zavrnili ponudbo države, da investiramo v NLB. Tudi v tretjem krogu so se dobro poučeni zasebni institucionalni vlagatelji podobno plebiscitarno odločili zavrniti ponudbo državnih delnic NLB. Toda vlada še vedno ne razume tega tržnega odgovora njenega prebivalstva. Zato bo prisilila še druga državna podjetja – od Petrola do HSE – da do ponedeljka do 13. ure prisilno dokapitalizirajo NLB. Da investirajo v nekaj, kar pod tržnimi pogoji prostovoljno ne bi naredila. Da investirajo državna sredstva v nekaj, kar kot fizične osebe prostovoljno ne bi naredili. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tako resna za NLB in za nas državljane kot lastnike NLB.

Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti tako po eni strani pomeni nelegitimno in škodljivo uporabo državnega, torej našega, davkoplačevalskega premoženja. Po drugi strani pa kaže vso bedo državnega kapitalizma, bedo in nemoč države kot lastnika podjetij. Dlje kot bo država ostala lastnica v pomembnih slovenskih podjetij, slabša bodo ta podjetja v primerjavi z njihovimi konkurenti. Ne samo tujimi, ampak tudi domačimi. Država kot lastnica ni sposobna slediti razvojnim strateškim potrebam teh podjetij, niti z ustrezno vizijo lastnika niti s kapitalskimi vložki. Poglejmo si nekaj glavnih primerov v zadnjih letih. Gorenje si je zaradi ambiciozne širitvene strategije želelo možnost 50-odstotne dokapitalizacije, toda država kot kontrolni lastnik mu je odobrila le 15-odstotno in s tem močno posekala razvojne načrte Gorenja. Zavarovalnica Triglav si prav tako že nekaj let želi močne dokapitalizacije za uresničitev njenih širitvenih načrtov v jugovzhodni Evropi. Vendar ji država tega ni omogočila. Še več, namesto privatizacije Triglava, ki bi mu omogočila dobiti zasebne lastnike, je še tisto tretjino vrednosti Triglava, namenjeno fizičnim osebam, podržavila s prenosom na ZPIZ. V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem. V primeru prodaje Save Re se je javne prodaje, podobno kot v primeru NLB, lotila v napačnem času in bila na koncu prisiljena prisiliti nekatera zasebna podjetja v prisilni nakup njenih delnic. Podobno se utegne zgoditi tudi v primeru dokapitalizacije NKBM.

Ne pozabimo, da je imela država te ogromne težave že samo pri dokapitalizacijah navedenih podjetij, le kako bi šele zagotovila desetkrat več kapitala pri slovenskih podjetjih za odkup teh podjetij ter kasneje za potrebne dokapitalizacije zaradi uresničevanja razvojnih načrtov?! Si ne predstavljate? Jaz tudi ne. Kar pa mi je jasno, je to, da je država tako kot kratkoročni kot tudi kot strateški lastnik teh in številnih drugih podjetij popolnoma odpovedala. Natančneje, iz aviona je videti, da na Ministrstvu za finance nimajo pojma, kako učinkovito upravljati z državnim premoženjem. Toda najbolj tragikomično pri vsej zadevi je to, da se ministrstvom za finance v normalnih državah na to sploh ni treba spoznati, ker jim tega v normalnih državah sploh ni treba početi. V normalnih državah se z upravljanjem finančnih in nefinančnih podjetij ukvarjajo zasebni lastniki, upravljanje državnih naložb v vrednostne papirje pa vlade običajno prenesejo s pogodbo na zasebne upravljavce.

Dokler je vse skupaj izgledalo kot papirne, nedolžne domislice oziroma kot duhovičenje s strani našega ministra za finance, je bilo še v redu. Kljub ogromni kolateralni škodi, ker so se v prizadetih podjetjih, namesto da bi se ukvarjali s svojim poslovanjem in kapitalskimi širitvami, morali ukvarjati z njegovimi »domislicami«. Toda problemi so postali hudo resni, ko je začel zares lomastiti po naših največjih bančnih in zavarovalniških podjetjih z različnimi kapitalskimi preturbacijami. Namesto, da bi posamezna podjetja privatiziral in vsako posebej naredil bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepleta. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Kot da ne bi bilo dovolj nesreče že s tem, ker se vsako posebej zaradi nesposobnega državnega lastnika ne more dovolj učinkovito razvijati, jim zdaj s prisilnim kapitalskim prepletanjem jemlje še te pičle možnosti razvoja. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.

Če sem pred enim letom predlagal, da bi bilo za Ministrstvo za finance bolj produktivno kot o zamislih o preoblikovanju lastništva bank razmišljati o preoblikovanju svojega imena v »ministrstvo za finančno duhovičenje in izgubljanje časa«, menim, da takšno novo ime danes ne bi bilo več ustrezno. Bolj primerno bi bilo ime »ministrstvo za finančno ogrožanje in oškodovanje javnega interesa«. Vrag je odnesel šalo.

8 responses

  1. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali tisti, ki znajo, ko jim je to v interesu, zagnati vik in krik, v primeru NLB in vseh drugih pocetjih iz prispevka, molcijo zaradi tega, ker ne razumejo, za kaj gre in zaradi tega res ne vedo, kaksna skoda se dela in kaksne bodo posledice, ali pa so v ozadju kaksni dogovori na najvisji ravni, zunaj Slovenije in je treba uporabiti vsa sredstva, da recimo Allianz kot resitelj pred kolapsom pac dobi Triglav, Savo Re, kaksna tuja banka iz prijateljske drzave NLB in NKBM?

  2. “[…] se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način.”

    To o napačnem trenutku ne drži. Dokapitalizacijo je potrebno narediti takrat, ko pade Tier 1 kapital pod varnostno mejo. NLB je temu blizu, zato je dokapitalitacija že v pravem trenutku. Napačna je pri tem zgolj cena. Če te zanima tržni izzid, seveda. Vendar slednji Bajuka ni zanimal nikoli. Zato tudi cena ni bila napačna, ko se enkrat sprijaznimo, da je bilo itak od vsega začetka nemenjeno, da se bo za dokapitalizacijo rabil zgolj državni denar. IPO je bil čisti “window dressing”, da se dokapitalizaij ne bi tretirala kot državna pomoč, ki je po EU zakonodaji prepovedana.

    “V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem.”

    To je v članku povsem nepotrebno. Čista floskula. Rad bi videl, da bi bila dokazana z analizo mehanizma konkretne avkcije. Sicer bo ostala na nivoju kakega Cvikla ali Lahovnika.

  3. Igor, verjetno bo dejstvo, da je povpraševanje po delnicah NKBM več kot petkrat presegalo ponudbo kar zadosten dokaz, kaj praviš? Cena je bila glede na povpraševanje zavestno prenizka, kakor je v primeru NLB zavestno previsoka. Ne moreš se usajati nad primerom NLB, ne da bi se ob istih vatlih ocenjevanja – torej razmerju med povpraševanjem in ponudbo delnic – usajal tudi nad primerom NKBM.

  4. Kronik, kot sem že napisal tudi Jožetu, rad bi videl analizo tipa avkcije (oz, placementa, če smo natančni), ki je bil je bil uporabljena. Trditi, da je v primeru NKBM povpraševanje petkrat preseglo ponudbo je neumnost, saj so vsi, ki so sodelovali, vedeli, da je količina delnic, ki jih bodo dobili navzgor omejena, višina omejitve pa dovisna od celotnega povpraševanja. O tem sem že pisal v moji kolumni. Vsakdo, ki je spremljal novice v Financah, je lahko hitro izračunal, da mora vplačati štirikratnik tistega zneska, ki ga želi v delnico NKBM dejansko investirati (ta večkratnik se sicer zmanjšuje, ko se približujemo omejitvi 50.000, ki je bila postavljena. Btw, ta omejitev je omogočil, da se katerikoli “izbran inestitor” lahko okoristil največ za cca 3200 € (če je prodal na maksimumu), tako da ne vem kaj je Jože mislil z velikanskimi kapitalkimi dobički). Jaz sem na ta način, svoj vložek zadel na 1 € natančno.

    Že majhna sprememba v tipu placementa, npr. možnost povišanja cene na več kot samo 27 €, bi lahko takoj povzročila, da bilo povpraševanje bistveno nižje, in bi dejanska cena placementa ne bila bistveno drugačna od 27 €. Razlog je jasen, saj bi vplačilo po višji ceni že danes pomenilo izgubo. Glede na to, da delnica ni vredna niti 27, bi bila ta izguba pričakovana.

    k temu lahko dodamo še, da je NKBM začela takoj kotirati (kar je za portfeljske investitorje ključno) in, da je bila v njenem primeru opravljena cenitev (v času, ko se je že vedelo, da smo v obdobju finančne krize) s strani investicijskih bank. btw, ta cenitev, danes predstavlja še zadnjo psiho mejo, da cena NKBM ne zdrsne bistveno pod prodajno ceno. V primeru NLB to ni bilo narejeno. Zakaj, sem navedel že v prvem komentarju. Tako da, ja, ob čisto istih vatlih ocenjevanja, se mi čisto nič ni potrebno usajati nad primerom NKBM. Se bom pa čisto mirno lahko začel, ko mi nekdo z enostavno analizo možnih izzidov avkcije dokaže, da se motim. Tega ni naredil še nihče. Ko/če bo, bom z veseljem prebral.

  5. pametnemu dovolj.
    če nekdo iz toplomorskih otokov samo s kupim-prodam zasluži milijončke je prodaja takoj pod “lahko bi bilo boljše”. analize?

  6. Igor, moram priznati, da nisem delal nobene konkretne analize, iz čisto preprostega razloga, ker nisem tako ozkogleden kot večina neoliberalcev. Jaz bi se lahko čisto normalno sprijaznil z odločitvijo, da se banke sploh ne proda, ali pa se jo proda strateškemu investitorju. Kakor hitro upoštevaš ti dve možnosti, se nabor lahko-bi-bilo-bolje opcij močno spremeni.

  7. Kaj naj rečem drugega kot, da me je sama zavist. Ko bi le tudi sam premogel tolikšno širino pogleda, da bi mi bile vse stvari takoj jasne. Tudi meni ne bi bila potrebna nobena analiza. Enostavno bi vedel. Podobno kot vejo gospod župnik. Tudi njemu sem vedno zavidal.

  8. Igor,
    zgolj za clarification, “napačen čas” se nanaša na napačen trenutek glede na situacijo na svetovnih finančnih trgih. NLB pa je dokapitalizacijo potrebovala že lani in pameten lastnik banke bi jo opravil lani, ko bi lahko s to konkretno izbrano metodo dokapitalizacije, kot je pokazal lanski primer NKBM, dobil dovolj svežega kapitala tako od domačih fizičnih oseb kot od institucionalnih investitorjev, brez da bi mu bilo treba prisilno vpletati državna podjetja.

    Razen seveda, če je bil g. Bajuk tako izjemno premeten in je ves čas računal s to finančno krizo, s katero mu bo uspelo NLB še dodatno podržaviti s pomočjo prijaznih državnih podjetij. Vendar, kolikor poznam situacijo, utemeljeno dvomim v to možnost in se bolj nagibam k nesposobnosti dotične osebe.

%d bloggers like this: