Bankrot slovenskega nacionalnega interesa … in nov začetek

Darjin prispevek o slovenskih kobilicah, ki uničujejo slovenska podjetja in omogočajo ropanje delavcev s strani nekaterih povampirjenih novopečenih kapitalistov lepo zaokrožuje zadnje desetletje izrazito izraženega nacionalnega interesa v Sloveniji. Spomnimo se Sobotne priloge Dela, Mije Repovž in Janka Lorencija, ki sta bila glavna protagonista nacionalnega interesa ter njunega herojskega angažmaja v letih 2002-2004 v boju Pivovarne Laško proti belgijskemu Interbrewu ter proti privatizaciji NLB in NKBM. Spomnimo se Jožeta Mencingerja, ki je desetletje dolgo pisal o škodljivosti tujih investicij in škodljivosti razprodaje »družinske srebrnine«. Spomnimo se Franja Štiblarja in njegove že ničkolike sekvence izpred dveh tednov v zelem zvezčiču EIPF o škodljivosti prodaje slovenskih finančnih inštitucij, ker »slovenske banke niso tako slabe, da bi jih morali prodati«. Legitimna mnenja, vsekakor, če seveda odmislimo študije, ki jih je EIPF delal in še dela za nacionalne interesente (Pivovarna Laško, NLB, Mercator itd.) ter da je bil Štiblar dolga leta »chief economist« NLB. Toda zelo kratkovidna mnenja, tako iz zgodovinskega vidika kot tudi z vidika sedanjega, ex post trenutka.

Vsa ta mnenja, ki so bila uspešna pri ustvarjanju pritiska na vladno politiko, so imela skupen imenovalec, da je – ker je tuje lastništvo slabše od domačega – monopol domačih podjetij na domačem trgu boljši kot močna tuja konkurenca na domačem, ki bi nastala s tujim prevzemom enega izmed domačih podjetij. Teh opinion makerjev ni prepričalo dve stoletji izkušenj razvitih držav s tržnim gospodarstvom, ni jih prepričala zgodovina ameriških robber barons, ni jih prepričalo dobro stoletje ameriške anti-trustovske zakonodaje, katere namen je bil omejiti vpliv monopolov, ki so jih izgradili roparski baroni, ni jih prepričala konkurenčna politika EU, ki je eden izmed glavnih temeljev evropske pogodbe od Rimske pogodbe naprej.

Toda prav ta dejstva iz zgodovine so ključna za razumevanje sedanjosti v Sloveniji in za oblikovanje boljših politik oziroma za njihovo bolj striktno uveljavljanje. Shermanov protitrustovski zakon iz leta 1890 in Claytonov zakon iz leta 1914, ki ga je zamenjal, sta bila namenjena zaščiti potrošnikov pred monopoli in kartelnimi dogovori med ameriškimi industrijskimi giganti pod vodstvom roparskih baronov. Oba zakona sicer nista bila uspešna že v samem začetku, čeprav je Shermanov zakon ameriška administracija pod predsednikom Rooseveltom (1901-1909) uporabila v tožbi proti 45 podjetjem, pod predsednikom Taftom pa proti 75 podjetjem. Rockefellerjev Standard Oil je bil prvo monopolno ameriško podjetje, ki ga je leta 1911 regulator na podlagi te konkurenčne zakonodaje prisilil v razbitje. Toda s to vladno protimonopolno akcijo se je v ameriško gospodarstvo in zavest ljudi za vedno vcepila zavest varovanja konkurence zaradi zaščite interesov potrošnikov.

Podobne oziroma celo bolj dramatične razloge za protimonopolno delovanje so značilne tudi za druge države. Za Nemčijo v 1930. letih velja, da nacisti ne bi mogli prevzeti kontrole nad gospodarstvom, če ne bi bila nemška industrija tako monopolizirana v rokah nekaj industrijskih mogotcev, ki so jih nacisti z lahkoto bodisi podkupili bodisi ustrahovali. Podobno je medvojna japonska despotska vlada z lahkoto zmanipulirala industrijske konglomerate zaibatsu, vodene na familiarnih in nepotističnih temeljih, in jih prepričala v vojno. Obe državi sta po drugi svetovni vojni prav zaradi tega začeli striktno izvajati protimonopolno zakonodajo. Podobni, vendar nekoliko manj travmatični, razlogi so vodili tudi druge razvite države v sprejemanje in izvajanje protimonopolne zakonodaje in striktne konkurenčne politike.

Te izkušnje nam v Sloveniji manjkajo. Še več, slovenske izkušnje in s tem seveda stališča strokovne javnosti ter splošna družbena zavest glede zaščite potrošnikov in protimonopolne zakonodaje so pri nas – do sedaj – diametralno nasprotne. Dobra štiri desetletja socializma, pomanjkanja trga in posmeha ne samo osebnim svoboščinam, ampak v isti meri tudi pravicam potrošnikov, ter nato skoraj dve desetletji lastne poti skozi tranzicijo v obliki državnega kapitalizma, te družbene zavesti o dolžnosti države kot regulatorja, da zagotovi striktno spoštovanje pravic potrošnikov, prav gotovo niso pripomogla veliko.

Je pa k temu morda največ pripomogel Janez Janša. Janševa zasluga je, da je – zaradi brezobzirnega, brutalnega zasledovanja lastnih političnih interesov – s političnimi imenovanji ter razprodajo državnih lastniških deležev izbranim posameznikom razgalil škodljivost državnega kapitalizma v Sloveniji. Janševa brezskrupulozna želja po obvladovanju medijev, da bi si tem kupil podaljšek na oblasti, je – zaradi časopisa Delo – pripeljala do vertikalne integracije med monopolno živilsko industrijo in monopolizirano trgovsko verigo ter njune medijske piarovske mašinerije. Nekaj malega zaslug ima svetovni dvig cen hrane, ki je pokazal, kako lahko kratkovidna, brutalno dobičkarska menedžerska elita ta svoj monopolni položaj brezskrupulozno zlorabi z dvakrat višjim dvigom cen živil v trgovini od originalnega svetovnega šoka pri nepredelani hrani in nekajkrat višjim od tistega v ostalih državah v evro območju, ki vodijo striktno konkurenčno politiko. In nam – potrošnikom – pokazal, kako pomembna je konkurenca in kako brutalno pokvarjeni so lahko domači (!) monopolisti. Danes, ta trenutek, se oblikuje družbena zavest o koristnosti konkurence in škodljivosti monopolov.

Toda sama družbena zavest ni dovolj, potrebna je predvsem učinkovita politika konkurence. Za katero pa je potrebna politična volja. Močna politična volja. Paradoksalno je, da bosta prav spor med banditi, med Janševo kliko in kliko v Laškem, ter maščevalnost predsednika vlade naredila največ za dvig učinkovitosti politike konkurence. Ko bo Uradu za konkurenco (UVK) uspelo prvič vsaj preprečiti kakšno koncentracijo in nato denimo razbiti kakšen obstoječ monopol ali vertikalno integracijo, bodo koristi potrošnikov in politika konkurence končno dobili domovinsko pravico v Sloveniji.

Zato – in ne me narobe razumeti – sem po svoje vesel, da roparski baroni v Kopru in Laškem ter monopolisti v Mercatorju tako grobo in brez skrupulov izkoriščajo svoj položaj. S tem so in še bodo izzvali reakcije oblasti in nas državljanov ter s tem nov začetek politike konkurence v Sloveniji. In čez kakšnih dvajset let bomo imeli že zelo učinkovite splošne in sektorske regulatorje na trgu (UVK, ATVP, Apek). Dolga je še pot, toda nov začetek je že dovolj spodbuden.

12 responses

  1. Ali to pomeni, da bodo banke, ki so nekritično podpirale naložbe v prevzeme, zopet rešene z javnim dolgom? Mogoče pa teh dolgov le ni toliko in bodo ob omejitvah monopolnih dobičkov svojih klietov, preživele na račun varčevalcev.
    Vedno pade breme slabe razvojne politike na vse državljane, pa naj bodo potrošniki ali varčevalci…..
    Žal politiki pri tem pozabljajo, kdo jih voli.

  2. Avtorju članka
    bi položil na srce, da naj bo natančnejši pri navedbah, s čimer bo tudi verodostojnejši.

    Zgoraj omenja Mencingerja, kako naj bi bil že desetletja strogo proti tujim naložbam. S to trditvijo avtor le ponavlja floskule.

    Mencinger v resnici trdi, da zgolj prodaja najboljših slovenskih podjetij tujcem, še ne bo prinesla razvojnega zasuka Sloveniji. Pri pravih tujih vlaganjih gre za vse kaj drugega, kot zgolj za spremembo lastništva.

    Če vzamemo primerljivi podjetji Krko in Lek.
    Prosim odgovor na vprašanje, od katerega podjetja imamo Slovenci (v celoti gledano) več? Od Novartisovega Leka, ali od (naše) Krke?

  3. @Rado
    Pomanjkljivo in napačno povzemaš Mencingerja. Njegova “analiza TNI” objavljena v Kyklosu (56(2003), 491-508) ugotavlja, da te celo negativno vplivajo na gospodarsko rast države. Tukaj ne dela nobene distinkcije med prevzemanjem dobrih podjetij in greenfield investicijami. Nastale rezultate pa razlaga v osnovi s tem, da se s tujim lastnikom prekine/zmanjša povezanost podjetja z ostalim slovenskim gospodarstvom.
    Tvoja primerjava Leka in Krke je popolnoma zgrešena, če želiš preveriti vpliv TNI. Primerjati bi moral Lek brez prevzema (torej v slovenski lasti) z Novartisovim Lekom. Vse ostalo je zavajajoče.

  4. Lepo zavajaš, Črt. Kako naj človek naredi takšno primerjavo drugače kot zgolj v polju virtualnega? Seveda je treba primerjati Lek in Krko, dva nekdaj domača farmacevta, ki sta ubrala dve različni poti. Ampak seveda fani TNI o čem takšnem nočejo slišati, glede na to, da je ves marketing, finance ter naprednejši razvoj v primeru Leka migriral iz Slovenije, v primeru Krke pa so te dejavnosti visoke dodane vrednosti ostale doma. Vzemimo virtualen svet, kjer sta doma le Krka in Lek, pa lepo vidimo, kako škodljive so TNI. Kaj bi bilo, če bi bilo, to prepuščam velikim teoretikom (zarot) – empirija kaže, kako furata dve primerljivi firmi, ena s TNI, druga brez.

  5. ekonomist, ravno tvoje pisarije so teorija zarote. Govoriš preveč na pamet in v očitni besni ihti, da bi lahko o zadevi trezno razmišljal. Izgleda, da te je Mićo vseeno cepil s komentarjem na neko drugo temo.
    Na dolgi rok je bilo jasno, da ne Lek in Krka ne bosta mogla sobivati, ker sta bili preveč podobni podjetji. Opciji sta torej bili prevzem enega ali obeh s strani večjega farmacevta oziroma njuno združevanje.
    Govoriti o tem, kako bi oba prosperirala v slovenski lasti zgolj zato, ker sta slovenska, je butasto. Podobno tudi ni vsak tuj lastnik v vseh primerih boljši od vsakega domačega. Novartis pač je, kar kažejo poslovni rezultati. To, da bodo več poslovni procesov premaknili v tujino, je bilo jasno, saj so učinkovitejši in imajo večje raziskovalne kapacitete. Še enkrat ponavljam, s tem zavajam verjetno zgolj ekonomista tvojega kova, da bi bilo potrebno projekcije razvoja Leka, če bi ostal v slovenski lasti, primerjati z dejanskimi rezultati ob upoštevanju dejanskega razvoja farmacevtskih trgov.

  6. Pingback: Dva utrinka slovenskega polit-ekonomskega diskurza | Drugi dom

  7. Čudno, na pamet govorim jaz, ko primerjam Lek in Krko, medtem ko si ti visoko strokoven analizator, ko primerjaš neobstoječi slovenski Lek z Novartisovim? Krka in Lek sta primerljivi podjetji, pri čemer Krki ne gre nič slabše kot Novartisovemu Leku. Tukaj lahko lepo primerjaš, koliko bolje gre Leku kot Krki – nič bolje. Seveda z razliko, da so tako malikovane raziskovalne dejavnosti z vsemi svojimi eksternalijami doma le v Krki, pri Leku so jih poslovno učinkovito centralizirali na tujem. Dobro za Novartis, slabo za Slovenijo.

    “Govoriti o tem, kako bi oba prosperirala v slovenski lasti zgolj zato, ker sta slovenska, je butasto. Podobno tudi ni vsak tuj lastnik v vseh primerih boljši od vsakega domačega.”

    Se strinjam. V primeru slovenskih farmacevtov se je pokazalo, da so slovenski lastniki boljši, saj ohranjajo raziskave in razvoj doma.

  8. “analiza TNI”
    Tega nisem bral. Poslušam pa veliko njegovih intervjujev, v katerih zagovarja prav to razliko, ki sem jo omenjal.

    Res je da pogosto omenja, da tuj kapital lahko deluje celo negativno, vendar pove tudi, v katerih okoliščinah. Jaz nisem ekonomist, da bi lahko presojal če zadeva “drži vodo”. Mencingerjeve tekste presojam zgolj formalno logično. S stališča tega, kaj je zares rekel.
    In tu sem nedvoumno ugotovil, da ga večina ne citira natančno. Mladoekonomisti in številni drugi, ki jih povzemajo, se zgolj “vpiknejo” v prvi del njegove izjave. In slednje papagajsko ponavljajo.
    In resnica? Koga briga za resnico! Le da človeka diskreditirajo . . .

  9. “Za Nemčijo v 1930.letih velja, da nacisti ne bi mogli prevzeti kontrole nad gospodarstvom, če ne bi bila nemška industrija tako monopolizirana…” To da velja?? Prosim vir; moji viri pravijo, da je bila nemška industrija že pred prevzemom oblasti naklonjena Hitlerju,ker se je bala “rdečih” – ne glede na monopol ali konkurenčnost;in tudi velik del srednjega sloja-malih trgovcev,podjetnikov, kmetov…, je po katastrofi gospodarske krize ’29 prav zaradi tega dosežka svobodne konkurence in antimonopolne zakonodaje glasovalo za NSDAP- od 2,8% l.’28 do čez 30% l.32! (kam je pa ta dosežek izginil v analizi JP”Morgana” Damjana???); veliki pa so menili – z von Papenom – da ga bodo kontrolirali: to je bila čista liberalno-demokratska, “svobodno-trž
    tržna” iluzija (vele)kapitala, ki se je dogajala in propadla pa se nato delno, morda začasno vrnila tudi pri nas , ker pač SLO ni Nemčija, 2001 ni 1932 aših razmerah (Jankovič /Mertkator /Šrot /ASK/Laško).Ampak seveda -če bi bila Nemčija Amerika, bi Hitlerja ne bilo- a takšna groteskna “logika” samo znova opozarja na avtorjevo neverjetno omejenost in ekonomistično fahidiotstvo. Dajte najdite kakega zgodovinarja za tovrstne eskapade.

    ps:bizarno pa tudi depresivno je opazovati, kako se forumaši, bedazzlani od JP “Morganove” gostobesednosti, oprimejo nečesa,kar razumejo, ob strani pa pustijo njegovo temeljno idejo: če bi svetu vladala akademsko čista svobodna konkurenca brez vsakršnega nacionalnega interesa in politike (ki bi jo suprematistično nadzirali kabinetski revolucionarji tipa JP”M”D-ja,verjetno ne z demokskimi sredstvi), bi mi vsi živeli v najboljšem od možnih svetov.Ojej.

  10. V čem je sploh jedro spora komentatorjev? Preprosto dejstvo je, da večja konkurenca povečuje ekonomsko učinkovitost in s tem BDP.

    V Sloveniji, ki je skorajda neprodušno zaprta za tuj kapital, se ohranja status quo. Ampak, to ni nezavedno, je popolnoma zavestno v smislu onemogočanje tujcem ponuditi delavnim in sposobnim slovencem možnost izbire delodajalca. Hkrati pa inštalacijo “posvečenih” na bolje plačana delovna mesta in ponudbe ostalim 400E/mesec. Razlikopa pretopiti v denar za privatizacijo…hkrati pa zadovoljiti prisklednike.

    “Nacionalni interes” i lastnika pa je nacionalen le toliko časa, dokler prinaša dobiček. Ob izgubi se spremeni v “Za Slovenijo je prodaja v tem trenutku najboljša rešitev.”

  11. Mencingerja popolnoma dovolj nantančno citirajo. Težava je le v tem, da Mencinger, za primere, s katerimi se ne strinja, vedno napoveduje črne scenarije.

    Težava pa nastane takrat, ko se izkaže, da Mencingerjanci nimajo prav. Takrat pa se zgodi napad na ekonomiste, ki se z njimi ne strinjajo. Diskreditirajo v glavnem mencingerjanci in ne obratno.

  12. @igorvidmar
    Vir omenjene navedbe je Wikipedia
    http://en.wikipedia.org/wiki/Antitrust#Post_war_consensus
    kjer je naslednji povzetek:
    “…It was after the First World War that countries began to follow the United States’ lead in competition policy. In 1923 Canada introduced the Combines Investigation Act and in 1926 France reinforced its basic competition provisions from the 1810 Code Napoleon. After World War II, the Allies, led by the United States, introduced tight regulation of cartels and monopolies in occupied Germany and Japan. In Germany, despite the existence of laws against unfair competition passed in 1909 (Gesetz gegen den unlauteren Wettbewerb or UWB) it was widely believed that the predominance of large cartels of German industry had made it easier for the Nazis to assume total economic control, simply by bribing or blackmailing the heads of a small number of industrial magnates. Similarly in Japan, where business was organised along family and nepotistic ties, the zaibatsu were easy for the despotic government to manipulate into the war effort. Following, unconditional surrender tighter controls, replicating American policy were introduced…”

%d bloggers like this: