Globalizacijske lekcije, 3. del: Mednarodna trgovina

V tretjem predavanju govorimo o mednarodni trgovini in si zastavljamo nekatera temeljna vprašanja. Zakaj države trgujejo med seboj? Je medsebojna trgovina koristna za vse države? Lahko trgovina in globalizacija prizadeneta posamezne države? In zakaj je trgovina boljša od protekcionizma. Na ta vprašanja odgovarjamo z uporabo implikacij teoretičnih modelov, podatkov o tokovih mednarodne trgovine ter empiričnih študij s tega področja.

Vprašanje, zakaj države trgujejo, je iz današnje perspektive bolj kot ne retorično. Toda v obdobju merkantilizma (do francoske revolucije leta 1789) so se v številnih državah vršile izjemno močne javne debate, ali velja mednarodno trgovino nekontrolirano dovoliti ali pa jo je potrebno močno regulirati. Indikativen je denimo pamflet neznanega avtorja z naslovom »Considerations Upon the East-India Trade«, ki je bil leta 1701 objavljen v nekem angleškem časopisu. Pamflet je predstavil za tiste čase heretično trditev: »ni potrebe, da vsaka država proizvaja vse proizvode, ampak naj tiste proizvode, ki jih doma ne more proizvajati ali jih ceneje proizvajajo v tujini, uvaža iz tujine«. Trajalo je dolgih 75 let preden je moralni filozof Adam Smith iz univerze v Glasgowu to trditev ustrezno argumentiral s tem, kar danes imenujemo teorija absolutnih prednosti. Smith je s knjigo »Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov« postavil ne samo temelje ekonomski znanosti, pač pa je predvsem kot prvi verodostojno argumentiral, zakaj države med seboj trgujejo in zakaj je ta medsebojna trgovina koristna za vse sodelujoče države. In pojasnil je predvsem to, da bogastvo držav ne temelji na denimo obsegu naravnih virov in zalog zlata, pač pa na sposobnosti ustvarjanja prodajljivih proizvodov, tehnično učinkoviti proizvodnji ter sposobnosti menjave domačih proizvodov za tuje. Smith je pokazal, da če vsaka država dosega optimalno tehnično učinkovitost v proizvodnji nekega proizvoda in če lahko ta proizvod prosto (brez trgovinskih ovir) zamenja za proizvod neke druge države, potem taka situacija maksimira mednarodno blaginjo. Trgovina je koristna za obe državi, ker se lahko vsaka država specializira v prozvodnji tistega proizvoda, kjer ima primerjalne prednosti.

Ta preprost Smithov argument – ne glede na mnoge kasnejše teoretske dopolnitve in specifične teorije mednarodne trgovine – še danes po dobrih dveh stoletjih v svojem bistvu pojasnjuje, zakaj države med seboj trgujejo. In bolj intenzivno kot trgujejo, večje koristi imajo od tega. To temeljno zakonitost najbolje ilustrirajo podatki o rasti svetovne trgovine ter o rasti »ustvarjenega bogastva« (merjenega z domačim bruto proizvodom, BDP). Obe stopnji rasti sta namreč med seboj močno korelirani, večja kot je rast trgovine, tem večja bo tudi rast BDP. Drugače povedano, več kot države med seboj trgujejo, hitreje povečujejo narodno bogastvo in s tem blaginjo za njihove prebivalce.

Seveda pa je zanimivo, zakaj kljub temu spoznanju razvoj svetovne trgovine (in s tem bogastva narodov) ni linearen, ampak so zanj značilna močna nihanja. Z empiričnega vidika je zanimivo, da so ta nihanja v dinamiki zunanje trgovine povezana najprej z razvojem tehnologije, s tem pa seveda industrije in transportnih sredstev, kasneje pa pretežno z ekonomskimi politikami držav (liberalizem, protekcionizem, intervencionizem). Zanimivo je, da je svetovna trgovina v prvih treh stoletjih novega veka – v obdobju 1500-1820 – naraščala v povprečju po manj kot 1 % na leto (rast BDP 0.3 %). Šele po koncu Napoleonovih vojn (po 1815), zmagi Anglije, s tehnološko in industrijsko revolucijo v Angliji in njenim uvajanjem bolj prostih notranjih in zunanjih ekonomskih politik ter njihovo uveljavitvijo tudi do drugih držav je svetovna trgovina dramatično poskočila. V obdobju klasičnega liberalizma (1820-1870) je trgovina naraščala po kar dobre 4 % letno (rast BDP 1 %), po uvedbi protekcinostičnih politik posameznih držav se je rast trgovine do začetka prve svetovne vojne (1914) nekoliko zmanjšala (na 3.4 % letno, rast BDP 2.1 %), potem pa v najbolj mračnem obdobju novejše svetovne zgodovine med obema vojnama upadla na manj kot 1 % letno (rast BDP 1.8 %). Po drugi svetovni vojni pa je rast svetovne trgovine zaradi s strani GATT vodene liberalizacije uvoznih trgovinskih ovir naravnost eksplodirala in je med letom 1950 in 1973 (prva naftna kriza) rasla po skoraj neverjetnih 8% letno (rast BDP 4.9 %). V naslednjih treh desetletjih zrele globalizacije je rast trgovine malce upadla, toda še vedno je rasla po skoraj 5 % letno (rast BDP 3.2 %).

Značilno je, da je prav trgovina omogočila razvoj večini držav. Razvoja evropskih gospodarstev po drugi svetovni vojni ne bi bilo brez proste trgovine, prav tako ne vzpona Japonske in azijskih tigrov. Sedanjega dramatičnega gospodarskega razvoja Indije in Kitajske ne bi bilo brez njune popolne vpetosti v tokove mednarodne trgovine. S tem pa – kot bomo lahko videli v eni izmed naslednjih globalizacijskih lekcij o svetovni (ne)enakosti – tudi ne dramatične rasti življenjskega standarda njunih prebivalcev tako v urbanih kot ruralnih regijah. Nenazadnje, tudi lanske visoke gospodarske rasti Slovenije ne bi bilo brez ugodne mednarodne klime in dvoštevilčne rasti našega izvoza in uvoza.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Borkakoti J. (1998): International trade: Causes and Consequences. London: MacMillan.
Bowen H.P, Hollander A. and Viaene J.M. (1998): Applied International Trade Analysis. London: MacMillan.
Feenstra, R.C. (2004): Advanced International Trade: Theory and Evidence. Princeton: Princeton University Press.
Maddison A. (2006), The World Economy, Vol 1: A Millennial Perspective, OECD.

Prezentacija predavanja:
class-3-globalisation-and-trade.pdf

%d bloggers like this: