»Varnostni sklad«, oblikovan iz privatizacijskih kupnin, je dobra ideja

Gospodarski odbor LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je predstavil predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. Pri čemer pa bi naj bile za prodajo naložb tega sklada potrebni dve tretjini poslanskih glasov v državnem zboru.

Ta predlog LDS je v osnovi zelo dober iz več vidikov. Prvič, tak sklad je dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. Ta norveški pokojninski sklad je največji v Evropi in drugi največji na svetu (takoj za kalifornijskim pokojninskim skladom javnih uslužbencev – CalPERS).

Drugič, pomembno je, da oblikovanje tovrstnega varnostnega sklada omogoča večjo preglednost nad tem, kaj se dogaja s kupnino iz naslova privatizacije in da dobijo davkoplačevalci s tem občutek, da se ne zmanjšuje vrednost državnega (in s tem posredno njihovega) premoženja. Ampak da se s kupnino iz naslova prodaje Zavarovalnice Triglav, NKBM in NLB ter ostalih podjetij tako oblikujejo dodatna sredstva, ki bodo omogočila njihovo večjo socialno varnost po upokojitvi. Morda bi veljalo razmisliti le o tem, da bi kupnino iz naslova prodaje Telekoma namenili v poseben Tehnološki sklad, iz donosov katerega bi financirali spodbujanje tehnološkega razvoja in kreativnega gospodarstva.

Tretjič, tak varnostni sklad je dober iz političnih razlogov, saj bi lahko na ta način nekako umirili politične napetosti, ki nastajajo zaradi občutka nekaterih politikov, da se s tem nepovratno prodaja državno premoženje. S tem bi omogočili nadaljevanje procesov privatizacije in s tem tudi večjo kasnejšo učinkovitost privatiziranih podjetij.

Četrtič, s tem bi presegli tudi nesoglasje med izvršno (vlada) in nadzorno oblastjo (Državni svet) glede načina privatizacije Zavarovalnice Triglav. Prenos 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev zaenkrat upravlja Kad, na ZPIZ, je suboptimalen v primerjavi z oblikovanjem takšnega varnostnega sklada. S prodajo tega kapitalskega deleža in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada (po predlogu Državnega sveta) ne bi dobili. Hkrati bi se s tem izognili bodoči politizaciji Zpiza, kajti vsaka nova izvršna oblast bi si želela pridobiti nadzor nad upravljanjem tega pomembnega kapitalskega deleža in s tem nadzor nad Triglavom. Razlika med predlogom Državnega sveta in predlogom oblikovanja varnostnega sklada torej ni samo v dodatnih 700-800 milijonih evrov za pokojninsko in invalidsko blagajno, ampak tudi v tem, da v drugem primeru pride do dejanske privatizacije Triglava, medtem ko po predlogu Državnega sveta država še vedno (ne)posredno lahko obvladuje Triglav.

Petič, dobro je, da s tem skladom upravlja Banka Slovenije kot do sedaj izkazano najbolj neodvisna inštitucija v Sloveniji, ki tudi ne bo odvisna od političnih ciklov in interesov posameznih strank ali lobijev. Vendar je pomembno, da se neodvisnost upravljanja tega sklada tudi zakonsko ustrezno zagotovi. Pri tem pa bi morali zagotoviti, da do črpanja donosov iz tega sklada ne bi prišlo pred denimo 20 leti po ustanovitvi sklada. V LDS sicer predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala tega sklada, vendar jaz te zamisli ne razumem prav dobro. Sklad bi moral ves čas vzdrževati svojo realno vrednost in samo akumulirani donosi skozi celotno obdobje bi se smeli stekati v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ne bi pa smeli dovoliti zmanjšanja njegove vrednosti z administrativno odsvojitvijo oziroma zmanjšanjem njegovega obsega. Prav tako bi upravljanje sklada in politika kapitalskih naložb (in prodaj) morala biti povsem neodvisna od politične volje ali administriranja, pač pa bi to za Banko Slovenije morale opravljate izbrane investicijske banke. Te bi morale biti vsaj tri, od katerih bi vsaka upravljala po eno tretjino osnovne vrednosti varnostnega sklada, da bi se s tem izognili rizikom zaradi morebitnih slabih naložb posameznega upravljalca.

8 responses

  1. Gre za idejo, ki jo je Mico Mrkaic v ne tako dodelani obliki privlekel na plano ze enkrat leta 2004; takrat je dal za zgled Norvesko, ki dobicke od nafte hrani v podobnem skladu za penzije…

    Vsekakor se mi to zdi boljsa ideja, saj bi prenos delezev na ZPIZ po logiki stvari vodil se v popolno politizacijo tega zavoda..

    Ne strinjam se pa s tocko “tri”, ker gre pri privatizaciji vedno za nepovratno prodajo, zato jo je treba, hoces-noces, vedno tudi tako obravnavati.

  2. To kar so napisali se ve in se je vedno vedelo,da ima LDS strokovnjake ampak se je zgodilo obratno ve se kdo je preprečil hvala vsemu kar je da so pred pragom volitve in da veje topel veter.

  3. JPD: Morda bi veljalo razmisliti le o tem, da bi kupnino iz naslova prodaje Telekoma namenili v poseben Tehnološki sklad, iz donosov katerega bi financirali spodbujanje tehnološkega razvoja in kreativnega gospodarstva.

    Ajoj, not again, pravkar smo odprli nov stekleni razsadnik znanosti!

    Upam, da se nobena politicna stranka ne upa zameriti nama upokojencima in me ZPIZ manj skrbi kot BS v Euro obmocju.

  4. Meni je ideja všeč predvsem zaradi možnosti, da se tako preneha demagogija razplojevanja in apostolstvo izumiranja človeške rase, ki je danes v najmanj treh četrtinah mlajša od polnoletnosti. Gre namreč za argument, kdo bo dal za penzije čez nekaj desetletij (pa pustimo tehnološki razvoj v današnjem čudaškem sužnjelastništvu z definicijo kapitala, kot vrednosti, ki se oplaja tudi pri razmnoževanju ljudi),… da ne jezim preveč vernike izumiranja (pa ne živalskih in rastlinskih vrst), opisani sklad bi bil dober, da jih ne bi skrbelo za čas, ki prihaja (ampak tisti tehnološki razvoj pa mi vseeno ne gre iz glave – a ga ne bo več,. ali kaj? A bo vse samo še cenejša in moderno množična ter kvazi zasužnjena delovna sila skrbela za penzione bogatejših?) Futurizmi tudi pri ekonomskih upravljalcih?

  5. Zanimiva ideja – za premisliti in za dodelati. nemara bi k temu dodali še to, da bi sploh KAD z mednarodnim javnim razpisom predali v upravljanje priznani finančni družbi, ji določili parametre upravljanja ipd.. in se tako izognili političnemu kadriranju v KADU in v od njega odvisnih podjetjih. Kar zadeva Tehnološki sklad iz prodaje Telekoma, pa je treba reči, da se na žalost že realizira in sicer v obliki vračanja vlaganj v bakrene parice in že amortizirane centrale, medtem ko optika in brezžične povezave zaostajajo…

  6. Predlog LDS/MG je slab in celo škodljiv. Svetovni “finančni inženiring” v današnji obliki se je upehal in se bo sesul. Investira se v horuk projekte, računajoč na ceneno delovno silo, kar slabi gospodarstva matičnih držav in ogroža delovna mesta ter plače zaposlenih, in v sporne kmetijske projekte z gensko spremenjenimi organizmi.Razen tega so skladi gojišče za najrazličnejše malverzacije in razraščanje administracije. Razumem, zakaj je Gantar predlagal tako rešitev.
    Najbolje bi bilo kupnine nakazati v proračun, nameniti za zmanjševanje dolga in zmanjševanje davkov; bodisi na plače, bodisi DDV-ja in pritegniti državljane, da varčujejo v domačih bankah.
    Morda bi bil Gantarjev predlog ustrezen pred 15 ali 10 leti, danes pa je svetovna finančna situacija takšna, da ne kaže nadaljevati v dosedanji smeri. V ilustracijo o spornih “državnih” in/ali pokojninskih skladih spodnja povezava:
    http://cafr1.com/RetireGov.html

  7. Anika se približa jedru stvari (potem pa sama sebi skoči v usta, saj nima nič proti prodaji, le z denarjem bi se igrala malo drugače): zanašanje na “mednarodni” finančni inženiring je v teh časih groteskna domislica, ki žal pritiče točno stranki s samouničevalnimi instinkti, kakršna je zanje čase LDS. In je zato logično, da nasede na “nesebičen” nasvet finačnego-tajkunskega vodje svojega “strateškega sveta”, ki mu je najpoprej in največ do tega, da se sam končno dokoplje do kakega slastnih kosov javne lastnine, ki se mu/ki mu jih tako vztrajno izmikajo. Vse ostalo ga briga dosti manj in je le za okras. Dodaten dokaz za to, da gre konec koncev zgolj za lobiranje za čimprejšnjo razprodajo javne lastnine -če že ni dovolj opletanje z BS ( ki nima s tem kaj početi in ,kolikor vem, nikjer tega ne počne) in sumljivih “mednarodnih upravljavcev” – je seveda “strokovna” podpora,ki jo predlogu ponuja J.P.”Morgan” Damjan. Enough said.

  8. @igor vidmar
    Economics is above all catallactics – the science of exchange.
    Ekonomika je predvsem katalaktika – veda o menjavi – upoštevaje predvsem logiko človeškega delovanja: vse delovanje je (iz)menjava in igra, igra sveta. In bog predvsem ljubi tiste, ki se igrajo.
    Ne razumem: kdo nasede na kaj? Anika ne.
    Kako bi pa igor vidmar uredil stanje stvari – the state of affairs?

%d bloggers like this: