Privatizacija, politični proces in evolucija k normalnosti

Državno lastništvo je manj učinkovito od zasebnega lastništva. Državno lastništvo je neučinkovito, ker je a priori zacementirano in neprilagodljivo poslovnim strateškim izzivom in ker a priori manj učinkovito pri izbiri menedžerske ekipe. Državno lastništvo omogoča politično kadrovanje, je neusahljiv bazen privlačnih služb za strankarske in družinske člane in zlata jama za klientelistične posle. Državno lastništvo daje politikom moč. Zato je jasno, da se politiki tej moči nočejo odpovedati. To storijo le tedaj, če res morajo ali pa, če so nenavadno prosvetljeni. To zadnje je redka vrlina. Običajno so politiki v privatizacijo prisiljeni. Bodisi zaradi slabega poslovanja podjetij v državni lasti bodisi zato, ker v pričakovanju volilnega poraza te moči ne želijo prepustiti konkurenčni politični opciji.

Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno – privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je zelo hvaležen poligon političnim strankam, ki ne želijo izgubiti svojega političnega vpliva in kjer se lahko poceni, celo zastonj, profilirajo in diferencirajo v očeh kupcev (volivcev). Se povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.

Napredek, razvoj, blaginja, učinkovitost itd. v vsem tem procesu nimajo nobene vrednosti, ker pač niso v ciljni funkciji politikov (kljub strašni retoriki v to smer). Lahko pa to postanejo, vendar zgolj po pomoti, kot pozitivna kolateralna škoda.

Privatizirati ni lahko. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Zato je ključno poznavanje zakonitosti političnega procesa, le tako jih je mogoče izkoristiti v pravo smer. Kako privatizirati, kadar javnost, mediji in politična opozicija ali celo koalicijske stranke temu ostro nasprotujejo? Odgovor je v postopnosti in v vključitvi javnosti v privatizacijske posle. Svetovalci Maggie Thatcher se v 1980-tih niso zaman spomnili formule, da bi pri vsaki »politično zahtevni« privatizaciji v postopek vključili tudi fizične osebe in jim omogočili nakup delnic po diskontni ceni. Temu se noben politični oponent ne upa prav glasno zoperstaviti, ker si ne želi nakopati očitka, da želi oropati navadne volivce konkretnih finančnih koristi od privatizacije. Javnosti pa je tak koncept všečen, ker vsakemu posamezniku omogoča pridobiti finančno korist. Vsakdo želi participirati v poslu, kjer lahko zasluži.

Seveda pa je privatizacija fizičnim osebam daleč od optimalne metode privatizacije, ker proces iskanja »pravega« lastnika podaljša za nekaj let. Šele konsolidacija lastništva prek finančnega trga (borze) čez nekaj let na površje pripelje pravega lastnika. Dolgoročnega, strateškega lastnika, ki je pripravljen za prevzem kontrole nad podjetjem tudi plačati pošteno tržno ceno. Dokler podjetje ne kotira na borzi, se je očitku o nepreglednosti privatizacije, o prodaji pod ceno oziroma dvomu o izbiri »pravega« strateškega lastnika težko izogniti. Konec koncev pa, kako lahko kdorkoli od političnih odločevalcev v procesu privatizacije a priori ve, kateri lastnik je najboljši dolgoročni lastnik podjetja? Tega vam tudi noben ekonomist ne more napovedati. Ker ne ve in ne more vedeti. Optimalnost lastnika (-kov) lahko pokaže in izkaže samo trg skozi čas. Če bi kdorkoli lahko to vedel vnaprej, ne bi potrebovali tržnega gospodarstva, ampak bi se šli še naprej plansko gospodarstvo. Prednost trga pa je prav v sprotni samokorekciji, v t.i. »error correction procesu«. Če nek lastnik pride do meja svojih sposobnosti in zmožnosti in podjetja ne more več dovolj učinkovito voditi v smislu, da mu zagotovi dovolj učinkovito menedžersko ekipo in strategijo, ga pač prevzamejo drugi lastniki, ki so v dani situaciji bolj optimalni. In tako znova in znova. Lastniška struktura se lahko in se spreminja skozi čas, pač v skladu s potrebami in izzivi poslovanja. Nič ni vnaprej zacementirano.

Način privatizacije prek fizičnih oseb pa nima prednosti samo v tem, da je edini politično izvedljiv v primeru tako »politično zahtevnih« privatizacij, kot so denimo javni telekomi, energetika, največje finančne institucije, ampak da daje velike koristi tudi že v vmesnem obdobju. Namreč, takoj ko podjetje začne kotirati na borzi in ima zasebne lastnike, se začne menedžment bolj racionalno obnašati zaradi samega disciplinirajočega učinka borze, hkrati pa poslovanje podjetja postane postopoma bolj transparentno. Prav postopnost izboljševanja preglednosti in racionalizacije poslovanja je lahko bistvena prednost tovrstnih privatizacij, saj ni enkratnih šokov za prevzeto podjetje in za družbeno okolje.

Mene v vsej tej slovenski privatizacijski sagi moti samo to, zakaj nismo vseh teh podjetij, o katerih (ne)privatizaciji se leta 2008 naši politiki tako zagrizeno javno prerekajo, privatizirali v celotnem paketu že leta 1994. Tako nam danes ne bi bilo treba tratiti energije za te nesmiselne diskusije. In tako kot se leta 2012 ne bomo več spomnili, da smo se še leta 2008 prerekali o tem, ali Telekom Slovenije privatizirati ali ne. Ker se nam bo privatiziran Telekom Slovenije (kakorkoli se bo takrat že imenoval) zdel nekaj tako normalnega kot danes to, da lahko danes vse najbolj znane modne blagovne znamke kupimo kjerkoli po državi, še leta 1989 pa smo jih morali švercati čez italijansko mejo. Le celoten proces evolucije proti normalnosti traja predolgo. Obupno predolgo.

17 responses

  1. Uvodna pojasnila v prisepevek (prvi pa drugi odstavek) so sijajna. Seveda ne zato, ker mi je všeč misel o prosvetljenih voditeljih, ki jih berem, kot Platonove modrece, temveč zato, ker dajo smisel aktualnemu početju (privatizacija), ki ima svoj obraz tudi v subjektivnem strahu pred trgom, ki to v realnem življenju nikoli ni. No, druge poti, kot je gor opisana, ni zato čimprej klik v glavi in..
    James

  2. No, verjetno je neka razlika v ceni, ki bi jo za Telekom iztržili leta 1994 in danes.

    Še ena tehnična opombica. Resda v gospodarstvu dosegamo le suboptimalne rezultate, a vseeno velja, da ni možno biti boljši od optimalnega… 🙂

  3. JPD: Le celoten proces evolucije proti normalnosti traja predolgo. Obupno predolgo.

    Mene stromara so sociologi poducili 90-ih, da proces traja v povprecju tri generacije! Ekonomijo se da hitro spremeniti po Saxu…

  4. Članek z dobesedno izobraževalno funkcijo, tako rekoč abece smislaprivatizacije (oz. naj bi bilo dobro privatizirati državna podjetja oz. deleže države v podjetjih). Menda naj bi trg potem avtomatsko, sam po sebi odpravil vsakršno možnost klientelizma, nepotizma, korupcije in kar je še takega, še posebej pa naj bi prtivatizacija politikom spodmaknila enega od stebrov, na katerem si večajo svojo moč in vpliv.
    Pa vemo, da tržni mehanizmi ne delujejo tako, da bi vsakemu omogočili enake možnosti za uspeh, če je le dovolj sposoben, podjeten, delaven, prodoren itd. Trg še zdaleč ne zmore popolnoma nadomestiti državne regulative, da bi preprečil koncentracijo ekonomske moči, oligarhičnih monopolov, dogovarjanje ekonomskih subjektov pri dušenju konkurence, omogočanje permanentne konkurence med posameznimi gospodarskimi subjekti itd. Brez države se lastniki nikoli (ali le redko, če so, recimo,enako kot politiki, dovolj prosvetljeni) ne bi odločali za investiranje, denimo, v čistejšo tehnologijo (oz. jo sploh ne bi razvijali), človeškemu zdravju prijazne izdelke, ne bi vlagali v kulturo (razen če bi jim prinesla neposreden dobiček) itd… Privatizacija zadosti zgolj zahtevam “homo oeconomicusa”, toda človek še zdaleč ni enodimenzionalen, smisel človekovega življenja in človeške civilizacije sploh ni zgolj proizvajati s čim manjšimi vložki in stroški na eni strani, da bi na drugi strani iz tega izvlekli čim višje dobičke…
    Zato, menim, da tudi privatizacija ni čudežna paličica, ki bi sistemsko preprečevala izpridenje politike (kot da ekonomija ni podvržena enakemu trendu kot politika), še posebej pa že a priori omogoča razslojevanje (glede na to kdo ima več, in kdor ima več, ni nujno sposobnejši, uspešnejši, bolj delaven), s tem poglabljanje družbene neenakosti, kar za družbeni razvoj, še posebej majhnega naroda kot smo Slovenci, ni pozitivno…
    To lahko privede do družbenih konfliktov, povečanja revščine, vse skupaj v družbeno stagnacijo ali celo propad (ali pa – nekateri bodo ob tem sicer samo zamahnili z roko, češ, pa kaj – izumrtje Slovencev kot naroda)… Niti privatizacija ni zagotovilo, da bo zaradi nje slovenski državi bolje, zato je tudi toliko nasprotovanja med, ne samo politiki, temveč tudi med “navadnimi” državljani.

  5. Rok trajanja države, ki se imenuje Slovenija, se neizprosno izteka. V tako omejeni ekonomiji, pa na bo v celoti privatizirana ali le ne, ni mogoča konkurenca in ne napredek ter družbeno vzdržno socialno stanje. Dokler bo funkcionirala EU bo nekako še funkcionirala tudi država Slovenija, kaj pa bo potem, pa ve le dobri gospod bog.
    Na žalost pa tudi staro damo EU, v relativno bližnji prihodnosti, čaka repriza leta 1848. Vendar s to razliko, da se bosta tokrat veliko bolj očitno ter kruto, na življenje in smrt spopadla nacionalni in kapitalski interes.

  6. J.P.D. je na svojem “Drang nach Westen” prodrl žal le do Belgije. Če bi nekaj časa živel v Veliki Britaniji bi lahko dodobra spoznal in razumel “odlične rezultate privatizacije” zeleznic na Otoku, ki jih je izvedla M. Thatcher. Na BBC so imeli serijo oddaj o Evropskih (državnih) železnicah in se spraševali, zakaj kaj takega v VB ni mogoče!

    Treba je reči, da je J.P.D. prejšnji teden na Omizju klamfal takšne, da ga je bilo težko poslušati: “Država je slab gospodar”, ducatkrat. Nikjer pa ni dokazal, da država ni tudi SLAB PRODAJALEC!!!!

  7. G. Tomaž Kalin (alias TK),
    prvič, mislim, da je lepo, če se človek predstavi in odkrito pod svojim polnim imenom in priimkom predstavlja svoja stališča. To daje debati verodostojnost, saj zahteva prevzem odgovornosti za svoje izjave.

    Drugič, glede primera privatizacije britanskih železnic mi očitate nekaj, česar nikoli nisem trdil. Še več, pri pripravi gradiv o privatizaciji v letih 2005-2006 smo posebej izpostavili negativni primer privatizacije javne infrastrukture na primeru britanskih železnic. Zato, kot vidite, tudi nikoli nismo predlagali privatizacije infrastrukturnega dela Slovenskih železnic. Zaenkrat je smiselno le liberalizirati uporabo železniške infrastrukture in dovoliti konkurenco med ponudniki prevoznih storitev ter jim zaračunavati tržne uporabnine.

    Tretjič, preden karkoli poveste, je smiselno svoje trditve najprej preveriti – na empiričnih dejstvih. Zato bi pričakoval, da preden mi očitate, da nikoli nisem dokazal, da ni država tudi slab prodajalec (ne samo slab gospodar), pred tem preverite, ali tega res nisem dokazal. Lahko se pokaže, da sem (in da nisem govoril kar tako na pamet).
    V dobrobit verodostojnosti vaših kasnejših vključevanj v debato, vam zato predlagam, da najprej naredite kakšno domačo nalogo in preštudirate mednarodne empirične raziskave s področja privatizacije in učinkov strukture lastništva na poslovanje podjetij. Še posebej pa, da pogledate rezultate raziskave “Case-by-Case Versus Mass Privatization in Transition Economies: Initial Owner and Final Seller Effects on Performance of Firms in Slovenia”, ki smo jo leta 2005 s kolegi Simonetijem, Rojcem in Majcnom objavili v ugledni znanstveni reviji World Development (33 (10), pp. 1603-1625, JCR IF: 1.504)

    Navajam kratek angleški povzetek članka:

    “The paper develops a new approach for studying the key policy choice in transition economies between mass privatization and case-by-case privatization. We propose a new analytical approach which separates the initial owner and final seller effects on performance of firms by different privatization agents. By applying the production function approach to the dataset of Slovenian privatized firms, we find two important results. First, we find that mass privatization agents, receiving shares mainly for free, are better initial owners than the government and its institutions only when they are subject to a fully transparent and regulated economic and legal environment. Second, firms sold to foreign or domestic strategic owners by the government are performing better than firms sold by mass privatization agents. But here again, the superiority of the government in selling firms is not confirmed in the case of well-regulated mass privatization in listed firms. The results are quite robust to observing either long-run or short-run effects of privatization. The results are also robust to different econometric techniques that serve to control for potential simultaneity between ownership and initial performance, but proved to be sensitive to econometric techniques controlling for the simultaneity between unobserved productivity shocks and input levels.”

    V empirični študiji smo torej odkrili dvoje:
    1. Fizične osebe in pooblaščeni privatizacijski skladi so boljši lastniki podjetij kot država, kadar podjetja delujejo v transparentnem okolju – konkretno, kadar kotirajo na borzi.
    2. Država je boljši prodajalec podjetij kot fizične osebe in pooblaščeni privatizacijski skladi – konkretno, podjetja kasneje začnejo poslovati bolje, če jih proda država (domačim ali tudjim strateškim lastnikom) kot pa fizične osebe in skladi. To ne velja samo za podjetja, ki kotirajo na borzi in so s tem že ves čas podvržena večji tranparentnosti in regulaciji.

    Pavšalne izjave na podlagi neznanja ali ignorance so domena populistov in politikov, vsaj na tem mediju pa se želimo pogovarjati / diskutirati na malce višjem nivoju. V ta namen pa je v predznanje o tematiki diskusije potrebno vložiti kar nekaj časa. V konkretnem primeru, kar nekaj let.

  8. @ JPD
    Jože, kaj tako infantilno mahaš s temi tvojimi objavami. Po toliko letih življenja pod Alpami, bi ti morali biti že jasno, da tvoje mnenje šteje le, če se ti podatki po žilah pretakajo toliko časa, da ti kak strdek povzroči infarkt. Zato tudi narobe sklepaš, da je vsak one v mrzli vodi zgolj pimpek, s katerim ne moreš prav veliko opletati. Spomnim se, da sem enkrat g. Kalina poslušal pri razlagi kako sta bila Telekomov in Mobitelov monopol koristna, saj sta pomembno prispevala k visoki stopnji “telekomunikacijske pismenosti” v Sloveniji. Torej vidiš, zelo pomembno je v katero mrzlo vodo ga namočiš. Če je ta iz Bohinjskega jezera ali pa Koseškega bajerja, pimpek v njej vseeno ne zgleda zgolj kot pimpek, ampak bistveno večji. To je ja slovenski pimpek.

  9. “Namreč, takoj ko podjetje začne kotirati na borzi in ima zasebne lastnike, se začne menedžment bolj racionalno obnašati zaradi samega disciplinirajočega učinka borze”

    To je JPD verjetno mislil na Enron, WorldCom in ameriske investicijske banke. Mogoce je disciplinirajoci ucinek borze izvedel iz svojih bogatih izkusenj z dotcom bumom, kdo ve. Z JPD apriori ni mogoce debatirati o prednostih in slabostih drzavnega lastnistva, zato ker je JPD apriori aprioristicen.

  10. Če naj bi se menedžment iz sistemskih razlogov (zaradi kotiranja na borzi,potem ko se podjetja privatizirajo) začel obnašati racionalno, ne razumem, zakaj – rajši kot v svoje plače in druge prihodke – ne vlaga v razvoj podjetja in zakaj se ne obnaša prav tako racionalno, ko začne podjetje polzeti navzdol (ali ko mu gre slabše), zakaj menedžerji takrat ne pristanejo na znižanje svojih prihodkov?
    (Tudi) ali predvsem menedžment se obnaša po znanem reku “bog je najprej sebi ustvaril brado” in nič drugače.

  11. @igor
    Razumem njegov obup in Vašo zaskrbljenost: “Jože, kaj tako infantilno mahaš s temi tvojimi objavami”. A položila bi na srce “tovarišem in tovarišu Kalinu”, naj dopustijo svojim in našim otrokom in vnukom, da si krojijo svojo in našo današnjo usodo po svoje. Časi “tovarišije” so nepreklicno minili. Obdobja nepovratnih in kasneje ugodnih posojil, v katerem se je lansiralo v neuvrščene države vse v zameno za banane in morda nafto in prodajalo na jugoslovansko tržišče po cenah “kakor nam drago”, ni več. Edini motiv tedaj je bil, kako imponirati in ustreči “mami” PARTIJI, pa čeprav se je pri tem donekle vršil tudi tehnološki razvoj. A bil je račun brez krčmarja in zadeva je r a z p a d l a. Zato, ker se bojimo, da bo otrok dobil ošpice, še ne prenehamo imeti otrok. Spremenil se je družbeno-političen in ekonomski sistem, zato so danes pogoji in razmere povsem drugačni. V vsakem družbenem, političnem in ali gospodarskem sistemu so anomalije, a zaradi tega ne smemo obtičati na mestu in se sploh ne lotiti podvigov in “podjetij”. Torej, “tovariši” bodite gospodje in ne zavirajte in ovirajte delovanja te, zdaj najbolj aktivne generacije, ki ima znanje in pogum. Spremembe se dodo zgodile, prej ali slej na ta ali oni način; a bolje je, da se dogajajo nadzorovano in hoteno, kakor stihijsko, ali pač! Privatizacija se je že zgodila, imamo znane lastnike, torej, naj se “dogodijo” še sposobni lastniki, bodisi z odkupom bodisi s prevzemom pod skrbnim očesom nadzornikov. Slabi lastniki bodo odpadli v procesu samem. Šele z znanimi lastniki bodo zadeve postale “javne” in pregledne – šele tedaj!

  12. @ Prof. J. Pavlič Damijan:

    Jasno je, da ste “razvozljali” moj psevdinim, ker sem istih nekaj vrstic poslal tudi na Finance, kjer sem “tomkalin”, kar ni močno konspirativno.

    Zanimivo je, da je kljub temu, da je mnogo komentarjev v Razgledih podpisanih s kraticami, g. Damijan misli, da mora le mene okarati zaradi (slabega) poskusa anonimnosti.Toliko za uvod.

    Pravi da je dokazal z empirično študijo, da je država boljši prodajalec, kot privatniki in drugi osebki. Če je to res, kako pojanjuje nekaj zadnjih katastrof, kot so Mercator in NKBM? Ali ni to le nekakšna “šolska znanost”.

    Še nekaj o privatizaciji Britanskih infrastrukturnih podjetij. V času mojega bivanja v VB, sem nekajkrat zasledil članke (resda v “levičarskih” časopisih, kot sta The Independent, and Guardian), kaj se je zgodilo s, prav tako Thatchersko privatizacijo, vodovodov. Upokojenci se selijo iz nekaterih predelov, kjer ne morejo plačevati računov za vodo. Kupci so vodovodov so zatrjevali, da gre do 40 % vode v zemljo, da bodo to popravili. Popravljali so le minimalno, management vodovodov vleče milijonske plače (v GBP), ljudje pa so v stiski.

    @Igor

    Še komentar na Igorjevo trditev, da sem razlagal, da je kakršenkoli monopol Telekoma in Mobitela koristen. Edini razlog, da sem decembra 2000 šel iz ugledne službe v managementu na IJS na uradniško mesto v MID (z manjšo plačo in mnogo več dela), je bil v mojem neskončnem nezadovoljsvu nad dejstvom, kako močno zaostajamo na področju elektronskih komunikacij. Če vas zanima Vam z veseljem pošljem nekaj člankov, kjer sem zelo grobo kritiziral delovanje takratnega Ministrstva za promet in zveze. (recimo z naslovom “Ali si Slovenija zasluži takšen zakon o telekomuinkacijah?”). Aprila 2001, je bil na hitro potisnjen skozi vlado in parlament zakon, ki je bil v celoti usklajen z direktivami EU, ki so vpeljale popolno liberalizacijo telekominikacij; še celo več, na nekaterih področjih je bil ta zakon še celo bolj radikalen, kot so to zahtevale direktive EU.

    Govorjenje o kakršni potuhi Telekomu s strani MID-a je čista neresnica plasirana s strani ljudi, ki nimajo in niso nikoli imeli vpogleda v to kompleksno industrijo. Resna liberalizacija je v vseh deželah EU trajala 10 in več let. To se jasno vidi iz letnih poročil direktorata Komisije za Informacijsko družbo in medije.

    @anika

    In na koncu še komentar na “aniko”. Njen stil pisanja ni primeren za te strani. Tako, kot so včasih primitivci zmerjali ljudi z “gospodi”, kar je bila po njihovem navečja žalitev, sedaj ljudje iste baže ljudi z enakim namenom titulirajo s “tovariši”

  13. Tomaz, mogoce je edini problem “odlicnega” EU zakona o telcomm, da se ni izvajal zraven APEK in ostalih “samostojnih” agencij brez zob!

    ZDA ima podobne primere kot UK zastarele infrastrukture, ki ne prinasa dovolj dobicka! Francozi se izogibajo tega ze zaradi nukleark.

    JPD, ekonomija kot kraljica znanosti vedno potrebuje nekaj let studija. Strom in fizika sta veliko bolj enostavna…

    LP Marijan M. Miletic’, MSc EE retired

  14. @Tomaž Kalin
    Gospod dr. Tomaž Kalin,
    Quod dicit dicit!
    Baža -e ž ‘vrsta, sorta’ nar. tudi fožel. Prevzeto iz srvnem. fasel, kar je sicer potrjeno le v pomenu ‘mladič, potomstvo, vzreja’,vendar današnje nem. nar. besede, ki so se razvile iz srvnem. fasel, npr. kor. nem. fasl, štaj. nem. Fasel, pomenijo tudi ‘pleme, rasa’ iz česar je neposredno izvedljiv sloven. pomen “vrsta” (Be I, ST, 123).(Slovenski etimološki slovar / Marko snoj. – Ljubljana, Mladinska knjiga, 1997. – Zbirka Cicero)
    Se opravičujem, da morda nisem bila dovolj jasna in ste zato zgrešili poanto mojega komentarja. Ali res?
    “Šele z znanimi IN SPOSOBNIMI (dodajam) lastniki bodo zadeve postale “javne” in pregledne – šele tedaj!”

  15. bom malo naredil predah,.. toliko v opomin, da ekonomija nikakor ni kraljica znanosti, kakor je o gospodarjenju v družbi zapisano gor. Sploh, ko berejmo zaključke, ki jih avtorji že vnaprej pospremijo z pomanjkanjem podatkov,.. (recimo večkrat prof. Emil Erjavec pa tudi prof. JP Damijan). Znanost ima svojo metodologijo dela, pozna kontrolirani eksperimet s ponovljivostjo,.. samo toliko, da cenjene profesorje spomnimo na samo osnovo. Debatiramo o družbeni realnosti, kjer je ekonomija orodje upravljanja,.. seveda rabi ogromno študija, kar pa ne pomeni, da se je ne uporablja za zaključke, ki ne temeljijo na dejstvih in številkah (recimo že tista o svobodnem trgu je tako bosa, da je prav cinično, ko se omenja tržne mehanizme, ko bo trg resnično svoboden, potem že mogoče, tako pa zdrav razum še zmeraj pritrdi skandinavcem z njihovo družbeno odgovornostjo).
    james (saj se kitim s titlni,. in to v kraljici znanosti, po moji presoji seveda, pa vendar naj govori vsebina enkrat za spremembo, dajmo možnost, da sem šivilja v Muri)

  16. Simon Tecco v Dnevnikovem Objektivu o neoliberalnem modelu in cilski fatamorgani:
    Čile naj bi bil ena redkih latinskoameriških držav, ki je zmanjšala stopnjo revščine s skoraj 38,5 odstotka leta 1990 na vsega 13,7 odstotka leta 2006. Tuje naložbe štejejo več milijard dolarjev na letni ravni, tuji kapital pa je iz naslova dobičkov od naložb in obresti na kapital samo leta 2006 odnesel iz države nekaj več kot 25 milijard dolarjev. Istega leta je znašal proračunski presežek 11,2 milijarde dolarjev, kar je poleg drugega prispevalo k temu, da se je v strokovni literaturi začelo govoriti o “čilskem ekonomskem modelu”.

    Po podatkih iz leta 2006 je bilo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v Čilu ena proti 100, medtem ko so v Evropi te razlike manjše, v razmerju ena proti 20. Še več, pred kratkim je ekonomist Marcel Claude dokazal, da je v prvem obdobju vojaške diktature faktor dela predstavljal 63 odstotkov celotnega dohodka, medtem ko je bilo razmerje ob koncu vlade Ricarda Lagosa leta 2006 obrnjeno: kapital si je prilastil že okoli 70 odstotkov dohodka. To pomeni, da delavci dobijo samo okoli 32 odstotkov BDP.
    To ustvarja ogromne socialne in ekonomske razlike, ki kljub uspešnosti na makroekonomskem področju niso več politično sprejemljive. Uvedeno je bilo tako imenovano fleksibilno delo, ki vključuje fleksibilno število delavcev v podjetjih, fleksibilno plačo in fleksibilne delovne naloge vsakega posameznika. Pogodbeni delavci izpodrivajo redno zaposlene, da bi se tako zmanjšal fiksni delež plač in povečal delež, vezan na produktivnost in druge ukrepe, ki onemogočajo sindikalno organiziranost in posledično kolektivne pogodbe.
    Polovica Čilencev tako sploh nima kritega pokojninskega zavarovanja, med preostalimi pa jih ima kar 40 odstotkov težave s plačevanjem mesečnega minimalnega prispevka, ki znaša desetino dohodka po kriteriju, ki ga zahtevajo zasebna podjetja za upravljanje pokojninskih skladov (APF). Tudi zdravstvene ustanove so zasebne in delujejo kartelno z dogovarjanjem o ceni storitev in višini deleža, ki ga pokriva zavarovanje.
    Na področju izobraževanja obstaja javno in subvencionirano zasebno šolstvo. Javno šolo financirajo občine, kar pomeni, da je zaradi premajhnih sredstev njena kakovost in opremljenost porazna. Kdor želi, da bi njegov otrok nadaljeval šolanje na univerzi, ga mora poslati v zasebno šolo, kar je povezano s finančno sposobnostjo staršev.
    Univerzitetni študij je treba plačevati, zato morajo starši privarčevati kar znatno vsoto denarja (več tisoč evrov), če želijo otrokom omogočiti univerzitetno izobrazbo. Revni so tako izrinjeni in nimajo nobenih možnosti.

  17. @anika
    Potem ko bo proces odkupa tistega dela preostalega premoženja RS, za katerega prodajo oziroma ohranitev lastnine kontrolnega deleža RS(25x 1x) – dokler bo potrebno – , se bomo dogovorili, zaključen, se bomo lahko lotili reševanja sodobnih problemov svetovnega kapitalizma in skupaj z naprednim svetom iskali rešitev iz današnje slepe ulice.
    V spodnji povezavi je stvarna analiza stanja v najmočnejši državi in posledično v svetu. Vprašanje pa je, ali je nakazana rešitev tudi prava in pravilna, da ne bi znova zdrsnili v etatizem in/ali kolektivizem.
    http://www.new-enlightenment.com/2008_depression.htm
    In še o pogubni obliki današnjega bančništva:
    Money_parasitism-Vladimir-Nuri.pdf.
    ter kako prost, je tisti “prost trg”:
    Daily Article Ludwig von Mises Institute :
    How Free Is the “Free Market”?
    By Jeffrey A. Tucker
    Posted on 1/21/2008

%d bloggers like this: