Bližnjic do blaginje ni

Globalizacija ima v razvitem svetu vsaj toliko, če ne bistveno več, nasprotnikov kot ima zagovornikov. V manj razvitih delih sveta pa je nasprotno, saj jim globalizacija prek prihoda tujih multinacionalk in možnosti prostega izvoza njihovih izdelkov (razen hrane) na trge razvitih držav omogoča nova delovna mesta. Nekaj sto milijonov delovnih mest, ki jih brez globalizacije ne bi bilo. S tem pa tudi ne plač in porasta individualne blaginje. V razvitem svetu pa so glasovi proti globalizaciji veliko močnejši. Ker naj bi globalizacija povečevala razlike v svetu. Toda ali je to res? Ali pa gre zgolj za osveščene pripadnike zahodne civilizacije, ki jih je strah, da bo globalizacija »posrkala« njihova delovna mesta (»that giant sucking sound«, kot je nekoč izjavil nekdanji kandidat za ameriškega predsednika Ross Perot) in jih preselila v revnejše predele sveta? Se dohodkovne razlike v svetu res povečujejo?

Na strahove in neracionalnosti je mogoče vedno najlažje odgovoriti z dejstvi, s podatki. Branko Milanović iz Svetovne banke je pred nekaj leti objavil izjemno dobro knjigo Worlds Apart (Princeton, 2005), kjer prikazuje, kaj se je dogajalo z dohodkovno neenakostjo v svetu po letu 1950. Ker je o tem vprašanju v strokovni literaturi bilo precej različnih mnenj, je zelo sistematično in neideološko obdelal tri različne koncepte neenakosti in jih prikazal na vzorcu prek 120 držav sveta za obdobje 1950-2000. Pred tem je dohodke prebivalcev, merjene kot BDP na prebivalca, skrbno preračunal po metodi paritete kupne moči (PPP) na mednarodno primerljivo raven. Toda, kako v tako heterogenem svetu izmeriti povprečno stopnjo svetovne neenakosti? Prvi koncept neenakosti, ki se običajno imenuje mednarodna neenakost, zajema vsako državo kot celoto, denimo tako Kitajska kot Slovenija sta enakovredni enoti pri izračunu mednarodne mere neenakosti. Drugi koncept neenakosti, ki ga Milanović imenuje, svetovna neenakost, pa vsaki državi da utež v višini njenega števila prebivalcev. Ni namreč vseeno, ali v svetovno mero neenakosti vstopa 2 milijona Slovencev z 20,000 evrov BDP na prebivalca ali pa ena milijarda in 321 milijonov Kitajcev z 5,000 evri BDP na prebivalca. Tretji koncept neenakosti, globalna neenakost, pa dodatno upošteva še stopnjo neenakosti znotraj posamezne države (med regijami ali celo med posamezniki) pri kasnejšem preračunu v en kazalec svetovne neenakosti.

Gibanje svetovne neenakosti v drugi polovici 20. stoletja kaže naslednje značilnosti. Neenakost v svetu, merjena s prvim konceptom (kjer ima Slovenija enako težo kot Kitajska), se je po letu 1950 povečala. Med leti 1965 in 1985 se sicer ni spreminjala, po letu 1985 pa je naglo poskočila, ker so afriške, latinskoameriške in nekdanje socialistične države zapadle v krizo, razvite države pa so dosegale visoke stopnje rasti.

Toda, kaj se zgodi, če upoštevamo, da Kitajska in Indija nista samo dve opazovanji, ampak da vsaka prispeva po eno milijardo in več posameznikov? Če merimo neenakost v svetu po tem drugem, bolj pravilnem konceptu, opazimo, da se svetovna neenakost po letu 1950 enakomerno zmanjšuje, zelo hitro pa se zmanjšuje po letu 1985. Zakaj? Predvsem zato, ker je dobrima dvema milijardama ljudi v Indiji in na Kitajskem po letu 1985 z začetkom hitre gospodarske rasti šlo vedno bolje. Brez globalizacije obeh držav bi bil svet kot celota revnejši.

Tudi po tretjem konceptu neenakosti, ki upošteva tudi neenakost med regijami znotraj posamezne države, se je neenakost med letoma 1993 in 1998 (zadnji točkovni oceni) zmanjšala. In sicer predvsem po zaslugi hitrejše rasti ruralnih regij Indije in Kitajske v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami. Opazna je naslednja zakonitost: čim hitreje rastejo nerazvite regije Indije in Kitajske, tem hitreje se zmanjšuje globalna neenakost v dohodkih. Ali z drugimi besedami: čim več globalizacije pride v nerazvite ruralne regije Indije in Kitajske, tem bolj se bodo dohodkovne razlike v svetu zmanjšale.

Je torej globalizacija slaba? Je globalizacija tako huda kuga sodobnega časa, da je potrebno bistveno spremeniti naš pogled na razvoj in blaginjo? Je čas, da zavržemo trg? Je čas, da zavržemo BDP na prebivalca kot merilo učinkovitosti in stopnje blaginje? Je čas za nov koncept merjenja učinkovitosti in blaginje, kot naj bi ga za francoskega predsednika Sarkozyja bojda razvijal nobelovec Joseph Stiglitz?

Hm, bojim se, da gre samo še za eno modno politično pogruntavščino in da bo zgodovina kmalu pokazala, da je inovativnost v smeri nepriznavanja trga (globalizacije) kratkega daha. Uvajanje nekih dogmatskih, človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…) tujih konceptov je obsojeno na propad. Kot nekdanje sovjetske in zelo inovativne jugoslovanske pogruntavščine (“družbena cena” kapitala namesto obrestne mere, »družbeno dogovarjanje« namesto trga, »organizacija združenega dela« namesto podjetja, »združevanje dela« namesto zaposlitve itd.). Pa je zadeva povsod in v vseh pogledih zelo neslavno propadla. Prebivalci teh držav pa postali bolj revni.

Tržni sistem ima to prednost, da je apriori nedogmatski, da bazira (po Schumpetru) na kreativni destrukciji, da je zato izjemno prilagodljiv in je zaradi svojega stalnega spreminjanja praktično neuničljiv. Kakor hitro se pojavi sistemska napaka, denimo prevelike koncentracije kapitala (ki jih je Lenin v svoji kritiki kapitalizma pred skoraj sto leti navedel kot vzrok prihodnjega razpada kapitalističnega sistema), se sistem sam regulira, denimo v obliki ostre protimonopolne zakonodaje v ZDA takoj po 2. svetovni vojni (kar pri nas počasi začenjamo šele danes razumevati, ko se nam je Laško s svojim imperijem dvignilo prek glave). Tudi ameriški skrajno nesocialni tip kapitalizma ne bo mogel dolgo vzdržati v tej obliki, ker pač preveliko družbeno razslojevanje postaja kontra-produktivno, in se geti brezposelnih in socialno in zdravstveno nezavarovanih množic v določeni fazi sprevržejo v socialne bombe. Kot denimo v Franciji pred dobrim letom dni. Toda to ne pomeni, da bo kapitalistični sistem kot takšen kolapsnil, ampak to, da se bo prej ko slej našla neka Hillary Clinton, ki bo uvedla denimo zastonj osnovno zdravstveno zavarovanje in s tem prilagodila ameriški tip kapitalizma evropskemu.

Zato izmišljevanje nekih novih konceptov nima prav nobenega učinka na našo dejansko blaginjo ali na svetovno (oziroma globalno) neenakost. Ljudem v najrevnejših delih sveta prav nič ne pomaga, če njihove vlade zatrjujejo, da njihova sreča ni odvisna od tega, če je njihov BDP na prebivalca nizek in stagnira (ali celo nazaduje), ampak da je sreča v tem, da lahko vsak prebivalec dobi na dan zastonj liter mleka in kilogram kruha ter kilogram mesa na teden, zastonj šolstvo in najboljše zdravstvo na svetu (Castrove parole v zadnjih letih). Ljudem ta liter mleka in kilogram kruha na dan ter zastonj šola nič ne pomagajo, če pa jih 40 odstotkov ne dobi službe in ne more zagotoviti eksistence svoji družini.

BDP na prebivalca ni edina mera blaginje, je pa v hudo močni korelaciji z njo. Zato je prebivalcem Indije in Kitajske tako v ruralnih kot urbanih regijah v zadnjih 20 letih bistveno lažje, ko njihov BDP na prebivalca letno narašča po dvo-številčnih cifrah. Ker se je s tem število revnih prepolovilo in ker so ljudje dobili službe in s tem perspektivo v življenju. Brez globalizacije in brez odprtih trgov in širjenja multinacionalk te perspektive ne bi imeli. Jasno, faza kapitalističnega sistema, ki se trenutno dogaja na Kitajskem in ostalih azijskih državah in ki jo je Evropa dala skozi pred vsaj sto leti, je izjemno krut proces. Če ga merimo v naših sedanjih standardih. Toda če vprašate lokalne prebivalce v neki ruralni regiji na Kitajskem ali bi zamenjali ta sedanji »kruti kapitalizem« za prejšnje stanje, preden se je začel ta kapitalistični gospodarski bum, bi vas zelo grdo pogledali. Če jim namreč vzamete ta tržni, kapitalistični sistem, jih s tem oropate sedanje pridobljene blaginje in življenjske perspektive. Perspektive, da bodo njihovi otroci doštudirali in dobili boljše službe. Perspektive, da bodo nekoč deležni takšne blaginje kot zahodnoevropski prebivalci.

Toda ta zahodnoevropska blaginja (z vsemi pozitivnimi spremljevalnimi učinki, od socialne varnosti do čistega okolja) se dogaja in je možna šele na ravni nekajkrat višjega BDP na prebivalca. Bližnjic do te ravni blaginje (mimo rasti BDP na prebivalca) pa ni. Čim hitrejša je rast BDP na prebivalca, tem krajša je pot do te ravni blaginje. Brez globalizacije (odprtih trgov in pretoka kapitala) pa so perspektive za rast manjše. In razlike v svetu večje.

19 responses

  1. Kje so meje globalne blaginje v svetu, kjer je vsak dan prirastek k populaciji ljudi 200000 (dvesto tisoč), kjer je večina (več kot polovica) prebivalstva na planetu mlajša od 13 let (daleč čez polovico od preštetih sedem milijard in, nobeden ne upa niti ugibati, koliko zraven nepreštetih)? Kje so meje, ko ekonomija iz kvantitete preide v kvaliteto? Kdaj se bo o kapitalu, in v kakšni ekonomiji, prenehalo misliti, kot o vrednosti, ki se mora oplajati (kvantitativno večati)? Kdaj bo globalizacija v ekonomskem smislu pomenila to kar dejansko je – nepovratno uničevanje rodovitne zemlje, celotnih ekosistemov in posledično genocid nad skoraj vsemi živalskimi vrstami na planetu. Kdo bo prvi ugriznil v kislo jabolko starševske ljubezni in pogledal številke (po Pascalu: ko nimaš pojma poglej številke) in priznal, da so vsa kričanja o izumiranju in apokalipsi neosnovane, saj je v absolutno vsaki državi na planetu število ljudi povečuje (vsepovsod). Ali je dobila razcvet globalizacija, ko je dotični amariški ekonomist dobil Nobelovo za ugotovitev, da je ekonomsko najučinkovitejši sitem sužnjelastništvo (in posledično v sužnjelastništvu danes proizvajajo proizvode vsaj v Braziliji in na Kitajskem)? Kje so naravne meje vzdržnosti globalizacije in kam v ta kontekst uvrstiti poglavitno vprašanje pravičnosti (ravno tiste razložene v Platonovi Republiki, ki je prav tako govorila v času sužnjelastništva). Globalizacija je danes vse, samo tisto kar bi naj bila (dvig kvalitete) ni – zakaj? Preprosto smo povnovno pri najslabšem kar je lahko nastalo – nekontrolirano in eksplozivno naraščanje populacije ljudi. Seveda imam prav in seveda bodo situacijo reševali vnuki, bo zanimivo videti v kakšnem svetu (a bo lev za pogledati, delfin v oceanu, ščurek v odtoku in drevo na parkiriščih ali,..). Globalizacija že, vendar z enakimi merili za vse in z milsijo na zanamce – tukaj pa je ekonomija le merilo in nikakor ne orodje, ki lahko omogoči kvaliteto. Slednje pa je svoboda poameznika ter enakost v začetku (diši po liberalni demokraciji – ma kje prej po načelih francoske revolucije)
    james

  2. Lep pozdrav.

    Sem mlad in neuk, tako da mi boste oprostili, če bom popolnoma udaril mimo, sicer so mi pa tako v šoli povedali, da neumnih vprašanj ni.

    Torej.

    Kako je pravzaprav z vsem tem? Je globalna raven BDP-ja fiksna številka, recimo 1 in je zahodni razviti svet pri (npr.) 0,7, medtem ko si ostali svet deli 0,3 in se sedaj trudimo, da bo povsod lepo enakomerno porazdeljen?

    Tudi če ni tako, pa morda razumete kaj želim s tem povedati. Se pravi, je možno, da gospodarska rast tudi pri nas, sicer z manjšim odstotkom, še kar naprej raste in raste, tako pa tudi po celem svetu nebrzdano šviga navzgor? Ali pa se Kitajci in Indijci razvijajo na naš račun? Nas bodo dohiteli, ali se bomo srečali na pol poti – to je, mi nazadujemo, oni rastejo?

    Pustimo etična vprašanja ob strani – brez greha v razvitem svetu ni nihče – toda ali ni naš način življenja omogočen natanko zaradi dejstva, da Kitajci in Indijci ne uživajo nam sličnega družbenega standarda? Če bosta dve milijardi teh azijskih ljudstev kar naenkrat živeli tako kot mi, bo sploh še dovolj rib v morju? Koliko pšenice bo treba posejati, da bodo štruce kukale tudi iz pekinških in newdelhijskih smetnjakov?

    (ne razumite me narobe – evropocentrizem kar bije iz zgornjih odstavkov – a ne sprašujem zato, da bi potem populistično udrihal po freemarketu, češ, moji otroci bodo živeli tako kot jaz, Indijce in Kitajce pa v švicfabrike, ampak me stvar preprosto zanima)

    Hvala.

  3. Jože, odličen prispevek.

    Ne morem se strinjati edino z delom, ko govoriš o ameriškem skrajno “nesocialnem kapitalizmu” in zaključiš s francoskimi izgredi v zadnjih letih. Izgredi v Franciji niso posledica kakega nesocialnega kapitalizma, saj je Francija najbolj socialistična država v Evropi. So posledica getoiziranja priseljencev v državnih naseljih in slabega ekonomskega položaja v državi (brezposelnost), radikalni islamizem in globalizacija pa sta procese samo še katalizirala. Francija je lep dokaz za to, da visoka stopnja prerazdeljevanja v družbi ne pripelje do tako imenovane socialne kohezije, tako kot tudi izredno nizka stopnja prerazdeljevanja zagototo ne.

    Ampak pustimo to, vse ostalo kar si napisal je čista resnica, ki pa jo žal večina ljudi ne razume zaradi premalo informacij, ki jih imajo in zaradi negativnih vrednostnih sodb o globalizaciji, ki v medijih prevladujejo.

    Tebe in ostale bralce bi želel opozoriti na Šveda Hansa Roslinga, ki na http://www.gapminder.org na izredno plastičen in razumljiv način z animiranimi časovnimi vrstami razlaga koreliranje posamičnih indikatorjev razvoja človeške družbe z BDP v posamični državi. Kdor si bo vzel nekaj časa za ogled Roslingovega dela, mu bo hitro jasno, da je povečevanje BDPja eden od ključnih vzvodov za doseganje blagostanja človeške družbe tako v razvitem kot nerazvitem svetu.

    Gapminder gostuje tudi na Youtube http://www.youtube.com/watch?v=ITlC6ubhSh0

    Na spodnjem naslovu je 20 minutni posnetek predavanja Hansa Roslinga v Montereyu pred slabim letom. Oglejte si konec revščine, pravi Rosling v njem. Obenem tudi omeni, da ga kritizirajo zaradi preveč optimistične razlage razvoja sveta. Oglejte si in presodite sami.

    Hans Rosling: Watch the end of poverty

    Gapminder bo marsikoga prepričal, da ima Jože prav, ko razvoj človeške družbe povezuje z rastjo BDP.

  4. @Morskimaček

    Kako bo človeštvo razrešilo problem naraščajočega prebivalstva je stvar bodočnosti. Dejstvo, da se pred stoletji izrečene Malthusove pesimistične napovedi posledic rasti prebivalstva niso uresničile, nam lahko daje upanje, da se tudi današnje ne bodo. Malthus je že leta 1798 pisal o tem, da bo povečana rast prebivalstva pripeljala do tega, da bo hrane na prebivalca vedno manj. Zakaj je tako razmišljal? Ker ni upošteval napredka znanosti v bodočnosti. Enako napako delajo danes tisti, ki napovedujejo apokaliptične scenarije. Od Malthusa do danes se je prebivalstvo na zemlji 7 x povečalo, iz 1 milijarde na 7 milijard in bo leta 2050 doseglo vrh pri nekje 9 milijardah. Toliko v razmislek.

    V razvitem svetu nimamo pravice, da bi zaradi skrbi za resurse z zaskrbljenostjo gledali na razvoj nerazvitih. Do razvoja imajo enostavno pravico. Če jim je mi ne bomo dali, si jo bodo vzeli sami. Dolžnost razvitega sveta je lahko edino to, da jim pri razvoju pomagamo in ga z optimizmom opazujemo.

  5. “Kakor hitro se pojavi sistemska napaka, denimo prevelike koncentracije kapitala/ …/, se sistem sam regulira, denimo v obliki ostre protimonopolne zakonodaje v ZDA takoj po 2. svetovni vojni …”

    Ti mladoekonomisti, ali kakorkoli se jim že reče, pa res ne morejo brez naivnih predpostavk o nevidni roki trga, ki čudežno poskrbi za vse (nekakšni Deus ex machina).

    Protimonopolna zakonodaja ni produkt trga, niti ne predstavlja tržne samoregulacije, temveč grob poseg politike v sfero trga. Se pravi ravno to, kar Damjan in podobni tako zavračajo. Torej je to jasen dokaz, da trg oz. “sistem” sam od sebe ni sposoben delovati in se regulirati, ampak je za to nujno potrebna politična (tj. ne-tržna) regulacija oz. intervencija. Upam, da vendarle nihče ni tako naiven, da bo trdil, da sta politika in gospodarstvo isti sistem, ki deluje po enakih načelih.

  6. €qpkefuv

    Protimonopolna zakonodaja ni, kot pravilno navajaš, produkt trga ampak je produkt zavedanja o tem, da so trgi sicer učinkovit mehanizem, ki pa ima svoje slabosti. Te slabosti so “mladoekonomistom” dobro poznane. Vsakemu ekonomistu je jasno, da trg v določenih panogah pripelje do monopola, ki ga je potrebno regulirati, sicer monopolisti trg izrabijo v škodo družbe. Vsakemu “mladoekonomistu” je tudi jasno, da je potrebno s pomočjo države pospeševati produkcijo javnih dobrin, ker bi jih sam tržni mehanizem ne proizvedel v zadostni meri. Vsakemu “mladoekonomistu” je tudi jasno, da je potrebno državno pospeševanje dejavnosti, ki dajejo pozitivne eksternalije in zaviranje tistih, ki dajejo negativne eksternalije.

    Prepričanje, da “mladoekonomisti” verjamejo v vsemogočno vlogo trga brez korektivov in vmešavanja države je zmotno in je posledica zapisov v levičarsko orientiranih medijih, ki poskušajo njihovo delovanje demonizirati v želji, da bi ohranili vsemogočno državo v obliki ti. Nanny State ali pa zato, ker jih slabo razumejo.

    Zato Jožetu ni potrebno očitati zadovoljstva nad protimonopolno zakonodajo, saj se še predobro zaveda vseh pozitivnih pa tudi negativnih lastnosti trga. In vsekakor se tako kot njegovi somišljeniki, kamor sodim tudi sam, predobro zaveda, da trg ni idealen mehanizem, je pa najboljši od vseh kar jih poznamo. In še kako potreben regulacije, vendar v bistveno manjši meri, kot si to predstavlja večina naših sodržavljanov oziroma v bistveno manjši meri kot se to sedaj dogaja v Sloveniji.

    Ne gre za vprašanje regulacija trga da ali ne, gre za vprašanje koliko te regulacije in kakšna naj bo.

  7. Ustavil se bom samo pri prvem odstavku, ker je v njem napačno dejstvo. Nasprotnikov t.i. globalizacijskih procesov je veliko več v manj razvitih delih sveta kot pa v razvitih delih sveta.
    Delavskih stavk je na Kitajskem veliko več kot na Zahodu, vendar se o tem v množičnih medijih ne poroča prav veliko. Nezadovoljstvo z globalizacijo je sprožilo številna množična gibanja v Boliviji, Argentini, Ekvadorju, Braziliji in Venezueli, katerim ni primere v najbolj razvitem svetu. Stavkovni vali so značilni tudi za najbolj razvito afriško državo Južnoafriško republiko, ki je s pomočjo idealnega tržnega modela prevzela primat v neenakosti. V Indiji so delavski in kmečki nemiri nekaj vsakdanjega, razširjen pa je tudi oborožen upor, o katerem v razvitih državah trenutno ni govora.
    Paternalistični pogled gospoda Damjana razkriva globoko nepoznavanje dogajanja v manj razvitih državah.

  8. Gorazd, hvala za odgovor, pa čeprav je bila srčika mojega vprašanja nekje drugje.
    Malthusove napovedi tako kot recimo Ehrlichov The Population Bomb so se res izkazale za popolne nesmisle in priznam, da sem izbral slab primer za smisel mojega vprašanja.

    Pa vendar, ustavimo se pri hrani in jo uporabimo v kratki alegoriji.
    Recimo, da se na svetu vsak dan proizvede omejena količina hrane, vsak dan enako. Na svetu je pet ljudi, dva debeluha in trije suhci. Vsak dan debeluha pojesta 80% hrane in suhci 20%. Čez čas pričneta debeluha suhcem pridigati, naj pojedo več hrane, sicer bodo večno suhi. Še nekaj časa preteče, preden se suhci zavedo svojega shiranega položaja in začnejo jesti več, debeluha pa posledično manj. Čez čas so vsi čili in zdravi, z idealnim BMI in svet je lep.

    Tega ne gre prenesti na globalno ekonomijo?
    Govorimo o neenakosti med dohodki, med razvojno stopnjo, in razlikami v svetu.
    Mene pa samo zanima, ali kdo sploh premišljuje o tem, kaj pomeni manjšati razlike, ker se razlike lahko zmanjšajo na več načinov.
    Lahko nas oni dohitijo, medtem ko mi obenem rastemo, vendar pač počasneje kot oni.
    Lahko pa mi nazadujemo in se z njimi v pravem pravcatem globalnem svetu srečamo na pol poti.
    To se pravi – moje vprašanje je:
    Ali je možno, da smo mi svojo brez dvoma hvalevredno stopnjo razvoja dosegli s hrano suhcev in bomo sedaj hujšali, medtem ko se bodo oni redili?

  9. @Morskimaček

    http://www.indexmundi.com/g/r.aspx?c=bo&v=66

    Zgornji link ti bo zagotovo dokazal, da lahko cel svet gospodarsko napreduje istočasno brez da bi, kot ti praviš, eni hujšali in se drugi redili.

    Od naštetih 205 držav jih ima v tem trenutku kar 201 pozitivno gospodarsko rast, kar 95 pa višjo od 5%. Med državami, ki v tem trenutku ne beležijo gospodarske rasti pa zagotovo ni nobene take, ki bi se ji to zgodilo zato, ker ji ostali odžirajo resurse ampak zato, ker so same sebe ustrelile v koleno.

    Na svetu pa se ne proizvede vsak dan enako hrane. Hektarski donosi vodilnih poljščin so se v 20. stoletju povečali za 5x. Glede na nizko izhodišče v nerazvitem svetu je zelo, zelo verjetno, da bo leta 2050 za pridelavo hrane za večje število prebivalcev planeta kot danes potrebno celo manj kmetijskih površin kot danes.

  10. @Gorazd

    Hvala, nisem ekonomist, pa sem izhajal bolj iz recimo temu kmečke logike – ni mi jasno kako lahko iz nič kaj nastane, ampak sem menil, da je treba, če hočeš nekaj imeti, tudi nekje vzeti. No, pa sem se motil, svetu se očitno obetajo vse lepši časi.

    Za hrano sem pa dejal, da je zgolj metafora. Recimo, če neka ameriška korporacija na račun kitajskih, mehiških, pakistanskih… sužnjev, generira bajne profite, dviguje gospodarstvo in pripomore k rasti BDP-ja, potem bo ta motor usahnil, ko nam bo Pakistan gospodarsko enakovreden in bodo namesto v švicfabrikah Pakistanci delali v IT-ju.

    Hja, živi bili, pa videli.

  11. @GorazdMiklavcic
    Glede na nizko izhodišče v nerazvitem svetu je zelo, zelo verjetno, da bo leta 2050 za pridelavo hrane za večje število prebivalcev planeta kot danes potrebno celo manj kmetijskih površin kot danes.

    se strinjam z zgoraj navedenim… dokler ne bo zmanjkalo nafte

  12. @Morskimaček

    Neumoren si.

    Pakistan bo sicer ena od zadnjih držav, ki se bo priključila razvitim, prej se bo to zgodilo, bolje bo za nas in njih. To, čemur ti rečeš švicfabrike pa so verjetno tovarne, ki dajejo kruh lokalnemu prebivalstvu, nek minimalen dohodek, s katerim lahko preživijo, nahranijo otroke in ki so te ljudi verjetno celo iztrgale iz brezupne revščine. In niso nikakršni sužnji. Si mogoče vedel, da se v večini primerov, ko tuja korporacija v nerazvitem svetu zgradi tovarno, za delo javlja na tisoče in tisoče ljudi in večine žal ne morejo sprejeti. Si mogoče vedel, da v tem trenutku samo na Kitajskem okrog velikh mest v barakah živi kakih sto milijonov bivših kmetov, ki so životarili na podeželju v absolutni revščini in jim je največji cilj v življenju delo v tovarni? 100 USD na mesec je za takega človeka raj na zemlji. In ti meni o švicfabrikah.

    @Primorec

    Kamena doba se ni končala zato, ker je zmanjkalo kamenja in naftna doba se ne bo končala zato, ker bo zmanjkalo nafte. Človeštvo ne bo nikoli porabilo zadnje kaplje nafte, ker ne bo potrebe.

  13. @GorazdMiklavcic

    zopet se moram strinjat s teboj … res je, kamena doba se ni koncala, ker je zmanjkalo kamenja in naftna doba se ne bo koncala zato, ker bo zmanjkalo nafte temu dejansko ne morem oporekat

    moram pa dodati rahlo neprijeten podatek… v kameni dobi _niso_ uporabljali kamenje za pridobivanje hrane (če odmislis, da so ostrim kamnom prerezali vrat divji svinji) trenutno pa človeštvo porabi ogromno nafte za pognojevanje površin, na katerih proizvaja hrano, za transport le-te hrane po svetu, za zaščito le-te hrane pred škodljivci ter za proizvodnjo goriva za avtomobile iz te taiste hrane (etanol iz koruze, biodiesel)… atomsko energijo je precej teško uporabiti za gnojilo.. enako s sončno energijo…
    skratka… kolikor mi je trenutno poznano, kamenje se vedno ni energija in v prah zdrobljeno kamenje še vedno ni gnojilo

    tako še vedno ostajam na enakem (istem) stališču izpred 3-4 ur.
    Strinjam se s teboj, da [citiram] … Glede na nizko izhodišče v nerazvitem svetu je zelo, zelo verjetno, da bo leta 2050 za pridelavo hrane za večje število prebivalcev planeta kot danes potrebno celo manj kmetijskih površin kot danes. [konec citata] __dokler__ ne bo zmanjkalo nafte [moj dodatek]

  14. Dopolnil bi samo, da je navajanje Malthusa (pa Erlicha) mimo tistega kar sem sam podal kot komentar k globalizaciji, ki ima svoj obraz takšen, kot ga opisuje avtor prispevka, ki ga komentiramo (JPD). Ali se bo ali ne razmišljanje malthusa pokazalo za resnično ali ne, je stvar bodočnosti, me pa čudi površnost branja, kjer zapišem, da je posledica eksplozivne rasti prebivalstva uničenje divjega življenja (rastlinstvo in živalstvo, vkljušno s karizmatično makrofavno) na planetu (ostanki so ujetniki na nekaj otočkih, kjer ni vzpostavljeno ravnotežje med njimi). Meni v komenrtatju ni bilo važno, da se lahko človeštvo namnoži (ob hkratnem tehnološkem razvioju) do neslutenih milijard – govorim o nujnih posledicah, ki jih kolektivisrtično življenje v neskončno visokih stolpnicah in popolnoma zurbaniziranem in industrializiranem svetu prinaša. Moje mnenj je, da je za vsakega, ki tako kot francoski nobelov Gide misli, da je egoizme družine neskončno večji od egoizma posameznika, življenje v globalnem kolektivu konec resnične individualne svobode – te ostane nekaj samo v introvertiranem fiktivnem svetu, ki ga je za komunizem opisal prejšnji prvi človek SAZU-ja Bernik. Čistop vseeno je, ali bomo klone žrli do 300 kg posameznikov, čisto vseeno je ali bomo na manj kmetijskih površin pridelali hrane za dvajset milijard ljudi, ki se bodo šopali z zmanipuliranimi žitaricami,.. to ni bila moja poanta- poanta je, da današnja globalizacija izvaja množični genocid nad življenjem, ki ima na planetu popolnoma enako pravico do življenja, kot jo ima človek, ki pa ima pravico, kot posameznik dihati zrak pragozdov, gledati zvezdno nebo v temni noči, poslušati tišino v mestu,.. so absolutne stvari in je relativiziranje in dokazovanje zmotnosti nekaterih (primer Malthus) nerelevantnih in do sedaj, pač, neuresničenih apokalips. In ravno razpravi o apokaliptični prihodnjosti (atomske vojne, ptičje kuge, padci kometov,..) bi se morali pri pogovarjanju o kvaliteti izogniti.
    Samo v pojasnilo, če smo že v smeri komentiranja, ki jo avtor verjetno nikakor ni hotel brati – misle ob branju prispevka me spominja na davno, kjer smo razlagali, da je kapitalizem edini dovolj fleksibilen (se spomnim tega izraza), da lahko z obdavčitvijo izpustov, pa tehnologijo,… bla, bla, reši tudi okoljska vprašanja (da o družbenih sploh ne govorimo), danes seveda temu ni tako, pa vendarle je fleksibilnost ponovno tukaj, da jo upšorabimo v svoje namene.
    james

  15. “Bojim se, da gre samo še za eno modno politično pogruntavščino in da bo zgodovina kmalu pokazala, da je inovativnost v smeri nepriznavanja trga (globalizacije) kratkega daha. Uvajanje nekih dogmatskih, človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…) tujih konceptov je obsojeno na propad.”

    “Tržni sistem ima to prednost, da je apriori nedogmatski, da bazira (po Schumpetru) na kreativni destrukciji, da je zato izjemno prilagodljiv in je zaradi svojega stalnega spreminjanja praktično neuničljiv.”

    Khm:

    – kako je lahko nekaj “apriori nedogmatsko” 😉
    – je vaša trditev, da je človeška “racionalna narava” “naravno motivirana” k maksimiziranju koristi, primer take “nedogmatske trditve”?

    Vaši pogledi so, seveda, čisto legitimni. Malce pa zbode, če jih začnete predstavljati kot edino “naravno/racionalno” možnost razlage sveta. Neoklasična ekonomska doktrina, iz katere izhajate, predstavlja – kljub trenutni priljubljenosti – le enega izmed mnogih mogočih pogledov na človeško družbo. Nič več kot to. Zato vas prijazno prosim, da bodite s pojmoma “naravno” in “racionalno” malo previdnejši. Nista samo “vaša” 😉

    lpl

  16. Nekaj točk iz oddaje ZDF, ki jo je pripravil Joachim Blubath:

    Le 5 odstotkov površine zemlje je primerne za kmetijstvo, 75 odstotkov je voda, velike površine so gore, polarna območja, puščave, kjer kmetijstvo ni mogoče; širijo se mesta, ki prav tako zmanjšujejo površine za pridelavo hrane; prebivalstvo raste, v zadnjih 200 letih na več kot 6 milijard do leta 2050 na 9 milijard;

    Vsako minuto se na zemlji rodi 150 otrok, 98 odstotkov v revnih državah, saj v industrijskih državah število rojstev z blaginjo upada

    Kitajcev je 20 odstotkov svetovnega prebivalstva, imajo pa na voljo le 7 odstotkov kmetijskih površin

    Veliko kmetijske zemlje je že izčrpane, povečuje se poraba mesa, zato se povečuje poraba žita za krmo, pa tudi poraba vode, človek uničuje naravne rezervate za pridobivanje novih kmetijskih površin, tudi za biogoriva, a od tega imajo koristi le bogati

    Več kot polovica rastlin in živali živi v tropskih gozdovih, ki jih človek nezadržno krči; nič ne pomaga ščititi slone, gorile, tigre, v hiši iz kart, ki se imenuje življenje, so ključnega pomena nevidne živali, ki jih večinoma niti ne opazimo, bolj kot te temelje podiramo, bolj majava je hiša, kajti nič ne pomaga ščititi ptice, če uničimo insekte, ki so njihova glavna hrana;

    Zmanjšanje izpustov CO2 ni dovolj, ker zemlja ni klimatska naprava, kjer je mogoče s pritiskom na en gumb nastaviti želeno klimo; atmosfera zemlje je veliko bolj zapletena in je sestavljena iz številnih toplogrednih plinov, med katerimi je več kot 60 odstotkov vodna para, to vodo absorbirajo gozdovi, ki jih človek krči, njive absorbirajo bistveno manj vode, še huje je v velemestih, kjer prevladuje beton, zato je vse več hudih nalivov; metan je dvajsetkrat bolj povzroča učinek tople grede kot CO2

    Bogati in revni: Povprečni Američan na dan poje in popije enkrat več kalorij, kot jih potrebuje, živi v prepričanju, da je vsega na voljo v izobilju, velik avtomobil je v ZDA statusni simbol, Američan si ne predstavlja življenja brez klimatskih naprav – posledica: če bi Američani hoteli vse surovine, ki jih porabijo, pridobiti doma, bi potrebovali še enkrat večjo državo; ta manko pokrivajo večinoma z uvozom iz revnih držav, kjer vedno več ljudi živi na robu preživetja; na eni strani imamo prebivalce industrijskih držav (ZDA, Japonska in Evropa), ki porabijo 80 odstotkov vseh surovin na zemlji, na drugi strani reveže, ki jim bogati obljubljajo, da bodo nekoč dosegli njihov standard, znanstveniki pa ugotavljajo, da bi potrebovali štiri zemlje, da bi lahko vsak prebivalec na zemlji porabil toliko kot povprečni Američan; namesto da bi se prepad med revnimi in bogatimi zmanjševal, se povečuje – bogati so vse bolj bogati, vse več ljudi konča med reveži, saj v številnih državah izginja srednji sloj;

    In rešitev: bogati bi se morali odpovedati delu bogastva, se zadovoljiti z nekoliko nižjim standardom, bogastvo bolj enakomerno porazdeliti. Zdaj je to samo iluzija, raje Afričanom z oglasi sporočajo, naj kar ostanejo doma, če nočejo končati kot berači v evropskih mestih.

    Link: http://joachimbublath.zdf.de/ZDFde/inhalt/11/0,1872,7158699,00.html

  17. In Marx’s Shadow Again

    A century and a half ago, Karl Marx both gloomily and exuberantly predicted that the modern capitalism he saw evolving would prove incapable of producing an acceptable distribution of income. Wealth would grow, Marx argued, but would benefit the few, not the many: the forest of upraised arms looking for work would grow thicker and thicker, while the arms themselves would grow thinner and thinner. This injustice would provoke revolt and revolution, producing a new, better, fairer, more prosperous, and far more egalitarian system.

    http://www.project-syndicate.org/commentary/delong74

  18. »Ko bo posekano zadnje drevo,
    ko bo ulovljena zadnja žival,
    ko bodo na zemlji onesnažene vse vode,
    ko ne bo več čistega zraka,
    šele takrat, o, Beli človek,boš spoznal,
    da ne moreš jesti svojih dolarjev.«
    indijanski rek

    “človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…)”
    A je srečo res mogoče enačiti z dobičkom in dodano vrednostjo? Morda velja srečo vedno bolj imenovati univerzalno pravico do pitne vode.
    Sicer raje ne bi komentirala vsebine, naj samo pripomnim da, čeprav je komunizem bivšega vzhodnega bloka temeljil na režimski in politični prisili, s katero se nikakor ne morem strinjati, socialni sistem bil predmet širšega konsenza ljudi in je bilo življenje znotraj takšne organiziranosti (vsaj v okvirih bivše Yu) v osnovi veliko bolj vzdržno, pravično in človeku prijazno (vsem dostopen šolski,zdravstveni sistem, pravica do dela…) , kljub temu, da zaradi nižje stopnje rasti nismo imeli dostopa do fetišističnih produktov zahodnega kapitalizma, ki bodo zmeraj dostopni le za peščico.
    Morda je zadeva neslavno propadla tudi in predvsem zaradi interesov zahoda, kjer je grožnja socialne bombe razslojenosti zaradi koncentracije kapitala in omejitev rasti v zaprtem sistemu postala nevzdržna do te stopnje, ko je postalo nujno premaknit meje navzven, da bi dolili goriva tej vaši pravičniški “perpetuum mobile”?
    Z eksponencialno hirostjo drvimo proti apokalipsi, razpad je prisoten v vsaki celici in atomu sodobne globalne polucije. Obresti, ki se nabirajo na obrestno obrestnem računu te polucije, katerega hrani predvsem razviti zahodni del, se približujejo stopnji, ko nam bo planet in narava prisiljena izplačati z glavnico in dobičkom.
    Ko bo vaša “vsemogoča tehnologija” zmožna ustvariti pitno vodo, kaj šele čudovito ravnovesje naravne pestrosti “Božjega stvarstva” in to brez množičnih poskusov novih kemičnih, bioloških, genskih in nano tehnologij izven vsake kontrole ali ko se bo pač tržni sistem prilagodil tako, da ne bo povzročal škode na okolje, šele takrat bo izvedba vaše vizije razvoja sveta možna brez sužnjelastništva in apokalipse.

    »Ko bo posekano zadnje drevo,
    ko bo ulovljena zadnja žival,
    ko bodo na zemlji onesnažene vse vode,
    ko ne bo več čistega zraka,
    šele takrat, o, Beli človek,boš spoznal,
    da ne moreš jesti svojih dolarjev.«
    indijanski rek

  19. meni je všeč, da se kaže pri ljudeh zavest, da je nekaj narobe s sedanjim stanjem v čloeški družbi. Da se povrnemo na realnost in pobegnemo gnevnim in trmasto kontra stališčem večine, ki najbolj od vsega v življenju vidi smisel v črni strehi svoje temno sivo-bordo hiše z novim (pa naj bo korejskim) SUV z najmanj 5 metrov v dolžino,.. tehnologijo za pridobitev pitne vode imamo (kolikor jo bo od vse te neskončne količine ostalo po človeku, ki jo zna kemijsko vezati v betone in ostale produkte, za balansiranje temeprature, vlage, medija za kemijske reakcije,.), imamo tehnologijo, ki nas bo pripeljala do vsaj 12 milijard leta 2050 (gremo ponovno za enkrat žeomenjena piva staviti, daštevilka ne bo samo 9 milijard?),.. ubijamo pa divje življenje, ki ima pravico (po religiji in poštenosti v znanstvenem smislu) sobivanja z nami. In tukaj ni kompromisa, in ni zatiskanja oči, ko lokalni župani betonirajo črne kocke z asfaltnimi površinami brez vsakega drevesa. POtrebujemo prevrednostenje vrednot. In to jhe poanta. Od malega naprej, preko vzgoje,.. nazaj k vrednostam, ki pa so tišina, čista voda, zelenje, tema v noči, peš hoja, prebivanje tako, da ti ne hodi še sto nadstropij nad glavo, dostopnost informacij, svobodomiselna družba z omejitvami individualne svobode na mejah drugega (tudi manjšinskih),.. nobene velike apokalipse, nobene revolucionarne misli. konsenz o vrednostah in spreminjanje navad.

%d bloggers like this: