Telekom je treba prodati

Dogodki zadnjega meseca, ko je komisija za prodajo Telekoma najprej v začetku decembra premaknila rok za oddajo zavezujočih ponudb in nato prejšnji petek ta rok podaljšala še za 10 dni, da bi dobila izboljšane ponudbe, mnoge komentatorje in javnost navaja k razmišljanjem o tem, da s prodajo Telekoma tudi tokrat ne bo nič. Mnogi komentatorji, predvsem borzni analitiki in nekateri dobro informirani viri, menijo, da do prodaje ne bo prišlo, ker so pač finančne ponudbe treh še preostalih ponudnikov prenizke (nekoliko pod ali nad sedanjo borzno ceno) in da so ponudbe tako nizke predvsem zaradi precenjenosti delnice Telekoma (v pričakovanju prevzemne premije), preveč ostrih prodajnih pogojev države ter finančne teže tožb, ki visijo nad Telekomom. Druga skupina meni, da gre pri vsem tem zgolj za taktični manever vladne komisije, kako pripraviti javnost na dejstvo, da prodaje Telekoma ne bo. Tretja skupina komentatorjev, v katero naj bi sodili razni »strokovnjaki«, pa v osnovi nasprotuje prodaji Telekoma, češ da ni potrebe po tem, ker država ne potrebuje denarja, ker od prevzemnika ni mogoče pričakovati prenosa novih tehnoloških rešitev, saj naj bi bil naš Telekom že itak tehnološka špica in ker se nima smisla odrekati dobičku od Telekoma in ga transferirati v tujino.

Prva skupina komentatorjev ima v svojem bistvu prav, čeprav se z njihovim sklepom osebno ne strinjam in menim, da do prodaje Telekoma bo prišlo, ker do nje preprosto mora priti. Vendar več o tem v nadaljevanju. Bolj problematična je tretja skupina, ki z »ljudskimi« mnenji dejansko demotivira javno mnenje in ustvarja negativno politično klimo in pri tem danajsko polaga vladi v usta alibi za morebiten odstop od prodaje Telekoma. Dejansko gre za skupino komentatorjev in akterjev okrog Ekonomskega inštituta Pravne fakultete d.o.o. in kroga nekdanjih članov LDS (sedaj pa Zares in SD), ki je v skupni navezi enkrat tik pred zdajci že minirala prodajo Telekoma. Po eni strani gre za tipično mencigerjansko ljudsko nasprotovanje kakršnikoli privatizaciji s populističnimi argumenti, po drugi pa za tipično politikantstvo s ciljem zbiranja političnih točk s cenenim populizmom ne glede na tematiko.

Toda v ozadju nasprotovanja privatizaciji Telekoma so bistveno manj prozorni in bistveno močnejši interesi od zgoraj navedene naveze, ki uporablja populistično retoriko. Pri tem pa ne bi apriori izključil možnosti, da navedeno EIPF-ex-LDS navezo instrumentalizira za svoje interese dotični lobi iz ozadja. Naj ob tem navedem, da Telekom v sodnih postopkih denimo zastopa odvetniška družba Zdolšek (ki zastopa tudi Pivovarno Laško, Delo, itd.) in da Telekom gospodarsko in kadrovsko popolnoma obvladujejo dobavitelji prek Iskratela. Ni pa nepomemben vpliv skupine prijateljev iz košarkarskega kroga Gregorja Golobiča na upravo Telekoma. Javno prodaji Telekoma (ob Mencingerju in Cviklu) najbolj nasprotuje denimo Pavle Gantar, član Golobičeve stranke Zares ter nekdanji minister, ki je nekoč že zaustavil privatizacijo Telekoma in ki kot minister za informacijsko družbo v najbolj pomembnem obdobju (2000-2004) ni bil sposoben regulirati telekomunikacijskega trga tako, da bi omogočil razvoj konkurenčnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev.

Posvetimo se raje vprašanju, zakaj je prodaja Telekoma dobra in zakaj je dobro, da se zgodi prav zdaj. Naj najprej navedem nekaj dejstev, zakaj je Telekom potrebno privatizirati. Prvič, kot sem pisal že konec avgusta, je slovenski Telekom tipični monopolist, ki popolnoma obvladuje trg, zlorablja svoj tržni položaj in ki je dolga leta zaradi svojega položaja in političnih navez paraliziral delo obeh regulatorjev – Apek (Agencija za pošto in elektronske komunikacije) in UVK (Urad za varstvo konkurence). Takrat sem tudi podrobneje navedel, kako sta oba regulatorja s svojim namernim nedelovanjem omogočala Telekomu zlorabo položaja. UVK je denimo v svetovnem merilu rekorder po dolžini postopka v zvezi s Telekomovim omejevanjem konkurence na trgu interneta. Postopek, ki ga je UVK uvedel že v septembru 1999, je dokončal po mnogih pritožbah zaradi neaktivnosti šele v oktobru 2007 (torej po dobrih osmih letih), vendar pa bo postopek trajal še najmanj 2-3 leta na Upravnem sodišču, kamor se je Telekom zagotovo pritožil. Problem je v tem, ker je Telekom v tem času popolnoma uničil nastajajoče majhne konkurente in da je zmaga pritožnikov danes povsem jalova, saj je z današnjega vidika zadevna tehnologija, s katero so konkurirali Telekomu, že zdavnaj zastarela. Če bi UVK pravočasno reagiral, bi imel Telekom ves čas konkurenco, ki bi se lahko razvijala in uvajala konkurenčne sodobne tehnologije in storitve. Podobno je pri Apek, ki se problema nelojalne vezave ISDN in ADSL priključka leta dolgo ni hotel resno lotiti in je izdal odločbo šele potem, ko je Telekom že prenehal s to vezavo. Prav tako je Apek potreboval dolgih pet let, da je preštudiral Telekomove cenovne škarje, ki so konkurenci preprečevale vstop na trg širokopasovnega interneta, in šele 11.10.2007 končno izdal odločbo o cenovnih škarjah na nerazvezani zanki. Vendar, in to je tipično in simptomatično za delovanje obeh regulatorjev, se ta odločba nanaša na del trga, ki danes ni več aktualen. Je pa ta trg bil zelo aktualen ob svojem nastajanju v letih 2001-2003. Tako sta oba regulatorja s svojim nedelovanjem ali z dolgoletno zamudo dejansko ves čas onemogočala razvoj konkurence. Najbolj perverzno pa je dejstvo, da se sam Telekom po desetih letih vztrajnih zlorab monopola še danes obnaša kot užaljena nevesta in vlaga pritožbe zaradi oškodovanja dobrega imena in kršenja človekovih pravic. Tako Telekom že v prvi od tožb proti odločbam UVK iz leta 1997 zaradi zlorabe pri telefonskih številkah za dostop do interneta, pravi: “Nadalje je tožnik zaradi večkratne objave napadene odločbe utrpel posredno škodo zaradi okrnitve dobrega imena tožnika”. in “Ker je napadena odločba temelj za takšne odškodninske tožbe, jo izpodbijamo zaradi preprečitve morebitne bodoče škode“. Še več, Telekom se poslužuje celo ustavne pritožbe proti odločbi UVK iz leta 2000 zaradi zlorabe pri “ISDN paketih”, kjer pravi, da s tem, ko sta upravni organ in sodišče “ravnanje pritožnika [Telekoma, op.p.] očitno napačno, samovoljno in arbitrarno označila za prepovedano ravnanje zlorabe monopolnega položaja po 10. členu ZPOmK, čeprav to ni, je bila tudi kršena pravica pritožnika do nedotakljivosti osebnostnih pravic (35. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave)“! Si predstavljate, Telekom, ki je dokazano zlorabljal svoj monopolni položaj in kršil konkurenčno pravo, se sklicuje na 74. člen Ustave o svobodni gospodarski pobudi, pri tem pa ne omenja, da isti člen Ustave govori tudi o varstvu konkurence! Hkrati pa se sklicuje na 35. člen Ustave o kršenju osebnostnih pravic. To je nekaj podobnega, kot če bi se množični morilci iz Vukovarja pritožili, da so jim bile z objavo njihovih imen v napovedi začetka sojenja proti njihovemu hudodelstvu kršene osnovne človekove pravice!

Prav zato je Telekom treba privatizirati, ker bodo s tem pretrgane incestne povezave znotraj države – med Telekomom kot gospodarskim subjektom in državo kot hkrati njegovim lastnikom, regulatorjem in neodvisnim arbitrom. Regulatorja bosta bistveno bolj dosledno skrbela za varstvo konkurence na telekomunikacijskem trgu, ko Telekom ne bo več v državni lasti, ne bo več »naš«, ampak bo le še eden, čeprav dominantni, izmed ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Prišlo bo do podobne situacije, kot v zadevi Laško proti državi. Dokler je bilo Laško zaveznik vladajoče politične opcije, je lahko počelo, kar je hotelo – kršilo prevzemno zakonodajo, dopuščena mu je bila skoraj popolna koncentracija na trgu piva in negaziranih pijač, dopuščena mu je bila vertikalna povezava s svojim glavnim trgovskim kanalom. Iz zadnjih dogajanj, ko Laško ni več v prijateljskih odnosih z vlado, smo videli, kako malo prave “politične volje” (nastop predsednika vlade na televiziji, zamenjava direktorja UVK, dodatna sredstva za UVK) je potrebno, da se UVK zgane in začne resno delati. Ampak na žalost samo tiste stvari, za katere obstaja politična volja. Ko bo tudi Telekom izven dosega vlade, se bo nenadoma povečala tudi politična volja za boljšo regulacijo trga telekomunikacij. In potem utegne UVK kaj hitro dokončati postopek proti Telekomu zaradi vezane prodaje ISDN in ADSL priključkov, ki se vleče še iz leta 2004 ali končno celo uvesti postopek proti Telekomu zaradi cenovnih škarij, ki so Plahutnika “žulile” že pred petimi ali šestimi leti, pa si postopka ni upal (ali smel) lotiti.

Drugič, Telekom obvladujejo njegovi dobavitelji okrog Iskratela, ki na račun Telekoma izjemno dobro živijo (več o tem, kdo in kako obvladuje Telekom, si lahko preberete denimo v reviji Monitor, november 2007).). Seveda na račun naročnikov in na račun manjšega dobička. Telekom je potreben tako tehnološke posodobitve kot tudi obsežne racionalizacije (okrog tisoč presežnih zaposlenih) in kadrovske prenove. To mu lahko zagotovi samo ustrezno močan tuj strateški partner. Na srednji rok se naš Telekom brez strateškega partnerja ne more učinkovito razvijati in ne more ponujati sodobnih tehnoloških rešitev in storitev, kot jih svojim uporabnikom ponujajo tuji veliki konkurenti. Brez tega pa smo na slabšem predvsem mi, uporabniki telekomunikacijskih storitev. Zato je privatizacija Telekoma predvsem v interesu nas potrošnikov, ker bomo najprej pri samem Telekomu deležni tehnološko boljših in bolj kvalitetnih storitev, hkrati pa bomo več podobnih storitev lahko deležni tudi pri konkurenci, ki je državni monopolist Telekom ne bo več mogel zatirati.

Zakaj je potrebno Telekom prodati prav zdaj? Spomnimo se, da je prodaja Telekoma spodletela že leta 2001 z argumentom tedanje vlade, da situacija na trgu (padec tečajev delnic telekomunikacijskih podjetij) ni primerna, kar je bil seveda le priročen alibi. S tega vidika je danes situacija za prodajo Telekoma optimalna, saj si je trg spet zelo opomogel. Hkrati pa je tržna cena Telekoma danes zelo napihnjena v pričakovanju prevzemne premije. Po zbirnih podatkih revije Monitor ter razgledi.net je jasno, da je tržna cena slovenskega Telekoma glede na njegovo dobičkonosnost previsoka za približno dvakrat. Analitiki ugotavljajo, da povprečno razmerje tržne cene glede na dobiček v starih članicah EU znaša 14, v novih članicah 17.2, medtem ko je to razmerje pri Telekomu Slovenije več kot dvakrat višje in znaša 29.2, kar je sploh najvišje razmerje med vsemi evropskimi telekomunikacijskimi družbami. Drugače povedano, slovenski Telekom ima izjemno nizek dobiček, ta pa je nizek zaradi predatorskih cen, s katerimi naš Telekom vztrajno izriva konkurenco in zaradi izčrpavanja prek dobaviteljev. Normalen lastnik bi poskrbel za višjo dobičkonosnost Telekoma, tako da bi notranje racionaliziral podjetje in racionaliziral sistem nabav. Poznavalci trga pravijo, da je slovenski Telekom v bistvu gnilo jajce med evropskimi telekomi, da je hudo precenjen in da zato zanj ni prevelikega zanimanja med uglednimi evropskimi telekomi. Najprej zaradi tehnološkega zaostajanja (napačna strategija pri uvajanju IP tehnologije, predolgo vztrajanje pri ISDN, neizkoriščen tržni potencial pri ADSL, pomanjkljivosti dostopovnega in krajevnega omrežja, težave z uvajanjem širokopasovnega dostopa, predvsem v primeru višjih prenosnih hitrosti in IP TV, zaostanek pri izgradnji optičnega omrežja itd.). Prav tako je Telekom precenjen tudi zato, ker ni oblikoval rezervacij za odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi znaša 192 milijonov evrov oziroma približno eno dvanajstino sedanje tržne vrednosti Telekoma.

Vse to pa pomeni, da je treba Telekom prodati danes, ko tožbe še niso realizirane in je njegova tržna cena približno za dvakrat previsoka. Če do prodaje ne bo prišlo, bodo sedaj prenapihnjene delnice Telekoma zgrmele v brezno, s tem pa tudi vrednost Telekoma. Domačijski komentatorji, ki govorijo o škodljivosti prodaje Telekoma, naj se zavedajo, da neuspešnost prodaje Telekoma po sedanji visoki ceni pomeni povzročitev velike gospodarske škode in oškodovanje davkoplačevalcev.

Vladi in njeni komisiji za prodajo Telekoma zato polagam na srce naj postopek prodaje Telekoma izpeljejo do konca, po ceni ki bo višja ali vsaj blizu sedanji tržni ceni ter ponudniku, ki bo Telekomu lahko omogočal dolgoročni razvoj. Odstop od prodaje ne pomeni le izgube ugleda slovenske države, ampak predvsem konkretno gospodarsko škodo ter nadaljevanje izkoriščanja potrošnikov prek Telekomovih nenehnih zlorab monopolnega položaja. Edina stvar – ob pogajanjih s posameznimi ponudniki – ki bi jo jaz v sedanjem privatizacijskem postopku Telekoma spremenil, je, da bi vsaj 5-10 odstotkov iz preostalega 25-odstotnega lastniškega deleža države prodal fizičnim osebam z 10-odstotnim diskontom glede na doseženo prodajno ceno.

17 responses

  1. Sicer se globoko strinjam z avtorjem o nujnosti prodaje Telekoma, opozoril pa bi, da podatki, navedeni v prispevku, niso ravno sveži. P/E je bil 29,2 v avgustu pri 12% višji tržni ceni delnice od trenutne, zdaj pa znaša slabih 26, kar je skoraj enkrat več (ne dvakrat več), kot v starih članicah EU.

    Zanimivo je še, da se prodaja tudi Telekom BH, ki naj bi bil po tržnih cenah trenutno vreden 1,7 mld EUR. V primerjavi s tem Telekomom se cena TS niti ne zdi pretirana.

  2. “Regulatorja bosta bistveno bolj dosledno skrbela za varstvo konkurence na telekomunikacijskem trgu, ko Telekom ne bo več v državni lasti, ne bo več »naš«, ampak bo le še eden, čeprav dominantni, izmed ponudnikov telekomunikacijskih storitev.”

    tega empirične izkušnje v drugih državah (recimo na hrvaškem) ne potrjujejo, slabše od državnega podjetja, ki zlorablja monopol, pa je samo še zasebno podjetje, ki zlorablja monopol, politika pa ni zmožna zagotoviti učinkovite regulacije. povedano drugače: če prej politiki v računico niso vključevali uporabnikov tel. storitev, ni nujno, da bodo to storili po privatizaciji.

    simptomatično je tudi sklicevanje na neimenovane “poznavalce”. tole ne more biti dovolj.

    in še o tehnološkem zaostajanju; DT kot strateški lastnik HT-ja res zagotavlja res odlične storitve hrvaškim uporabnikom. 😉 zaenkrat je TS vseeno uspelo držati tehnološki korak (kljub določenim zgrešenim potezam) in res ne vem, kaj naj bi se spremenilo v prihodnje, da to ne bi bilo več mogoče.

  3. Mencinger je torej po Damjanovo “strokovnjak v narekovajih”? Morda; a Damjan je komajda še “Mrkaić s človeškim obrazom”:
    njegovo neoliberalno “nezavedno” je vse bolj očitno; preprečuje mu mdr., da bi si zastavil -in odgovoril na- za njegovo ekonomsko ideologijo menda ključno in preprosto “cost-benefit” vprašanje: je sedaj in v prihodnje večja škoda/korist, če Telekomov monopolni dobiček odide v tujino, ali zasebne žepe sploh , medtem ko bi morda, MORDA s tujimi/zasebnimi lastniki imeli mi,vladarji-potrošniki nekaj malega posamične koristi, ali če ostane dobiček T-koma v državni blagajni, torej načeloma v korist nas vseh, cene se sicer prepočasi, a vendar tudi nižajo? Dokler ne bo predstavil takega izračuna, bo njegovo strokovnjaštvo zbujalo zelo utemeljen sum ideološkega navijanja za neoliberalni model gospodarstva in družbe. Mrkaić je vsaj pošteno direkten friedmanovec , Damjan pa skuša svojo ideologijo še vedno zavijati v cesarjeva oblačila interesa posameznika-potrošnika/delničarja kot absolutnega občega interesa
    vseh.Pa še to-za urednišvo: ali ne bi bil že čas, da dobi kakega ekonomskega op-eda? Saj ima praktično monopol…

  4. Pingback: Rekli so… | Drugi dom

  5. Žiga,
    ta predlog o oblikovanju Sklada za tehnološki razvoj iz kupnine za Telekom (iz katerega bi financirali delovanje Tehnološke agencije TIA in spodbujali razvoj visokotehnoloških podjetij), smo zapisali že v Okviru reform iz leta 2005, pa tudi neposredno dogovorili s predsednikom vlade.
    Glede izvedbenih možnosti smo precej diskutirali z Ministrstvom za finance, kajti po sedanjem zakonu se lahko iz kupnine oblikuje samo sklad, ki mora ohranjati svojo realno vrednost. Upam, da boste z Ministrstvom za finance to dorekli še preden pride do prodaje. To je priložnost za naš take-off pri tehnološkem razvoju.

  6. igor vidmar,
    glede koristi potrošnikov v primeru (A) ko Telekom ob zaviranju konkurence generira relativno šibke dobičke (dvakrat nižja donosnost od denimo hrvaškega telekoma), ki gredo – kam že (v proračun ali ostanejo v Telekomu?) ter v primeru (B) ko je Telekom v zasebni lasti in ga regulatorji bolj stiskajo in mu ne dopuščajo takšne zlorabe dominantnega položaja, kar vpliva na hitrejši razvoj konkurence, večjo ponudbo konkurenčnih storitev in hitrejše uvajanje novejših tehnologij ter nižje cene zaradi ostrejše konkurence, je treba malce poznati osnove mikroekonomije, preden karkoli tako počez govorite.
    Lahko pa si ogledate 12. poročilo Evropske komisije (EK) iz marca 2007,
    ( http://ec.europa.eu/information_society/policy/ecomm/library/communications_reports/annualreports/12threport/index_en.htm )
    ki lepo kaže, da je Slovenija po razvitosti in stopnji konkurence na tem področju na repu starih in novih članic EU-25.
    Oktobra 2006 je bilo v razvitih članicah EU v povprečju po 100 ponudnikov interneta, v novih članicah 40, v Sloveniji pa le 12. Delež konkurence nacionalnemu operaterju pri ADSL v EU je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40%, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66%. “Rekorderji” na drugi strani lestvice (julij 2005) pa so Turčija 0%, Slovenija in Estonija 2%, Latvija 4% itd. Situacija v Sloveniji se je nekoliko izboljšala šele po vstopu v EU, ko je nacionalni regulator APEK pod diktatom EU narekoval delno liberalizacijo trga. Z njo je prišlo do skokovitih sprememb. Od septembra 2005, ko je Telekom odpravil vezavo ISDN/ADSL priključkov, je prišlo do skokovite rasti širokopasovnih priključkov ADSL (junija 2005 jih je bilo 96,000, junija 2007 pa že 250,000). Ali z drugimi besedami, še julija 2005 je imelo le 19% slovenskih gospodinjstev širokopasovni dostop, v prvem četrtletju 2006 pa že 34%! (Vir: SURS, Nekateri kazalniki IKT, oktober 2006).
    Če gledate poročila EK skozi čas, lahko lepo vidite, kaj je dobra regulacija konkurence in odprava monopolov naredila denimo v V. Britaniji za dostopnost storitev in njihove cene za potrošnike.
    Koristi potrošnikov (zaradi boljše izbire in nižjih cen) pa je tista kategorija, ki nas potrošnike in davkoplačevalce najbolj zanima. Od abstraktnega dobička, ki ostane v Telekomu, kolikor ga ne izpumpajo dobavitelji okrog Iskratela in povezanih IT podjetij, nimate ne vi ne jaz ne Janez Novak prav nobene koristi in zaradi tega ne plačujemo niti evra manj davkov.

  7. “glede koristi potrošnikov v primeru (A) ko Telekom ob zaviranju konkurence generira relativno šibke dobičke (dvakrat nižja donosnost od denimo hrvaškega telekoma), ki gredo – kam že (v proračun ali ostanejo v Telekomu?) ter v primeru (B) ko je Telekom v zasebni lasti in ga regulatorji bolj stiskajo in mu ne dopuščajo takšne zlorabe dominantnega položaja, kar vpliva na hitrejši razvoj konkurence, večjo ponudbo konkurenčnih storitev in hitrejše uvajanje novejših tehnologij ter nižje cene zaradi ostrejše konkurence, je treba malce poznati osnove mikroekonomije, preden karkoli tako počez govorite.”

    Hrvaški Telekom je najbolj dobičkonosna podružnica Deutsche Telekoma. Deal je bil za Nemce prava sekirca v med.

    Toda, kako?

    Preprosto: precej višje cene storitev kot v Sloveniji… kdo ponuja novejše tehnologije tudi ni potrebno dolgo ugotavljati 😉 Vsi hrvaški uporabniki bi takoj preklopili na našega operaterje, če bi le lahko.

    Je treba malce poznati stanje v realnosti preden se govori tako povčez 😉

  8. Zanimivo je še nekaj: medtem ko država domnevno ni sposobna biti soliden gospodar nekega telekoma, pa bi po drugi strani sredstva iz kupnine prelili v spet državno agencijo (zlasti o omenjeni se slišijo same “dobre” stvari).

    torej, enkrat država ja, drugič ne?

  9. Upam, da ste ekonomisti kaj naucili od Norvezanov, ki ze dolgo casa pametno vlagajo odvecni denar od Severnomorske nafte?

    Modeli Zalivskih drzav verjetno niso primerni za EU!?

  10. @Drugidom
    Ne poznam razmer na Hrvaškem, ker pač zanjo ni verodostojnih in primerljivih podatkov, poznam pa (na podlagi poročil EK) stanje v članicah EU-25. zakaj ne bi primerjal slovenskega Telekoma denimo z madžarskim, ki je v lasti Deutsche Telekoma? Glede dobičkonosnosti poglej (da se ne ponavljam) komentar, citiran v zgornjem tekstu, ki kaže, da je naš Telekom manj donosen od njegacin sploh med najmanj donosnimi v Evropi. Boš rekel, da zaradi nižjih cen?

    No, pa poglej 12. poročilo EK, ki kaže, da so cene medomrežnih povezav pri zaključevanju klicev v fiksni telefoniji (naš Telekom ima tukaj 99% tržni delež) pri nas za 15% višje kot na Madžarskem. Pri mobilni telefoniji je pri nas cena za enako storitev (kot zgoraj) za skoraj 52% višja kot na Madžarskem. Te zanimata še Slovaška (-49%), Češka (-52%) ali Avstrija (-59%)?

    Poročilo EK kaže še naslednja zanimiva dejstva:

    Prvič, pri nas trg je fiksne telefonije popolnoma monopoliziran. Oktobra 2006 je sicer obstajalo kar 36 licenciranih ponudnikov fiksne telefonije, toda le 12 jih je te storitve tudi ponujalo, vendar pa je imel prvi ponudnik (Telekom Slovenije) kar 97.3% (po prihodkih) oz. 99.2 % (po prometu) tržni delež! (povprečje EU pa je bilo 63.9% oz. 65.8%). Slovenija je ena izmed šestih članic, ki ima samo enega glavnega igralca, Finska jih ima denimo 3, Portugalska 4, Avstrija 5, Irska 6, Švedska 10, V. Britanija pa 11.

    Drugič, na področju mobilne telefonije je slika le na videz bolj ugodna, saj imamo kar 2 (!) operaterja! Toda povprečni tržni delež glavnega mobilnega ponudnika v EU je oktobra 2006 znašal 39.4%, tržni delež drugega ponudnika pa 32.0%, ostalih 28% trga je bilo v rokah manjših ponudnikov. Pri nas je (glede na število naročnikov) tržni delež Mobitela znašal 71.2%, tržni delež Simobila pa 22.5%, ostali ponudniki pa so se morali zadovoljiti z drobtinicami oziroma se umakniti s trga (ameriški WWI).

    Tretjič, monopolna struktura trga na področju fiksne in mobilne telefonije se kaže po eni strani v višjih cenah storitev, po drugi pa predvsem v oviranju dostopa na trg alternativnih ponudnikov ((ne)razvezovanje lokalne zanke in njeno nadpovprečno zaračunavanje (nad povprečjem EU v absolutnih cifrah!), visoki stroški medomrežnih povezav in zaključevanja klicev alternativnim ponudnikom tako pri fiksni (povprečje EU oktobra 2006 za lokalne klice 57 centov, pri nas pa 75 centov) kot tudi mobilni telefoniji (povprečje EU oktobra 2006 11.40 centa, pri nas 16 centov), oviranje prenosa številk itd.). Monopolna struktura trga je prišla do izraza tudi ob uveljavitve Direktive EK o poenotenju in znižanju tarif za roaming v članicah EU, kjer sta naša ponudnika mobilne telefonije najprej zavlačevala z vključitvijo znižane storitve, nato pa ponudila najvišjo še dovoljeno tarifo po direktivi EK.

    Četrtič, podobno je pri ponudbi širokopasovnih dostopov, kjer je bilo pri nas na papirju sicer precej ponudnikov, toda večina jih je propadla, nazadnje sta Sinfonika in Perftech) in prodala naročnike državnemu Siolu. Trg dominirajo predvsem državni monopolni ponudnik (Siol) in monopolna telekomunikacijska podjetja (Telemach), medtem ko alternativni ponudniki životarijo, saj jih je predvsem Siol iztisnil s trga s predatorskimi cenami oziroma njegov lastnik Telekom z oviranjem dostopa do vodov. Oktobra 2006 je bilo v razvitih članicah EU v povprečju po 100 ponudnikov interneta, v novih članicah 40, v Sloveniji pa le 12. Delež konkurence nacionalnemu operaterju pri ADSL v EU je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40%, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66%. “Rekorderji” na drugi strani lestvice (julij 2005) pa so Turčija 0%, Slovenija in Estonija 2%, Latvija 4% itd. Situacija v Sloveniji se je nekoliko izboljšala šele po vstopu v EU, ko je nacionalni regulator APEK pod diktatom EU narekoval delno liberalizacijo trga. Z njo je prišlo do skokovitih sprememb. Od septembra 2005, ko je Telekom odpravil vezavo ISDN/ADSL priključkov, je prišlo do skokovite rasti širokopasovnih priključkov ADSL (junija 2005 jih je bilo 96,000, junija 2007 pa že 250,000). Ali z drugimi besedami, še julija 2005 je imelo le 19% slovenskih gospodinjstev širokopasovni dostop, v prvem četrtletju 2006 pa že 34%! (Vir: SURS, Nekateri kazalniki IKT, oktober 2006). Leta 2005 je Telekom po dolgih nategovanjih (zaradi česar T-2 na podlagi odločbe APEK odškodninsko toži Telekom) končno razvezal lokalne zanke, kar je prav tako povzročilo rast širokopasovnih priključkov. Hkrati je septembra 2005 Telekom začel enakopravno oglaševati tudi ostale ponudnike ADSL interneta (ne samo SIOLa), v okviru t.i. partnerskega programa, ki pa ga danes ni več. Dejanski skok poslovne uporabe interneta zaradi liberalizacije trga se kaže denimo v skokovitem porastu registriranih domen – decembra 2003 je bilo registriranih 19,000 domen, danes jih je že 46,000.

    Predlagam, da si podrobneje prebereš 12. Poročilo EK, 1. in 2. del, in natančno primerjaš cene, penetracije trga, načine omejevanja dostopa, uspešnost regulacije itd. Poučno branje, po katerem se toplina, našega domačijskega Telekoma nenadoma pokaže v tisti pravi luči – zlorablja nas uporabnike, nam pa se še sanja ne o tem. Ker ne pogledamo čez mejo. Ker ga nihče ne ovira pri tem. Ker plačuje ogromno lobistov, profesorjev in politikov, da o njem lepo govorijo in ga branijo pred vsakršno, še tako majhno konkurenco.

    Šele, ko ga bomo privatizirali, se bomo z regulacijo TK trga začeli resno ukvarjati. Ker ne bomo dopustili, da nas nateguje ZASEBNI monopolist, sploh če bo TUJ (sic!). Dokler je “naš”, nas – sentimentalneže – nateguje. Ko ne bo več “naš”, ne bomo več sentimentalni z njim. Nenadoma bomo zahtevali bolj kvalitetne storitve in nižje cene. In to je bil point mojega zgornjega komentarja.

  11. moj point pa se navezuje na zadnji del tvojega komentarja

    “Ker plačuje ogromno lobistov, profesorjev in politikov, da o njem lepo govorijo in ga branijo pred vsakršno, še tako majhno konkurenco.

    Šele, ko ga bomo privatizirali, se bomo z regulacijo TK trga začeli resno ukvarjati. Ker ne bomo dopustili, da nas nateguje ZASEBNI monopolist, sploh če bo TUJ (sic!). Dokler je “naš”, nas – sentimentalneže – nateguje. Ko ne bo več “naš”, ne bomo več sentimentalni z njim.”

    še enkrat: iz privatizacije ne sledi nujno boljša regulacija trga. tak primer je hrvaška. privatizacija zasebnemu in tujemu podjetju, stanje na trgu pa še slabše kot pri nas.

    stvar pomanjkljive regulacije regulacije namreč ni toliko stvar sentimentalnosti kot interesov ter zmožnosti njihove uveljavitve. teh pa privatizacija ne odpravlja. zasebni lastnik bo imel iste interese kot ti, ki sedaj vodijo telekom. isto bo plačeval lobiste, profesorje in politike – če bo šlo za kakšno veliko mednarodno korporacijo, lahko dodamo še pritiske drugih držav in mnogo večje vire.

    ne bom rekel, da je regulacija popolnoma neodvisna od lastništva, trdim pa, da zadevi nista avtomatsko povezani in da lahko imaš učinkovito regulacijo državnega podjetja, za kar pa je seveda, potrebna politična volja. v obeh primerih.

  12. Imaš občutek, da sta UVK in APEK dobro regulirala TK trg v obdobju 1995-2006?
    Imaš občutek, da sta UVK in ATVP dobro regulirali in nadzorovali prevzeme in koncentracije v slovenskem gospodarstvu?
    Imaš občutek, da se je z nadzorom in regulacijo UVK glede prevzemov in koncentracij kaj spremenilo, odkar je Laško odtegnilo svoje strateško sredstvo Delo interesom vlade?

    Zadeve se bistveno spremenijo, ko odpravimo incestne (Telekom) in nedopustne (Laško-Delo-aktualna oblast) odnose. Zato, če Telekom dobi strateškega tujega lastnika, bosta APEK in UVK nenadoma začeli bolj skrbeti za ostale, DOMAČE konkurente, denimo za T-2 in TušMobil in Sinfoniko itd.

  13. Potrebno je priznati, da ima Drugodomovski Jure tukaj dva pomembna pointa. Regulacija po vsej verjetnosti bo bolj učinkovita, ker bo odpadel element domačijskosti, vendar je vprašanje ali bo izboljšanje pri tem tolikšno, da preseže potencialne negativne učinke zasebnega mnopola. Možnosti izkoriščanja tržne moči je veliko in regulator bi se res moral zelo zelo izboljšati. Zato se seveda pojavlja fundmentalno vprašanje. Če je že padla odločitev o prodaji z namenom umika države, zakaj ni še padla odločitev o boljši regulaciji in liberalizaciji trga že danes. Najboljša garancija proti zlorabi tržne moči je namreč konkurenca. O razlogih zakaj se to ni zgodilo lahko sedaj špekuliram o tem, da se za monopolista lahko več iztrži (še posebej, ker prodajamo še kvazi monopolista Mobitel v istem paketu) ali ker bi regulacija zdaj tlakovala pot realizaciji plazu odškodninskih zahtevkov, kar ponovno zniža vrednost Telekoma.

    Drugi point je glede prenosa kupnine na nek državni sklad, pa čeprav razvojni. Izrazito etatistično in neliberalno. To krepko presega moje meje dobrega okusa pri funkcijah, ki naj bi jih zagotavljala država.

    @Igor Vidmar
    Je pa ponovno hecen tudi Vidmar. Ista forma kot že zadnjič, vendar ker tudi tokrat ne more izdatneje podpreti svojih trditev, kliče kar urednika, naj mu zrihta ekonomista za kontriranje jožetu. Jasno, ker naj bi bilo jože ideološki, bi morali biti ideološki tudi ta. Opazka o monopolu pa kaže, da pojma ne razume. Jožetov monopol nad ekonomskih komentiranjem na tej strani se enostavno ukine s klikom na browserju in si skoraj brez stroškov poišče drugega ponudnika. Ker tega ne naredi, temveč vseeno z veseljem komentira, to pomeni, da razgledov ne bere zaradi tega, ker nima izbire – monopola, torej – temveč po svoji volji, ker mu paše. Poziv po urednikovi regulaciji zato dejansko skriva zahtevo po intervenciji, popolnoma skregano z logiko svobodnega izražanja. Primarno pa seveda skriva nezmožnost lastne argumentacije. Možnosti nasrotnega agumentiranja je na razgledih mnogo, vendar se še vedno ne izkoriščajo, čeprav sem enkrat že izrazil željo, da bi to rad videl.

    Fascinira me tudi nesposobnost samorefleksije. Gospod je kar precej časa svoje misli razpredal na nacionalni televiziji. Kaj bi rekli, če bi nekdo pozival urednika naj mu zrihta “uravnotežitev”? Pač, da bi bila oddaja bolj “sproščena” Koliko je možnosti, da na TV, v primerjavi s spletnim časopisom, nekdo pove nasprotno mnenje?

  14. V Sloveniji je samo 12 ponudnikov interneta. Ne pozabit v Sloveniji je samo 2 milijona prebivalcev. Jasno je, da bo prehod na širokopasovni dostop zmanjšal število ponudnikov interneta preko xDSL, če ob tem upoštevamo še relativno razširjenost kabelskega dostopa in postopen prodor T2.

  15. Zanimivo je, kako je med zagovorniki nacionalnega interesa v primeru Telekoma, kar naenkrat odpadel klasični popularni argument družbenega pomena. Nič čudnega. Telekom se je kljub državnem lastništvu in s tem povezani družbeni odgovornosti obnašal kot najbolj agresivna zasebna korporacija. Tako je ostal le še puhel argument o dobičkonosnosti in “kurah, ki nesejo zlata jajca”. Ja, primer Telekoma je res prevelik žebelj v krsto ideje javnega lastništva takih podjetij, da bi ga tudi največji verniki lahko spregledali.

  16. Malo pozno, ampak iz srca.
    Vedno bo mogoče najti 1000 argumentov proti privatizaciji – predvsem seveda proti privatizaciji, ki telekomovih delnic ne bo prenesla v moj žep. Če bo Telekom prodan tujcem, bo najti celo 2.000.000 argumentov – minus onih nekaj, ki bodo v proces vključeni in s tem nekaj zaslužili, minus tisti del managamenta, ki bo ostal, minus …. tu pa se že zakomplicira. Kdo vse bo še pridobil? Pred leti bi pridobil Gantar – danes več ne, zato je povsem logično in konsekventno obrnil ploščo. Da ne “odugovlačim” – argument avtoritete je funkcija časa in trenutne pozicije. Če imam danes (jaz osebno nimam) v lasti Telekomove delnice, bom seveda zelo za hitro prodajo – če nisem, ne bom. S tem ni nič narobe – samo ne si delat utvare, da je kdorkoli bolj čist od drugega, pa naj bo Slovenec, tujec, našali njihov.
    Potem preostane samo še argument strukture, kjer je recimo proti prodaji sistemski argument, da sicer da je vsem ljuba večja konkurenčnost privatizirane družbe uresničljiva šele, ko v korist večji konkurenčnosti delujejo vsi drugi družbeni sistemi, ki vzpodbujajo konkurenčnost. Na to se navezuje promerjava hrvaškega telekoma, kjer isti lastnik ob slabem sistemskem okolju ni doprinesel k izboljšanju konkurenčnosti, na Madžarskem pa zaradi domnevno boljšega je. Če se malo zatečemo v sistemsko teorijo, nam je hitro jasno, da se nam ni potrebno zapletati v konkretne primere, ki so bolj ali manj dokazljivi – ampak je dovolj spoštovati temeljno obrnjeno Muenchavsnovsko načelo: vsakič, ko se malo potegnemo za lase, smo malo višje, ne glede na okoliščine. Povedano drugače: privatizacija Telekoma bo nujno vplivala na to, da se bodo za melenkost civilizirali tudi drugi družbeni sistemi, ki vplivajo na konkurenčnost gospodarstva.

%d bloggers like this: