Da ne bo pomote, nikakor ne želim primerjati Pivovarne Laško s Ku Klux Klanom (KKK). Pač pa želim potegniti vzporednice glede metod boja proti družbenemu zlu, ki ga predstavlja na eni strani zloglasna zločinska organizacija in oligarhična združba na drugi. Vzporednice sem potegnil iz knjige Freakonomics, avtorjev Stevena D. Levitta in Stephena J. Dubnerja.

KKK je bila zločinska teororistična organizacija, ki jo je takoj po ameriški državljanski vojni ustanovila šesterica nekdanjih konfederacijskih vojakov, od tega štirje pravniki. Njen namen je bil z zastraševanjem in ubijanjem preprečiti črnskim naseljencem v južnem delu ZDA uresničevanje njihovih osnovnih človekovih pravic – osebne svobode, volilne pravice, pravice do šolanja. KKK je imel v 1920-ih letih okrog 8 milijonov članov, med njimi denimo tudi tedaj aktualnega predsednika ZDA Warrena G. Hardinga, medtem ko je eden izmed njegovih predhodnikov, Woodrow Wilson, pred tem uveljavljen zgodovinar in predsednik univerze Princeton, v svoji knjigi A History of the American People zapisal znani stavek: “At last there had sprung into existence a great Ku Klux Klan, a veritable empire of the South, to protect the Southern country.” KKK je svojo moč črpala iz tajnosti delovanja, kot elitistična združba, z jasno hierarhijo in skrivnostnim članstvom ter izjemnim demonstracijskim zastraševalnim učinkom linčev, ki so jih izvajali njihovi člani. Dejansko število linčev, ki jih je KKK izvedel, je bilo sicer relativno majhno – od 111 na leto v obdobju 1890-1899, 28 v obdobju 1920-1929 ali vsega 3 v celotnem desetletju 1960-1969. Relativno majhno glede na število umrlih črnskih otrok – denimo v 1920 letih je umrlo okrog 20,000 črnskih otrok na leto zaradi različnih bolezni. Toda zastraševalni učinek in podpora delovanju KKK je bila neprimerno večja, boj proti KKK pa zaradi skrivnostnosti organizacije, eminentnega članstva (od predsednikov, kongresnikov, sodnikov do policistov) in tihe družbene podpore ciljem KKK praktično nemogoč.

Laško lahko vse

Tudi v Laškem imajo sicer močne politične zaveznike, denimo nekdanjega predsednika države in svojo parlamentarno politično stranko. V Laškem imajo za seboj ne samo dva izmed treh največjih slovenskih dnevnikov ter največji politični tednik, v Laškem po potrebi kadarkoli kupijo storitve najbolj agresivnih odvetniških pisarn, denimo pisarni Stojana Zdolška in Mira Senice. V Laškem po potrebi kadarkoli kupijo storitve ekonomistov iz uglednih ekonomskih inštitutov in storitve največjih piarovskih agencij. V Laškem si že od leta 2002 uspešno zagotavljajo storitve nekoč uglednih novinark in novinarjev, ki so uspeli medijsko promovirati njihov zasebni interes kot nacionalni interes in ga vzpostaviti kot družbeno vrednoto. V Laškem si že od leta 2002 uspešno podrejajo politiko, bodisi neposredno prek vladnih agencij in skladov bodisi prek gospodarskih lobijev (Kučanov klan) in političnih centrov moči (Janša in njegov krog). Laškemu je od leta 2002 uspelo vse, kar si je zamislilo v slovenskem prostoru. Od monopola nad proizvodnjo piva, vode in brezalkoholnih pijač, kapitalskega vpliva na dominantno trgovsko verigo, kapitalskega obvladovanja najpomembnejših časopisov do prevzema parlamentarne politične stranke. Laško lahko do volitev 2008 neposredno vpliva na izid volitev, po volitvah pa lahko dobi možnost neposrednega vpliva na imenovanje ministrov in program dela vlade. Laško svojo moč počasi širi iznad vpliva politike, iznad vpliva vlade, iznad inštitucij pravne države. Laško se je kot rak razraslo skozi vse pore slovenske družbe in gospodarstva, politične inštitucije in medije.

Se je proti temu klientelističnemu politično-gospodarskemu imperiju sploh mogoče boriti? Je! Pokazalo se je, da se je možno boriti in zmagati proti totalitarnim komunističnim režimom. Pokazalo se je, da se je mogoče boriti in zmagati proti nedemokratičnim metodam dela sedanje vlade. Možno se je boriti in tudi zmagati proti monopolom, velekapitalu ter njihovim spregam v obliki oligarhičnih rakastih združb.

Možni so vsaj trije načini. Prvi način je enak kot so ga uporabile ZDA za uničenje grozečega obvladujočega vpliva »roparskih baronov« na gospodarstvo in politiko v prvi polovici 20. stoletja. ZDA so se lotile razbitja gospodarskih monopolov s sistematično protimonopolno zakonodajo in povečanjem izvršilne moči glavnih nadzornih inštitucij. Slovenska vlada bi kot eno prednostnih nalog v naslednjem letu morala protimonopolno pregledati delovanje nekaterih velikih podjetij ter razkrinkati medsebojne lastniške in interesne povezave, delniška parkirišča in lastniške povezave prek »kaselc« podjetij. Morala bi povsem na novo postaviti delovanje nadzornih inštitucij, predvsem Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev in Davčne uprave in povečati njihovo izvršilno moč. Vlada bi morala popraviti zakonodajo tako, da bi preprečevala vertikalne koncentracije in začeti striktno preprečevati nastajanje tržnih koncentracij znotraj panog. Sprejeti bi morala zakonodajo, da nezaložniška, piarovska in »kaselc« podjetja ne morejo biti lastnik medijev in nato zahtevati omejitev lastniških deležev na največ 20 odstotkov po subjektu (z upoštevanjem povezanih oseb, pri čemer mora biti breme dokazovanja na strani potencialnega lastnika).

Težko je verjetno, da bo Janši zaradi vključenosti Laškega v koalicijo, karkoli od navedenega uspelo tudi izvesti. Zato je toliko večja odgovornost na družbi kot celoti. Drugi način, kadar prvi način ne deluje, je metoda razgaljenja, ki jo je uporabil Stetson Kennedy proti KKK. Stetson Kennedy je izhajal is stare belske družine s Floride, med čigar predniki sta denimo dva podpisnika Deklaracije o neodvisnosti, vojaki konfederacijske vojske, nekaj članov družine pa je bilo tudi članov KKK. Kennedyjev odpor do KKK se je porodil ob nasilju belcev nad njegovo nekdanjo črnsko varuško. Kasneje je Kennedy postal eden izmed najbolj agilnih borcev proti nestrpnosti ter rasnemu in drugim vrstam razlikovanja in poniževanja. Izumil je »moč mrščenja«, metodo, s katero naj bi ljudje jasno pokazali, da jih nestrpni ali sovražni govor moti. Pisal je članke in knjige, prijateljeval denimo z Woodyjem Guthriejem, njegova dela pa je v Franciji objavil Jean-Paul Sartre.

Uničevalna moč notranjih informacij

Kennedy je kmalu odkril, da se proti KKK ne da boriti od zunaj, Opazil je, da večina piscev, ki so načelno delovali proti KKK, ne razpolaga z notranjimi informacijami o strukturi organizacije in njenih metodah delovanja. Zato se je Kennedy infiltriral v KKK in po nekaj mesecih napredoval po hierarhični lestvici, spoznal strukturo delovanja, način financiranja in skrivni jezik in gesla, ki so jih uporabljali klanovci. Te informacije je posredoval asistentu državnega tožilce Georgie, borcu proti KKK. Hkrati je želel izpodbijati ustanovni akt KKK, ki je opredeljeval klan kot neprofitno in nepolitično organizacijo, Kennedy pa je imel natančne informacije o načinu financiranja klana in njegovemu jasnemu političnemu delovanju. Toda nobena izmed teh akcij znotraj pravnega sistema ni obrodila sadov, klan je bil preveč razraščen znotraj sistema in razširjen po državah, in Kennedy je počasi obupoval. Toda iz frustracije nad nemočjo boja proti vsemogočnemu KKK se mu je porodila genialna ideja. Nekoč je pri igri opazoval fante, ki so se igrali neko vohunsko igro z izmenjevanjem bedastih gesel, kar ga je spomnilo na podobno bedasta gesla, ki so jih uporabljali klanovci. Pomislil je, da bi bilo dobro, če bi klanovska gesla in ostale skrivnosti položil v usta otrok in jih razširil širom države. S tem bi KKK infantiziral, naredil iz njega smešno organizacijo možakarjev, ki se kot otroci sporazumevajo z gesli, se dobivajo na skrivnih sestankih, oblečeni v smešne tunike. Kennedy se je obrnil na radijsko postajo, ki je oddajala radijski šov Dogodivščine Supermana, ki se je boril denimo proti Mussoliniju, Hitlerju, Hirohitu, po vojni pa mu je zmanjkalo sovražnikov. Producenti so hitro pograbili idejo in pripravili material za štiri tedne oddaj o Supermanu proti KKK.

Kennedy je komaj čakal sestanka lokalne klanovske celice po prvi radijski oddaji. In res, klanovci so bili zgroženi, ko so opisovali, kako se njihovi otroci igrajo oviti v bele brisače, z belimi prevlekami čez glavo in z izmenjevanjem najbolj skrivnih klanovskih gesel. Eden izmed njih je dejal, da se še nikoli v življenju ni počutil tako ponižanega. Klanovci so takoj zamenjali gesla, toda Kennedy jih je nemudoma sporočil naprej in naslednji dan so bila že javna. Na naslednjem sestanku klanovcev je bila soba že skoraj prazna, število prošenj za članstvo pa je padlo na ničlo. KKK je počasi zamrl.

Od vseh metod boja proti nestrpnosti, ki jih je Kennedy kdaj uporabil, je bila ta metoda najbolj učinkovita. Obrnila je skrivnostnost klana proti samemu sebi, ga razgalila in osmešila. Moč KKK je temeljila na varovanju specifične informacije znotraj skupine, takoj ko je ta informacija postala javna, je KKK izgubil svojo moč.

Proti na prvi pogled nepremagljivim nasprotnikom in zarotniškim tolpam se je mogoče najbolj učinkovito boriti z razgaljanjem njihovih početij. Njihova moč mitskih razsežnosti se generira iz pomanjkljivih informacij o njihovem notranjem ustroju in načinih delovanja. Razgalitev metod njihovega delovanja, mreže kapitalskih in političnih povezav, mreže »kaselc« podjetij, podkupljenih in kupljenih strokovnjakov in naročenih navijaških člankov in oddaj, osebnih značilnosti in zasebnih razmerij njihovo moč mitskih razsežnosti kot vsemogočne kapitalsko-politične združbe, ki vodi državo, postavlja in odstavlja menedžerje, urednike in novinarje, spet demitizira in demistificira. Zreducira jih natanko na to, za kar v resnici gre. Gre za povsem običajne, majhne, pritlehne spletke med peščico izjemno prebrisanih, hkrati brutalno brezobzirnih in vulgarno pohlepnih pripadnikov neke skupine. Skupine, ki želi nemeritorno, vulgarno in na hitro obogateti na račun družbe.

Zato je pomembno javno pismo Andrijane Starina Kosem (ASK) premieru Janši, kjer odkriva metode obvladovanja časopisnih hiš Delo in Večer. Pomembne so javne izjave na televiziji Stojana Zdolška o tem, da je Janša osebno naročil, kdo naj bo direktor Dela in kdo odgovorni urednik. Pomembno je, da Silvester Šurla javno pove, kako sta ASK in Zdolšek želela konkretno vplivati na uredniško politiko Maga, da bi pozitivno pisal o lastniku. Pomembno je, da ASK in Zdolšek na to javno odgovarjata in še bolj razgaljata metode njunega dela. Pomembno je, da se oglasijo tudi ostali novinarji, uredniki, poslovni partnerji, ki so bili v preteklih letih deležni podobne obravnave ali so bili prisiljeni plačevati provizije bodisi s strani Janševega kabineta, bodisi neposredno s strani Laškega ali pa posredno prek njunih eksponentov ASK in Zdolška. Pomembno je, da mediji čim bolj razgalijo lastniško in interesno hobotnico Laškega v slovenskem prostoru. S tem Laško in metode njegovih akterjev razgalijo in jih naredijo smešne v njihovi vulgarnosti in brutalnosti. Spomnite se prizora iz Sopranovih, ko se hčerka in sin doma upreta lokalnemu mafijskemu šefu, ker ju v šoli zasmehujejo, da je njun oče mafijec. Javnost informacije ima veliko moč, ne pozabite tega.

No, ostane pa še tretja, dopolnilna metoda za boj proti monopolom in oligarhom. Ekonomska. Moj droben prispevek k boju proti rakasti tvorbi Laškega je, da ne kupujem njihovih izdelkov in edicij, ki jih izdajajo časopisne hiše v njihovi lasti ter da ne kupujem v Mercatorju.