Bruce Springsteen: Magic … is gone

Že kakšna dva meseca se pripravljam napisati refleksijo o Brucevem zadnjem albumu. Bruce Springsteen je pač ena izmed tistih osebnosti, ki ti pustijo pečat. Ob njegovi glasbi sem odraščal in se vrednostno profiliral v času, ko ti »tri minutna pesem pove več, kot kar si se kdajkoli naučil v šoli«.

Bruce je po legendarnem mainstreamovskem rockovskem vzponu z albumi Greetings from Asbury Park, N.J. (1973), The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle (1973), Born to run (1975), Darkness on the Edge of Town (1978) ter The River (1980) postal ameriška rock ikona številka 1. Postal je The Boss. Njegova pesem Born to run je postala himna mladih, ideološko izpraznjenih v post vietnamski Ameriki, ujetih v breizhodnost majhnih, nepomembnih in neperspektivnih mestec Srednjega Zahoda, predaleč od sanj o univerzi, ujetih v sanje o pobegu. Bruceova diagnoza je subtilna:

[In the day we sweat it out in the streets of a runaway American dream
At night we ride through mansions of glory in suicide machines
Sprung from cages out on highway 9,
Chrome wheeled, fuel injected
and steppin’ out over the line
Baby this town rips the bones from your back
It’s a death trap, it’s a suicide rap
We gotta get out while we’re young
`Cause tramps like us, baby we were born to run…]
(Born to run, 1975)

…in daje prostor za upanje…

[…Someday girl I don’t know when
we’re gonna get to that place
Where we really want to go
and we’ll walk in the sun…]
(Born to run, 1975)

…upanje iz obupa:

[…I wanna find one face
that ain’t looking through me
I wanna find one place,
I wanna spit in the face of these badlands.]
(Badlands, 1978)

Jaz – in predvidevam, da večina njegovih fanov – imam Brucea rad prav zaradi zgodb, ki jih pripoveduje. Zgodb o malih ljudeh. Zgodb o zaprtih tovarnah in izgubljenih službah. Zgodb o pobeglih sanjah. Zgodb o temni strani ameriškega kapitalizma na robu mesta. Zgodb o slavni preteklosti. Toda hkrati zgodb o upanju. Zgodb, večjih od življenja. Zgodb, ki jih znajo zajeti le majhni avtorski filmi. In Bruce – v triminutni pesmi.

Bruce je svojimi zgodbami o stiskah majhnih ljudi, še posebej tistimi na Darkness on the Edge of Town (1978), The River (1980) in na zelo avtorski Nebraska (1982) postal moralna avtoriteta globalizirajoče se Amerike. Avtoriteta, ki si lahko dovoli moralno presojo iznad zakona:

[My name is Joe Roberts I work for the state
I’m a sergeant out of Perrineville barracks number 8
I always done an honest job as honest as I could
I got a brother named Frankie and Frankie ain’t no good
Now ever since we was young kids it’s been the same come down
I get a call over the radio Frankie’s in trouble downtown
Well if it was any other man, I’d put him straight away
But when it’s your brother sometimes you look the other way…]/
[…Well the night was like any other, I got a call `bout quarter to nine
There was trouble in a roadhouse out on the Michigan line
There was a kid lyin’ on the floor lookin’ bad bleedin’ hard from his head
There was a girl cry’n’ at a table and it was Frank, they said/
Well I went out and I jumped in my car and I hit the lights
Well I musta done one hundred and ten through Michigan county that night
It was out at the crossroads, down `round Willow bank
Seen a Buick with Ohio plates. Behind the wheel was Frank
Well I chased him through them county roads
Till a sign said “Canadian border five miles from here”
I pulled over the side of the highway and watched his tail-lights disappear]
(Highway Patrolman, 1982)

Avtoriteta, ki lahko spet motivira sivo, demoralizirano Ameriko po »izpraznjenem nebu« po 11. septembru 2001:

[…Left the house this morning
Bells ringing filled the air
Wearin’ the cross of my calling
On wheels of fire I come rollin’ down here/
Come on up for the rising
Come on up, lay your hands in mine
Come on up for the rising
Come on up for the rising tonight]
(The Rising, 2002)

Takšna avtoriteta, da se lahko v Born in the U.S.A., odkrito norčuje iz Amerike, ki s težavo krpa postvietnamske travme. Avtoriteta, ki pooseblja ameriški republikanski beli tradicionalizem, toda hkrati se združi z glasbeniki liberalnih prepričanj v (neuspešnem) boju proti ponovni izvolitvi republikanca Georgea Busha, ml.

Avtoriteta, ki si upa sredi Amerike po 11. septembru 2001 na glas upati o združevanju »ločenih svetov«:

[I hold you in my arms, that’s when it starts
I seek faith in your kiss, and comfort in your heart
I taste the seed upon your lips, lay my tongue upon your scars
But when I look into your eyes, we stand worlds apart/
Where the distant oceans sing, and rise to the plain
In this dry and troubled country your beauty remains
Down from the mountain roads where the highway rolls to dark
‘Neath Allah’s blessed rain, we remain worlds apart
Sometimes the truth ain’t enough
Or it’s too much in times like this
Let’s throw the truth away, we’ll find it in this kiss
In your skin upon my skin, in the beating of our hearts
May the living let us in, before the dead tear us apart/
We’ll let blood build a bridge, over mountains draped in stars
I’ll meet you on the bridge, between these worlds apart
We’ve got this moment now to live, then it’s all dust dust and dark
Let love give what it gives
Let’s let love give what it gives]
(Worlds apart, 2002)

Avtoriteta, ki sme podvomiti v posvečenost ameriške vojaške misije, ki si upa – skozi oči vojaka – povedati na glas, da ni moralnega opravičila za Irak. Avtoriteta, ki si upa predstavljati daljnosežne posledice na »neposrednih izvoznikih« ameriške demokracije:

[…I got my finger on the trigger
But I don’t know who to trust
When I look into your eyes
There’s just devils and dust
We’re a long, long way from home, Bobbie
Home’s a long, long way from us
I feel a dirty wind blowing
Devils and dust…]/
[…We’ve got God on our side
We’re just trying to survive
What if what you do to survive
Kills the things you love
Fear’s a powerful thing
It’ll turn your heart black you can trust
It’ll take your God filled soul
Fill it with devils and dust]
(Devils and dust, 2005)

No, Bruce je tudi avtoriteta, ki se občasno izprazni. Ki ne najde več zgodb. Ker je v Ameriki vse manj propadajočih tekstilnih in železarskih podjetij, ker je časovna distanca do Vietnama in Iraka vse večja, je zgodb za Brucea vse manj. Takšno je bilo obdobje po prevelikem uspehu albuma Born in the U.S.A. (1985) in po preveč uspešnem obdobju novega ekonomije Billa Clintona, ki je Brucea avtorsko paraliziralo celih 15 let. Dokler ga ni odrešil 11. september 2001 in mu dal novih zgodb in nove misije.

Zato sem pričakoval, da bo novi album tematsko obdelal »iraški sindrom«, povedal zgodbe fantov, ki so se vrnili nazaj iz peska…s peklom v sebi. Toda Bruce si je očitno vzel nekoliko avtorskega predaha. Letos se je sicer vrnil s svojo dolgoletno spremljevalno ekipo E-street band. Vendar mene s svojim izdelkom Magic (2007) ni prav osrečil. Album se, zvokovno gledano, sicer začne impresivno, s skorajda punkovskim komadom Radio Nowhere, ki pa je zgolj forma, zgolj ritem brez zgodbe. Ali pa sem kaj spregledal in gre za zelo subtilen obupan poziv odtujenim, osamljenim »ljudem tam zunaj«?

[…I was tryin’ to find my way home
but all I heard was a drone
bouncing off a satellite
crushin’ the last lone American night
this is radio nowhere, is there anybody alive out there?
this is radio nowhere, is there anybody alive out there?]/
[I just want to hear some rhythm
I just want to hear some rhythm
I just want to hear some rhythm
I just want to hear some rhythm]
(Radio Nowhere, 2007)

Jaz se bolj nagibam k prvi interpretaciji. Ker me pomanjkanje zgodb v »djevojkah u ljetnim haljinama« (Girls in their summer clothes), Gypsy biker, You’ll be coming down itd. ne prepriča v tisto nekaj več. Preveč me spominja na vsebinsko prazno tavanje iz obdobja Tunnel of love (1987), Lucky town (1992) in Human touch (1992). Živahna forma brez vsebine.

Toda ne glede na – začasno – izpraznjenost moralne avtoritete, verjamem, da se bo Bruce spet vrnil. Bruce ima srce za vsakogar izmed nas. In upam, da se bo kdaj odpravil poiskat zgodbe tudi med brezimne Američane črne polti, rumene kože ali latinskega porekla v getih velikih mest ali med ilegalne imigrante na mehiški meji, ki jim Amerika gradi nov berlinski zid. Med ljudi, ki jim je vhod v ameriške sanje neprodušno zaprt.

V vmesnem času bom jaz ostal pri njegovih starejših zgodbah. Meni ena najdražjih, čeprav bolj ali manj spregledana, je Wreck on the highway, ki zelo subtilno razgali vrednost življenja. Govori o dežurnem policistu, ki naleti na nesrečo na avtocesti in…

[…And I thought of a girlfriend or a young wife
And a state trooper knocking in the middle of the night
To say your baby died in a wreck on the highway/
Sometimes I sit up in the darkness
And I watch my baby as she sleeps
Then I climb in bed and I hold her tight
I just lay there awake in the middle of the night
Thinking ’bout the wreck on the highway.]
(Wreck on the highway, 1980)

Pesem, ki je velika kot življenje.

3 responses

  1. Ce je Everything counts od Depeche Mode himna grabezljivega kapitalizma, je My Hometown definitivno zalostinka o globalizaciji…

  2. Meni osebno je tudi novi album precej kul… Resda je nekoliko bolj lahkoten, vendar pravi mojstri znajo igrati tako eno kot drugo.

  3. Za fejst fante na Miklavžev večer:

    Moja stara mama
    je bila velika boginja stvarstva.
    Ko je tam v svoji kuhinji
    valjala marelične cmoke
    iz skutinega testa,
    je ustvarila planetni sistem,
    ki smo ga nato pojedli.
    In moka je bila zvezdni prah.
    Najraje pa sem imela
    Miklavževe piškote.
    Ah, stara mama.
    Zdaj sem jaz tista
    Velika boginja stvarstva,
    a še zdaleč nisem
    tako predano spretna
    in utemeljeno samozavestna
    kot si bila ti.
    Sem pač naslednja,
    še malo bolj oddaljena od središča.
    Anika

%d bloggers like this: