Janša, prodaj vse

Vrnimo se k osnovam. Podjetja v zasebni lasti so običajno bolj uspešna, ker menedžerje zasebnih podjetjih žene drugačna motivacija kot menedžerje v državnih ali javnih podjetjih. Menedžerji v zasebnih podjetjih morajo imeti dobre rezultate v tekočem letu glede na preteklo leto, zato gredo tudi v bolj tvegane projekte in naložbe. Če nimajo dobrih rezultatov, jih lastniki pač zamenjajo. Menedžerji v državnih podjetjih imajo bistveno manj tovrstnega pritiska, saj lastnik kot država ni nagnjena k hudim tveganjem in ne vidi rada, da menedžerji gredo v bolj tvegane projekte in naložbe. Prav tako država kot lastnik ni naklonjena nujnim racionalizacijam poslovanja in odpuščanjem, saj bi to utegnilo imeti negativne posledice za ponovno izvolitev politikov. Menedžerji so običajno celo kaznovani za tovrstne ideje in poskuse, kar pomeni, da imajo negativne spodbude za razvoj podjetij, ki jih vodijo. Zato je pač dolgoročna rast v državnih podjetjih nižja kot v zasebnih.

Glede tega v ekonomiji ni velikih diskusij. Zato se pač vse države trudijo imeti čim večji delež privatiziranih podjetij in ohranjajo državno kontrolo resnično samo v tistih podjetjih (javnih službah), kjer bi zasebništvo povzročilo preveč negativnih učinkov (z vidika zagotavljanja določenih nedobičkonosnih storitev, njihovih cen itd.). Toda ne glede na to poskušajo razvite države tudi v te državno kontrolirane panoge vnesti nekaj konkurence z zasebništvom (koncesije) in javno-zasebnim partnerstvom.

Seveda pa to velja večinoma za razvite države, kjer je skozi evolucijo ekonomska logika (racionalnost!) prevladala nad drugimi interesi. Med pol razvitimi državami, kamor spada tudi Slovenija, pa so razlike že malce večje. Na eni strani so države, ki so že v začetku uvedle zahodni ekonomski model, na drugi pa države, ki ne vedo, kaj in kam bi. Nekako bi rade pobirale koristi od tržnega gospodarstva, na drugi strani pa ne bi rade ustvarile pogojev zanj. Ker jih vodijo še bolj primitivni politični interesi. Slovenija spada v to drugo skupino. V Sloveniji prevladuje primitivni interes politikov imeti kontrolo nad gospodarstvom, kar je najlažje prek državnega lastništva in kar se zato pri nas odraža v še vedno zelo visokem deležu državne lastnine ali od države nadziranih podjetij (prek lastniškega deleža) v primerjavi z razvitimi državami ali novimi članicami EU.

Politiki – da bi obdržali kontrolo nad podjetji, ker to generira izjemno veliko ponudbo dodatnega denarja za stranke in dobrih služb za politične prijatelje in sorodnike – zato običajno naredijo vse, da bi javnost prepričali, kako privatizacija določenih podjetij za potrošnike ne bi bila dobra. Svoj privatni interes običajno zakamuflirajo za javni ali nacionalni interes. Pri tem seveda nimajo pretirano težkega dela, saj je – zaradi splošno razširjene zavisti – naša javnost precej nenaklonjena uspehu nekaterih podjetnih posameznikov. Zato seveda takoj, ko neka vlada predlaga privatizacijo kateregakoli podjetja, opozicija skoči v zrak in »iz prsta sesa« argumente o škodljivosti te privatizacije za javni ali nacionalni interes. To velja ne glede na to, katera opcija je na oblasti in katera v opoziciji. Takoj ko se zamenjata, se nekdanja vladajoča pro-privatizacijska opcija v opoziciji prelevi v anti-privatizacijskega borca. Preprosto zato, ker ne želi izgubiti bazena potencialnih služb za sorodnike in prijatelje, ko bo spet prišla na oblast. Podjetja so tako samo igračke politikov.

Proti temu procesu se je racionalno izjemno težko boriti, ker argumenti ne štejejo, ampak le percepcija javnosti in populistična retorika. Gordijski vozel je v 80. letih prejšnjega stoletja presekala Margaret Thatcher, ki je nepriljubljenost predlagane privatizacije državnih podjetij premagala s tem, da je del delnic po diskontni ceni (ali z drugimi ugodnostmi) vedno namenila fizičnim osebam. S tem je dosegla to, da je lastni profitni motiv posameznikov prevagal nad dušebrižniškim javnim interesom (vse skupaj pa je začinila s piarovsko akcijo »Greed is good«). Drugače rečeno, iz najemne delovne sile je naredila majhne kapitaliste, s čimer se je zasebna zavist prekanalizirala v ustvarjalni profitni motiv namesto v destruktivni dušebrižniški odpor do bolj uspešnih. Thatcherjeva je bila zato pri privatizaciji zelo uspešna. Seveda pa njeni motivi v osnovi niso bili altruistični, pač pa je s privatizacijo čim širšemu krogu ljudi želela doseči, da naslednja laburistična vlada ne bi mogla dobiti vpliva nad podjetji, saj bi ponovna nacionalizacija že privatiziranih podjetij pomenila politično smrt laburistov. S tem je Thatcherjeva, kljub svojskim interesom, v V. Britaniji ustvarila pogoje za izjemno konkurenčno gospodarsko strukturo danes.

Paralele med V. Britanijo v 80. letih in Slovenijo danes so zelo očitne. Tudi V. Britanija je takrat imela večino velikih gospodarskih subjektov v državni lasti, zdravstvo in šolstvo sta bila pretežno državna, sindikati pa zelo močni. In tudi motiv aktualne vlade v Sloveniji, dejansko predvsem motiv predsednika vlade, je podoben kot motiv torijcev Thatcherjeve – preprečiti, da bi levičarji še kdaj dobili neposredni vpliv na gospodarske subjekte. Zato bo vlada poskušala čim več podjetij privatizirati. Dvomim, da jo pri tem vodijo ekonomski motivi večje racionalnosti, pač pa prevladuje zelo sebičen politični motiv.

Toda mene kot ekonomista, ki ga žene predvsem logika racionalnosti, to ne moti. Povsem vseeno mi je, kakšni motivi vodijo predsednika vlade ali celo vlado pri privatizaciji. Pomembno je, da to počne in da to počne na strokovno čim manj oporečen način (transparentno). Zame je vseeno, če bo kasnejša večja rast privatiziranih podjetij samo kolateralna škoda nekega v osnovi primitivnega političnega interesa, da nasprotnikom odvzameš možnost prevzeti vzvode kontrole nad podjetji. Pomembno je, da dobimo konkurenčno gospodarsko strukturo.

S tega vidika apeliram na vlado, da v naslednjih osmih mesecih, ki so še ostali tej vladi, sproži čim več privatizacijskih postopkov. Če ne bo, se bodo v državna podjetja spet ugnezdili nazaj levičarji, morda celo isti kot do leta 2004. Želim si, da vlada že januarja v borzno kotacijo uvrsti tudi NLB in Triglav. Želim si, da do konca marca izvede drugo fazo privatizacije NLB ter privatizacijo Triglava. Prodaja NLB je precej preprosta zadeva, pomembno je, da pretežni preostali državni delež vlada proda prek odprte mednarodne javne prodaje z odprto licitacijo navzgor. Vsaj 5% odstotkov ponujenih delnic naj rezervira za fizične osebe. In namesto 25% + 1 delnice zase naj država obdrži samo 10% in ta delež prenese v upravljanje bodisi Kad ali ZPIZ. Podobno predlagam pri Triglavu. Delež, namenjen pravnim osebam, ki ga zdaj upravlja Sod, ni sporen, država naj ga preprosto prenese na upravičene pravne osebe. Drugi delež, v osnovi namenjen fizičnim osebam, nekdanjim zavarovancem, pa naj preprosto proda prek mednarodnega IPO, pri čemer naj tretjino tega deleža nameni prodaji fizičnim osebam, ostalo pa naj nameni vsem ostalim vlagateljem. Kupnina pa gre seveda v ZPIZ za zagotavljanje pokojnin. Tak način privatizacije Triglava ima bistveno večje možnosti za uspeh kot predlog, ki je pogorel na referendumu. Podobno velja za NLB. Rad bi videl opozicijo, ki bi si upala nasprotovati temu, da tudi fizične osebe postanejo solastniki NLB in Triglava.

Za konec pa le še droben namig. Na Hrvaškem je HDZ precej slabo kazalo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, toda z uspešno – in populistično izpeljano – javno prodajo še zadnjega deleža hrvaškega Telekoma, tako da je vključila tudi fizične osebe, je HDZ uspelo več kot izničiti zaostanek za SDP. Volilci so nagradili HDZ, ker jim je omogočila, da so postali kapitalisti. Če bi privatizacijo Telekoma izvedla brez vključitve javnosti, tako dobrega rezultata prav gotovo ne bi dosegla. Torej, stranke sedanje vladne koalicije, morda levica že prehitro slavi in še niste povsem odpisane. Če uspete čim večji delež državnih podjetij privatizirati tako, da omogočite udeležbo pri tem tudi volilcem in ne le izbrancem, boste morda ponovno dobile naslednje parlamentarne volitve.

Kar se mene tiče, je pomembno predvsem to, da privatizirate čim več in da s tem politiki za vedno izgubijo podjetja kot svoje igračke. Tako vi kot oni drugi.

20 responses

  1. J. P. Damjan, eno vprašanje. Kako razložiti ekonomsko, pravno, socialno to, da v Sloveniji ni niti ene komanditne družbe?

  2. Odlično. Samo dve pripombi:
    – več fizičnim vlagateljem in
    – ne porabiti denarja za pokojnine, ampak ga prihraniti za resno pokojninsko reformo, čeprav za prihodnjo vlado!

  3. Se močno strinjam s pozivom, tudi sam sem si že zaželel podobnih podnudb kot NKBM tudi v nebančnem sektorju.
    Me pa zanima, v katero skupino držav (razvite, polrazvite) bi JPD z vidika državnega protekcionizma uvrstil Francijo.

  4. Čas in prostor za premislek

    Osnovna predpostavke J.P.Damijana iz zgoraj navedenega članka je: privatizacija je super, privat lastnik je skrbnejši kot nebodi-jih-treba vsi mi, privat podjetje je uspešnejše, lastniki so najmodrejši…
    Tudi, če je razmišljanje članka, neke vrste provokacija, bi bilo vredno opozoriti, da je škodljiva za večino nas v Sloveniji.

    Rezultat takšnega razmišljanja je koristen predvsem- in naravnan na bodočo korist nekaj (tako ali drugače povezanih, informiranih ali drugače privilegiranih) posameznikov. Kot korenček, pri prepričevanju ljudi, pa služi pricip: za vsakega par delnic… Če gledamo splošen in skupen seštevek dobrih učinkov na ljudi in širšo skupnost pa je rezultat škodljiv.

    Problem je v tem, da tega, da skušajo nekateri politiki in posamezniki, a’la Laško in drugi podrejati podjetja svojim koristim, ne smemo zlorabiti za to, da bi omogočili razprodajo našega skupnega premoženja in prelivanje le tega po ekonomski logiki. Vedeti moramo, da “ekonomska logika” spet rezultira v korist nekih posameznikov (in združb); težko predvideti katerih; ali sploh domačih ali pa tujih ali pa…, ki pa jih žal še težje kontroliramo kot politike v demokraciji, ki upam, da jo bomo pri nas skušali održati in razviti v skupno korist.

    V nadaljevanju bo sledilo nekoliko bolj povezano besedilo. Na začeteku kritike načina razmišljanja v stilu J.P.Damjana iz njegovega članka, pa samo nekaj kratkih manj povezanih izhodišč:

    – OSNOVNA PREDPOSTAVKA ZGORNJE TRDITVE JE s človeškega stališča napačna: Podjetja ne moreš jemati kot osebka, ker je to umetna tvorba (ekonomska umetna tvorba) – abstrakcija. Če podjetju odvzameš stvarno organizacijo in funcijo v družbi in ga abstraktno prevedeš v ekonomski subjekt, potem koristi takega subjekta – podjetja, zlahka uporabiš kot masko za nečedna dejanja čisto osebnega koristoljubja.

    – ZATO NE MOREŠ TRDITI, ČE GRE PODJETJU DOBRO JE TO NUJNO DOBRO TUDI ZA VSE IN DRŽAVO. Privat lastnik privatiziranega podjetja v sloveniji, bo v “interesu podjetja”, če je potrebno in mogoče, takoj preselil podjetje ali njegov del v kraje s cenejšo delovno silo, ali pa surovinami… Pri tem ga kot lastnika seveda malo brigajo zaposleni, okolica, družba itd. Če bodo tam tudi nižji davki, bo preselil tja tudi finančni del podjetja – tako da se lahko naša država in skupnost zaradi “interesa privat podjetja” obriše pod nosom tudi za davke, ne le za dobiček tega privatiziranega podjetja. (Bivši zaposleni: ustvarjalci podjetja in njegovega premoženja so pa itak že na cesti…)

    – ZASEBNI LASTNIK na splošno poskuša preko managementa, če le ta sam ni tudi lasnik, čimbolj ekonomično upravljati z viri podjetja. Poleg racionalne uporabe in uporabe materialnih sredstev; orodji, stroji,… tudi z racionalnim iztiskanjem “človeškimih virov”.

    Tu se že v osnovi kaže nasprotje med “lastnikom človeških virov” in človečnostjo.
    Vse za denar. Vse za ekonomijo in ekonomsko požrešnost.

    – Kot kritiko pretiranega nekritičnega časčenja logike ekonomije bi navedel enega njenih preprostih učinkov. PRINCIP ANOMALIJE PRAVIC, KI SI JIH LASTI KAPITAL (seveda lastniki) IMA TUDI VELIKOKRAT OPAŽENO LOGIKO: “Lastnik je najpametnejši, najracionalnejši zaposleni pa so ‘glupi'”- PRINCIP JE NEVAREN ČLOVEČNOSTI. Vendar te misli na tem mestu ne bom širil, marsikdo pa čuti delovanje te logike vsakodnevno.
    Čeprav ne zagovarjam komunizma, menim, da je v smislu lastništva kapitala v primeru, da neka privatna oseba zaposluje ljudi vreden razmislek tudi o naslednjem:
    Tudi pojmovanje slike delodajalec – delojemalec, je za potrebe kapitala spreobrnjeno… , moralo bi biti naslednje:
    Zaposleni daje svoje delo nekomu, ki ga potrebuje…
    Lastnik podjetja delavca potrebuje (sicer ga ne bi najel, mar ne) – torej jemlje delo in je delojemalec.
    Lastnik podjetja torej ni neke vrste oče ali mama, ki dobrohotno ponuja zavetje. Ampak bolj nekdo, ki potrebuje pomoč… Torej ne more imeti privilegijev.
    Od tod bi morala izhajati pravičnost ureditve odnosov pri delu.
    Seveda, če nočemo družbe prevlade moči brez omejitev.

    – ZA KONEC ŠE…
    Ko se “ekonomija osebnega profita” odlepi od realnih možnosti proizvodnje ter gospodarstva in se polasti tvorjenja “megle” profita iz prevar in ukan, nastanejo ogromne krize tipa napihovanja in uničevanja trgov. Ki seveda vplivajo na kvaliteto življenja ljudi. Da raje ne omenim nastanka političnih in bog ne daj hujših kriz.

    ….
    Dovolj izhodiščnih misli. V nadaljevanju pa se bolj konkretno, kar se tiče naše ljube Slovenije:
    ….

    Torej s stališča skupine ljudi, ki tvori naš narod ali našo državo:
    Privatizacija v takšnem smislu, da lahko privatizirano premoženje prodajamo naprej komurkoli: tujcem, tujim podjetjem, ali posameznikom, ki imajo že tako in tako skoncentriranega ogromno bogastva (daleč iznad normalnih osebnih potreb) – nam večinoma izjemno škodi, ker prodaja naše skupno imetje in našo varnost ali pa ustvarja pogoje za takšno prodajo (v prihodnosti)… Prav smešno je npr. zvenel poziv kupcem privatizacijskih delnic NKBM (banke Maribor) pred par dnevi iz državnega zbora “prosimo vas da delnice obdržite in jih prodate samo v sili” :)))
    Poglejte prekmursko ozemlje prodano v takšni “sili”.
    Poglejte primorsko in njeno zavzemanje!

    Če pogledamo nekoliko ožji primer privatiziranega delovanja:

    Zamislite se ob privat zdravniku, ki ga zanima samo profit njegovega podjetja in ekonomska logika – čimdražje storitve ob čimmanj stroških…

    (prostor za razmislek)

    …Čista ekonomska logika, akademsko upravičena.
    To je logika, ki jo tako vehementno in z brezosebno ekonomskega piedestala želi in oglašuje J.P.D.
    Kje pa je strokovna vsebina, kvaliteta in podobni cilji, npr. čimboljše zdravje pacienta??

    Poglejte stiskaške “privat” posrednike električne energije, v tem, ko jih kot ekonomski subjekt vzamemo iz konteksta celovite in varne oskrbe z energijo. In tako po ekonomski logiki čimvečjega profita za svojo firmo, izčrpavajo razvoj in celo osnovno amortizacijo elekrarn, vzdrževanja energetskega omrežja in tako povzročijo energetske mrke in zastarelost. Pri tem pa njihovi ekstrierji in interierji “privat” prebivališč, ali pa prevoznih sredstev niso prav nič zastareli ali izčrpani.

    !!!

    J.P.Damijanovi zgledi o uspešnosti privatizacije npr. v Veliki Britaniji, so umetni konstrukt – ne pokaže (in ne bo mogel prikazati) v čem je ta privatizacija prispevala k splošni kvaliteti bivanja prebivalcev VB. Privatizirano zdravstvo, gospodarstvo in mediji so umazani, polni nizkotnih prijemov ekonomskega koristoljubja in nekvalitetni s stališča človečnosti.
    Poleg tega pa J.P.D. še namiguje in napeljuje motive privatizacije, ki bi lahko bili zgled tudi za naše trenutno pozicionirane politike v slogu: s privatizacijo, če že nočete drugače, blokiranjte neko skupino ljudi, nasprotnike… Res podlo in v smislu logike – denar opravičuje sredstva.

    Naša narodova infrastruktura: energetika, banke, ceste, ozemlje, naše izobraževanje, pa tudi obramba so nujni za NAŠE skupno dobro, če se počutimo kot homogena skupina, kot ljudstvo. Če to osnovno infrastrukturo in življenjski prostor obdržimo v naši lasti bomo kot ta skupina oziroma njeni pripadniki varnejši – vsak posebej od nas bo varnejši.

    Dobro bi bilo, da v sloveniji državljani obdržimo čim več v skupni lasti in usmerimo napore raje v to, da bomo imeli v vodstvu teh naših podjetij in organizacij izjemno kvalitetne vodstvene kadre, da bodo le ti imeli STROKOVNO perspektivo svojega delovanja.
    Omogočimo, da bo tem kvalitenim kadrom – managerjem bistvena strokovnost in jim bo hkrati tudi zadostna ambicija.
    Tako lahko pričakujemo, da bodo ti vodje želeli ustvarjati in voditi kvalitetno podjetje s kvalitetnimi zaposlenimi.
    Vključno z zaposlenimi ekonomisti, ki bodo svojo veliko strokovnost posvetili učinovitem poslovanju “svojega” podjetja. Tudi, če bo njihova plača zgolj visoka in premoženje zato ne bo tako astronomsko, kot ga pričakujejo s privatizacijo in še bolj od prerazporejanja kapitala in koncentracije zgolj v rokah parih oseb.
    Kapital in lastnina v rokah parih oseb, ki želijo “vrteti” cele skupine ljudi, države okoli svojega prsta, pa si tega prav z ničemer ne zaslužijo, gotovo ni v našem interesu.
    Zavejmo se da to ni pošteno, da nam to škodi in torej preprečimo to!

    V ta zgornji kontekst spada vsekakor tudi nadzor nad podjetji v rokah parih oseb in seveda njihovih povezanih skupin s strani politike pri skupni-državni lastnini, poiščimo in se potrudimo poiskati mehanizme, da nadziramo in preprečimo tudi takšno škodljivo koncentacijo moči za osebne interese! Vendar zaradi tega ne rušimo naše skupne lastnine!

    Sem vsekakor tudi za individualno svobodo, predvsem za svobodo ustvarjanja, seveda za individualno lastnino – vendar v družbeno razumnih mejah!

    Hvala za branje in razmišljanje

    Ker menim, da to ni moje osebno mnenje, ampak skupna korist – brez podpisa.
    (mbšmdš) november, 2007

  5. Čas in prostor za premislek.
    Če sem prav razumel , spoštovani gospod eden izmed mnogih, je še čas za premislek. Kljub temu, da se lahko strinjam z vašimi »željami«, pa časa za kaj takega sedaj ni. Bil je – še kakih petnajst let nazaj, ko je obstajala tedaj še družbena lastnina. Danes, ko čakam samo še na to, da si bo nekdo prilastil še zrak, pa so vaše podlage za premislek lahko le še pobožne želje.
    Na tem svetu je dosti ljudi pametnejših od mene. Po moji skromni presoji je »izvirni greh« v pojmu lastnina. Po kmečko to pomeni, da si je nekdo nekaj prilastil in je sedaj lastnik te iste stvari. Osnovno vprašanje po moje pa je v tem, kdo si sploh lahko nekaj prilasti? Od kje mu pravica do tega, da si lahko nekaj prilasti ?
    Tisti trenutek, ko je ta ista stvar prilaščena in ima lastnika, ima g. J.P.Damian lahko tudi popolnoma prav s teorijami in praksami, kaj je bolje in kaj je slabše. Hiša je zelo lepa, le temelji so »čudni«.
    Veliko primerjav je bilo narejenih, vezanih na samoupravni socializem z družbenim (skupnim) premoženjem in kapitalizmom s privatno (kako že pridobljeno) lastnino. Imeli smo priliko – vsaj nekateri, živeti v takem tipu deklarirane družbe. Rezultat je znan. Takoj, ko je bilo možno olastniniti družbeno (skupno) premoženje, se je to zgodilo. Celotne vede so izkoristili v opravičilo takega lastninjenja . Družba ni dober gospodar – samo lastnik je tisti, ki dobro gospodari. Od tu naprej imajo gospodje ekonomisti spet popolnoma prav. Ponavljam vprašanje – kdo je dovolil lastniniti družbeno (skupno) premoženje? Ne spominjam se, da bi bil razpisan referendum po tem vprašanju.
    Sam problem reducirati na družbo v neki državi je velik nesmisel. Kot vse danes, je potrebno tudi ta osnovni problem gledati »globalno«. V kolikor imaš okoli sebe »privatno« lastnino in si edina družba, ki na nekem teritoriju »upravlja« s skupno lastnino nimaš absolutno nobenih šans, da te privatna lastnina ne bo prej ali slej privatizirala. Obstaja samo vprašanje časa. To smo že doživeli in tudi preživeli. Torej je edina rešitev problema v skupni lastnini vseh prebivalcev našega planeta ( če je ta pojem dovolj globalen) in RACIONALNI rabi te skupne lastnine.
    Spoštovana gospoda, zrak je last vseh – je skupna lastnina in pika.
    Spoštovana gospoda, voda je last vseh – je skupna lastnina in pika.
    Spoštovana gospoda, zemlja je last vseh – je skupna lastnina in pika.
    Obnašajmo se torej temu primerno .
    Vse drugo so samo pobožne želje in vprašanje časa.
    PKJŽ

  6. Se pridruzujem cestitkam k odlicnemu clanku!

    Bi pa dodal, da obstaja sklop, predvsem storitvenih dejavnosti, ki zaradi svoje kompleksnosti ali potrebnih velikih investicij po mojem niso primerni za popolno deregulacijo in privatizacijo. Oziroma to ni v srednjerocnem interesu potrosnika.

    Primera:
    Razpad elektro energetskega sistema v kaliforniji. Zaradi omejenosti uprav na dober izgled kvartalnih in maksimalno letnih porocil le ta niso sposobna ocenjevati in sprejemati odlocitve o investicijah, ki se poplacajo v 15, 20 ali vec letih. Kar je imelo precej neprijeten rezultat pri nenadni povecani porabi elektrike.

    Nemsko telefonsko omrezje. Ne trgu je cela skupina ponudnikov, tako zemeljskega telefona kot tudi telefona preko TV kabelskega omrezja in med njimi vlada vsaj navidezna trzna vojna. Se vedno pa ima nemski Telekom prevladujoc trzni delez. Kar je pa pri vsem najbolj zanimivo in kontradiktorno Jozetu P.D. je slaba zadovoljenost, ce gledamo recimo porocila Stiftung Warentesta, oziroma izkusnje na lastni kozi, z alternativnimi ponudniki kot tudi Telekomom. Resnicno mi ni jasno zakaj v tako razviti branzi odpovedo zakoni trga. Ceprav se mi slisi kar malce protinaravno imam obcutek, da so storitve slovenskega telekoma na zelo visokem nivoju kljub pomanjkanju konkurence.

  7. Thatcherjeva je ustvarila 2 milijona brezposelnih in kolaps konservatitvne stranke.
    Profitni motiv mora zamenjati dohodkovni motiv!

  8. (?)

    To so pa res zanimive trditve.

    1. Thatcherjeva je imela največ mandatov v zgodovini UK in

    2. UK ekonomijo je postavila nazaj na noge. Socialisti pred njo so imeli celo redukcije elektrike…

  9. T. Štih, Thatcherjeva “je imela” največ mandatov je preteklik. Rezultat, ki ga britanci žanjejo pa je 2 milijona prikrajšanih pripadnikov njihove države oz. skupine… Pretirani privatni apetiti vzpodbujeni s temi reformami že kažejo posledice. 5x ima prav tudi glede druge trditve.

    Tudi pri nas je od osamosvojitve naprej imela LDS največ mandatov…, pa se nam je potem rezultat njenega vladanja zameril… Rezultat so nesrečni in pesimistični državljani… skoraj vsak od nas je takrat na začetku smostojne države videl in si predstavljal lepo prihodnost; bili so privatizacijski certifikati, bila so stanovanja, ustanavljali so se d.o.o.-ji, tudi s.p-ji in tako so bili mali ljudje srečni, polni upanja v varno prihodnost in volili še naprej iste. Masivna privatizacija nekdaj skupnega premoženja in njegova koncentracija v le nekaterih žepih pa se je seveda dogajala drugod, d.d., pid… s strani dobro poučenih, na ustreznih pozicijah in pa njihovih prijateljev. (Več ko jih ima maslo na glavi bolj(e) se medsebojno ščitijo.)

    No nekateri še smatrajo, da bi lahko nekaj pri dosedaj neprivatiziranem še vedno profitirali. Poučeni na račun nepoučenih, neodgovorni na račun ostalih.

    Najnovejša vlada je najprej vzbudila upanje pri naših ljudeh, da bo rešila, kar še more – in je zmagala na volitah. Po volitvah pa takoj z J.P.D. in M.M. načrtovane namere in drugo.

    Spet in znova imamo nadaljevanje zgodbe z razprodajo skupnega. Rezultat so spet nesrečni in pesimistični državljani…
    Tudi tisti, ki imajo veliko premoženje (četudi se imajo nekateri za velesposobne superiorne ljudi) seveda ne morejo mimo občutka nelagodnosti.

    No problem, je v tem, ko enkrat vzpodbudiš procese privatizacijske ali pa sploh zasebne lastnine v okvirih, ki mnogo presegajo normalne življenjske potrebe, še bolj pa vložen trud (pustimo tu neracionalen trud), sprožiš mentalni plaz…, apetiti in grabežjivost ljudi postajajo vedno večji, in stvar ni sorazmerna s posedovanim kapitalom. Tisti, ki imajo veliko želijo še več, tisti, ki so pa približno enako grabežljivi, pa izumljajo nove in nove načine, kako bi jih dosegli… seveda čim prej – kdo bo čakal pet, deset, dvajset let.
    Ker pa tega seveda ne moreš uresničiti s koristnim delovanjem, moraš stvar pospešiti – seveda s preusmerjanjem “denarja”, ki ni tvoj v lasten žep.
    Pri tem pa ali si pošten in si izmišljaš divja lasninjenja… ali pa si kriminalec, ki mu ravno tako ni mar kaj drugega kot “denar”.

    Bolj kot o pre-pretiranem privatnem imetju, ki ni plod lastnega delovanja, se posvetimo razmišljanju o načinu, kako ohraniti to, kar nam nudi oporo kot skupnosti. Temu lahko npr. posvetimo vse te nenormalno pretirane presežke, ki gredo v privat lastnino.
    (5x – dohodkovni motiv) In pa poskušamo ustvariti motiv za koristno delo. Eh, želje…

    Karlut, če bi bil čas že mimo, teh tekstov tukaj ne bi pisali. Globalna rešitev mora najprej imeti zgled – pa magari 2 milijonski. Itak je bolje poskušati, kot sploh ne.

    Simon, se strinjam. Zanimivo izhodišče za razmišljanje: Zakaj veliki storitveni (visokotehnološki) sistemi ne funkcionirajo, če jih prepustimo tržnim mehanizmom? Zelo dober poligon za razmišljanje, ki morda lahko da širši odgovor glede dometa tržnih mehanizmov, ko gre za splošno korist ljudi!

  10. Razpad elektro energetskega sistema v kaliforniji.

    V Kaliforniji tisti cas elektroenergetski sistem NI razpadel (gledano tehnicno). Kar se je zgodilo, je bil samo dvig cen, ki je takorekoc na rob bankrota pripeljal distribucijsko podjete PG&E(***).Cene je diktiral , sedaj propadli, ENRON, ki je umetno ustvarjal pomanjkanje elektrike, ki je prihajala v Kalifornijo od zunaj.

    (***) ja vem, vem, PG&E tudi proizvaja elektriko … ampak ne dovolj za potrebe Kalifornije

  11. To potvarjanje dejstev postaja neokusno. M. Thatcher je izvedla reforme na začetku mandata in ostala premierka dlje od konkurence. Normalno pa je, da je nekoč to tudi prenehala biti. Povrhu je njen job creation record glede na razmere v katerih se je Anglija tedaj nahajala izjemen; Anglija je bila v sedemdesetih pod socialisti “bolni mož Evrope”, državo so vodili sindikati, zgornje stopnje obdavčitve so bile 90 odstotne, divjala je inflacija, zadolževali so se in imeli so redukcije elektrike. Bili so povsem na tleh in Thatcherjeva jih je pobrala s tal in zgradila eno najkonkurenčnejših evropskih ekonomij. Samo zato lahko danes uživajo relativno blagostanje in samo zato je zahod zmagal v hladni vojni. Thatcherjeva je utrla pot Ronaldu Reaganu, zmagovalcu hladne vojne, ki je porazil mračno socialistično ideologijo.

    Kapitalizem vzpodbudi v ljudeh racionalno humanost. Nagrajuje tisto inovativnost in ustvarjalnost, ki najbolj koristi soljudem. Prosti trg naredi ljudi manj grabežljive, saj jim objektivno določi prostor na trgu. Prej so se morali riniti preko politike, laži, ideologij, lažne pravičnosti, izmišljotin in indoktrinacije – zdaj pa lahko stvari dosegajo s svojimi sposobnostmi. Kapitalistična etika je etika ustvarjanja, osebnostne in profesionalne rasti. Če se torej ljudje obnašajo kapitalistično postanejo bolj duhovni in ne tako plehko materialistični, kot so v socializmu, kjer gre le za razredno bojevništvo oziroma grebenje za denar bolj ustvarjalnih.

  12. Še en zlat in upajmo v bodoče šolski primer pokvarjenosti denarja v konceptu prostega trga. V tujini obstaja en kup finančnih konglomeratov tipa Monsanto. To je multinacionalka, ki se ukvarja z inovacijami na področju genetskega izboljševanja kulturnih rastlin. Finančna moč slednje kupuje manjše firme iz iste branže po svetu in tako uničuje konkurenco, obenem pa dobiva v last tudi patentirane in naravne sorte kulturnih rastlin. Kaj dela z njimi? Špekulira se lahko da jih uničuje in s tem zmanjšuje biotsko raznolikost. V lastnih laboratorijih proizvaja rastline in pesticide, ki se medsebojno imajo izjemno radi. Kakor hitro bi kmetovalec uporabljal druge pesticide, bi kulturna rastlina trpela. Torej, zmanjšana ponudba na trgu in obenem odvisnost na točno določene pesticide; oboje proizvaja ista firma. Razvijajo obenem take kulture, da je kmetovalec prisiljen koristiti ob točno določenih ciklih življenja rastlin točno določene pesticide. Skratka firma zaradi lastne ekonomske moči in koncepta prostega trga, slednjega izkorišča za nenormalen profit. Dalje se je dogajalo (ne vem če se še vedno), da so kmetovalci morali podpisovati pogodbe, v katerih so se zavezali, da konec leta ne bojo zbirali semen za ponovno setev v naslednjem letu. Monsanto je že v naprej kot varovalko najel detektive, ki so kmetovalcem gledali pod prste. Da ne grem dalje v prihodnost v razne teorije zarot bioterorizma, ko bojo lahko celo suverene države v nemilosti multinacionalk, pač lakota je grda stvar.

    In potem imamo J.P.D., ki v vseh svojih imenitnih teorijah privatizacije pozablja na golo racionalnost privatnega pohlepa, kateremu žal javno ni mar. Zame je koncept prostega trga danes samo opravičilo zato, da država, katero sestavljajo vsi državljani, odda čim več moči v privatne roke, po možnosti tujcem. Država ima tako manj moči, kapital je tisti močnejši in tu ni neke širše logike, stvar je sila racionalna in če lahko uporabim besedo JPD – preprosta.

    Jaz bi rad postavil samo eno vprašanje JPD. Sami pišete, da kapital ne pozna altruizma – ali bo kapital hotel prati neprofitno umazano perilo, ki ga sicer danes pere država?

  13. Tomaz, ko sem jaz bil mali, sem slisal, da kapitalizem poganja “greed & selfishness”. Se danes verjamem v to “humanost” pri 62.

  14. Vsekakor je »apel« izrednega profesorja dr. Jožeta P. Damijana »Janša, prodaj vse« dobrodošel in »sound« – zdrav. A naslov me je spomnil na tisto ljudsko: »Še kiklico prodala bom, za sladko vince dala bom …. », no, kakorkoli že …
    V komentarjih pisci nihajo med »kapitalizmom« in »socializmom« in si skušajo odgovoriti na vprašanje, kaj je bolje za ljudstvo – najbolj grobo rečeno. A dilema je odveč in postaja shizofrena. Kdo je že rekel, da je kapitalizem večen, ker ga vselej rešuje socializem? Da bi bolje razumeli dilemo, ki se je pojavila še-le v 19. stoletju, bi bilo dobro prebrati, recimo zapisnik z zaslišanja enega od ruskih »boljševikov«, sicer ambasadorja v Franciji … Odlomek iz knjige »Red Symphony« Dr. J. Landowskyja, ki je bil eden od njegovih zasliševalcev, navajam tukaj. Za več kliknite na »Red Symphony«. Izvemo lahko, kdo je sfinanciral Oktobrsko revolucijo ter »boljševike« in zakaj.
    “- If it is necessary to end, then I can only express myself in this way. Let us see if I shall not be able yet to help to understand. It is known that Marxism was called Hegelian. So this question was vulgarised.Hegelian idealism is a widespread adjustment to an uninformed understanding in the West of the natural mysticism of Baruch Spinosa. “They” are Spinosists: perhaps the matter is the other way round, i.e. that Spinosism is “Them,” insofar as he is only a version adequate to the epoch of “Their” own philosophy, which is a much earlier one, standing on a much higher level. After all, a Hegelian and for that reason also the follower of Spinosa, was devoted to his faith, but only temporarily, tactically. The matter does not stand as is claimed by Marxism, that as the result of the elimination of contradictions there arises the synthesis. It is as the result of the opposing mutual fusion, from the thesis and anti-thesis that there arises, as a synthesis, the reality, truth, as a final harmony between the subjective and objective. Do you not see that already? In Moscow there is Communism: in New York Capitalism. It is all the same as a thesis and anti-thesis. Analyze both. Moscow is subjective Communism, but Capitalism objective – State Capitalism. New York: Capitalism subjective, but Communism objective. A personal synthesis, truth: the Financial International, the Capitalist-Communist one. “They.”

    Zato ne gre prezreti, da, kakor potrebujejo »kapitalisti« »komuniste«, (kreacionisti evolucioniste) tako velja tudi obratno. Gre za dve plati istega novčiča in to dobesedno in ju poganja pohlep. Greed is good, pravijo. Kaj pa žene pohlep? Pohlep žene zavist. Zavist je izgovor za pridobitev/prilastitev ne glede na »ceno« tistega dodatnega presežnega novčiča, za katerim »hrepenijo« oboji, ki naj bi jim šele omogočil užitek – zaradi tiste »ekonomije užitka« – ki jo poganja zavist zaradi utvare o presežnem užitku Drugega, kar pa je seveda jalova zadeva. Sam užitek je nemogoča zadeva, ker se je »tisto« dogajalo ali se bo dogajalo vselej zgolj v preteklosti ali prihodnosti, nikoli pa tukaj in zdaj, in ga ustvarja in poganja zgolj misel na užitek: vselej je srečanje spodletelo, in prav zato je najbolj uspešno, tako da se zadeva lahko ponavlja in nadaljuje v nedogled. Večno ponavljanje istega …Ali gre za histerike? Kaj pa strast? Strast je tukaj in zdaj in je slast, za kar je potrebna velika mera energije, da zmoremo pozornost biti tukaj in zdaj, tako moremo biti ustvarjalni; strast je ustvarjalna, užitek je posnemanje. Užitek in sla, zavist in pohlep spadajo v domeno eshatologije, bodisi religiozne bodisi ideološke – to je v odlaganje »blagostanja in sreče« – (uživanja) – v nedoločeno prihodnost, izhajajoč iz neke imaginarne čudovito čudežne preteklosti.
    In še: oboji, kreacionisti in evolucionisti (kapitalisti in komunisti) prej ko slej naletijo na neubesedljivo, na tisto nekaj kar se ne da simbolizirat, na odsotnost ali prisotnost nečesa, Tistega neubesedljivega, brezimenega, brezimnega, neimenujočega neimenovanega, na Stvar: prvi čakajo na Razodetje, drugi na slučaj/smisel. Zato jo najbolje odnese(mo)jo tisti, ki nam za tisti »presežen« novčič ni mar, in tisti, ki ugotovimo, da: kar je, je. In odmahnemo z Wittgesteinom: »O čemer se ne da govoriti, o tem je treba molčati«, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi smeli razpredati in tkati tkanine – tekst(a)ila in najdevati v tem neznansko ugodje …. in radost. Dobrodošli!

    Mimogrede. Zavist in pohlep (pretežno) poganjata zlasti avtomobilsko industrijo in prodajo avtomobilov (in kozmetično industrijo, seveda). Če vzamemo, da je povprečna moč avtomobilov (če se ne motim) tam okoli 80 konjskih moči, potem je pred vsakim avtom, v katerem sedi recimo tudi samo en človek/voznik vpreženih 80 konjev. Ali si lahko predstavljamo, koliko krme je dnevno potrebno za 80 konjev? Pa saj avtomobile poganja »nafta«. Že res. A energija je ena. In dejstvo je, da to »dnevno« energijo oziroma konjsko krmo za 80 konjev »pokurimo« recimo po maksimalno prevoženih 80 km vožnje. Gre za eksplozijo energije in zato se tudi avtomobilski motorji imenujejo eksplozivni z notranjim izgorevanjem … No, zdaj, ko bomo gorivo pridobivali iz »hrane« – žitaric – , bo to še bolj nazorno … in hrana in »nafta« se bosta dražili … in inflacija je posledica razvrednotenja vseh vrednosti … najprej moralnih in nato denarnih … A ne glede na vse povedano, pravijo, da se je izkazalo, da so tatovi koristni za blaginjo vseh. Tatovi namreč nakopičeno bogastvo na enem mestu s tega mesta prenesejo na drugo mesto in ga razširijo med več ljudi. Ko ta skupina ljudi doseže določeno stopnjo bogastva, pridejo večji tatovi in postopek se ponovi. Dokler nimamo cele države blagostanja in pridejo še večji tatovi in se polastijo cele države itd., dokler ne pride zadeva spet na izvor, do Babilonije (Irak, Iran) – tam se za trenutek ustavi, dokler se ne začne nov krog kopičenja – primarne akumulacije, če hočete, morda na drugem mestu in začne se nov krog, nova epohe … Anika

  15. Problem v Kaliforniji je bil v tem, da jim država ni dovolila povišati cen elektrike za končne uporabnike.

    V Nemčiji je pa problem varstva konkurence, ne pa to, da trg ne bi deloval. Nemčija ima podobne težave kot Slovenija na trgu telekomunikacij – državi ni preveč v interesu, da bi varovala konkurenco, ampak raje varuje glavnega monopolista.

  16. No, razumem, da imajo uredniki casopisov najrajsi naslove, “ki pritegnejo”, vendar se mi pri tem nehote zavrti film nazaj v case, ko so Finance objavljale naslove, kot na primer: “Jansa – We will be watching You!” – potem smo pa nekateri akterji iz dobronamernih proaktivnih opazovalcev cez dobro leto dni pristali v vlogi naivnih in aktivnih kreatorjev. Mislim, da bi Jansa privatiziral ze v prvi polovici 2006, ce bi bilo to odvisno samo od njega oziroma, ce bi mu bile reforme na tem podrocju zares prva prioriteta in, ce bi mu to koristilo. Zato se ta del reform izvaja z doloceno zamudo oziroma, Joze, kot sam pravilno ocenjujes, z zeljo po podkupovanju volilcev. In tukaj je JJ pac pragmatik, ki ima “obcutek za cas”, preostala koalicijska cetica pa za njim koraka z bogabojecim zaupanjem.
    Zato je tvoja provokacija, da naj vlada pac cim prej in cim vec drzavnega ponudi trgu, ker ji bo to povecalo priljubljenost pred volitvami sicer zanimiva, vendar pa je v realnem svetu tako, da volilci niso zgolj racionalna, marvec predvsem iracionalna bitja; namrec, meni racionalno ni razlozljiva sedanja nepriljubljenost vlade, “saj podatki stimajo”, mar ne?! Kje je torej razlog, da “JJ-ja nihce vec nima rad”?
    Zelo pravilno je tvoje predvidevanje, da nobena vlada, ko je ne oblasti, ni ravno zainteresirana za zmanjsevanje svojega (lastniskega!) vpliva na gospodarstvo. Vendar pa je to obicajno tako pri povprecnih in podpovprecnih vladarjih, ni pa temu tako pri vladarjih, ki imajo vizijo. Vladarji z vizijo zmorejo namrec dovolj intelektualne sirine, da ne razmisljajo zgolj o ponovni izvolitvi za vsako ceno, taksno ravnanje pa jim potem zagotovi spodobno mesto v zgodovini. In to, stratesko vizijo in pogum namrec, smo pred dvema letoma pripisovali tudi JJ-ju (dosti manj pa seveda njegovi “cetici”).

    Razprava “zasebno vs. javno” je stara toliko, kot je stara moderna ekonomija od Adama Smitha naprej in ze od takrat je tudi vec ali manj znano, kje ima drzava pomembno vlogo in, kje naj raje da mir. Vendar pa je ekonomska realnost v realnem zivljenju pac povezana z drugimi realnostmi in ena od teh je politicna. In, ce je temu pac tako, namrec, da zelijo imeti politiki tudi vpliv na gospodarstvo, si je treba pogledati primere, ki kazejo, da je tudi lastnistvo drzave lahko uspesno in kaksni so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je temu lahko tako. Na Finskem, recimo, ima drzava zelo pomembni lastniski delez v Nokii, vendar pa jo samo upravljanje in kadrovanje kaj dosti ne zanima – kar jo kot lastnico zanima, so cim vecje dividende. Vendar, ja, za kaj takega je treba imeti dovolj, predvsem, racionalnega razmisleka ter postaviti pred vrata vsakega politicnega vojscaka, ko rabi sluzbo – pa naj je se tako vneto financiral lepljenje predvolilnih plakatov.
    Osebno se nagibam v smer iskanja in optimiziranja mesanih sistemov; to so namrec obicajno potem tudi resitve, s katerimi ekonomska teorija sicer ni vedno najbolj zadovoljna, vendar pa peljejo v voz – v casu – naprej.

  17. @Andrej
    “Vendar pa je ekonomska realnost v realnem zivljenju pac povezana z drugimi realnostmi in ena od teh je politicna. In, ce je temu pac tako, namrec, da zelijo imeti politiki tudi vpliv na gospodarstvo, si je treba pogledati primere, ki kazejo, da je tudi lastnistvo drzave lahko uspesno in kaksni so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je temu lahko tako. Na Finskem, recimo, ima drzava zelo pomembni lastniski delez v Nokii, vendar pa jo samo upravljanje in kadrovanje kaj dosti ne zanima – kar jo kot lastnico zanima, so cim vecje dividende. Vendar, ja, za kaj takega je treba imeti dovolj, predvsem, racionalnega razmisleka ter postaviti pred vrata vsakega politicnega vojscaka, ko rabi sluzbo – pa naj je se tako vneto financiral lepljenje predvolilnih plakatov.
    Osebno se nagibam v smer iskanja in optimiziranja mesanih sistemov; to so namrec obicajno potem tudi resitve, s katerimi ekonomska teorija sicer ni vedno najbolj zadovoljna, vendar pa peljejo v voz – v casu – naprej.”

    Da, se strinjam. A pogoj za to je, kot bolj ali manj velja za finsko družbo: promiskuitetnost (splošna in še posebej politike vs. gospodarstva) ne, socialnost da! Anika

  18. Andrej, podpisem takoj!

    Problem ni v drzavne, portfeljskem lastnistvu in vlecenju dividend, ampak v aktivnem upravljanju firm, kjer celo nima vecine; kdo je postavil vse nadzornike v Krki?

  19. Andrej,
    tudi mi smo štartali iz načela, naj vlada (Kad in Sod) zmanjša svoje lastniške deleže na največ vsak 5% in postane portfeljski lastnik (to še vedno piše v Okviru reform).

    Ampak – kot lepo ugotavlja Benjamin – v praksi to ob sedanji ozaveščenosti politikov ne gre. Na tej stopnji razvoja politične zavesti in kulture bodo naši politiki (katerekoli barve) vedno poskušali zlorabiti svoj lastniški vpliv. najdejo se celo takšni kot so Gregor Gomišček, ki celo iskreno verjamejo, da lahko s svojim “znanjem” aktivno pomagajo pri upravljanju Heliosa, Triglava ali Krke, denimo. Andrej, verjamem, da tudi tvoji kameradi (mladinci iz SD) že komaj čakajo na svoje stolčke v podjetjih, ki so si jih že med seboj razdelili. Samo še zmagati morate.

    Torej ne samo politična izprijenost ampak tudi naivni aktivizem nekaterih posameznikov ne dopuščajo tega, da bi se država umaknila v vlogo (portfeljskega) lastnika, upravljanje podjetij pa prepustila profesionalcem (nadzornikom in menedžerjem).

    Zato je treba prodati vsa podjetja in najti bolj prave lastnike. Takoj!

%d bloggers like this: