Diletantizem

Politična opereta, ki se je odvijala zadnje tri dni in se sinoči končala v prime timeu na nacionalki s finalnim intervjujem predsednika vlade, bo nedvomno šla v zgodovino kot največji politični diletantizem v samostojni Sloveniji. Nekaj, kar se je začelo z normalnim opozorilom v demokracijah (izguba na nepomembnih volitvah), nadaljevalo z otročjo užaljenostjo in končalo s katastrofalnim taktičnim porazom.

Janez Janša je v trenutku zaslepljene užaljenosti stavil na karto, da bo opozicija bolj odgovorna od njega in ne bo tvegala mednarodne blamaže zaradi ogroženega predsedovanja EU. Stavil je na to, da opozicija niti ne bo hotela vstopiti v vlado niti si ne bo upala prevzeti vodenja vlade v tem kočljivem trenutku. Igral je na karto, da lahko opozicijo z dobljenim glasovanjem o zaupnici disciplinira in nato drži v šahu do konca projekta predsedovanja. Do začetka volilne kampanje. Morda bi mu celo uspelo. Začel je igrati vlogo žrtve, njegovi koalicijski partnerji so se nenadoma spomnili, da res ne morejo več normalno delati v teh nenormalnih razmerah, njegovi parlamentarci so uspešno razširjali tezo, da se je opozicija »podelala v hlače« pred izzivom vladanja in predsedovanja EU. In Borut Pahor je po pričakovanju padel na finto z »vljudnim pismom, ki pušča lepljive prste«.

Janši bi morda res celo uspelo. Toda podcenjeval je nasprotnika. Pozabil je, da ne igra proti Pahorju, ampak da na drugi strani vodi igro Gregor Golobič. In preden je Janša uspel priti na nacionalko sporočit, da hoče zaupnico in ustavitev ognja za čas predsedovanja, sicer bo tvegal mednarodno blamažo države, se mu je zgodilo dvoje. Iz Bruslja so signalizirali hladnokrvnost spričo morebitne vladne krize oziroma predčasnih volitev v času predsedovanja, fantje iz opozicije pa so sprejeli Golobičev predlog o predčasnih volitvah, verjetno že januarja.

Ck! Konec igre. In katastrofalne posledice za sedanje oblastnike. Itak jim ni dobro kazalo. Toda izkušnje kažejo, da volilci vedno kaznujejo tiste, ki sprožijo predčasne volitve. Predvsem pa je pomembno, da so v tej v svojem bistvu neumni in nepotrebni in predvsem diletantsko odigrani opereti oblastniki pokazali vso svojo neodgovornost in nezrelost ter izgubili kredibilnost v očeh Bruslja. Padel je ugled Slovenije. Zaradi neke neumne otročje igre nekih pubertetniških oblastnikov, ki ne znajo prenašati demokracije.

Toda poraz, ki lahko najbolj boli Janeza Janšo osebno in kot predsednika vlade in najmočnejše parlamentarne stranke, je, da je po vsega nekaj mesecih, odkar se je spet aktiviral, spet izgubil proti Gregorju Golobiču. Proti njemu osebno. In proti njemu kot predsedniku neke novoustanovljene žepne stranke s hecnim imenom, ki sicer ni imela resnih možnosti za dober rezultat na volitvah. Zdaj jih je dobila. In ne vem, če je to dobro za Slovenijo. Ne vem, kdo od njiju– Janša ali Golobič – predstavlja večjo nevarnost in kaj je večje zlo – klientelizem in korupcija pod Janšo ali klientelizem in korupcija pod Golobičem. Oboje smo že imeli priložnost videti. Razlika je morda le v tem, da Golobičeva klientelizem in korupcija nosita bolj človeški obraz.

82 responses

  1. tako je,….
    na Zares, ki ga dosedaj nekako nismo videli kot zanimivo stranko, nas je sedaj “posledično” opozoril prav ta “hec od predsednika vlade” – ta, ki se igra s SLO kot bi premikal svoje vojačke po peskovniku / a ste si ogledali njegove vojačke ?, saj nobeden NI UPAL dati lastnega komentarja – dajte vprašajte predsednika vlade, vam bo on povedal kaj mislimo….

    mislim, da je ZARES čas za ZARES…

  2. kakor sem že komentiral dva dni nazaj… Jokica Janša je že poraženec, opoteka se po ringu, zmagovalec pa bo tisti, ki ga bo knockoutiral…Pahor je malce zamudil, in v prvo vrsto je prišel Golobič, vendar Pahor sedaj ve, da se mora pririniti v prvo vrsto in biti on tisti, ki bo zadal milostni udarec…

  3. “Nekaj, kar se je začelo z normalnim opozorilom v demokracijah (izguba na nepomembnih volitvah), nadaljevalo z otročjo užaljenostjo in končalo s katastrofalnim taktičnim porazom.”
    Se globoko strinjam. Namesto bi si vzel čas za premislek, kaj rezultat predsedniških volitev in izid referenduma lahko pomenita za nadaljnje delo vlade, je šel z vsemi topovi streljat na opozicijo. Nekdo pač mora biti kriv, vlada je vsekakor delala dobro, a ljudje tega nočejo razumeti! Slišali smo celo izjavo, da so volilci diskreditirali vlado. Halo???

  4. V tej Janševi komediji kateri smo priča zadnje dni me je razočaral Barbika z ne najbolj iteligentnim odzivom na vse skupaj. Brez Golobiča bi ga Ivan “nasuho” kolikor je dolg in širok. ncncnc

  5. Jože (PD), mislim, da vendarle obstaja razlika med JJ in GG, čeprav sta kot politika načeloma oba ‘enako pokvarljiva’.
    JJ, kot sploh ta ‘tip politika’ (Haider, Berlusconi, Sarkozy, Bush, Kaczynski …), dokazano ni učljiv, ne nujno zaradi pomanjkanja inteligence, ampak zaradi celotnega ‘mentalnega sklopa’, odsotnosti čustvene inteligence, empatije in intelektualne širine, na drugi strani odrešeniškega razumevanja samega sebe in politike …
    GG je v teh pogledih bistveno drugačen, morda ne pretirava z empatijo, gotovo pa mu intelektualna širina sama po sebi preprečuje določena ravnanja in ponavljanje istih napak, pa tudi odrešeniško samopovzdigovanje, poleg tega pa je zaradi nje učljiv.
    Če grem po tvoji logiki ‘večjega zla’, potem je zame GG občutno manjše.

  6. Vojko,
    ja, dejstvo je, da ima GG bistveno večjo intelektualno širino kot JJ, zato njegova navezava na intelektualne kapacitete kot so Slavoj Žižek in zdaj Taras Kermauner. Toda dejstvo je, da sta si glede čustvene inteligence in socialne komponente zelo zelo podobna. Nobeden od njiju ni socialno čuteč in nobeden od njiju ne bi trenil, ko bi dal odstraniti svojega najboljšega kompanjona, ki ni več na liniji. Nekako v stilu filma “Sleparsko sonce” v stalinistični Rusiji.

    Dejstvo je tudi, da je LDS in kadrovsko politiko v vladi in v gospodarstvu v 1990.tih v največji meri fural GG kot generalni sekretar LDS (te to kaj asociira na enopartijske sisteme?). Dejstvo je, da danes JJ samo izkorišča sistem in mehanizme, ki sta jih izgradila GG in Rop. JJ ima samo to osebno nesrečo, da je dober taktik in katastrofalen strateg in da na koncu vedno prevaga škorpijon v njemu. Vedno se sam uniči. Pri njemu je treba samo počakati, da se sam ustreli iz zasede.

    Imaš prav, da je GG bolj učljiv. Vendar pa ne verjamem, da bo bistveno spremenil svoj način delovanja, če bo spet dobil v roke vzvode odločanja. Zato mu je treba učinkovito preprečiti, da bi to v naslednjem mandatu počel, in sicer tako, da se uničijo mehanizmi, ki to omogočajo (denimo popolna privatizacija in umik države iz podjetij) ter močnejša javna kontrola njegovega dela. No, jaz ga bom vsekakor imel na očeh. Upam, da tudi mediji, ki se mu bodo kmalu priklonili.

  7. “Pri njemu je treba samo počakati, da se sam ustreli iz zasede.”

    In kaj počneš že ves čas ti? 😉

  8. Btw, trenutno imaš ti največ škorpijonske narave, čisto te je odneslo v patološko sovraštvo do JJ. Daj si vzemi vsaj 14 dni dopusta, ker se smešiš 100 na uro!

  9. Just a thought. Po moje se je modro teh političnih preigravanj držati stran, ker se človeka njihova umazanija hitro prime. V njih ni čisto nič gospodarskega in z njimi ne bo nič spremenjeno na bolje.

  10. Štih, potem si ti največji pacek naokoli. Drugače pa Jožetu čestitam za dobro analizo. Golobič je pravi politik za današnje čase: šel bo kot tank za reformami, pa še ljudstvu jih bo uspel prodat. Janša s svojim revanšizmom in opiranjem na gobezdače, kot je Mrkaić, pač ni mogel uspeti.

  11. Še bolj kot brati je zelo neprijetno odgovarjati na tako kategorične (dis)kvalifikacije, kot si jih o tebi osebno privošči dr. Damijan. (Čeprav odleže, da za spremembo ni brisal čevljev ob dr. Lahovnika…)
    Gre za strašno pretiravanje – in da ne bo pomote, to velja tako v primeru, ko mi pripisuje velike aktualne podvige, pa tudi, ko obravnava Janšo. Ker bi slednjemu bržkone bilo še najhuje od vsega, če bi ga jaz tule branil, želim pred odhodom na opozicijsko oddajo TVSlo reči le nekaj.
    1. O porazu in zmagi v tej “opereti”, vsaj ko gre za strankarske računice, je še prezgodaj govoriti. Zaenkrat je gotovo le to, da je na strani izgube država.
    2. “Fantje iz opozicije” (med njimi je vendarle tudi dekle, ki vodi LDS) niso sprejeli nobenega mojega predloga. Najprej zato, ker ji(m) ga nisem dal, saj znajo stvari premisliti sami, predvsem pa tak morebitni dogovor ne zagotavlja predčasnih volitev.
    3. Ne drži trditev, da “novoustanovljena žepna stranka s hecnim imenom (…) ni imela resnih možnosti za dober rezultat na volitvah”, saj so vzporedne volitve (ne telefonske ankete) v obeh krogih pokazale, da bi stranka Zares mesec dni po ustanovitvi lahko računala na uvrstitev v zgornjo polovico.
    4. O mojem domnevnem “klientelizmu in korupciji s človeškim obrazom” bi veljalo razpravljati bolj argumentirano. Za začetek predlagam kratek vpogled v tale zapis:
    http://www.mladina.si/tednik/200203/clanek/golobic/
    5. Vsaj kar zadeva mene, je ‘pobitek’ “glede čustvene inteligence in socialne komponente (…) nobeden od njiju ni socialno čuteč in nobeden od njiju ne bi trenil, ko bi dal odstraniti svojega najboljšega kompanjona, ki ni več na liniji.” najlažje in istočasno najtežje ovrgljiv. Instrumentalizacija nasprotnega za potrebe tovrstnega dokazovanja namreč po sebi zanika tisto, kar naj bi dokazal.

  12. Jože, načeloma se strinjam s tabo glede ‘uničevanja mehanizmov’ s privatizacijo, a mislim, da je za to že prepozno. In tudi če ni, ne vidim razloga, zakaj bi ta vlada, ki dokazano niti na strokovni, da ne rečem tehnični ravni, ni sposobna izpeljati nobene privatizacije, da o klientelizmu, ki se je navsezadnje obrnil proti njej sami (Laško, Istrabenz), ki ji ‘gleda iz vsake pogodbe’ niti ne govorim, zdaj nenadoma hitela. Najbrž se strinjaš, da v tako kratkem času, tudi če ostane do konca mandata, optimalna prodaja ‘večjih kosov srebrnine’ preprosto ni izvedljiva, vse drugo pa bi bila ‘politika požgane zemlje’.
    Kar zadeva mene, bi raje tvegal ‘100 dni’ z vlado v drugačni sestavi oziroma novo; bolj kot to, da bo v njej ali v ‘ozadju’ GG pa me pravzaprav skrbi BP s svojimi mladci. GG je s svojo sedanjo ‘prvo postavo’ že bil na oblasti z največjo stranko, BP z ‘lepimi in pametnimi’ za seboj pač ne, s tistimi drugimi (Rop, Pavliha …) pa je še toliko bolj kočljiv, ne glede na to, da BP osebno prisega na ‘avtonomijo družbenih podsistemov’.

  13. @Gregor Golobič & Vojko
    Ja, se strinjam, da se je treba pogovarjati predvsem in izključno z argumenti. Strinjam se, da je treba zgodbo klientelizma in korupcija (zaradi česar je padla vladavina LDS leta 2004) ponovno odpreti in jo soočiti z zgodbo klientelizma in korupcije, ki nam jo je prinesla sedanja Janševa vlada.
    Začnimo s klientelizmom. Ki seveda temelji na kadrovanju, ki ni osnovano na izključno strokovnih merilih, ampak na podlagi osebnih poznanstev, strankarskih in družinskih povezav itd. Dejstvo je, da je GG bil dolgo časa glavni kadrovnik LDS, kar lepo ilustrira tale njegov intervju v Financah iz začetka 2004, kjer pravi:

    […Prepričan sem, da bo čas pokazal, da je kadrovska politika LDS pripomogla k temu, da je nova, mlada in bistveno razbremenjena ekipa ljudi dobila priložnost, da se izpostavi, preizkusi in izkaže, priložnost, na katero bi morala sicer čakati še kar nekaj časa. … Sam se s kadrovanjem neposredno ne ukvarjam več, kvečjemu se z menoj posvetujejo o kakšni zadevi. Nazadnje na primer glede kandidatov za predsednika računskega sodišča…]

    No, tukaj se potem pojavijo znamenite zgodbe glede Jožeta Leniča (KAD, Triglav), Marjana Kramarja (NLB), Dušana Mitića (Iskratel, Telekom), itd., kjer velik del izbornega kriterija temeljil bodisi na osebnih ali strankarskih in košarkarskih povezavah. Predlagam, da si za začetek preberemo cel intervju GG v Financah:

    http://www.finance.si/87674

    Zanimivo je, da je Janša uporabil povsem podobno argumentacijo, ko je zagovarjal nastavitve Žige Debeljaka v Mercatorju, Marka Kryžanowskega v Petrolu itd. – namreč kot priložnost, ki so jo dali mladim, ambicioznim in sposobnim menedžerjem.

    Kar hočem povedati, je, da sta oba – JJ in GG – uporabljala enake metode klientelističnega kadrovanja in jih tudi prostodušno zagovarjata. Tu se meni zdi ključ problema. Možnost, da politiki sploh nastavljajo ljudi po podjetjih. In tukaj ni druge možnosti, kot popolni umik države iz gospodarstva, da se ti mehanizmi prekinejo.

    Paradoksalno, JJ te klientelistične mehanizme z umikom države iz gopodarstva dejansko odpravlja, s čimer se mu seveda dogaja osamosvojitev kapitala in tajkunizacija. Toda s tega vidika bo JJ naredil največ za izkoreninjenje klientelizma v gospodarstvu. In za to mu je treba dati veliko priznanje.

    Te postopke privatizacije je mogoče v naslednjih desetih mesecih v Telekomu, NKBM in morda tudi v Triglavu dokončati. Predvsem na ta način, kot je to počela Thatcherjeva in kot jih naša vlada sedaj kopira pri Hrvatih – s privabitvijo fizičnih vlagateljev, navadnih državljanov. S tem se privatizacijske koristi privatizirajo tudi s strani navadnih državaljanov, ki so nenazadnje sanirali banke prek davkov, ne pa zgolj pri nekaj privilegirancih.

    Kakšno politiko na tem področju bo zagovarjal in izvajal GG, ko spet pride v zmagovalno koalicijo? Takšno kot nekoč in po kateri ga poznamo ali neko novo, prosvetljeno in ki naj bi temeljila na politični naivnosti? Kakšno konkretno?

  14. Žal dr. Damjan še vedno ni postregel z nobenimi argumenti. Očitno tudi ni šel na link, ki sem ga navrgel za uvod v razpravo, ali pa se do zadevnih odlomkov bolj proti koncu ni prebil. Si jih zato dovolim tule prekopirati, s pripombo, da so bili odgovori dani natanko takrat, ko je bila stara LDS po moči in vplivu na neponovljivem vrhu (!). Preden (jutri oz. čez dan) odgovorim na njegove do bralk in bralcev Razgledov podcenjujoče simplifikacije naj dodam le to, da mi ne gre za osebno (re)habilitacijo (na to gledam tako, kot sem povedal ob koncu intervjuja na vesti http://www.vest.si/2007/11/15/prvi-zaresovc/) – razprava je važna iz načelnega razloga, saj bi se veljalo iz ‘zgodovine’ kaj naučiti, to pa ni mogoče tistemu, ki ga vodi lepodušniški napuh: saj so vsi isti… BTW si ob tej priložnosti drznem postaviti tezo, da je ravno takšna nezahtevna in samovšečna vehemenca v veliki meri botrovala precej neslavnemu in kratkosapnemu vstopu t.i. mladoekonomistov v atmosfero realnosti… A o tem kdaj drugič, zdaj pojdimo malo nazaj (se vnaprej opravičujem, če bo S. Kovač ugotovil, da si v tem kontekstu termina oligarhija ni izmislil on…):

    (iz intervjuja z Alijem Žerdinom v Mladini, 21. januar 2002)
    VPR. “Pravite “tako imenovani nacionalni interes”. Zakaj “tako imenovani”?
    V Sloveniji se zadnje čase sintagma “nacionalni interes” lepi na marsikaj. Na splošno velja, da ko se začno politiki zelo agresivno sklicevati na nacionalni interes, se morajo državljani, če nočejo biti ovce, prijeti za žep z denarnico. V zgodbah, ki se pojavljajo o diskusijah o “nacionalnem interesu”, je potrebno zelo diferencirano branje. Pivovarska zgodba npr. je sto kilometrov daleč od vsake racionalne diskusije o nacionalnem interesu. Gre za zasebni interes enega slovenskega podjetja, ki je postavljen nasproti zasebnemu interesu drugega slovenskega podjetja. Gre za vprašanje, ali bodo slovenski pivci piva deležni “blagodati”, ki bi jih prinesel domači monopolist, ali pa bo konkurenca ostala. To povezovati z nacionalnim interesom je nesramno zavajajoče. Opozorilo, da mora biti Slovenija pri odpiranju kapitalskega trga premišljena, je legitimno, čeprav smo v resnici prej na drugi strani tehtnice. Sklicevanje na nacionalni interes je namreč lahko tudi priročen ovinek mimo soočenja s konkurenčnimi izzivi, ki se jim slovensko gospodarstvo ne bo moglo izogniti. Ti pa so na trgu razvite Evrope, ne pa na trgih porušene ex-Jugoslavije. Tudi tam so gotovo velike priložnosti, vendar ni razloga, da bi zaradi “olako obečane brzine” opustili tisto kvaliteto, ki je v resnici podlaga slovenske zgodbe o uspehu po osamosvojitvi. Slovenski nacionalni interes ne more biti izčrpan v tem, da smo prvi na Balkanu. Za realizacijo takšne ambicije Slovenija ni potrebovala svoje države. To smo bili v SFRJ. Lastno državo smo ustanovili zato, ker je bil cilj biti prvi na Balkanu zastavljen prenizko, ker so bile ambicije in potrebe ljudi večje. Danes se Slovenija po številnih parametrih že lahko primerja z državami EU; ne sicer z najboljšimi, z nekaterimi pa brez vsakršnih zadržkov. Nacionalni interes je zame lahko samo racionalni interes. In v nacionalnem interesu je, da se v Sloveniji čimprej zastavi vprašanje, ali si skupina 15 ljudi, ki sedijo na kupih denarja, lahko dovoli vse, ali je oligarhija lahko nad zakonom. LDS ga je dolžna zastaviti, morda še bolj kot drugi. Vprašanje se morda zdi retorično, v resnici pa je že rizično.

    VPR. Nacionalni interes je, da paradržavni skladi uspešnih slovenskih podjetij ne prodajajo tujcem.
    Z zakoni nedvoumno opredeljeno nacionalno poslanstvo Odškodninske in Kapitalske družbe je, da optimalno gospodarita s premoženjem in zagotovita finančne vire za poplačilo obveznosti iz naslova denacionalizacije oziroma za potrebe konsolidacije pokojninske blagajne. Če ne bosta gospodarila optimalno, bodo te obveznosti dodatno obremenili javni dolg, torej davkoplačevalce. Zdi se, da je nacionalni interes tudi, da so davkoplačevalci raje manj kot bolj obremenjeni. Poslovni zasebni interes pivovarne Laško je legitimen, ni pa nad z zakoni določenim državnim interesom konsolidacije pokojninske blagajne in pokritja denacionalizacijskih obveznosti. Kar je glede na manipulacije potrebno dodati, je to: interes obeh skladov prav v ničemer ni izključeval Laškega – pod pogoji, ki jih določa zakon za vse, na transparenten način, z zavarovanjem malih delničarjev – državljanov. Še več, ker sta sklada vedela, da Laško težko konkurira tujcem v gotovini, sta bila pripravljena na sklenitev posla z Laškim z zamenjavo delnic – relativnim povečanjem svojega deleža v Pivovarni Laško, kar pa ni ustrezalo gospodom velikim zasebnim lastnikom…
    Ampak to je samo ilustracija. Ob debati o nacionalnem interesu poleg zmešnjave moti predvsem agresivna vehemenca. Dr. Jože Mencinger je kot podpredsednik Demosove vlade predlagal model privatizacije, ki je bil popolnoma komercialnega tipa. Če bi obveljal, za kar si je najbolj prizadeval dr. France Bučar, ki je celo na tej podlagi demontiral Demos, bi bila že pred leti tako kot v drugih tranzicijskih državah npr. Pivovarna Union razprodana po bistveno nižji ceni kot danes zanjo ponujata Laško in Interbrew. Krka, Lek, Petrol, Gorenje – vse, kar šteje bi bilo razprodano tujcem. Toda danes ni problem v tem, da so se protagonisti tistega modela pač zmotili. Moti pa, da so ponovno tako neizprosno kategorični, da resna razprava ni mogoča. France Bučar danes vpije kot nekoč kak član sveta federacije, da imamo avtoritaren režim, ker ni vse po njegovo. Razprava o nacionalnem interesu v tako občutljivi državi, kot je Slovenija, je veliko preresna in zahtevna, da bi jo prepustili demagogiji politikantskih kangličarjev, borznih špekulantov in ljubiteljskih odrešenikov.

    VPR. Nacionalni interes je, da vsaj ena velika banka ostane v domači lasti, saj je vprašanje, ali bodo tujci pripravljeni servisirati slovensko gospodarstvo.
    Ne samo ena velika, ampak najmanj največja slovenska banka bo po vladnem programu ostala v večinski državni lasti. Kljub temu pa je dejstvo, da v vzhodni in srednji Evropi, kjer so banke prevzeli tujci, te banke še vedno servisirajo domača podjetja. Hkrati pa v Sloveniji tudi med domačimi bankami ni nobene, ki bi bila pripravljena servisirati npr. večje regionalno podjetje, ki se znajde v težavah, če država ne zagotovi garancije. NLB in NKBM v Tamu, Dolenjska banka v Novotekstu ali Tovarni obutve, Gorenjska banka v Železarnah ali Peku – vse so imele brez tveganja velike dobičke na račun državnih garancij. Ko to vidiš, veš na kaj je mislil Brecht, ko je rekel: “Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke!”

    VPR. Mislite (Anton) Rop banke?
    Točno. Kaj je z vidika dejanskega nacionalnega interesa Ropova privatizacija bank v primerjavi s tem brezdušnim izmozgavanjem podjetij in parazitiranjem na državnih jamstvih, molzenju davkoplačevalskega denarja! Da ne bo nesporazuma, ne pravim, da bi banke morale poslovati neekonomsko – narobe, dobiček je njihov legitimen interes, ne glede na to v čigavi lasti so. Opozoriti hočem na sprevržene trditve, da so domači lastniki bank rešilna bilka slovenskega gospodarstva. Niti domače niti tuje lastništvo bank tega ne bo zagotovilo. Kot doslej bo te probleme – npr. Mure – morala reševati država. Toda državni proračun samo za obresti stroškov sanacije NLB vsako leto zagotavlja 20 milijard SIT! Z delno privatizacijo bank se bodo te obveznosti proračuna zmanjšale. Ta denar bo lahko porabljen tudi za kaj drugega, za razvojne programe v šolstvu, znanosti, zdravstvu, spodbude podjetništvu, kar je veliko bolj v nacionalnem interesu, kot pa to, da si t.i. “old boysi” “rihtajo” ugodne kredite za privatizacije podjetij, ki jih vodijo ali prevzemajo.

    VPR. Pri “tujskem vprašanju” nimate enakih meril. Prejšnja vladajoča koalicija, ki je bila podobna sedanji, je nasprotovala temu, da bi multinacionalka ABB investirala v Litostroj in s tem zagotovil ohranitev delovnih mest.
    V javnosti velja, da je bil Marjan Podobnik tisti, ki je odslovil ABB. Pa ni tako. ABB je kljub drugačnemu zavzemanju svojega ministra Dragonje odslovila LDS, Podobnik pa si je želel “slavo” in smo mu jo prepustili. To krivico mu končno popravljam tukaj. Še večji dolg, vreden spomenika, pa mu kot svojemu preroku dolgujejo novokomponirani branitelji t.i. nacionalnih interesov. Kar se ABB-ja in Litostroja tiče, je treba vedeti, da je bila konkretna “poslovna” ponudba ABB-ja sramotna, saj je Slovenijo obravnavala kot zanikrno banana republiko. ABB bi blagovolil prevzeti Litostroj za relativno majhen denar, stroške presežnih delavcev bi naprtili državi, ob tem pa so zahtevali še od države garantirane velike posle v vrednosti večkratnika kupnine, mimo razpisov so med drugim hoteli Slovenskim železnicam prodati nove vlake, odžvepljevalno napravo v Šoštanju in plinske turbine v Brestanici. Hkrati so hoteli imeti še varovalko, da bi lahko, če bi se karkoli od tega zalomilo, kadarkoli izstopili in zahtevali vračilo kupnine. Pod takimi pogoji bi Litostroj kupil vsak državljan Slovenije, le dovolj lokomotiv bi moral imeti naprodaj. Litostroj s to zavrnitvijo seveda ni bil rešen, vendar bi bil zaključni saldo z ABB-jem še bistveno večji fiasko. Ta primer zgovorno dokazuje, da politična ekipa LDS nima nobenih naivnih iluzij o famoznem “tujskem” vprašanju.”

  15. @Joze
    Brez da bi želel sedaj braniti GG, vendar, sploh ne gre, koliko je GG boljši ali enak JJ in kaj je počel prej. Gre zato da je GG demokratična alternativa nekemu nezaželjenemu stanju, stilu, procesom in metodam. V politiki sedaj ne gre za toliko koliko kdo bremena nosi s sabo, ampak, ali je sposoben bistveno spremeniti napake, zaradi katerih je neka oblast demokratično odpravljena. In tu so ti stari demokrati kot sta GG in JŠkoljč, edina resna alternativa. Njihovo zagovarjanje temeljnih vrednot demokracije, tržnega gospodarstva in pravne države je trenutno pač največ kar trg političnih opcij ponuja. Če pri GG še povemo, da je šel (kot ta stran) iz nule (morda tudi kot kesanje za preteklost?) je to zraven še simpatična alternativa.
    Vsi smo se čudili, kako si pred leti stopil v voz JJ, ampak storil si prav zaradi tega, ker je šlo za alternativo, čeprav je bilo morda vsem, ki imamo nekoliko kilometrine jasno, da se spuščaš v zakon s hudičem. Pa je bilo prav tako, saj se bomo na dolgi rok rešili te politične prakse in si pomembno prispeval k demokratičnemu čiščenju.

    Zato moraš po moje biti bolj prizanesljiv z alternativami. Z akademskega stališča imaš morda prav, s političnega pa zagotovo ne.

    @Grega
    Lepo, da se trudiš s dokazi, kaj se je zares dogajalo. Vendar najpomembnejše kaj govoriš in delaš danes. Slovenija rabi demokratične alternative, dobro prakso, čiste standarde. To ti je ta teden precej uspevalo. Nazaj k temeljem evropske civilizacije in k najvišjim standardom je najboljši zgled in alternativa.

  16. Če bi bil ZARES pod GG tako minoren mu nebi projekcije tako kazale (9%). Če bi bil GG tako nevaren si ga ljudje ne bi tako želeli, niti ne mediji. Čeprav je imeti intervju z njim zelo naporno za naše novinarje, ki so v večini samo poročevalci z na pamet naučenimi 3 vprašanji.
    In kaj je največja zagata GG (za konkurenco, se razume )? Da se rad uči. Da je za razliko od drugih samokritičen in da ne ponavlja napak. Da ima fantastičen spomin in širino o kateri drugi samo sanjajo.
    O socialni empatiji pa samo tole. Če je kdo in če bo kdo v njegovi bližini (pa tudi če je to najbližji) naredil zavestno packarijo zanj ne bo milosti. Kako to rešujejo druge stranke? Ene gredo v smer, sedaj boš naredil še nekaj packarij zame, da se oddolžiš, druge pa zmoli in nakaži pa ti bo odpuščeno. Zato pri GG ne bo nikoli odpustkov za packarije tistih, ki se ne zanjo brzdati. Tako je bilo in tako bo. Mimogrede, to ni socialna empatija.

  17. @Gregor Golobič

    Veseli me spoznanje, da naj bi bil nacionalni interes racionalni interes. Seveda, takšna opredelitev še vedno ne odgovarja na številna praktična vprašanja, je pa vsekakor boljša od tistega s čimer so nas politiki v preteklosti prepričevali. Je pa tudi zelo blizu ekonomski opredelitvi nečesa, čemur mi pravimo družbeni interes. Tisti, ki se z ekonomijo ukvarjamo profesionalno vemo, da ta družbeni interes večinoma ni znan, saj ga je težko izmeriti. Zato se v praksi pogosto zatekamo k preprostejšim formulacijam. Ker je bruto domači proizvod na prebivalca tesno povezan (ne pa popolno) z različnimi kazalci blaginje, je v ekonomiji družbeni ali nacionalni interes čim večja stopnja gospodarske rasti.

    Če sprejmemo to premiso, potem je lažje odgovoriti na številna vprašanja, ki so omenjena v odgovorih na intervju. Zasebni interes je lahko družbeni interes, saj maksimizacija lastne blaginje preko konkurence vpliva na višjo rast produktivnosti in s tem višjo gospodarsko rast in višje plače. To je v osnovi tisto, kar je leta 1776 zapisal že Adam Smith v bogastvu narodov. Podobni sklepi veljajo glede lastništva bank ali katerihkoli podjetij. Če določena oblika lastništva, npr. državno lastništvo, pomeni počasnejšo povečevanje produktivnosti (manj posojil po visokih obrestnih merah – pustimo ob strani subprime market v ZDA, neobstoj številnih storitev, ki so jih razvili v drugih državah, itd.), to ne more biti družbeni ali nacionalni interes. Zadrževanje Telekoma v državni lasti prav tako ni bil nacionalni interes, saj ta odkrito zavira razvoj telekomunikacijskega trga.

    Skratka, če opredelimo gospodarsko rast za družbeni oziroma nacionalni interes (kar nas je vodilo tudi pri oblikovanju reformnih predlogov), so odgovori na večino v splošnem kompleksnih vprašanj relativno enostavni oziroma jih je moč poiskati v ekonomski teoriji ali empiriji.

  18. “Skratka, če opredelimo gospodarsko rast za družbeni oziroma nacionalni interes (kar nas je vodilo tudi pri oblikovanju reformnih predlogov), so odgovori na večino v splošnem kompleksnih vprašanj relativno enostavni oziroma jih je moč poiskati v ekonomski teoriji ali empiriji.”

    Svaka čast, Polanec. To lahko morda prodajaš brucem, ampak zelo verjetno je tudi tebi jasno, da je politična ekonomija predvsem znanost o tem, kako dobičke od gospodarske rasti pravično razporediti med različne kategorije v družbi. Dobro veš, da ekonomska teorija o pravičnosti molči, čeprav je ta temeljni pogoj za družbeno kohezijo. Optimalna strategija za spodbujanje gospodarske rasti zato ni nujno hkrati tudi optimalna strategija za sledenje družbenemu interesu – predvsem zato, ker ta ne temelji samo na ekonomski učinkovitosti. Neoliberalci in malikovalci Friedmana ne boste nikoli razumeli, da je lahko suboptimalna strategija z vidika gospodarske rasti superiorna na ravni družbe. Zato pa imamo volitve in nas ne vodijo kralji filozofi (ekonomisti, etc.)

  19. @ Gregor Golobič & emil & 4000

    Najprej hvala GG za ponovitev nekaterih njegovih ključnih izjav v nekaterih njegovih zadnjih intervjujih, ki jih je dal pred svojim sestopom oz. kasnejšim sestopom LDS.
    Torej, zgodba, ki nam jo sugerirajo ti intervjuji, je Golobičevo zavzemanje v njegovi zadnji fazi “oblastništva” za nekatere elemente racionalnosti oz. tržnega gospodarstva na eni strani in na drugi za relativiziranje oz. časovno odmikanje od njegove kadrovniške vloge v LDS v 1990.-tih. Ali z drugimi besedami, GG se nenadoma prelevi v skesanca, ki se je naučil iz svojih zmot, in se distancira od LDS v njeni zadnji, Ropovi fazi (2003-2004), kjer se je (glede na zadnji intervju v Dnevniku) nabralo preveč “mrčesa okrog luči oblasti”. Spet se zavzame za prvinske demokratične vrednote in za “naivni politični aktivizem”. Še več, GG spet začne s politične ničle in si počasi gradi svojo lastno stranko (no dobro, na starih eldeesovskih kadrih). Torej GG – slovenski Feniks? GG – prava politična alternativa?

    Kako naj preizkusimo GG-jevo resnično skesanost in iskrene namene? S pojočo travico? Naj mu zaupamo na kredo, ker – kot pravi Emil – je “demokratična alternativa nekemu nezaželjenemu stanju, stilu, procesom in metodam”. Naj samo zato, ker JJ ni zadovoljiva demokratična alternativa zaradi njegovega stila, procesov in metod, pristanemo na skesanega Savla – Pavla?

    Ne, jaz na to ne morem pristati. Zakaj? Ker ne verjamem, da tisti, ki so kdaj že zlorabljali sistem, tega ne bodo ponovili, ko bodo spet dobili priložnost. V kriminalni stroki so zelo pozorni na povratnike. Zakaj? Ker je to značajska poteza, ker je to morda že v genetskem zapisu, ker bo morda spet samo “priložnost naredila tatu”. Ne v zasebnem življenju, ne v politiki ne verjamem v “spreobrnjence”, običajno gre zgolj za finto, piarovski trik. Tako kot ni bilo zares verjeti JJ-vi ovčji podobi v obdobju od konca avgusta 2004 do pomladi 2005. Vendar je s to vlogo spreobrnjenca dobil volitve. In seveda takoj krenil na stara pota glede stila ter uporabljenih procesov in metod. Kar se mene tiče, mu takrat nisem nasedal in nisem volil za njega (več o motivih za sodelovanje ter rezultatih pa malce kasneje). Tako kot ne nameravam nasesti GG-jevi vlogi skesanca in spreobrnjenca, ki jo bo igral v času do naslednjih volitev.

    Ker “dobrim namenom” ne gre verjeti, nas morajo prepričati dejstva. Kar se mene tiče, je potrebno pri GG zagotoviti vsaj dva pogoja. Prvič, rad bi že končno videl program njegove stranke. Rad bi videl, koliko elementov ekonomske racionalnosti in tržnega gospodarstva bo v programu. Rad bi videl, da se v programu (pustimo splošne vrednote) predvsem konkretno in natančno opredelijo glede davčne politike, politike konkurence, privatizacije, javno – zasebnega partnerstva, konkurence v visokem šolstvu, financiranja osnovnega in srednjega šolstva, socialne države, tehnološke politike. Rad bi videl, da svoj program – od točke do točke – primerjajo s programom dela te vlade (zapisanem v Okviru ekonomskih in socialnih reform) ter njihovi konkretni izvedbi v praksi. Rad bi videl točke distinkcije od dela te vlade, in kako konkretno drugače bodo te stvari izvajali sami.

    In drugič, ne glede na program katerekoli stranke, je potrebno zavestno uničiti mehanizme, ki omogočajo katerikoli vladi tolikšen vpliv na gospodarstvo in medije. Že zadnjič sem zapisal, da je JJ, paradoksalno (glede na to, kakšen control freak je) začel rušiti temeljni mehanizem, ki ga je vzpostavila LDS, to je kontrolni vpliv države prek lastniških (direktnih in paradržavnih) na gospodarstvo. Seveda JJ tega ni naredil iz altruizma, ampak malce iz preračunljivosti, da ne bi po njegovem padcu, prejšnji oblastniki ponovno dobili v roke tega kontrolnega vzvoda, in malce po nerodnosti oz. nekompetentnosti ali grabežljivosti nejgovih izvrševalcev. Drugi mehanizem je vpliv na medije, tudi ta vpliv se je pod JJ-jevo vlado precej izpel (spet po nerodnosti in iz zasebne grabežljivosti). Vladi ostane večinoma le še vpliv na javno RTV ter Primorske novice. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje regulacije medijev oz. kvalificiranosti posameznih zasebnih lastnikov za obvladovanje medijev. Smejo nezaložniška podjetja imeti pomembne kapitalske deleže v medijih? Tukaj in na tej točki se lahko v veliki meri odloča tudi o rezultatih naslednjih volitev. Merim seveda na Pivovarno Laško in njene medijske naložbe.
    Pričakujem, da se bo stranka GG jasno opredelila tudi glede tega vprašanja.

    Glede mojega sodelovanja s sedanjo vlado (v strateškem svetu, odboru za reforme ter kratkemu ministrovanju): do sodelovanja ni prišlo na mojo željo ali pobudo, motiv, ko je do sodelovanja prišlo, je bil pa zelo preprost – poskušati spremeniti stvari, za katere prejšnje vlade niso imele posluha in so se v času dolgega vladanja ujele v kleintelistične in korupcijske zanke.

    Je pa bilo sodelovanje s to vlado, zelo plodno in korektno, in vesel bom, če bo ta vlada izpeljala vsaj 30% tega, kar si je zadala na podlagi programa, ki ga je pripravil odbor za reforme. Vesel sem, ko gledam, kako nekateri projekti še kar dobro tečejo (Telekom, NKBM, delno davčno področje) in nejevoljen, ko gledam nekatere zgrešene projekte (visokošolsko področje, mahinacije pri prodaji državnih deležev, zanemarjanje politike konkurence in tehnološke politike…). Toda politika je tista, ki projekte izpeljuje glede na svoje interese in omejitve in za to sprejema odgovornost.

    Projektnega sodelovanja s to vlado v preteklosti se ne sramujem, nasprotno, ta vlada je imela bistveno večji posluh za potrebe gospodarstva kot denimo zadnja vlada LDS (Mramorjeva davčna reforma, zaustavitev privatizacij). Ta vlada ima glede na svoje delovanje bistveno bolj sodobne, evropske poglede na gospodarstvo in konkurenčnost kot vse tri glavne opozicijske stranke skupaj. In ta vlada je z nekaterimi ukrepi (morda tudi nevede ali po pomoti ali pod pritiskom reformnega paketa) bistveno bolj sprostila temelje za gospodarsko delovanje in poslovanje podjetij, kot je marsikomu vidno na prvi pogled in bo pokazalo polne pozitivne učinke šele na dolgi rok.

    Ta vlada je naredila tudi mnogo neumnosti in mnogokrat grobo zlorabila svojo oblast. Jaz sem se vedno sproti in do večine teh problemov jasno in javno opredelil, tako v času sodelovanja s to vlado kot kasneje. Moja politična nevezanost, osebna svoboda in strokovna etika mi dovoljujejo, da se lahko kadarkoli objektivno opredelim do vsakega projekta posebej in dam vladi bodisi zasluženo priznanje bodisi jo grajam. In tega se nameravam držati tudi v prihodnje, ne glede na barvo strank ali strukturo bodočih vlad.

  20. @Kolin

    Ja, bruci so res zelo dovzetni.. ampak pri teoriji ekonomske politike smo tudi nekaj takega delali.. ker si očitno velik poznavalec, si lahko ogledaš zapiske predavanj na moji domači strani na ef.

    Glede gospodarske rasti in neenakosti pa bi omenil naslednje. Med njima je nelinearna povezava – ko gremo iz zelo majhne neenakosti v večjo neenakost se rast poveča. Gospodarska rast narašča z neenakostjo do neke zgornje meje, ki empirično ni izmerjena, nato pa pada. Prevelika neenakost je tudi za gospodarsko rast škodljiva. Npr. prevelika neenakost lahko zmanjša investicije v izobraževanje in posledično zniža gospodarsko rast.

    Vprašanje pa je ali si lahko v globalni konkurenci, kjer so države z nižjim obsegom prerazdeljevanja in višjimi stopnjami rasti privoščimo večji obseg prerazdeljevanja. EU je za ZDA zaostajala tudi zaradi tega. V 30 letih se zaostajanje za 1 odstotno točko odrazi v 26 odstotnem zaostanku (oziroma v 35 odstotni prednosti). Ravno zaradi tega zaostajanja je Lizbonska strategija hotela EU približati ZDA. Prav gotovo pa ne na področju zdravstva..

  21. @Kolin
    Kolin, Sašo ti je lepo pojasnil nelinearno povezavo (v obliki narobe obrnjene črke U) med rastjo in neenakostjo.
    Jaz bi dodal le nekaj logičnih empiričnih pojasnil. Neenakost je ključna kot motivacijski mehanizem za rast. Če si ne želiš obogateti ali imeti več (kot referenčne osebe iz tvoje okolice), nimaš motiva, da bi več delal, več investiral (v fizični in tvoj človeški) kapital. Brez profitnega motiva ni dolgoročne rasti. Tak družbeni eksperiment smo enkrat že dali skoz, končal se je zelo klavrno (ponekod, denimo na Kubi, še bolj), saj zavzemanje za enakost (vsem po potrebah) očitno ni bilo optimalno niti z vidika rasti niti z vidika enakosti (in pravičnosti).
    Po domače, kjer se ne ustvarja dovolj, tudi deliti ni prav veliko.

    Še eno preprosto empirično dejstvo. Plače (kot glavni vir dohodka večine ljudi) dolgoročno vedno sledijo rasti produktivnosti (rasti BDP per capita). In zdaj vprašanja:
    1) Pomisli, v kateri državi bi raje živel – v državi, kjer je rast zgolj 1%, v državi s 3% rastjo ali državi s 5% rastjo? Če si racionalen, je odgovor jasen.
    2) Z uporabo malce preproste aritmetike si izračunaj, za koliko bogatejši boš v 10 letih v državi s 5% rastjo glede na državo z 1% rastjo.
    3) Predstavljaj si še, da v našem primeru v državi z najvišjo rastjo lahko vsako leto poberejo tudi za 5 krat več novih davkov in iz tega zgradijo več javnih šol, bolnišnic, cest, itd. Katera država potem hitreje povečuje življenjski standard in zmanjšuje neenakost (z vidika dostopnosti do javnega šolstva, zdravstva itd.)?

    Preden odgovoriš, naredi dvoje:
    1) Naredi si v excelu preprosto tabelco z zgornjimi hipotetičnimi primeri in izračunaj 10-letne razlike v razvoju med temi državami.
    2) Pojdi na stran OZN (UN) in si downloadaj podatke o Human Development Indexu (zbirni kazatelj za preko 150 kazalcev kvalitete človeškega razvoja) za vse države na svetu. Nato v Excelu dodaj kolono s povprečno gospodarsko rastjo v zadnjih desetih letih za te iste države. Veš, kaj boš ugotovil? Da je korelacija med obema izjemno močna – države z višjo gospodarsko rastjo hitreje povečujejo kvaliteto bivanja (od stopnje smrtnosti dojenčkov, prek stopnje vpisa na srednje šole in fakultete, kvalitete zdravstvenih storitev, do pričakovane življenjske dobe).

  22. Damijan, ne ti meni tukaj s srednješolsko kontrolko po glavi kakat, ok? S Polancem se lahko gresta excel tabele do onemoglosti, ekonometrija ne bo nikoli nadomestilo za polit-ekonomski boj interesov, po domače razdelitev dobičkov od gospodarske rasti. Kaj ti pomaga 20 odstotna rast, če pa znatno število državljanov vidi le to, kako gre ta v dobičke kapitalistov, bolj malo pa v njihov žep? Boš prišel z excelovo tabelo, da boš jih spodbudil, da bodo bolj delali? Kaj pa če nočejo, ker se jim to ne zdi pravično? Dobil boš eno na gobec, ne pa daljšega delovnega dne.

    Smešno je, kako neoliberalci vedno budalite eno in isto. Prerazdeljevanje se vam zdi neučinkovito, tako kot se vam zdijo državne pomoči, državno lastništvo, omejitve tujih vlaganj slabe za gospodarstvo. Kako potem razlagate dejstvo, da je prav s slednjimi ukrepi Koreja dohitela Slovenijo po BDP/prebivalca? Malce distance do ortodoksnega nabijanja ne bi škodilo, ker vam pokroviteljstvo že iz ušes gleda.

  23. Kolin,
    edini, ki je tukaj neupravičeno pokroviteljski in brez argumentov, si ti. Zraven pa še prostaški. Pozabljaš, da nisi demonstrant na sobotnem shodu, ampak nekdo, ki želi argumentirano diskutirati o rasti in (ne)enakosti. Torej, najprej naredi malce aritmetike (ne ekonometrije!), da boš sploh razumel, o kakšnih dimenzijah se pogovarjamo.
    Nato boš lahko razumel, zakaj se je Akrapovič kot eno prvih slovenskih podjetij odločilo za participacijo zaposlenih pri dobičku in zakaj se tega ne more iti Mura. In da Mure pri za 2 odst. točki višji rasti plač od njene rasti produktivnosti čez dve leti ne bo več.

  24. Damijan, ironično je, da o prostaštvu govori eden najbolj vulgarnih neoliberalcev v Sloveniji. Čeprav si v zadnjem času malce omilil svoja stališča, brez dvoma pod vplivom tvoje ekskurzije v polje političnega. Ko se boš začel ukvarjati z dejstvi kot je stagnacija plač pri eksplozivni rasti dobičkov, propadu nacionalnih gospodarstev ob asistenci velikih washingtonskih konsenzualcev, potem boš videl, kako pokroviteljsko je tvoje mahanje z idealnotipskimi neoklasičnimi modeli in kako daleč so slednji od politične ekonomije nacionalnega in globalnega gospodarstva. Saj bi ti dal kakšno domače branje, ampak profesor se bo že sam potrudil razširiti svoje horizonte. Ali pač? Žalostna usoda papeža Friedmana ni ravno dober obet …

  25. Joze, GG si unicil tako, da je skorajda bolece brati, cestitam. Ta fant na konkretna vprasanj sploh nima odgovora, zalostno se izgublja v megli politikantskega posplosevanja.

    LP, Mico

  26. @Kolin

    Očitno ti želja po hitrem in bombastičnem odgovarjanju megli razum in nisi zmožen niti slišati niti razumeti osnovnih argumentov. Dejstvo je, da si nihče ne more privoščiti cinizma do gospodarske rasti, tudi na račun
    neenakosti. Si morda bil na Kubi? To je idealen primer cinizma do gospodarske rasti zaradi strahu pred neenakostjo. Resnična beda ljudi. Ja, imajo soliden zdravstveni sistem. Ampak to zato, ker je diktator izbral razvoj zdravstvenega sistema. Vse drugo pa je zanemaaril. Še pred časom so ljudi vozili na tovornjakih, kot živino.. Predlagam ti, da greš tja in malo bolj temeljito premišljuješ o stvareh, ki si jim doslej namenjal pet minut ali pa so ti na FDV sprali možgane.. Če pa se na Kubi ne bi našel in bi pogrešal raznolikost, ki jo imamo v Sloveniji, pa preberi še Skrb za status. V njej boš našel duhovno rešitev
    kako se soočiti s sosedi in ob njihovem večjem premoženju ostati ravnodušen..

    Sicer pa še vedno ne vem kaj je to neoliberalizem? Mićo, mar nisi ti enkrat napisal kolumno o tem, da bi razsvetlil ljudi, ki uporabljajo besedo brez prave konotacije? Še en dokaz kako mnogi ljudje v resnici berejo in slišijo samo tiste reči, ki jim pašejo..

  27. @Mićo,

    se ne strinjaš, da je dobro, da se že na načelni ravni tudi bivši levičarji premikajo na sredino? Meni je to super, saj jih bomo lahko kmalu spominjali na izražen racionalni interes..

    Pa tudi skepsa do državne lastnine bank je zelo pozitivna. Ni sicer še dosegla racionalne ravni – da bi bilo vseeno čigava je – je pa vsekakor bolje kot to za kar se bo zavzemal Pahor z Ropom in Cviklom na čelu…

  28. Kuba ima soliden zdravstveni sistem predvsem zaradi zdravstvenega turizma, ki prinaša denar iz tujine. Domačini pa tega večinoma niso deležni.

    Tudi predsednika so morali operirati tujci – toliko o dobrem zdravstvenem sistemu.

  29. Teoreticni ekonomisti, nekaj je hudo narobe z vasim HDI ker so ogromen padec ranka od 6-8 mest v doziveli Luxembourg, Quatar in UAE. Mogoce to tudi pojasnuje visok plasmaj dezele na 27. mestu.

    Nama stromarima je jasno, da velike ekonomije pocasneje rastejo kot buticne. In to ne pomeni, da ni lepo ziveti recimo v Svici…

    Kolin rahlo moti SMF libertarsko zborovsko petje 🙂

  30. @MMM

    Velike države ne rastejo počasneje kot butične. Bolj razvite države pa rastejo počasneje kot manj razvite.

    SMF ni bil nikoli libertarni klub. Libertarci so v svojih intervencionističnih pogled bistveno bolj omejeni.. Išči pod Nozick, Hayek in podobno.. Pa tudi za liberalce se nismo proglasili. Ampak, stavim, da bom kmalu bral spet nekaj podobnega.

  31. @Mico&Jože

    “Joze, GG si unicil tako, da je skorajda bolece brati, cestitam. Ta fant na konkretna vprasanj sploh nima odgovora, zalostno se izgublja v megli politikantskega posplosevanja.”

    Mico, od kje ti takšna ugotovitev. Si jo morda sanjal ali pa si bral svoje traktate namesto tistega kar je napisal GG.
    Jože najprej odgovarja z izpeljavami, ki enostavno niso bile nikjer uporabljene v GG-jevem prispevku. S tebi tako ljubo tehniko, ki jo pogosto uporabljaš v populistično-strokovnih prispevkih, najprej navrže kopico “dejstev” in iz njih izpeljuje zgodbo. Na koncu samozadovoljno naredi zaključek, trop samozvanih libertarcev s tabo na čelu pa ga ljubeznivo treplja po hrbtu.
    Smešno in žalostno, predvsem pa že videno iz časov pred vajino epizodo vladanja. Iz prispevka GG ni bilo nikjer zaznati niti kančka skesanstva, niti kančka obžalovanja. Šlo je za zelo jasno argumentacijo lastnih stališč na podlagi intervjuja, ki je bil narejen v času, ko je bila LDS še na vrhu. Tako argumentacija kot odnos do obravnavane tematike je po navedbah iz zapisa očitno ostal nespremenjen. Od kod ideja o skesanosti. Morda iz lastne podzavesti. Res je, da je iz Jožetovih prispevkov po njegovi epizodi z JJ večkrat razbrati priokus zagrenjenosti, užaljenosti na momente tudi obžalovanja. Logično in človeško. Posledično so prispevki, ki jih piše bolj skrbno pripravljeni, kaže se resnična želja po razumevanju drugačnih mnenj. Žal pa se to konča v trenutku, ko bolj na hitro napiše odgovor. V njem je zopet stari dobri Jože P. Damijan, ki sogovornika obravnava kot nasprotnika, ga diskvalificira z nerodnim branjem in še bolj nerodnim povzemanjem izjav in nato vehamentno zaključi v sebi lastnem slogu.
    Škoda. Se mi je že zdelo, da je Jože P. Damijan doživel izkušnjo v kateri je dozorel kot osebnost. Pa brez zamere.

  32. Dear all,

    Ne, nisem “uničil” GG, ker to ni bil moj namen. Ni moj namen v uničevanju ampak v ustvarjanju. Sem samo diskutiral na podlagi logičnih argumentov. Rad bi videl, da bi bil GG ali kdo drug prava demokratična alternativa in ekonomsko-olitična alternativa temu stanju v državi. Toda ne morem ne njega ne kogarkoli tretjega vzeti kot suho zlato samo zato, ker je Ne-Janša. Rad bi videl program, dober program. In rad bi, da me z njim prepričajo. GG ali kdo drug. Potem jih bom podprl in tudi volil.

    Poleg tega pa, GG ni mogoče uničiti, ker je zelo inteligenten in ima dovolj distance do sebe ter demokratičnega refleksa, da se zna na argumentirane očitke odzvati s protiargumenti in ne z zatekanjem v paranojo ali samouničevanje in uničevanje ugleda države, kot imamo to priložnost opazovati na neki drugi ravni.

  33. @Jože
    Morda sem prehitro povezal tvoj in Micov odgovor. Sprejemam vse kar si napisal v zadnjem zapisu in umikam dobršen del svoje kritike. Nočem biti pokroviteljski, ker do tega nimam nobene pravice, se mi pa zdi lepo kar si tokrat napisal.

  34. Vidim, da se tudi ekonomisti spopadate z organizacijo družbenega užitka. Zagata vnaprej neuspešne totalne ekonomske rešitve, je posledica skromnega poznavanja človeka kot subjekta, da ne govorim o učinkih tega subjekta in kaj ga strukturira. Redukcija uspeha (kaj je uspeh?) na gospodarsko rast in iskanje korelacij s kvaliteto življenja (kaj je pa to?) je zgleden srednješolski primer s katerim poenostavimo rek: Brez dela ni jela. Pa nič več. Imeti od tega večje ambicije je skrajno neresno.

    Kulminacija družbenega v privatno pa ni v domeni ekonomije (razen morda libidonalne:)). Je pa v domeni političnega. Morda Slovenci res nismo bil v zgodovini na tako veliki preizkušnji kot smo danes, ko gledamo “brata” Slovenca, ki se koplje v zlatu, sosed Slovenec pa obiskuje Rdeči križ (ko si lačen te tudi Jelenič ne moti). Razlike so bile, vendar nikoli tako velike. Ljubljana ni Slovenija. Tudi reprezentacija Slovenije ni. Je zgolj središče vsega.

    V razredu je dovolj 5 žalostnih otrok, pa bo cel razred žalosten (čeprav je 20 otrok lahko veselih). Ker otroci vedo, da se ni etično veseliti, če se drugi jočejo. Tu ekonomija pade. Ker je v enačbi vnaprej spregledan etični imperativ. V ekonomiji je vedno več, premalo.

  35. ‘Toda ne morem ne njega ne kogarkoli tretjega vzeti kot suho zlato samo zato, ker je Ne-Janša.’
    Jože,
    Katanec bi rekel ‘kapo dol’ za ta del in sploh ves komentar. In mislim, da del volivcev celo že ima izkušnjo, da ni najbolj pametno podpreti prvega, ki pride mimo, namreč tisti, ki so leta 2004 volili Ne-LDS/Ne-Ropa.
    Vsi programi in ljudje morajo biti, in vsaj na razgledi.net so lahko, predmet kritične obravnave in razprave; da po enakih merilih, je tavtološko poudarjati, kajti kritična analiza je vselej ‘enaka’.
    S tega stališča se mi zdi pomembna tudi reakcija igorjam, saj kaže, kot tudi sicer dober del razprave tukaj, vključno z GG, da je stališča mogoče polemično soočati, ne da bi drug drugemu izpraskali oči. Za Slovenijo kar majhen dosežek.

  36. Jože P. Damjan,

    Jaz sploh nisem ekonomist pač pa matematik, tako da se mi mahanje z Excellom zdi kompliciranje. Mislim, da nam je vsem jasno, koliko močnejša je funkcija 1,07^x od 1,04^x. Vemo, kako je dolgoročno koristno 4% rast povečati na 7%. Jaz bi pa tu poudaril DOLGOROČNO. Torej gospodarska rast mora biti vzdržna. Tudi kot neekonomist se dobro spomnim, da smo ob Titovih kreditih imeli 7 in več odstotno gospodarsko rast. Ko se je pa bilo treba dogovoriti, katera republika bo kredite vračala (beri, katera republika je najbolj severno), pa se je začela destruktivna vojna z nekajmilijardno škodo. Zato ni vprašanje, ali smo se pripravljeni metati na zobe za višjo gospodarsko rast, pač pa kako doseči, da se bo ta nadaljevala še, ko bomo odplačevali posojila.

    Drugi problem, ki ga omenjaš, je razslojenost kot motivacija za gospodarsko rast. Res je, da nobena obstoječa družba ni sposobna poganjati ekonomije brez določene razslojenosti. Kljub temu pa je treba ves čas vedeti, kaj optimiramo. Sam se nikakor ne morem strinjati, da naj optimiramo BDP. Na koncu koncev nekaj najbogatejših Slovencev lahko svoj del BDP-ja odnese na Tahiti in kaj imam potem jaz od tega, da sem jim omogočil dobre pogoje za delo. To da bosta plačevala visoke davke Tahitiju? Sorry, zdaj sem malo zašel. Kaj naj optimiramo? Ja, funkcijo koristnosti (utility function) menda. Vsem je jasno, da Bill Gates ni tisočkrat srečnejši od mene, čeprav je skoraj milijonkrat bogatejši. Če je družbo ob nespremenjenem BDP zelo razslojiš, bodo številni revni postali veliko bolj nesrečni, medtem ko bo nekaj bogatašev komaj za spoznanje bolj srečnih. Torej povečanje razlojenosti brez povečanja BDP je nezaželjeno. Kakršnokoli povečanje vsote vseh funkcij koristnosti (vseh slovenskih davkoplačevalcev in tudi nepolonoletnih državljanov) je možno le ob povečanju te skoraj vsem državljanom. Razslojenost je torej dopustna le pri prilaščanju novonastale vrednosti, ki je večja od tiste, ki bi nastala brez razslojevanja. Imaš kakšno idejo, kako izpeljati tudi to optimizacijo v Excelu? Saj bi šlo, samo pametno je treba napisati optimizirano (- “cost”) function.

  37. @ Vlado

    Kuba ima relativno dober (glede na raven razvitosti) zdravstveni sistem sodeč po merah kot je smrtnost dojenčkov, ipd.

    Takšen zdravstveni sistem so imeli še preden so pričeli
    s turizmom. Ja, najboljših stvari pa vseeno nimajo..

    @ Igor Đ

    1) Teorija in empirija gospodarske rasti je dolgoročna v svoji osnovi. Na kratkoročne cikle se ne osredotoča. Če tega nisem poudaril, je to le zaradi tega, ker se nam ekonomistom to zdi samoumevno.

    2) S tem, ko praviš, da naj maksimiziramo funkcijo koristnosti je vse ok. V teoriji. V praksi pa imamo veliko vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti. Najprej je potrebno izbrati obliko funkcije koristnosti. Recimo, da je ta linearna. In recimo, da imajo vsi posamezniki enako utež in da je tudi družbena funkcija koristnosti linearna. V tem primeru je družba, kjer ima Bill vse in vsi ostali nič enako srečna kot družba, ki bi Billovo premoženje enakomerno razdelila.

    Skratka, vsaka oblika družbene funkcije blaginje (oziroma agregacijska funkcija individualnih funkcij) in pa vsaka oblika individualnih funkcij koristnosti ne da takšnega rezultata kot ga želiš.

    Seveda pa obstajajo tudi takšne individualne funkcije koristnosti, ki temeljijo na zavisti in zelo hitro dajo želen rezultat – egalitaristična družba (ali bolj egalitarna družba). Na primer, funkcija koristnosti je odvisna od razmerja velikosti potrošne košarice posameznika in pa povprečne velikosti potrošne košarice. Takšna se zdi precej realistična..

    V tem primeru imamo nekoliko drugačno dilemo: s katero referenčno skupino se primerjamo? Recimo, da so to ostali Slovenci. In recimo, da je posledica egalitaristične družbe nekoliko nižja gospodarska rast (za 1 odstotno točko). Dokler pristajamo na referenčno skupino, je vse ok. Smo v ravnotežju. Ko pa se pričnemo primerjati s tujci, pa je naše notranje ravnotežje kar naenkrat nestabilno.. Nekateri (recimo nova generacija podivjanih mladih ekonomistov) bi pričela nagovarjati ljudi za reforme, ki bi spravili Sloveniji v korak z drugimi državami… Ali pa bi del populacije odšel v tujino.. Je manjša lokalna neenakost na račun večje globalne neenakosti kaj boljša rešitev? Mar nimamo zdaj dovolj težav zaradi zgrešenih sistemov v preteklosti, ki sedaj silijo države v radikalne spremembe?

  38. @4000

    “V razredu je dovolj 5 žalostnih otrok, pa bo cel razred žalosten (čeprav je 20 otrok lahko veselih). Ker otroci vedo, da se ni etično veseliti, če se drugi jočejo. Tu ekonomija pade. Ker je v enačbi vnaprej spregledan etični imperativ. V ekonomiji je vedno več, premalo.”

    Ne bi rad bil pokroviteljski, ampak a ne bi bilo lepo, ce bi vsi tisti, ki pisete o tem, kdaj “ekonomija pade” sploh vedeli, s cim vse se ukvarja? Kar pises ti, zakamuflirani LDSovec, ni nic drugega kot to, da preference niso neodvisne in da jih je vecinoma nemogoce agregirati. O tem sta veliko zanimivega napisala ze Gary Becker in Ken Arrow, pa se mnogo drugih – nic novega in nic, zaradi cesar naj bi “ekonomija padla”, pade samo poenostavljena podoba ekonomije, ki jo imas ti v svoji glavi. Fantje (in kako dekle), nehajte ze enkrat napadati fikcijo ekonomske teorije, ki jo imate v glavah in se o njej najprej dodobra poucite. Upam, da boste sposobni to dobronamerno kritiko sprejeti brez histerije, kajti gre za to, da ni mogoca konstruktivna diskusija s “kritikom ekonomije”, ki pa sploh ne pozna obsega in dometa sodobne ekonomske teorije, jo v svoji glavi nadomesti z neko spaceno podobo in potem to podobo kritizira.

    Ali zahtevam od vas prevec?

  39. @igorm

    Mislim, da ne razumes tega, da se funkcije koristnosti ne smejo kar sestevati po ljudeh in zakaj se ne smejo. Preberi si, kaj je o agregaciji preferenc napisal Ken Arrow, preden pises o “maksimizaciji koristnosti”. Pa glej, da ne bos izbruhnil v kako jezo zaradi mojega nasveta, ampak res preberi, saj si matematik in ti stvar ne bi smela delati problemov. Potem se bomo lazje pogovarjali.

  40. Prof. Arrow je tudi name naredil vtis, ko je predaval “mladini” na dvodnevni doktorski šoli pred konferenco optimizerjev. Nihče nam ni povedal, da je nobelovec. Enostavno je izžareval samozavest in prepričljive ideje.

    Nažalost pa je daleč od mojega ožjega področja, tako da nisem pripravljen prebrati vseh njegovih knjig. Pripravljen sem prebrati cca 50-100 strani na začetku ene knjige. Je to dovolj? In katero knjigo bi si v tem primeru moral pogledati?

  41. @igor

    1. Preberi si nekaj uvodnih poglavij in poglavje o Social Choice v knjigi Microeconomic Theory by Andreu Mas-Colell, Michael D. Whinston, Jerry R. Green.

    2. Mimogrede, ne razumem, zakaj nihce od Zaresovcev in LDSovcev ne vprasa patra Golobica, zakaj so on in njegovi v zgodnjih devetdesetih ustanovili kartel notarjev in nikoli niso niti s prstom mignili, da bi prekinili to ocitno izkoriscanje vseh nas s strani bogatih notarjev. Ali mi lahko to pojasnis, ker res ne razumem.

  42. “Sicer pa še vedno ne vem kaj je to neoliberalizem? Mićo, mar nisi ti enkrat napisal kolumno o tem, da bi razsvetlil ljudi, ki uporabljajo besedo brez prave konotacije?”

    Polanec, kaj ko bi ti za svoje razsvetljenje raje prebral kakšno delo nobelovca Stieglitza, kot pa da zgubljaš čas s flancami iz financarskih pamfletov? Lahkovernežu, kot si ti, bi kdo celo utegnil prodati, da neoliberalizem ne obstaja.

    “Pa tudi skepsa do državne lastnine bank je zelo pozitivna. Ni sicer še dosegla racionalne ravni – da bi bilo vseeno čigava je -”

    To si verjetno mislil, da je vseeno, čigava je, samo da ni državna, v lasti kakšnega Mercatorja, ali pod vodstvom kakšnega politikantskega direktorja. Škoda, da nisi preučil vloge, ki so jo banke v državni lasti imele pri korejskem in japonskem gospodarskem čudežu, mogoče bi se malce manj oklepal neoliberalne dogme.

  43. @MM
    Ali nisi malo pomešal prispevke (glej navedbo spodaj). Tako kot vsi ekonomisti niste isti, tudi vsi Igorji nismo isti, pa matematik gor ali dol. Je pa res, da z “Igorjem Đ” povečini kar soglašam.

    P.s.: Če tako vehamentno zagovarjaš svoje teorije kot vehamentno spregledaš s kom se pogovarjaš, potem ni čudno, da se povečini pogovarjaš kar sam s sabo.

    Navajam sporni prispevek:
    ______________________________________________________
    november 20th, 2007 at 17:21

    @igorm

    Mislim, da ne razumes tega, da se funkcije koristnosti ne smejo kar sestevati po ljudeh in zakaj se ne smejo. Preberi si, kaj je o agregaciji preferenc napisal Ken Arrow, preden pises o “maksimizaciji koristnosti”. Pa glej, da ne bos izbruhnil v kako jezo zaradi mojega nasveta, ampak res preberi, saj si matematik in ti stvar ne bi smela delati problemov. Potem se bomo lazje pogovarjali.
    ____________________________________________________
    Konec navedka

  44. @Kolin,

    Josepha Stiglitza (in ne Stieglitz) smo lahko na EF celo gostili. Bral sem pa tudi njegove originalne članke s področja teorije informacij..

    Državne banke na Japonskem so v zadnjih letih zavrle rast v zadnjih letih. Njihova vloga ni tako enoznačna.

  45. @MM

    Hvala za naslov. Knjigo imamo v domači knjižnici.

    Glede notarjev. Notarji so bili uvedeni, da bi vsaj malo razbremenili sodišča, kjer se tako radi pravdamo. (Še posebej številne pravde ob tranziciji.) Ali bi se dalo bolje? Gotovo. Ali je dobro, da se je vsaj poskušalo? Seveda in še dodatni ukrepi za boljšo organiziranost in razbremenitev balasta na sodiščih so nujni.

    @Sašo

    Jaz imam samo šnel-kurs iz finančne matematike, pa vem, da je funkcija koristnosti konkavna. Linearna funkcija koristnosti je za strašiti bruce, ne pa za resne račune.

  46. Saso, potem si lahko preberes tudi, kako uporablja pojem neoliberalizma.

    “Državne banke na Japonskem so v zadnjih letih zavrle rast v zadnjih letih. Njihova vloga ni tako enoznačna.”

    Tako kot so in bodo zasebne banke zavrle rast v ZDA. Slaba pretočnost kreditnega kanala na Japonskem je skoraj popolnoma onemogočila ukrepe monetarne politike, v ZDA in drugje po svetu pa bodo zaradi neprevidnosti zasebnih bank še dolgo čutili posledice.

    Res, vloga lastništva bank res ni enoznačna, zato ne razumem, zakaj je pri neoliberalcih na programu vedno ena in ista mantra.

  47. @igorm

    Zakaj si tako uzaljeno reagiral?

    @igord

    Ce je res, da so notarje uvedli za razbremenitev sodisc (v kar dvomim), zakaj so potem omejili njihovo stevilo? Saj ves, vec notarjev, vec razbremenitve, a ne? In zakaj niso Golobic in njegovi, ko je bilo ze vsem jasno, da je notarstvo vir norega bogatenja, nic storili proti temu? Mislim, taki neutrudni borci za enakost, kot naj bi bili, bi verjetno lahko vsaj z eno samo besedo omenili ta eklatantni primer izkoriscanja vecine s strani bogate manjsine. Zakaj tega niso storili?

  48. @MM

    Ne vem. Takrat se še nisem tako intenzivno zanimal za politiko. Tudi sedaj me točno ta problem ne zanima dovolj, da bi ga raziskal. Glede družbene ureditve me zanima predvsem cenzura in nasilje v družbi. Glede ekonomije pa seveda ukrepi za spodbujanje vzdržne rasti, inflacija, zaposlenost… Še se slišimo, ko naredim domačo nalogo.

  49. @ Igor

    V neoklasični ekonomiji je res tipična predpostavka konkavna funkcija koristnosti. Vendar pa sama konkavnost še ne opravičuje prerazdeljevanja. Če imamo funkcijo s t.i. habit formation, u(ct,ct-1), se stvari že zapletejo.

    Vendar pa ne glede na funkcijo koristnosti, ki jo je težko ekonometrično oceniti, ali pa probleme agregacije, še vedno ne razumem korajže tistih, ki so pripravljeni dopustiti nižjo dolgoročno rast zaradi prerazdeljevanja.

    Ja, vendar pa ste notarjem omogočili milijonske dohodke v evrih, pri čemer sploh ne gre za tvegano dejavnost.. Kakšen smisel ima vezava notarske tarife na vrednost posla. Mar je zaradi večje vrednosti hiše pogodba toliko večja, da zahteva večje stroške hrambe?

    @Kolin

    Washington Consensus je seznam reform, ki naj bi bil pojmovan kot neoliberalizem, vsaj po eni interpretaciji. Stiglitz kritizira dejstvo, da so na začetku tranzicije vlade pozabile na institucije in je zaradi tega prišlo do padca agregatne proizvodnje, korupcije, zmanjšanja državnih prihodkov, itd. To še ne pomeni, da liberalne ideje niso dobre za gospodarsko rast, ampak da potrebujejo institucionalni okvir. Na to so opozarjali tudi klasični liberalci (a la Hume, Smith), ki so pričakovali, da bo država zagotovila vladavino zakona.

    Državno lastništvo na Japonskem se je izkazalo za zelo škodljivo, saj so banke akumulirale kredite slabim velikim podjetjem na selektiven način. Do bistveno drugačne anomalije pa je prišlo v ZDA. Kredite so dajali tudi najbolj revnim posojilojemalcem. To je vsekakor dobro, saj jim na ta način pomagajo premoščati finančne težave. Grameen banka je za posojila najbolj revnim dodelila celo Nobelovo nagrado. Res pa je, da banke niso niti ocenjevale kreditne zgodovine posameznikov.. To pomeni, da je v ZDA problem preveč kreditov na Japonskem pa premalo. V ZDA se bo bančni sistem in regulatorni okvir prilagodil, zato ne vidim v zlomu nobene pretirane tragike. Trg poskuša, če ne gre, pa ne gre.. Tudi podjetja nastajajo in propadajo, vsako leto tudi do 10 odstotkov.

    Slovenski državni banki pa sta odličen dokaz slabega državnega lastništva. Banki se nista resno prestrukturirali. Do pred leti sploh nista dajali posojil za stanovanja, ki bi dosegali 50% vrednosti stanovanja. Zato smo uvedli celo varčevalne sheme. Šele avstrijske banke so poskrbele za posojila mladim.. Podobno se dogaja še danes.. Ni konca primerov, ko dobijo Slovenci posojila v tujih bankah potem ko jih državni banki zavrnejo ali pa zahtevajo dolg postopek.. Ja, to je res ideal za katerega je vredno živeti!

  50. @igorđ

    Kakorkoli, če se boš še kaj ukvarjal s politiko, se boš moral vprašati, zakaj so domnevni borci proti neenakosti ignorirali bogatenje notarjev, ki je bilo (in je še) naravnost grozljivo. Kako lahko nekdo zase trdi, da se bori proti neenakosti, hkrati pa ne reče nič proti notarjem, ampak je celo ustanovitelj tega izkoriščevalskega sistema? Ali je tak človek po tvoje iskren? Res bi prosil, če mi lahko odgovoriš na to zadnje vprašanje in se ti vnaprej zahvaljujem.

  51. Višina notarske tarife je posledica prepričanja, da dobro plačilo notarje odvrača od korupcije oz. poneverbe listin. Notarsko overjenje dejansko, in seveda tudi formalno, v pravnih poslih pomeni, da neka listina 100% velja. S tem naj bi se preprečevalo goljufije, ki so tako ali drugače sestavni del tržnega gospodarstva.
    No, če sedaj predpostavimo, da so žrtve goljufij navadno naivni povprečni Slovenci, jih notarstvo varuje. Problem same višine je vedno tehtanje, kje je tista meja, da so notarji še zanesljivi. Sicer sem tudi sam mnenja, da so tarife previsoke, saj jim zanesljivi dohodek zagotavlja že monopolni položaj.

  52. @MM
    Kot prvo preberi še enkrat zgornjo temo in kontekst v katerem pišem. Da poenostavim. Nisem ekonomist in o teorijah ekonomije ne razpravljam. Osvetljujem pa zagate, ki jih imate ekonomisti, ko vstopate v polje političnega. Tam so druga pravila, zato vedo znova vaši poizkusi zdrsnejo mimo in se vam godi krivica (nekaterim). Z vsem spoštovanjem do ekonomske vede, la ta ni prilivigirana v polju političnega. Ima zgolj status pomembnega. (življenje ni Excelova tabela)

    Če bi natančno prebral moj prejšnji komentar bi me lahko razkrinkal kot sociologa ali filozofa. LDS? Ta zgrešen strel ne bom vpisal ekonomiji ampak tvoji domišljiji. Morda te je zmedel naziv 4000? Recimo, da sem ljubitelj Tavčarja… (http://www.krtaca.si/projekti/leto-4000/tavcar/19)

    Očitno pa jaz zahtevam preveč, ko opozarjam, da je potrebno v družbeno političnem polju previdno mahati z »ekonomsko« palico. Pa tudi resnica ni nekaj kar je potrebno, možno odkriti ampak je učinek subjekta. Sitno!

  53. Uf, veliko se je nabralo v zadnjih dneh in bila bi prava škoda, če bi ta, kot pravi Vojko, relativni dosežek prehitro arhivirali. Raven blogovskega komentatorstva v “lepi naši” namreč sama po sebi pospešeno rumeni. Morda se v temu žanru temeljitost v argumentiranju in poslušanju/branju ne bosta prijela, ni pa razloga, da bi to sami anticipirali. Zato bi se v nadaljevanju še rad vrnil na začetna razhajanja in sodbe iz prispevka dr. Damijana – ponavljam – ne zaradi zgodovine in oseb, ampak bolj ali manj vsezadevajočih aktualij.
    Ker pa se je vmes priglasil MM in nam v zadnjih komentarjih postregel tudi s koristnim metodološkim napotkom (a ga per negationem ilustriral z nekaj lastnimi primeri njegove neuspešne aplikacije), ne morem v izogib ponavljanju stare vaje mimo tega. Kako torej pravi:

    ad 1/ o metodi konstruktivne diskusije: “(…) nehajte ze enkrat napadati fikcijo X, ki jo imate v glavah in se o njej najprej dodobra poucite. Upam, da boste sposobni to dobronamerno kritiko sprejeti brez histerije, kajti gre za to, da ni mogoca konstruktivna diskusija s “kritikom X”, ki pa sploh ne pozna obsega in dometa X, jo v svoji glavi nadomesti z neko spaceno podobo in potem to podobo kritizira. Ali zahtevam od vas prevec?” //za MM je bil X v tem primeru ‘sodobna ekonomska teorija’ – lahko je tudi ‘realnost obdobja stare LDS’, malce neskromno tudi ‘gg’ ali celo ‘jj’ – izpostavljam zgolj princip//
    ad 2/ o gg: “Ta fant na konkretna vprasanj sploh nima odgovora, zalostno se izgublja v megli politikantskega posplosevanja.”
    ad 3/ o notarjih: “zakaj so on in njegovi v zgodnjih devetdesetih ustanovili kartel notarjev in nikoli niso niti s prstom mignili, da bi prekinili to ocitno izkoriscanje vseh nas s strani bogatih notarjev”
    “ste notarjem omogočili milijonske dohodke v evrih (…); eklatantni primer izkoriscanja vecine s strani bogate manjsine (…);
    domnevni borci proti neenakosti ignorirali bogatenje notarjev, ki je bilo (in je še) naravnost grozljivo (…); ustanovitelj tega izkoriščevalskega sistema…”

    No, pa poskušajmo po metodi ad1/ v barvah in brez robinhudovskega oponašanja razjasniti notarsko reč (dodatno k temu, kar sta že navedla Kriptoproletarec in IgorĐ). V zadnjih letih, ko je položaj notarjev prišel bolj v ospredje, sem se podrobneje pozanimal o “ustanovitvi in funkcioniranju tega izkoriščevalskega sistema”. Podlago je dala ustava, sprejeta konec 1990 (v času Demosove vlade), ki je poleg odvetništva v skladu z evropsko prakso vpeljala tudi notariat. Kasnejša vlada je pripravila ustrezne zakone (pravosodni minister Kozinc), pri čemer se je zgledovala po sosednji Avstriji. En notar na 30.000 prebivalcev. Avstrija je pri tem ostala, v Sloveniji pa se je število notarjev povečalo in eden zdaj pokriva približno 20.000 ljudi. Število notarjev ni neomejeno tudi zato, ker vodijo javne knjige, te pa zaradi nadzora, vpogleda in sledljivosti dogodkov ne morejo biti povsem razpršene. Tarife so določene (kot pri odvetništvu) s strani notarske zbornice, vsakokratni minister pa mora izdati soglasje. Minister Šturm je pred časom posegel vanje, čeprav slišim, da bolj z medijskim kot finančnim izplenom (btw: Sam sem naletel na absurd, ko smo nedavno ustanavljali stranko, za kar je potrebno overiti podpis na ustanovni izjavi, pri čemer smo ugotovili, da enaka storitev overovitve stane pri notarjih dobrih 16 Evrov na Upravnih enotah pa 1,06 Evra… Halo?! Seveda imajo notarji pravico vkalkulirati infrastrukturne strošek, kar je na UE bistveno bolj razpršeno, ampak takšne razlike s tem ni mogoče utemeljiti.) Ob tem velja dodati, da ne drži, da je cena storitve absolutno vezana na vrednost “posla”, ampak je najvzgor omejena na 3000 točk (za finančno in sicer najzahtevnejše pogodbe), kar znaša slabih 1500 Evrov. Seveda je tudi o tem mogoče in potrebno razpravljati, a meni se nekaj še važnejše. Vseh notarjev namreč ni mogoče izenačevati: med njimi so samo nekateri dejansko precej obogateli in to izključno v največjih mestih z močnimi gospodarskimi družbami. Zato se pojavljajo tudi razmišljanja, da bi za notarje veljalo vpeljati koncesijo, koncesnino vezati na realiziran promet in tiste na periferiji, kjer interes za opravljanje te javne funkcije celo upada, saj ne morejo dosegati niti povprečnega prometa, na ustrezen način sofinancirati.
    Ob priliki bi veljalo še kaj reči o skupini odvetniških ‘tajkunov’, ki so že davno pozabili na odvetniško tarifo, pa tudi na druge pravne strokovnjake, ki medijsko velepromovirani bogato tržijo storitve in še bolj ime univerz ter raznih inštitutov.
    Iz cele notarske zgodbe, ki sem jo skušal na kratko orisati, sledi seveda tudi, da odzivnost politike ni (bila) dobra, toda s “prozivanjem patrov” in drugimi navideznimi bližnjicami se ne bo nič povečala.

  54. @4000

    Najprej: prav nobene potrebe ne čutim po tem, da bi ugibal tvojo identiteto. Če se nočeš identificirati, je to tvoja zadeva, v tvoje motive za to pa se ne bom spuščal. Lahko pa bi se zgledoval po svojem šefu GG, ki (na tem forumu) ne polemizira anonimno.

    Napisal si: “Tu ekonomija pade. Ker je v enačbi vnaprej spregledan etični imperativ. V ekonomiji je vedno več, premalo.”,

    ko pa smo te zasačili pri pisanu o stvareh, ki jih niti približno ne poznaš, pa si se (neposrečeno) izvijal takole:

    “Nisem ekonomist in o teorijah ekonomije ne razpravljam. Osvetljujem pa zagate, ki jih imate ekonomisti, ko vstopate v polje političnega.”

    Najprej si (ponavljajoč simplistično urbano legendo o ekonomiji, ki kroži med vami levičarji) malce poskusil popljuvati ekonomsko stroko, ko pa se je pokazalo da ne bo šlo, si se precej neposrečeno poskusil umakniti. Ampak ker sem danes tečen, te lepo prosim, da napišeš konkretno: v kateri enačbi je “spregledan etični imperativ” in zakaj in kako “ekonomija pade”. Vljudno in umirjeno čakam na enačbo in na dokaz “padca ekonomije”, ampak nekaj mi govori, da tega ne bom dočakal.

    Hm, še o zagatah, ki jih naj bi imeli ekonomisti, “ko vstopamo na polje političnega” – kolikor mi je znano, obstaja nekaj, čemur se reče politična ekonomija (pa ne tista Marxova, ki jo poznate in ponavljate levičarji:) ), ampak del sodobne ekonomske teorije, ki se ukvarja z razlago političnih procesov. Močno priporočam branje (recimo knjig Mancurja Olsona za začetek), pa se bo hitro izkazalo, da gre še za eno “zagato”, ki obstaja v predstavi levičarja o tem, kaj ekonomist počne, ne obstaja pa v realnosti.

    @GG

    Danes imam preveč dela in premalo časa, a odgovor sledi.

  55. Ne vem, kaj je temu Mrkaiču, da tukaj deli domače branje levičarjem. Zgleda, da se mu pri branju Olsona še bolj ostro in seksi izriše junaška podoba neoliberalke Maggie Thatcher, ki je počistila s sindikati in drugo interesno navlako, po Olsonu glavnim vzrokom britanskega gospodarskega nazadovanja po II. svetovni vojni. Škoda le, da Mrkaić ne opazi, da sta v istem obdobju Koreja in Japonska z državnim intervencionizmom ustvarili gospodarski čudež. Neoliberalni recepti niso za vsakogar.

    Mogoče pa Mrkaič z užitkom metodološkega imperialista prebira tisto o dinamiki interesnih skupin, kjer se lahko samo nasmehneš ob naivnih racionalističnih predpostavkah Olsona. Vem, da je bilo to v družboslovju in politični teoriji že zdavnaj preseženo, pa sem ekonomist.

    Ker tako uživa v svojem intelektualno superiornem ekonomističnem diskurzu bi lahko morda Miču naredili uslugo in ga opremili z nekaterimi mehanizmi za njegovo analizo. Začne lahko pri Foucaultu ali Derridaju (za začetnike).

  56. MM quote: Fantje (in kako dekle), nehajte ze enkrat napadati fikcijo ekonomske teorije, ki jo imate v glavah in se o njej najprej dodobra poucite.

    Mene so pred kratkim poducili, da IMF nobena drzava ni zaprosila za kredit v zadnjih 5 let? Mogoce je delala z napacnimi ekonomskim teorijami? Podobno kot Sachs-ovo hitro lastninjenje v tranziciji? Stigliz mi je sse najbolj berljiv ker je nabral dovolj mednarodnih izkusenj iz realnega sveta.

    Saso, hvala za pravilno razlago mojih misli o pocasnejsi rasti bolj razvitih drzav. Jaz SMF enacim z MM in mogoce gresim?

    JPD, vesel bi bil napredka Razgledov v spodobni FT 🙂

  57. @GG & MM
    Ja, notarji so se kljub prvinsko dobri ideji nekako izpridili. Zgodba o notarjih ni enolična. Morda bi veljalo razmisliti o koraku nazaj – o popolnem prenosu njihovih storitev nazaj na UE. Vendar že ta delni prenos, uveden letos, lahko nekoliko omili zagato, dodatno pa bi GG-jev predlog notarskih koncesij utegnil zmanjšati njihove monopolne rente v velikih mestih.

    Vendar pa notarji niso najhujši problem Slovenije. Mislim, da je Stane Kovač danes v Financah naštel nekatere bistveno bolj pereče probleme na področju kartelnih dogovorov in monopolnih gospodarskih struktur v Sloveniji ter parkirišč delnic. Dejstvo je, da slovenski institucionalni sistem (od organov pregona, sodstva do nadzornih inštitucij) ne deluje in ne omogoča normalnih pogojev za tržno gospodarstvo. Če pogledate primerjavo držav v Doing business od Svetovne banke, vam bo hitro postalo zelo jasno, zakaj v Sloveniji ni pravega podjetništva.

    Zato pričakujem od strank, ki se bodo potegovale za sedeže v parlamentu in za sodelovanje v naslednji vladi, da bodo predstavile svoje programe izboljšav institucionalnega sistema. Torej,

    1) kaj s sodnimi zaostanki oz. kako povečati učinkovitost sodstva? (nekaj mesecev nazaj je nek nemški strokovnjak v intervjuju v Mladini (sem pozabil njegovo ime) povedal, da bi bilo dobro razmišljati v smeri nemške ureditve, kjer je število pritožbenih inštanc nekajkrat manjše kot pri nas, zato je sodni sistem bolj učinkovit),

    2) kako dati krila ATVP in UVK? Povečati kadrovsko kvoto, dati več proračunskih sredstev, drastično zaostriti kazni za prekrške (tudi zaporne)?

    3) kako še bolj poenostaviti in pospešiti postopke glede registracije in zapiranja podjetij, najemanja in odpuščanja zaposlenih? Virant se mi zdi, da dela kar dobro, vendar je naš sistem še vedno nekajkrat slabši estonskega, denimo. O Cotmanovi pa ne bi zgubljal besed.

    Mislim, da bi morali – namesto nekonstruktivnih in bildanju lastnih egov namenjenih razprav o levičarstvu in desničarstvu in (ne)znanju ekonomije in politične ekonomije – začeti konstruktivno razmišljati o rešitvah. Rešitvah, ki nam bodo olajšale življenja, poenostavila poslovanje in naredila celotno družbo bolj bogato.

    To se meni zdi edini smisel politike, če ni usmerjena v ta cilj, je brez veze, da izgubljamo čas. Tudi s tem forumom. Potem je bolje iti na izlet kot pa volit.

  58. @jože ad 2
    evropska komisija za povečanje pristojnosti in učinkovitosti telekomunikacijskih regulatorjev predlaga določbo, da bi jim morale vlade zagotoviti dovolj denarja in kadrov za delo, zagotoviti strogo ločitev od ministrstev in drugih vladnih služb; pri kaznih pa bi se lahko zgledovali po evropski komisiji, ki kar precej oglobi podjetja, ki jim dokaže zlorabo prevladujočega položaja na trgu ali kartelno dogovarjanje

  59. @JPD no, ponovno spet nekaj, kjer se moram strinjati. lahko rešujemo omenjene točke ali pa se spet gremo epski boj za EDS in izgubljamo čas.

    @darja telekomunikacijski regulator je – tak je občutek – med vsemi slovenskimi regulatorji verjetno še najbolj učinkovit

  60. Nisem ekonomist, znam pa opazovati svet okrog sebe.

    Realnost je na strani libertarcev. Le zakaj protestirajo v socialni Franciji in Nemčiji, Sloveniji, nič pa v dosti manj socialnih državah v Evropi, kot so Irska, Velika Britanija?

    Ljudje so tudi vedno več migrirali v manj socialne države.

    Pri libertarnih idejah gre zgolj zato, ker praktična izvedba tudi ni idealna in potrebuje nekaj korekcij (precej manj kot različni socialni modeli), zavračajo vse.

    Sem in tja so tudi kakšne izjeme, ko država nekaj časa gospodari dobro. Praksa pa pokaže, da to traja le omejen čas.

    Problem azijskih zaprtih držav pa je v tem, da mora biti na drugi strani vedno ena bolj odprta država od njih. Sicer se sistem podre.

  61. JPD quote: kako dati krila ATVP in UVK?

    Tezko v domacijski dezeli od 2M ljudi!

    Meni pri zgodbi o notarjih gre na smeh. Vsekakor so postali kartel ampak izgube so marginale v premerjavi z Mercator-jem. Toda so lep primer za teoreticno ekonomijo. Google je prevec naporen 🙂

    GG ZARES lepo da se osebno oglasate. Pri politikih navadno kratko traja. Ostali revceki pa bijemo besedne bitke 🙂

  62. @Vlado
    Način, kako razlagamo realnost, odseva težnjo po utemeljitvi lastnega dojemanja sveta. Uporabimo pač tiste razlage in podatke, ki so bližji naši predstavi o svetu.
    Delavski protesti, ki jih navajaš, potekajo v državah, kjer se danes poskuša zmanjšati stopnja solidarnosti na račun povečanja neenakosti. Ne bi pa se strinjal, da v ZDA protestov ni oziroma jih v preteklosti ni bilo. Pri tem se ne smemo omejiti na trenutni časovni okvir in pa zgolj na naziv ali poenostavljeno formo. Tako delavski kot na primer protesti za državljanske pravice, antiglobalistični protesti in podobno so v svojem bistvu bolj, da tako rečem, levo usmerjeni (če levo usmerjenost razumemo z bolj svobodomiselnim pogledom na svet in težnjo po pravičnejši porazdelitvi dobrin). Torej t.i. liberalistični (kapitalistični) model ni imun na proteste. Po drugi strani pa se ne spomnim posebno ostrih protestov, ki bi se dogajali na Danskem, Švedskem, Finskem ali Norveškem (če izvzamem protest blondink proti EU, ki je bil zelo oster in predvsem uspešen). Gre pa za socialno najbolj čuteče države v Evropi.
    Prav tako ni bilo prav veliko delavskih demonstracij v bivši Jugoslaviji in tudi ne v vzhodnem bloku, dokler je bil seveda režim dovolj trden. Verjetno temu ni bil razlog deklarirana socialnost teh držav. Skratka na proteste poleg socialnosti države vpliva še kaj, na primer stopnja represije.

    Tudi pri uporabi stopnje migracij za utemeljitev prednosti enega ali drugega sistema lahko uporabimo različne vatle. Ali je bila Amerika privlačna za Evropejce in kasneje Azijce zaradi svoje liberalnosti ali pa je šlo v prvi vrsti za preseljevanje iz območij z večjo poseljenostjo v območje z manjšo poseljenostjo. Ali je imel na stopnjo preseljevanja večji vpliv gospodarski sistem ali dejstvo, da so bile vloge v “starejših” gospodarstvih že dodobra utrjene in viri razmejeni, v Ameriki pa so se karte mešale na novo. Še cela vrsta drugih dejavnikov je , ki so vplivali in tudi danes vplivajo na selitve. Si pa upam trditi, da je prej gospodarski sistem, ki se je razvil v ZDA posledica istih dejavnikov, ki so in še povzročajo selitve, kot pa je gospodarski sistem vplival na selitve.

    Logika, da zaprta država lahko dobro gospodari le na račun odprte države je deloma pravilna in to ne le iz ekonomskih pač pa preprosto iz fizikalnih razlogov (analogija s toplotno črpalko). Seveda pa ne pogojuje sistema, ki vlada v eni ali v drugi državi. Prav tako kombinacija odprte in zaprte države ni edini razlog gospodarske uspešnosti. Nasprotno, države, ki jih je MDS pred nekaj desetletji vneto porival v liberalizacijo, so ravno zaradi odsotnosti državnega intervencionizma na račun zunanjega intervencionizma zašle v popolno gospodarsko krizo.

    Se pa strinjam, vsaka oblika oblasti je lahko uspešna v določenem obdobju oziroma v določenem trajanju. Tiranija v starem veku ni veljala za neuspešno obliko, pač pa se je nemalokrat izkazala za zelo uspešno (npr. Sirakuze). Demokracija je znala biti uspešna, pa tudi neuspešna (npr. Peloponeške vojne). Podobno je tudi s sistemi, ki so bolj liberalni. Tiste, ki si jih pri svoji oceni verjetno imel v mislih, poleg liberalnosti gospodarstva odlikuje tudi zgodovinsko gledano zelo kratek čas trajanja. Npr. ZDA poznamo šele od leta 1783, svojo liberalno naravo pa so razvile morda še malo kasneje. Dobrih 200 let je veliko, po drugi strani pa poznamo sisteme, ki so bili relativno uspešni bistveno dlje, pa so na koncu žalostno propadli. Nekateri pa so se zgolj transformirali in so še vedno relativno uspešni (na primer Kitajska). Kateri sistem bo jutri prevladal in kateri bo propadel, je danes težko trditi, sploh pa je to težko ocenjevati zgolj skozi prizmo liberalnosti.

  63. @MM

    »Kar pises ti, zakamuflirani LDSovec, ni nic drugega kot to, da preference niso neodvisne in da jih je vecinoma nemogoce agregirati«

    »Najprej: prav nobene potrebe ne čutim po tem, da bi ugibal tvojo identiteto«

    Saj je ne ugibaš ampak interpeliraš. Je pa to ponesrečen poizkus interpelacije mene v LDS-ovca in s tem perverzno podtikanje identitete. Strel v prazno, ponovno.

    Ne potrebujemo vsi gospodarja, zato boš razočaran ob dejstvu, da nimam šefa.

    Očitno bo držalo, kot pravi Ferdinand de Saussure, da je vsaka komunikacija vnaprej zgrešena.
    Pa bom še jaz »zgreševal«. Za nekoga, ki ni ekonomist je legitimno, da ugotovi neuspešnost intervencije tistih, ki se deklarirate za ekonomiste, saj nobena vlada ni sprejela ne tvoje ne P. Damjanove ideje reševanja problemov naše družbe. Strateški svet in ministrstvo za reforme je neslavna zgodovina. Ne govorim o tem, da so reforme nepotrebne ampak o tem, da so bile predlagane rešitve zavrnjene in neustrezne. Lahko da niso imele srečnega konca?! Da so v zadnji instanci vse reforme in vse intervencije v družbeni sistem politične, je sedaj jasno tudi ekonomistom. Ta ugotovitev ni poseganje v ekonomijo in diskusija znotraj ekonomskega polja. Je pa (ne)sprijaznjenje s tem dejstvom zdrs.

    O etičnem imperativu:
    V tvojih vzroki za odstop iz treh funkcij navajaš:

    “Kulturniki so dobili celo več, kar je za moje pojme nedopustno, kmetom ni nihče resno stopil na goltanec.”

    O tem kaj je preveč in komu se kam stopa, odloča politika (voljeni od ljudstva poslanci in vlada), ki (če je pametna) upošteva mnenje ekonomistov, hkrati pa se zave (če je pametna) kakšne implikacije ima ukrep. V vsakem primeru pa v razumevanje vlaga napor in se sprašuje kam to pelje iz različnih (tudi neekonomskih) pogledov.

    Fanatična vera v predlagane (s strani politike – reprezentov ljudstva, zavrnjene) ekonomske rešitve zamegli nesposobnost uvida. Torej, da obstajajo omejitve percepcije učinkov. Da o interpretacijskih težavah prepoznanih učinkov ne govorim. Ekonomist si drugače razlaga isti rezultat kot sociolog. (še ekonomisti si različno razlagajo isto stvar, oh ta Saussure)

    Sicer pa ekonomija nima interesa pač pa ekonomisti. Imam občutek kot, da slabo bereš Marxa in se ne zaveš njegove 11 teze. S tovrstnim početjem se popackaš tako kot se je popackal Marx, še bolj pa so se popackali njegovi kasnejši »utemeljevalci«.
    Spoznanje, da je izhod iz ideologije nemogoč (R. Močnik) zapeče in po tem spoznanju ni nič lažje, se pa odprejo nove dimenzije.

  64. Navedel sem samo nekaj od očitnih primerov, ki kažejo na to, da so libertarne ideje boljše kot druge. Niso pa to vsa dejstva, zato se strinjam, da niso dovolj, je pa tudi res, da je tvoje razpredanje razlogov za to stanje, brez pomena.

    Res so bili protesti povsod, ko so zmanjševali privilegije določenega sloja. Čas pa je pokazal, da protesti niso bili upravičeni in da v manj socialnih državah vsi živijo boljše.

    Skandinavske države imajo ugled kot zelo socialne, realnost pa ni več taka. Vse (najmanj še naftno bogata Norveška) so uvajale velike reforme, tako, da so na marsikaterem področju zelo libertarne.

    Levičarstvo zagovarja enakost (oziroma izenačevanje). Enakost in svoboda pa ne gresta skupaj. Tudi težnja po tem, da bi imeli vsi enako dobrin, ne more biti pravična.

    Ljudje pa so se vedno priseljevali tja, kjer so imeli boljše možnosti za uspeh in boljše življenje. Tu gostota priseljenosti nima veze. Govorim pa o razmerah v današnjem času. Socialna Švedska, ki ni uvedla omejitev, ni doživela tako velikega priseljevanja vzhodnoevropejcev, kot Velika Britanija.

    Težava je tudi v tem, da zaradi nekaterih napak MDS in zaradi tega, ker so države poskušali preveč na hitro razviti, proglašate libertarne ideje, ki v praksi dobro delujejo, za slabe.

    Drugače pa kapitalizem obstaja le malo časa v primerjavi s srednjim vekom. Ampak se je izkazal za zelo dobrega. To pa še ne pomeni, da ga ne morejo manj dobri sistemi sesuti. Antikapitalizem je prisoten ves čas. Nekatere oblike antikapitalizma so, čeprav so škodljive, žal preveč uspešne.

  65. Lepo, predvsem pa poučno je prebirati “fante”, ki si preko neta merijo intelektualne mišice, crem de la crem male Slovenije, ti jo bodo zagotovo izvlekli iz močvirja, kamor se je zarila. JPD vztrajno izpostavlja Golobičevo inteligenco (ne ve se, ali mu jo je izmeril, ali pa je merilo znanstvo z Žižkom in kermaunerjem, ali pa je naredil v svojem življenju že kaj tako neverjtno genialnega, razen da se je šlepal na sekretarsko mesto neke zdaj že propadle partije, da si je zaslužil to prestižno kvalifikacijo in se zdaj povzpel na vrh nove, zdaj zaresne stranke za razliko od one, ki se je – očitno – samo hecala)…

    Glede na JPD-novo občudovanje Gregorjevega uma, ki da je boljši od Janševega (morda bolj perfiden, bolj rotvajlerski, kot so nekoč pisali po Mladini) in glede na same visoke ikuje, ki si izmenjavajo globoke resnice, bi bilo nemara za vse nas produktivnejše in za našo liliputansko deželico najboljša rešitev, da nam začnejo kar vladati. Nekako po vzoru Platonove ideje, da naj bi državo vodili najpametnejši (filozofi)…, ne pa da tratijo dragoceno energijo v dokazovanju, kdo ima boljšega (IQ namreč), čakamo njihovega odrešilnega dotika, mailanje nas ne bo rešilo!

  66. Nadja,
    zgrešila si moj point. Niti slučajno nisem fan GG. Hotel sem le opozoriti nekatere kolege, da naj ga ne podcenjujejo. Tisti, ki so bili nekoč blizu njega, pa niso več, vedo povedati zelo zanimive zgodbe.

    No, zanimivo bo naslednje leto opazovati ravsanje med fanti na levici za primat. Boj med egom in intelektom. Ter kako bo aktualni premier znal to izkoristiti.

  67. Spoštovani,
    skočila bom kar na sredo stvari – in media res – (res je v medijih?) – kakor “sokolica”!
    Bila je med ostalim seveda omenjena tudi “enakost”; ne vem od kod se je vzela ta beseda oziroma pojem. Pravijo, da je “stranka” vulgalizirala Marxov pojem “enakih/istih standardov” … Je pa res, da je tudi že Marx “koketiral” med vrsticami s pojmom “enakosti” v tistem neizvedljivem smislu. Tega se je “nalezel” v British Museum pod tutorstvom svojega tamkajšnjega skrbnika, katerega “provenienco” bom tukaj zamolčala. A dejstvo je, da jezuitski novici v svoji prisegi med drugimi točkami prisege izrečejo tudi jezuitsko temeljno prisego: egalite, fraternite, liberte!, kar bi naj seveda veljalo za člane reda, ampak že tam gre za potegavščino – saj so “izenačeni” z dolžnostmi, v pravicah pa ne – odvisno od hierarhije. Največjo izkušnjo “enakosti”, ampak za druge, so imeli prav jezuiti v Paragvaju v letih od 1600 do 1750, kjer so ustanovili prvo komunistično skupnost! Nato se je ta njihova maksima z njihovo agitacijo infiltrirala in “prijela” v francoski buržuazni revoluciji 1789. leta, ki še kar traja in traja …
    A vprašanje, ki se nam ob vsem tem zastavi, je, ali je enakost sploh mogoča? In ali ta beseda vnešena v slovenščino, torej egalite, ali equality res pomeni enakost na prvem mestu, ali ne pomeni istovrednosti, iste kvalitete, iste kakovosti, ali preprosto isti standard ali isto merilo za vse, isti meter za vse – vendar na najosnovnejši ravni človeka kot človeka – istovrednost človeškaga bitja z drugim človeškim bitjem, ker ju določa človeškost. Na tej osnovni ravni smo vsi istovredni kot nezamenljivo posamezno človeško bitje; iz tega izhajajo vse nadaljnje vrednosti, kamor štejem tudi vrednote – “vrednoste so spet skovanka v slovenščini – v vseh drugih jezikih se govori o vrednosti(h) – saj je tudi na primer poštenost vrednost par excelence. Povsem logično pa je, da enakost ne obstaja, niti v naravi niti v človeških združbah. Zakaj bi se torej sploh ubadali s pojmom enakosti in se prerekali, kdo je za večjo ali manjšo “enakost” – to je nesmiselno in absurdno že v samem izhodišču, lahko pa se s to goljufijo služi denarce ali pa celo vlada. Poskusimo z družbeno istovrednostjo … in bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. A te zmešnjave se ni lotil šele Rousseau in nadaljeval Marx et al, ampak izhaja že iz rimskih časov: Citiram: Mala splošna enciklopedija, DZS, Ljubljana 1973:
    “DVANAJST TABLIC (lat. duodecim tabulae), najstarejša kodifikacija rimskega prava iz ok. l. 450 pr.n.št. Po legendi so plebejci, ki so jih zatirali patriciji, zahtevali naj se predpišejo zakoni, v kar so patriciji po daljšem odporu privolili: izvoljen je bil zakonodajni odbor, sestavljen iz desetih mož, t.i. decemviri, da v pismeni obliki sestavijo obstoječe pravo. Zakonik so napisali na 12 hrastovih tablic in postavili na forumu; ob vpadu Galcev v Rim, 60 let kasneje, so tablice zgorele, vendar se je pravnikom v novem veku na podlagi citatov, ki so bili raztreseni na različnih krajih, posrečilo rekonstruirati zakonik. Vsebuje javno in zasebno pravo v osnovnih potezah, v zasebnem pravu uvaja e n a ko s t /(sic!) – tako MSE DZS, (ali “istovrednost?” op.m. – potrebno bi bilo preveriti besedilo v latinščini)/ med patriciji in plebejci ter omejuje vsemogočnost konzulov in sodnikov.”
    Torej, prosim, če hočete/mo biti kolikor toliko verodostojni, nehajmo se ta na način “ukvarjati” z “enakostjo”. Nisem in nočem biti enaka, sem istovredna v svoji različnosti. Anika – Ana M. Mayerhold

  68. Jožepd, prav je, da opozarjate, naj Golobiča ne podcenjujejo. Mnogi ga ne… Da, pred njegovo perfidnostjo (žal moram ponovno uporabiti ta izraz, a ga po mojem tako bistveno opredeljuje) bi deželico v marsičem obvarovalo prav merjenje intelektualno-politične moči fantov z “levim” IQujem, na kar namigujete. Če pa se bodo rajši kje za mizo na skrivno zmenili, kako razdeliti fevd in na zunaj delovali kot en traktor, potem lahko samo gledamo, kako se bo stvar odvijala. Sedanji premier s svojo intelektualno bolj švoh ekipo pa tudi.

  69. @ Kolin: “Ne vem, kaj je temu Mrkaiču, da tukaj deli domače branje levičarjem.”

    Ste nerazgledani, zato vas moram podučiti. Specifično, pljuvate po ekonomiji, pa je še poznate ne, domače branje vam bo zelo koristilo, boste vsaj vedeli, o čem gre beseda. Da vam delim domače branje, je moja nadvse benevolentna gesta.

    @MMM: »Mene so pred kratkim poducili, da IMF nobena drzava ni zaprosila za kredit v zadnjih 5 let? Mogoce je delala z napacnimi ekonomskim teorijami?«

    Očitno ne veš, kakšen je mandat IMF in kdaj lahko daje posojila – v časih globalne gospodarske ekspanzije malce težje, mar ne? Žal ne morem komentirati podrobnosti o našem delu, ker mi tega ne dovoljuje moja pogodba, naj rečem samo to, da bi ti ne škodilo, če bi poznal tematiko, o kateri pišeš. Za začetek si lahko prebereš, s kakšnim namenom je bil Sklad ustanovljen in kakšna je pravna osnova njegovega delovanja. Preberi Articles of Agreement, pa boš morda razumel, kaj se v resnici dogaja.

    @ JPD: »Ja, notarji so se kljub prvinsko dobri ideji nekako izpridili. Zgodba o notarjih ni enolična.«

    Jože, ideja slovenskega notariata nikoli ni bila dobra, ker obstaja brandenburški sistem, ki dovoljuje prost vstop odvetnikov v notariat, če zadostijo določenim pogojem. Pri nas pa so uvedli numerus clausus, seveda z namenom, da umetno ustvarijo ekonomske rente privilegirancem. Naj dodam, da se mi kot ekonomistu upira tudi to, da imajo notarji fiksirane cene in prepričan sem, da se to upira tudi tebi. Gre za očiten kartel; četudi notariat ni največji problem, pa ni nobenega razloga, da bi tega problema ne rešili.

    @ GG

    (Glej tudi zgoraj pod @JPD) Obstaja brandenburški sistem, kjer nimajo numerus clausus. Izgovarjanje na to, da mora biti število notarjev fiksno zaradi evidence njihovih knjig, je pri današnji informacijski tehnologiji (milo rečeno) neutemeljeno. Ker je GG delal v podjetju, ki dela informacijsko tehnologijo, to seveda tudi sam dobro ve. Podobno je s fiksiranjem cen notarskih storitev, ki služi ustvarjanju ekonomskih rent. (Niste jih določili po ekonomskih kriterijih, zato pa je prišlo do takega prelivanja v žepe notarjev.) Ne verjamem, da je šlo za napako pri oblikovanju notarskega sistema, pač pa za namerno ustvarjanje lukrativnih pozicij za privilegirano manjšino. Pa četudi bi se slučajno res zmotili, bi človek od tako odločnih borcev proti izkoriščanju in neenakosti pričakoval znatno hitrejšo reakcijo in učinkovit popravek sistema vsaj takrat, ko je vsem postalo očitno, da je notariat kot institucija neučinkovit in da je predvsem sredstvo za bogatenje privilegirane manjšine. GG, glede na to, da za reformo notariata niste ničesar naredili 12 let, ste svoje preference glede te reforme povsem razkrili.

    Mimogrede, zdaj vidim, zakaj je GG car med levičarji – dovolj dobro pozna neformalno logiko in pravilno argumentacijo, da ju zna tudi dobro pervertirati. Sodeč po nivoju pisarij na tem forumu (in tudi po njihovih ostalih izdelkih), pa ima za zaveznike nerazgledane in sebi inferiorne osebe.

    @ 4000, napisal si: “Tu ekonomija pade. Ker je v enačbi vnaprej spregledan etični imperativ. V ekonomiji je vedno več, premalo.”.

    Zdaj te že drugič pozivam, da pojasniš svojo pisarijo in napišeš KATERA JE TA ENAčBA in zakaj EKONOMIJA PADE. Namesto pisanja dolgočasnih traktatov te prosim, če kratko in jedrnato ter brez sprenevedanja odgovoriš na moje vprašanje. Bo šlo? V nasprotnem bi kdo še utegnil pomisliti, da ne veš, o čem pišeš, to pa se geniju tvojega kalibra ne spodobi, mar ne? 

  70. Ekonomija kot takšna ne bo nikoli padla. Padla bo neoliberalna verzija te ekonomije, ki jo je med drugim skonstruiral tudi IMF in katere recepti so se izkazali kot škodljivi za države v razvoju. Seveda njenim malikovalcem zaradi pomanjkljivega poznavanja zgodovine gospodarskih odnosov in selektivnega zgodovinskega spomina tega ne bo uspelo zapopasti. O tem je pisal Stiglitz, o tem je pisal Chang – namreč o neoliberalni dogmi, ki si lasti monopol nad oblikovanjem učinkovitih gospodarskih politik. In ta pade, kakor je dolga in široka.

    Kot vidim, gospod Mrkaić, ste še vedno enako domišljavi kot takrat, ko ste še pamfletarili za Finance. Močno vam priporočam, da razširite svoje horizonte z avtorji, ki sem vam jih prijazno priporočil v branje. Morda boste potem zmogli toliko ponižnosti pred kolegi ekonomisti, da se boste opravičil za svoje nevljudne izpade in žaljive karakterizacije. Saj menda na IMFu posipanje s pepelom dovolijo?

  71. “Ob priliki bi veljalo še kaj reči o skupini odvetniških ‘tajkunov’, ki so že davno pozabili na odvetniško tarifo, pa tudi na druge pravne strokovnjake, ki medijsko velepromovirani bogato tržijo storitve in še bolj ime univerz ter raznih inštitutov.”

    Zelo aktualno, ne celo akutno!!

  72. “Častnik Finance je tako že devetič izbral nagrajenca, ki s svojim delom pomembno prispeva h gospodarskem razvoju in povečuje družbeno blaginjo. S včeraj prejeto nagrado iz rok direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla se je prvi mož Rika Janez Škrabec postavil ob bok posameznikom, ki so s svojim delom presegli pričakovanja širše javnosti ter postali zgled drugim v slovenskem gospodarskem prostoru: Ivanu Ribnikarju, Jožetu Staniču, Francetu Bučarju, Stojanu Petriču, Milanu Kučanu, Slavku Avseniku, Jožetu Colariču in Vojku Čoku.”

    Kaj pa menite o tem pojavu?
    Diletantizem ali elitizem?

  73. @ Branko Doblekar (kdo je pa zdaj to?): “Padla bo neoliberalna verzija te ekonomije, ki jo je med drugim skonstruiral tudi IMF in katere recepti so se izkazali kot škodljivi za države v razvoju.”

    1. Ali bi bil tako prijazen in mi razložil, kaj je to neoliberalizem? Hvala za tvoje (vele)cenjeno pojasnilo.

    2. Vedno me zabava, ko laiki kot naviti ponavljajo dogme, ki so jih pobrali po časopisih in od populistov. Kaj ko bi poskusil za spremembo prebrati, kaj je sploh mandat IMF? Bom zelo zadovoljen, če boš prebral pravne podlage, na katerih je bil ustanovljen in na katerih deluje sklad in mi povedal, kje vidiš ta “neoliberalizem”.

    Res bi bil zadovoljen, če lahko odgovoriš na zgornji vprašanji brez spreminjanja teme. Bo šlo?

  74. MM, skromno: eden od a prioristični credo neoliberalizma, denimo, je, da v zasebni lasti samo po sebi deluje učinkovitejše, bolje, manj potratno od tistega, kar je v državni ali javni lasti… In od tu zagovarjanje čim večje, če že ne popolne deregulacije v vseh panogah in nivojih (od šolstva, zdravstva, energetike, kulture) – vse pa naj se meri na trgu…
    Morda, a koliko posameznikov ali celih slojev, ljudstev… je zaradi tega odrinjenih npr.od kakovostne izobrazbe (kakšna je kakovost šol v javni mreži ZDA je notorično), od najboljšega zdravljenja (kdor ima denar, si lahko plača najboljše zdravnike, zdravila, nego, terapije…) in tako v nedogled.
    Da neoliberalizma ni, se mi zdi sprenevedanje…

  75. @MM

    > zakaj je GG car med levičarji – dovolj dobro pozna neformalno
    > logiko in pravilno argumentacijo, da ju zna tudi dobro pervertirati.
    > Sodeč po nivoju pisarij na tem forumu (in tudi po njihovih ostalih
    > izdelkih), pa ima za zaveznike nerazgledane in sebi inferiorne
    > osebe.

    Hvala, Mićo. Nadvse vljudno. In poceni poskus spreti vse, ki te ne podpirajo. In če še nisem prebral domačega branja, to še ne pomeni, da sem intelektualno inferioren.

    O domačem branju ki si mi ga dal. In zakaj se slovenski matematiki praviloma ne veselimo družbe ekonomistov. (Tu sem mislil na tiste ekonomiste, ki imajo zelo visoko mnenje o sebi.) Ekonomisti uporabljate predpostavko, da potrošniki imajo raje več kot manj. Ni res za vsakega potrošnika, a se strinjam, da brez težav rešimo problem tistih nekaj mistikov, ki razmišljajo drugače. 🙂 Ekonomisti trdite, da potrošniki nočejo tveganja. Ni vedno res. (Recimo, da si brez hiše ne moreš ustvariti družine in ti 10.000 evrov nič ne pomaga – zato tvegaš.) No tudi te posameznike brez težav odpravimo. Naprej ekonomisti predpostavljate, da se potrošniki obnašajo racionalno. ??? Zakaj se potem tudi ekonomisti ne obnašate racionalno? Vsi matematiki imamo isto mnenje o veljavnosti Farkaseve lemme. Ekonomisti pa imate cel kup protislovnih teorij. In potem vam en nobelovec razloži, da aksiomi, na katerih slonijo vaše teorije, ne morejo vsi držati hkrati. In namesto da bi poskusili najti nov sistem aksiomov, na osnovi katerega bi se dalo narediti boljše (približne!) modele obnašanja potrošnikov, samozavestno in zviška kritizirate tiste, ki si poskušamo z matematičnimi orodji podpreti svojo intuicijo glede osnovnih odločitev v družbi.

    In še enkrat. Notarji me ne zanimajo. Matematiki moramo imeti močno intuicijo, katere trditve se splača dokazovati in katere ne. In moja intuicija pravi, da z brskanjem po tem kupu gnoja ne bom postal petelin. Če bi imel čas, bi si prej prebral kaj o ilegalni trgovini z orožjem, ker se tudi ostala mafija gotovo šlepa na njo in kopira tedanje rešitve.

    Bom pa vesel resnih pobud za zmanjšanje inflacije v Sloveniji in ohranitvi visoke gospodarske rasti tudi na čas, ko bomo vračali posojila za avtoceste, in mnenj kako dati košček gospodarske rasti vsem podjetnim Slovenkam in Slovencem.

  76. @MM
    Bom bolj natančen. Pade in se spotika neoliberalna verzija ekonomije. Seveda ekonomija kot ekonomija ne more pasti saj je projekcija duševnih procesov subjekta in bo padala in izpadla z našim koncem. Ali pa morda misliš da gre za racionalno polje izven subjekta?
    In neoliberalna verzija je projekcija gona po ŠE. Ta pa vsebine ne potrebuje, še manj pa etike.
    Evo, konkreten primer, ki me je pred dnevi (ne)smejal.
    Neoliberalni Angleži so sprivatizirali ogrevanje. Uvedli so prepaid kartice za revne (ker je seveda trg podivjal in ljudje niso zmogli več plačevati ogrevanja), kar je seveda še dodatno podražilo ogrevanje (avtomati stanejo). Vendar, absurd, samo za revne!!! Bogati plačajo manj za več porabljene energije?! Revni pa financirajo ogrevanje v naprej, po višji ceni!!! Kretenizem brez primere s katerim se sedaj ukvarjajo vrli otočni, ki so zgroženo ugotovili, da so brcnili v temo in da morajo napako popraviti.
    Menim, da so zreli za tvoje svetovanje, da jih razsvetliš. Sem bil dovolj konkreten ali lahko pričakujem odgovor v smislu, da je bil to samo drobcen neoliberalistični spodrsljaj. Ne sili me, da ti jih naštejem še več.

  77. Punce & fantje,
    dokazovanje, kdo ima ideološko bolj prav, ne bo – razen nekaj egov – dvignilo našega življenjskega standarda. Bi pa pomagal trezen racionalen razmislek ob celoviti analizi izkušenj tistih držav pred nami. In rešitve so vedno eklektične.

  78. @Jože P. Damijan
    No, ta “intervencija” je prav voltairovska. “Cela est bien dit, repondit Candide, mais il faut cultiver notre jardin”. (Dobro povedano, je odgovoril Candide, toda treba je obdelati naš vrt.)
    Že,že. Toda najprej je bilo treba vsaj malo kalibrirati instrumentarij – kategorialni aparat in ugotoviti, vsaj upam, kako so “ideološke igrice” nepotrebne in zaman. In kako gre pri teh “ideoloških” igricah” pravzaprav za ljudski rečeno: “Vsak berač svojo malho hvali.” Ne le, da so rešitve vedno eklektične (eklektikos =izbiren)- iz raznih virov, naukov, sistemov izvirajoče, ampak naj bodo tudi in celo organske – izhajajoče iz tukaj in zdaj. No, pa pojdimo obdelat naš vrt! – Anika

%d bloggers like this: